Presenečenje za upokojence: Pokojnine izplačane prej, kaj to pomeni za leto 2025?
Presenečenje ob koncu leta? Tokrat pozitivno! Slovenski upokojenci so danes, 27. decembra 2024, prejeli pokojnine za december – čeprav še ni zadnji delovni dan v mesecu. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) je, kot je to že ustaljena praksa, zaradi bližajočih se praznikov izplačila izvedel predčasno. Gre za gesto, ki jo mnogi upokojenci pozdravljajo, saj omogoča lažje načrtovanje izdatkov v najbolj čarobnem, a pogosto tudi finančno obremenjujočem času leta.
Kaj pomeni ta predčasna izplačila za upokojence?
Za mnoge starejše prebivalce Slovenije, še posebej za tiste z nižjimi pokojninami, so prazniki pogosto preizkušnja – kako združiti željo po lepem praznovanju z omejenim proračunom? Prav zato predčasna nakazila pokojnin prinašajo olajšanje. “Prav zdaj je najtežje, ko je treba kupiti darila za vnuke, plačati višje stroške ogrevanja in hkrati pripraviti praznično mizo,” pravi gospa Marija iz Ljubljane, ki vsak mesec previdno načrtuje vsak evro.
Ta poteza ZPIZ-a se zdi majhna, a ima velik učinek – še posebej v družbi, kjer vsakdanji stroški naraščajo, mnogi upokojenci pa živijo s pokojninami, ki komaj pokrivajo osnovne življenjske potrebe. V Sloveniji je namreč povprečna starostna pokojnina nekaj več kot 800 evrov, kar je pogosto daleč premalo za dostojno življenje.
Februarska uskladitev pokojnin – več denarja za starostnike?
A decembrska gesta je le uvod v spremembe, ki jih prinaša leto 2025. Februarja je predvidena redna uskladitev pokojnin, za katero ZPIZ ocenjuje, da bo znašala približno 4,6 odstotka. Kaj to pomeni v praksi? Če ima nekdo pokojnino 800 evrov, se bo ta dvignila za približno 37 evrov – na prvi pogled morda majhen znesek, a za mnoge upokojence predstavlja pomembno razliko. Še pomembneje pa je, da bo uskladitev vključila tudi poračun za januar, kar pomeni, da bodo februarja prejemniki pokojnin prejeli nekoliko višje zneske.
Reforma – obljuba za boljšo prihodnost ali le začasna rešitev?
Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec napoveduje, da bo leto 2025 ključnega pomena za prihodnost slovenskega pokojninskega sistema. Njegov cilj je jasen: doseči sistem, ki bo omogočal človeka vreden standard za vse upokojence, hkrati pa zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost. A pot do tega cilja je vse prej kot preprosta.
Pripravljajoča se reforma prinaša pomembne spremembe. Po novem naj bi se pokojnine počasneje usklajevale, a bi bile ob upokojitvi višje. Minister opozarja, da se nikoli več ne sme ponoviti situacija, ko so ljudje prejemali pokojnine, ki so predstavljale le 57 odstotkov njihove prejšnje plače. V prihodnje naj bi ta odstotek občutno zrasel, kar bi pomenilo bolj dostojne prihodke za starostnike.
Izzivi starajoče se družbe
Slovenska družba se hitro stara. Trenutno je v Sloveniji skoraj 646.000 prejemnikov pokojnin, od tega je skoraj 491.400 starostnih upokojencev. Ti podatki jasno kažejo, kako pomembno je oblikovati reformo, ki bo obvladovala naraščajoče število upokojencev, ne da bi pri tem preobremenila mlajše generacije, ki financirajo sistem.
A vprašanje ostaja: kako najti pravo ravnovesje? Ena od predlaganih rešitev je postopna sprememba usklajevanja pokojnin – do leta 2033 naj bi rast cen življenjskih potrebščin prispevala kar 80 odstotkov k uskladitvam pokojnin, rast plač pa le 20 odstotkov. Čeprav se zdi ta ukrep razumljiv, ker so cene osnovnih življenjskih potrebščin neposredno povezane s kakovostjo življenja, odpira tudi dilemo: bodo mlajše generacije z nižjo rastjo plač še motivirane za delo in prispevke?
Kaj prinaša prihodnost?
Decembrska izplačila so majhen korak v pravo smer – geste, kot je ta, dokazujejo, da lahko prilagodljivost sistema prinese občutno razliko za tiste, ki jo najbolj potrebujejo. A leto 2025 bo za slovenski pokojninski sistem odločilno. Reforma, ki obljublja boljše pogoje za upokojence, bo morala premisliti vse vidike – od finančne vzdržnosti do vprašanja medgeneracijske pravičnosti.
Slovenski upokojenci si želijo predvsem enega: dostojne pokojnine, ki jim bodo omogočale, da brez skrbi preživijo svojo jesen življenja. ZPIZ-ova predčasna decembrska izplačila so lep začetek, a prihodnje leto bo pokazalo, ali je slovenski pokojninski sistem res pripravljen na prihodnost.
Napisal: E. K.
Vir: www, Freepik
Zdravniki glasno: “Če kaznujete zdravnike, potem kaznujte vse!”
LJUBLJANA – Zakaj omejitve za delo izven javnega sektorja veljajo le za zdravnike?
Vlada je z zadnjo uredbo, ki zdravnikom, zaposlenim v javnem zdravstvu, prepoveduje delo v zasebnih ustanovah, odprla Pandorino skrinjico. Kritiki so že začeli z ostrimi vprašanji – zakaj se te omejitve ne nanašajo tudi na druge poklice? Profesorji, učitelji, novinarji, celo državni uradniki so očitno izvzeti iz tega kroga. Mar imajo zdravniki v tej zgodbi na hrbtu posebno tarčo?
Je zdravniški poklic res največji “grešnik”?
Vlada je uredbo obrazložila z nujnostjo zaščite javnega zdravstvenega sistema. Ključni argument: zdravniki, ki delajo v zasebnih ambulantah, naj bi s tem izčrpavali javni sistem – bodisi tako, da preusmerjajo paciente, bodisi tako, da svoje delovne ure namenjajo zasebnikom namesto bolnišnicam. A zdravniki, upravičeno jezni, opozarjajo, da je to slika, ki jo vlada barva s preveč debelim čopičem.
Zdaj odločeno: zdravnikom strogo prepovedano delo izven javne mreže. Vlada z ukrepi na tankem ledu
Če je pravilo tako zelo koristno, zakaj ne velja za vse? Denimo za profesorja na ljubljanski univerzi, ki popoldne vodi plačljiva predavanja na zasebnem inštitutu? Ali pa učitelja iz osnovne šole, ki popoldne na inštrukcijah zasluži več kot z redno plačo? Državni uradnik, ki piše strokovna poročila za zasebne naročnike, medtem ko sedi na javnem stolu? Zakaj te “izjeme” ostajajo, kot bi rekel kakšen ciničen komentator, popolnoma nevidne?
Pravila igre: Kdo postavlja meje?
Vladna odločitev je brez dvoma kontroverzna. Medtem ko trdijo, da želijo rešiti javno zdravstvo, se zdi, da je glavni cilj kaznovati zdravnike. “Če vlada trdi, da je problem zloraba sistema, zakaj ne predpiše enotnih pravil za vse, ki so zaposleni v javnih ustanovah?” je ostro vprašal eden od zdravnikov. Njegova izjava ni naključna – nasprotno, odraža globoko nezadovoljstvo, ki tli med zdravstvenimi delavci.
Pravila, ki ciljajo izključno eno poklicno skupino, pogosto delujejo kot strel v koleno. Na eni strani zdravnike omejujejo pri delu, na drugi strani pa vlada ne poskrbi za ustrezno finančno nadomestilo, ki bi kompenziralo izgubo dohodka. Če bi vlada s takšno zagnanostjo nadzorovala tudi delovanje ostalih poklicev, bi morda odkrili marsikaj zanimivega – morda celo večje anomalije kot v zdravstvu.
Vir dohodka kot težava?
Zdravniki opozarjajo, da neodgovorno upravljanje javnega zdravstva, počasne reforme in neustrezna organizacija povzročajo več težav kot delo v zasebnem sektorju. Naj bo jasno: zdravniki ne bežijo iz bolnišnic, ker bi želeli škodovati sistemu. Prav nasprotno – mnogi trdijo, da jih prav slab management sili v iskanje dodatnih virov dohodka.
Anektoda zdravnika iz Maribora, ki zaradi pomanjkanja kadra opravlja dvojne izmene, pove vse: “Ko sem ob dveh ponoči končal dežurstvo, sem moral še na hitro skočiti v zasebno ambulanto, da bi lahko poplačal svoje stroške. Kako naj preživim s plačo, ki se večkrat znajde pod mejo, ki jo država sama imenuje ‘dostojno življenje’?”
Primerjave z drugimi sektorji
Poglejmo čez mejo – v Nemčiji lahko zdravniki, zaposleni v javnem zdravstvu, brez težav opravljajo delo v zasebnih ustanovah, če s tem ne kršijo pogodbe. Podobno je tudi v Avstriji in Italiji. In pri nas? Pri nas vlada raje zaostruje pogoje, kot da bi odprla dialog. In zanimivo – ko gre za druge javne uslužbence, teh omejitev skorajda ne poznamo.
Profesorji na univerzah ne samo, da predavajo na drugih institucijah – pogosto tam zasedajo tudi vodilne položaje. Učitelji izvajajo inštrukcije, uradniki delajo kot svetovalci za podjetja. To ni skrivnost. Zdravniki pa, očitno, ne smejo storiti niti koraka izven začrtanih meja, ne da bi bili deležni kritik.
Kakšne bodo posledice?
Omejitve, ki jih uvaja vlada, bodo najverjetneje imele negativen učinek – ne na sistem, temveč na posameznike. “Ne bomo delali več, ker se trudimo rešiti sistem. Delali bomo manj, ker nas bodo prisilili v to,” je cinično pripomnil zdravnik iz Ljubljane. Mnogi že razmišljajo o selitvi v tujino, kjer podobnih omejitev ni.
Zdi se, da vlada ignorira glavno težavo: sistemska reforma zdravstva ne more sloneti na kaznovanju ene skupine. Če bi se to zgodilo v zasebnem sektorju, bi podjetje hitro izgubilo najboljše kadre. Zakaj bi bilo v javnem sektorju drugače?
“Če kaznujete zdravnike, potem kaznujte vse,” so opozorili številni zdravstveni delavci. Dokler bodo zdravniki nosili breme celotnega sistema na svojih ramenih, ne da bi imeli podporo države, se zdi, da bo slovensko zdravstvo ostalo – kot bi rekli pesniki – bolnik brez diagnoze.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Zdravstvena reforma v zastoju? “Vlada odkriva toplo vodo na račun našega zdravja in denarja”
LJUBLJANA – Zdravstvena reforma, ki je bila obljubljena kot ena ključnih prioritet trenutne vlade, se zdi vse bolj oddaljena. Po obetavnem začetku razprav in napovedi se zdaj zdi, da je projekt zastal. Državljani so vedno bolj skeptični, saj konkretnih rezultatov ni, težave pa se le še kopičijo.
Vlada izgublja fokus?
Na začetku mandata je vlada ambiciozno napovedala popolno prenovo zdravstvenega sistema, ki bi skrajšala čakalne vrste, izboljšala dostopnost do zdravstvenih storitev in razbremenila zdravnike. Danes, po skoraj dveh letih, je napredek minimalen. Namesto konkretnih ukrepov javnost posluša nove obljube. Se vlada boji ukrepati zaradi notranjih razkolov ali zunanjih pritiskov?
Minister za zdravje je v več intervjujih zatrdil, da delajo na pripravi reforme, vendar je načrte težko preveriti, saj podrobnosti niso dostopne. Po njegovih besedah naj bi spremembe zajele povečanje sredstev za javno zdravstvo in večjo digitalizacijo sistema, kar pa je trenutno le na papirju.
Eden glavnih razlogov za zastoje so očitno pritiski interesnih skupin. Na eni strani zdravniška združenja zahtevajo več sredstev in boljše delovne pogoje, na drugi strani pa so zavarovalnice, ki se bojijo izgube vpliva v sistemu. Medtem pacienti ostajajo ujeti v kaosu čakalnih vrst.
“Čakamo že mesece na reformo, ki bi nam olajšala dostop do zdravnika, a zdi se, da nikogar ni, ki bi razumel, kako je biti pacient v tem sistemu,” je za Delo komentirala pacientka, ki že pol leta čaka na specialistični pregled.
Kaj pravijo številke?
Statistike kažejo, da je slovensko zdravstvo v resni krizi. Po podatkih Eurostata ima Slovenija manj zdravnikov na prebivalca kot večina držav EU. Hkrati je povprečna čakalna doba za nekatere posege celo daljša kot v bolj obremenjenih zdravstvenih sistemih.
Še bolj alarmantno je dejstvo, da se mladi zdravniki izogibajo dela v javnem sektorju zaradi nizkih plač in slabih pogojev. “Slovensko zdravstvo postaja primer, kako ne voditi sistema, ki temelji na javnih storitvah,” je opozoril strokovnjak iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Poročajo Finance.
Kaj reforma pomeni za Slovence?
Za prebivalce Slovenije zdravstvena reforma ni le politično vprašanje – je ključno življenjsko vprašanje. Zlasti ranljive skupine, kot so starejši in kronični bolniki, se soočajo z neenakim dostopom do zdravstvenih storitev.
Slovenija je zavezana zagotavljanju univerzalne dostopnosti zdravstvenih storitev, a to obljubo zdaj uspešno ruši birokracija in pomanjkanje jasne vizije. Bolj kot se reforma odlaša, bolj nezadovoljni so državljani.
Kaj prinaša ločitev zasebnega in javnega sektorja v zdravstvu?
Ena od ključnih tem v razpravah o zdravstveni reformi je morebitna ločitev zasebnega in javnega sektorja, kar je ideja, ki v Sloveniji sproža burne odzive. Čeprav se nekateri zavzemajo za to rešitev, bi njen vpliv lahko prinesel več negativnih kot pozitivnih učinkov.
- Odhodi zdravnikov iz javnega sektorja
Eden največjih izzivov, ki ga ločitev zasebnega in javnega sektorja prinaša, je povečanje števila odhodov zdravnikov iz javnih ustanov v zasebne prakse. Že zdaj se številni zdravniki odločajo za zasebni sektor zaradi boljših pogojev dela, višjih plač in večje avtonomije. Ločitev sektorjev bi ta (najverjetneje) trend še pospešila.
V Sloveniji je že zdaj pomanjkanje zdravnikov v javnem sektorju. Po podatkih Eurostata Slovenija zaostaja za povprečjem EU pri številu zdravnikov na 1.000 prebivalcev. Če bi se zdravniki v večjem številu preusmerili v zasebne prakse, bi javni sektor ostal brez ključnega kadra. To bi povzročilo daljše čakalne vrste in še večje nezadovoljstvo med pacienti, ki se ne morejo privoščiti zasebnega zdravljenja. Poročajo Finance.
- Večja neenakost med pacienti
Ločitev sektorjev bi okrepila neenakosti med prebivalci. Tisti, ki bi si lahko privoščili zasebne zdravstvene storitve, bi imeli hitrejši dostop do kakovostnejše oskrbe, medtem ko bi večina ostala ujetnica počasnega in podhranjenega javnega sistema. To bi nasprotovalo načelu univerzalne dostopnosti do zdravstva, ki ga Slovenija trenutno zagovarja.
Kot je v enem od intervjujev za Delo opozoril nekdanji minister za zdravje: “Ločitev sektorjev pomeni, da bo zdravje vse bolj postajalo privilegij bogatih, medtem ko bodo ostali čakali v vedno daljših vrstah.”
- Finančna destabilizacija javnega sektorja
Javni sektor bi se zaradi ločitve soočil tudi z zmanjšanjem finančnih sredstev. Zavarovalnice in država bi več denarja preusmerili v zasebni sektor, javni sistem pa bi ostal z manj viri za vzdrževanje infrastrukture, kadrov in kakovosti storitev.
Slovenski zdravstveni sistem se že zdaj sooča s pomanjkanjem sredstev za osnovne storitve. Dodaten odliv financ bi vodil v zmanjšanje obsega storitev in kakovosti oskrbe. Brez stabilnega financiranja bi lahko javni zdravstveni sektor v nekaj letih postal skoraj povsem neučinkovit.
- Razdvojenost zdravstvenega osebja
Ločitev sektorjev bi povzročila razdvojenost med zdravstvenim osebjem, ki bi moralo izbirati med javnim in zasebnim sistemom. To bi še dodatno povečalo tekmovalnost in napetosti znotraj zdravstvene skupnosti. Zdravniki bi se morali odločati, ali ostati v manj privlačnem javnem sektorju ali prestopiti v bolje plačani zasebni sektor.
Kot je poudaril predstavnik zdravniškega sindikata v pogovoru za Slovenske novice: “Razkol med javnim in zasebnim sektorjem bo razdvojil medicinsko skupnost in škodoval vsem, predvsem pacientom.”
Potencialne nevarnosti ločitve sektorjev
Ločitev zasebnega in javnega sektorja bi lahko vodila v pospešen odliv zdravnikov, finančno destabilizacijo javnega zdravstva in večjo neenakost med pacienti. Namesto da bi reševala obstoječe težave, bi ločitev prinesla nove, globlje razpoke v zdravstveni sistem, ki že tako potrebuje temeljito prenovo. Rešitev (menimo) ni v ločitvi, temveč v boljši integraciji in optimizaciji obeh sektorjev, da bi delovala v korist vseh prebivalcev.
Kakšne pa so posledice zavlačevanja?
Če vlada ne bo ukrepala, se bodo negativni učinki le še stopnjevali. To lahko vodi do večjih finančnih stroškov za prebivalce, ki bodo morali po pomoč vse pogosteje v zasebni sektor. Prav tako obstaja nevarnost izgube zaupanja v javne institucije, kar lahko prinese politične posledice.
Ali si trenutna vlada želi, da bi postala znana kot tista, ki je zavozila eno najpomembnejših reform v zgodovini Slovenije? Za zdaj odgovori na to vprašanje niso optimistični.
Napisal: N. Z.
Vir: www, IG
Argentina ukinja davčno upravo in množično odpušča. Kakšne bodo posledice?
ARGENTINA – Ukinitev davčne uprave kot drastičen korak v prestrukturiranju države
Argentinska vlada je v ponedeljek napovedala ukinitev svoje glavne davčne institucije AFIP (Administración Federal de Ingresos Públicos), ki bo nadomeščena z novo agencijo. Ob tem načrtujejo zmanjšanje števila zaposlenih za kar 34 %, kar pomeni več kot 7.000 delovnih mest. Glavni tiskovni predstavnik vlade, Manuel Adorni, je ob tej priložnosti dejal, da so prejšnje vlade davčno upravo zlorabljale za politične obračune ter izvajanje “nemoralnih preganjanj” posameznikov, ki so se izrekali proti oblastem.
AFIP je bil doslej eden ključnih regulatornih organov v državi, ki je do avgusta letos zaposloval 21.410 ljudi, poroča Bloomberg. Zaradi reforme bo veliko število ljudi ostalo brez zaposlitve, kar že sproža zaskrbljenost med sindikati in nekaterimi opozicijskimi politiki.
Razlogi za prestrukturiranje
Po besedah Adornija so bile težave z zlorabo davčne uprave v preteklosti pogoste, saj naj bi AFIP večkrat izvajal preiskave in nadzore, ki niso imeli ekonomskih utemeljitev, temveč politične. Nova vlada, ki je prišla na oblast s programom proti korupciji in optimizacije javnih institucij, vidi prestrukturiranje kot nujno. S tem naj bi zmanjšali prostor za korupcijo ter povečali učinkovitost zbiranja davkov.
Nova davčna agencija bo imela za cilj vzpostavitev preglednejšega sistema, ki ne bo podvržen političnim pritiskom. Vendar pa obstajajo pomisleki, da bi lahko kljub spremembam ostale nekatere stare prakse, saj opozicija že opozarja, da je “sprememba imena institucije” premalo za pravi premik k boljši upravi, poroča Financial Times.
Vpliv reforme na gospodarstvo in družbo
Reforma bo imela daljnosežne posledice na gospodarstvo in družbo. Po eni strani bi lahko manjša javna uprava pomenila zmanjšanje stroškov države ter večjo učinkovitost pri izvajanju davčnih reform. Vlada trdi, da bo to pripomoglo k izboljšanju poslovnega okolja in privabljanju tujih naložb. Na drugi strani pa obstajajo bojazni, da bo množično odpuščanje prineslo negativne socialne učinke. Sindikati že opozarjajo na možne proteste zaradi velikega števila odpuščenih delavcev.
Kritike in politični odzivi
Odločitev o prestrukturiranju je sprožila ostre kritike s strani opozicije. Nekdanji predsednik AFIP je opozoril, da bo ukinitev davčne uprave povzročila kaos v davčnem sistemu, saj bo potrebna vzpostavitev povsem nove administracije, kar lahko prinese obdobje negotovosti in zmede pri pobiranju davkov. “To ni reformiranje, ampak uničevanje ključnih institucij,” je dejal, opozarjajoč na nevarnost dolgotrajnega prehodnega obdobja, ki bi lahko oviralo zmožnost države za zbiranje prihodkov. Njegova izjava je bila objavljena v lokalnem časniku Clarín.
Ali lahko to služi kot zgled za Slovenijo?
Čeprav neposrednih vplivov na Slovenijo ni, bi ta poteza lahko služila kot zgled drugim državam, vključno s Slovenijo, ki se soočajo z lastnimi izzivi pri upravljanju javnih financ. Potreba po optimizaciji delovanja javnih institucij in zmanjšanju birokracije je prisotna tudi v nekaterih evropskih državah, kjer razpravljajo o morebitnih reformah za povečanje učinkovitosti in zmanjšanje odvisnosti od politike.
Kaj prinaša prihodnost?
Čeprav vlada obljublja, da bo nova davčna agencija izboljšala učinkovitost zbiranja davkov in zmanjšala korupcijo, bo prihodnost pokazala, ali bodo te spremembe res prinesle želeni učinek. Pričakovanja so velika, toda reforme te vrste pogosto zahtevajo časa, da se rezultati pokažejo. “To je začetek dolge poti,” je dejal Adorni za Bloomberg, kar nakazuje, da bo preoblikovanje davčne uprave pomemben test za novo argentinsko vlado.
Vir: Bloomberg, Financial Times, Clarín, Freepik
Napisal: N. Z.
