Potrč šokiral: Politiki in bogataši plačujejo, da novinarji pišejo po njihovih ukazih
LJUBLJANA – Marko Potrč v novem podcastu brez dlake na jeziku: ‘Za denar pišejo, kar jim naročijo, ali pa sploh ne pišejo’
Je slovensko novinarstvo v resnici neodvisno ali le igra po pravilih tistih, ki držijo denarnice? Marko Potrč je v prvi epizodi svojega podcasta ‘MARKO JE BIL TU’ s sogovornikom spregovoril o ‘prodanih novinarjih’ – tistih, ki pišejo po nareku, če je cena prava.
Plačaj – in nadzoruj medije?
V podcastu je odmevala izjava prof. dr. Marka Milosavljevića s Fakultete za družbene vede, ki je razkril nekaj precej šokantnega. To, da so nekateri politiki in poslovneži že pred dvajsetimi leti mesečno plačevali, da se o njih sploh ne piše. Ja, prav ste prebrali – za molk. In ne samo to. Obstajale so kar tri tarife:
- Plačaj in te pustijo pri miru – mediji ne pišejo o tebi, ne v dobrem ne v slabem.
- Plačaj in te opevajo – če kandidiraš za funkcijo, te postavijo v najboljšo možno luč.
- Plačaj in uničijo konkurenco – napisi, ki blatijo tvoje tekmece, ravno v ključnih trenutkih (recimo pred javnimi razpisi ali volitvami).
Kdo je to plačeval? Po Milosavljevićevih besedah (poroča RTV Slovenija) so bili to vplivni gospodarstveniki in politiki, ki so želeli obvladovati javno mnenje. In to ni bilo poceni – šlo je za milijonske vsote.
Kako verjeti medijem?
Vprašanje, ki se poraja samo po sebi – kaj je danes resnica in kaj naročeno pisanje? Kolikokrat preberemo članek in mislimo, da je rezultat raziskovalnega dela, v resnici pa je le del PR kampanje? Ali pa še huje – diskreditacije?
Poglejmo primer. Leta 2013 je bil v Sloveniji velik politični škandal, povezan s financiranjem medijev (poroča Dnevnik). Odkrito je bilo, da so se določene politične stranke posredno financirale skozi oglaševanje v določenih medijih. Kdo je določal, kaj in kako bo napisano? In, predvsem – za koliko?
‘Prodanih novinarjev’ ne manjka – imena pa ostajajo skrita
Tu pridemo do bistvenega problema. Kdo so ti ‘prodanih novinarji’? Milosavljević ni želel imenovati nikogar, a dejstvo je, da so javnosti znana nekatera imena, povezana z medijskimi manipulacijami. Spomnimo se, kako so pred slovenskimi volitvami nekateri mediji iznenada preplavili pozitivni članki o določenih kandidatih, drugi pa so bili tarča blatenja (poroča Mladina). Naključje?
Ampak to ni zgolj slovenska zgodba. V ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji – povsod najdemo primere medijev, ki so pod vplivom kapitala in politike. Škandal s Cambridge Analytico je bil le vrh ledene gore.
Kaj lahko naredimo?
Kako se kot bralci obranimo manipulacij? Postavljamo vprašanja. Dvomimo. Preverjamo vire. Če v članku ni jasno navedeno, kdo je vir informacije, ali če se v njem pojavljajo pretirano enostranske trditve – bodite skeptični.
Slovensko novinarstvo je pod pritiskom. To ni nič novega. A vprašanje je, ali bodo sami novinarji zmogli preseči lastne interese in javnosti postreči z resnico – ne glede na to, koga ta boli.
Ali bo Potrčev podcast sprožil širšo razpravo? Ali pa bo ostal le še ena zgodba, ki jo bodo mediji ignorirali? To je zdaj vprašanje.
Pripravil: N. Z.
Vir: RTV Slovenija, Dnevnik, Mladina
Najhujše napake pri nakupu toplotne črpalke – preverite to, preden kupite
Vse več gospodinjstev se odloča za toplotne črpalke zrak/voda, saj se zdi, da so stroški ogrevanja z njimi precej nižji v primerjavi s kurilnim oljem ali plinom. A kako je v resnici? Najnovejši neodvisni test, ki ga je opravila potrošniška organizacija ZPS (poročajo v februarski izdaji 2025), razkriva zanimive podrobnosti, ki bi jih morali poznati preden zapravite več tisoč evrov za novo napravo.
Toplotna črpalka – rešitev za vsak dom? Ne nujno.
Najprej ključno vprašanje – ali sploh potrebujete toplotno črpalko? Mnogi si predstavljajo, da bo naprava “kar sama” poskrbela za nizke stroške ogrevanja, ne da bi bilo treba narediti karkoli drugega. Napaka! Če imate slabo izolirano hišo ali stare radiatorje, ki zahtevajo visoke temperature predtoka (nad 55 °C), je lahko izkoristek precej slabši od pričakovanega. ZPS opozarja, da z vsakim dodatnim dvigom temperature za 1 °C pade grelno število COP za približno 2,5 %.
Praktičen primer? Če vaša hiša potrebuje ogrevanje na 40 °C, bo črpalka porabila bistveno manj energije kot pri 55 °C, kjer lahko stroški hitro narastejo. Tako se hitro znajdete v situaciji, ko “varčno ogrevanje” postane precej manj varčno, še posebej, če jo uporabljate skupaj z obstoječimi radiatorji brez predhodne prenove sistema.
Kateri modeli so se najbolje odrezali?
ZPS je na testu preizkusila več modelov pri različnih zunanjih temperaturah (-15 °C, -7 °C, -2 °C, 2 °C, 7 °C in 12 °C) ter v različnih režimih delovanja. Glavne ugotovitve testa so:
• Najbolje so se odrezali modeli Weishaupt Aeroblock WAB 11-A-RME-A, Ariston Nimbus 50 M NET R32 in Panasonic Aquarea L-Serie – pri čemer je Weishaupt dosegel najvišjo skupno oceno.
• Toshiba Estia R32 je bila razočaranje, saj je pri 7 °C dosegla precej nižjo oceno COP kot konkurenca.
• Samsung EHS Mono HT Quiet AE080BXYDEG/EU je imel dobre rezultate, a so uporabniki poročali o nekoliko glasnejšem delovanju.
• LG Therma V je izstopal pri uporabniški izkušnji, saj ima pregleden nadzorni sistem, a nekoliko višjo ceno.
Kaj je pomembnejše – talno ali radiatorsko gretje?
Če gradite novogradnjo ali prenavljate hišo, potem brez dvoma izberite talno ogrevanje. Zakaj? Ker omogoča delovanje toplotne črpalke pri nižjih temperaturah vode (30-35 °C), kar pomeni boljši izkoristek in nižje stroške elektrike. ZPS izpostavlja, da je bila učinkovitost toplotnih črpalk pri talnem ogrevanju bistveno boljša kot pri radiatorskem – razlike v letni učinkovitosti (SCOP) so lahko tudi več kot 30 %!
Če pa imate že vgrajene radiatorje in jih ne nameravate zamenjati, potem bodite pozorni, saj boste morda morali investirati v večje grelne površine, da nadomestite nižjo temperaturo predtoka.
Monoblok ali split? Razlika ni le v ceni.
Na voljo sta dve glavni izvedbi toplotnih črpalk:
1. Monoblok – celoten sistem je v zunanji enoti, od koder je preko vodnih cevi povezan z ogrevalnim sistemom hiše. Prednost? Lažja montaža. Slabost? Možnost zamrzovanja cevi ob izpadu elektrike, če zaščita ni ustrezna.
2. Split sistem – zunanja in notranja enota sta povezani s hladilnim sredstvom (freonom), kar zmanjša možnost zamrzovanja. Slabost? Zahtevnejša in dražja montaža ter potreba po certificiranih monterjih.
ZPS svetuje, da se monoblok splača v blagih podnebjih, kjer so dolgotrajne nizke temperature redke, medtem ko je split varnejša izbira v hladnejših območjih.
Glasnost – še vedno problem pri nekaterih modelih
Velik pomislek pri nakupu je glasnost naprave, še posebej, če živite v strnjenem naselju. ZPS poroča, da so se proizvajalci v zadnjih letih izboljšali pri tem kriteriju, vendar še vedno ni modela, ki bi bil povsem tih.
- Najbolj tiha na testu je bila Panasonic Aquarea L-Serie, vendar le v določenih režimih.
- Samsung EHS Mono HT Quiet se je izkazal za glasnejšega od pričakovanj, kljub oznaki “Quiet”.
Če želite mirne odnose s sosedi, se pred nakupom prepričajte, kako glasna je črpalka pri polni moči in ali jo lahko namestite tako, da ne bo motila okolice.
No, ali se toplotna črpalka splača?
Če imate dobro izolirano hišo, talno gretje in dovolj prostora za zunanjo enoto, potem je odgovor DA – prihranili boste pri stroških ogrevanja in zmanjšali vpliv na okolje. Če pa imate stare radiatorje, slabo izolacijo ali živite na območju, kjer so temperature pogosto pod -10 °C, potem premislite, ali se vam investicija res splača.
Ne pozabite tudi, da Eko sklad ponuja subvencije, vendar morate izbrati model, ki ustreza njihovim kriterijem sezonske učinkovitosti (ηs). Nekateri modeli, ki so se na testu dobro odrezali, morda ne izpolnjujejo pogojev za sofinanciranje – to je še en dejavnik, ki ga je treba upoštevati pri izbiri.
Pripravil: N. Z.
Vir: ZPS
“Sami krivi, zdaj pa še izsiljujejo?” – razkrita zgodba ‘izbrisane’ Katarine
LJUBLJANA – Kolikokrat ste slišali zgodbe o “ubogih” izbrisanih, ki jih je Slovenija brezsrčno zavrgla? Pripovedi o njihovih trpljenjih, ki se ponujajo kot ultimativni dokaz slovenske nečlovečnosti, so danes že del učbenikov. A ali ste kdaj pogledali za tančico teh pripovedi – ali ste se kdaj vprašali, kako je resnično bilo? Kaj če so za masko žrtve posamezniki, ki so preprosto spregledali lastno odgovornost?
“Sami krivi, zdaj pa še izsiljujejo?”
Slovenija je ob osamosvojitvi jasno postavila pogoje: če nisi bil slovenski državljan, si moral v šestih mesecih urediti državljanstvo. Preprosto, mar ne? A očitno ne za vse. Zgodba iz portala X osvetljuje primer osebe, ki ni pravočasno zaprosila za slovensko državljanstvo – zakaj? “Nisem vedela,” pravijo. Res? Obenem so nekateri trdili, da so “pričakovali”, da bo država uredila vse zanje. Zakaj bi Slovenija, pravijo, v trenutku zgodovinske prelomnice in osamosvojitvene negotovosti, morala razmišljati za tiste, ki sami niso pripravljeni izpolniti osnovnih formalnosti?
Poglejmo situacijo z drugega zornega kota: Ali je država res odgovorna, da vsakomur, ki pozabi, zamudi ali ignorira pravila, podaja roko? Ali pa so “izbrisani” postali zgolj mojstri izsiljevanja, mojstri manipulacije sistema, ki se vedno znova uklanja njihovim zahtevam?
Primerjajmo: Slovenija in Srbija
Srbija, kjer se marsikdaj govori o birokratskem kaosu, je ob razpadu Jugoslavije hitro uredila vprašanje državljanstev. Če nisi bil srbski državljan ali nisi pravočasno uredil dokumentov, nisi bil upravičen do pravic. Enostavno, učinkovito – brez popuščanja. V Sloveniji? Tukaj smo dovolili, da zgodbe o “žrtvah” izbrisanih prerastejo v dolgotrajne sodne postopke, odškodninske zahteve in celo mednarodne obsodbe. Namesto da bi stali za svojimi pravili, smo postali poligon za eksperimentiranje z usmiljenjem.
V Srbiji so, denimo, organi oblasti ob osamosvojitvi pomagali svojim državljanom, vendar so jasno določili meje – če nisi imel močne povezave z državo, statusa nisi dobil. Pri nas pa smo ustvarili kaos, kjer so nekateri izbrisani danes skoraj “junaki” – ljudje, ki v medijih predstavljajo Slovenijo kot neusmiljeno kršilko človekovih pravic.
Kdo naj bi bil zares žrtev?
Seveda obstajajo tisti, ki so bili morda ujeti v birokratski mlin. Toda – koliko od teh zgodb je resnično takšnih, kot se pripovedujejo? Objavljena zgodba jasno kaže, da mnogi izbrisani niso bili žrtve sistema, ampak preprosto ljudje, ki niso poskrbeli za svoje pravne obveznosti. Kaj pa zdaj? Zahtevajo odškodnine, kot da je bila Slovenija tista, ki jim je ukradla pravice, ne pa oni tisti, ki so jih opustili.
Opravičila in odškodnine – ali smo res dolžni?
Februarja 2022, ob 30. obletnici izbrisa, se je takratni predsednik Borut Pahor simbolično opravičil izbrisanim. Opravičil za kaj? Za to, da je država sledila lastnim pravilom? Da je določila pogoje za državljanstvo, ki so bili povsem razumni in izvedljivi? To opravičilo ni prineslo pomiritve, ampak je zgolj odprlo vrata za nove zahteve. Konec koncev, zakaj bi se ustavili pri opravičilu, ko pa lahko zdaj zahtevajo še milijonske odškodnine?
In kdo bo plačal te odškodnine? Državljani Slovenije – torej ljudje, ki so svoje državljanske dolžnosti pravočasno izpolnili, ki so ostali v državi, jo gradili in podpirali. Je to pravično?
Slovenija – preveč ustrežljiva?
Če je Slovenija v nečem izjemna, je to v svoji popustljivosti. Mnogi izbrisani danes živijo bolje kot marsikateri državljan, ki se vsak dan trudi preživeti. Zahvaljujoč dolgotrajnim sodnim postopkom in pritiskom mednarodnih organizacij, smo Slovenci na koncu tisti, ki smo iz tega procesa verjetno izšli kot poraženci. Namesto da bi postavili jasne meje, smo dovolili, da nas zgodbe o “ubogih žrtvah” ohromijo.
Resnica, ki je nihče ne želi slišati
Izbrisani so postali sinonim za neuspeh Slovenije – ne zato, ker bi jih država nepravično izbrisala, ampak zato, ker smo dovolili, da nas te zgodbe izsiljujejo. Namesto da bi se učili od Srbije, kjer so jasno in brezkompromisno postavili meje, smo v Sloveniji spet izumili toplo vodo.
Kdaj bomo končno spoznali, da vsako pretirano popuščanje ustvarja več problemov, kot jih rešuje? In kdaj bomo imeli dovolj poguma, da rečemo: “Dovolj je – pravila so za vse enaka.” Morda pa je čas, da se Slovenija nauči iz lastnih napak – in da “žrtve” začne obravnavati tudi skozi prizmo lastne odgovornosti.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
