Policisti ne znajo odkleniti Vežnaverjevega mobilnika, od afere Litijska minilo skoraj leto dni
LJUBLJANA – Skoraj leto dni po spornem nakupu nepremičnine na Litijski cesti v Ljubljani Nacionalni preiskovalni urad (NPU) še vedno tava v megli. Ključni dokazi so morda ujeti v telefonu Sebastjana Vežnaverja, ki pa ostaja nedostopen – zaradi šifriranja, trdovratnega podjetnika ali preprosto neučinkovitosti sistema?
Kdo bi si mislil, da lahko telefon povzroči toliko preglavic?
V času, ko povprečen najstnik v trenutku odklene svoj mobilni telefon in se poveže s svetom, se zdi skoraj komično, da kriminalisti, ki se ukvarjajo z gospodarskim kriminalom, leto dni ne morejo vdreti v napravo enega samega podjetnika. Toda zgodba o aferi Litijska je daleč od smešne. Gre za vprašanje integritete celotnega pravosodnega sistema, ki ga zdaj pestijo ne le notranje pomanjkljivosti, temveč tudi tehnična nemoč.
Sebastjan Vežnaver, koprski podjetnik in osrednji lik te zgodbe, vztraja, da nima nobene pravne obveznosti predati gesla svojega telefona. Njegov odvetnik Rok Petrič je bil pri tem še bolj neposreden: »Mobilni telefon sam po sebi ni dokaz.« Kriminalisti, ki so napravo zaplenili že marca letos, pa so ostali praznih rok – ne glede na to, koliko ur so preživeli ob pogledu na zaklenjen zaslon. Kot poroča Info360.si, je Petrič opozoril, da zakon o kazenskem postopku jasno določa, da se zasežene naprave ne smejo hraniti dlje od zakonsko določenega roka, če ne prinesejo uporabnih dokazov.
Prodaja sodne stavbe: fotografija, ki je v posmeh slovenski vladi?
Zakaj sploh gre? Kaj skriva telefon?
Osrednje vprašanje, ki visi nad celotno afero, je, ali je Ministrstvo za pravosodje za nepremičnino na Litijski cesti plačalo preveč – kar 3,4 milijona evrov preveč. Ta znesek je kriminalistom uspelo izračunati na podlagi razlike med prodajno ceno nepremičnine in ceno, po kateri je bila prej ponujena na trgu. A gre res za nepozabljeno “kupčijo stoletja”, ali pa gre za bolj zapleten splet dogovorov, ki so se spletali za zaprtimi vrati?
Med hišnimi preiskavami je NPU zaplenil več elektronskih naprav tako Sebastjana Vežnaverja kot tudi Uroša Gojkoviča, nekdanjega generalnega sekretarja Ministrstva za pravosodje. Gojkovič je gesla predal brez ugovarjanja, Vežnaver pa je ostal trmast. Preiskovalci upajo, da bi podatki z njegove naprave lahko razkrili podrobnosti dogovorov, ki so botrovali nakupu nepremičnine, ki so jo nekateri že označili kot “pravosodno polomijo”.
Zakaj je učinkovitost NPU pod drobnogledom?
Če so včasih veljali kriminalisti NPU za tehnološko izjemno usposobljene, se danes zdi, da so se zataknili v analogni dobi. Brez pomoči izraelskih orodij, ki jih pogosto uporabljajo pri odklepanju šifriranih naprav, bi bili mnogi primeri obsojeni na neuspeh. A ne gre le za tehnološke težave – tudi človeški faktor igra pomembno vlogo.
NPU je institucija, ki bi morala biti srce boja proti gospodarskemu kriminalu. Toda številke ne lažejo. Trenutno je v NPU zaposlenih 78 ljudi, kar je manj od sistematiziranih 87 delovnih mest. V Ljubljani je zaposlenih le 42 kriminalistov (od predvidenih 64), v Kopru pa 18 (od 25). To pomeni, da se v preiskavah, kot je afera Litijska, soočajo ne le s tehničnimi omejitvami, temveč tudi z resnimi kadrovskimi primanjkljaji.
Kot je zapisano v interpelaciji, ki jo je vložila stranka NSi proti notranjemu ministru Boštjanu Poklukarju, pa težave NPU presegajo kadrovsko podhranjenost. Policijski upravi Ljubljana in Koper sta v zadnjem letu izvedli več finančnih preiskav in podali več kazenskih ovadb kot celotni NPU – kljub temu, da naj bi prav ta urad vodil boj proti največjim gospodarskim zločinom (poroča Info360.si).
Kaj to pomeni za javnost in pravosodni sistem?
Čeprav so afere, kot je Litijska, postale žalosten stalni spremljevalec slovenskega političnega življenja, ta primer razkriva še nekaj več. Razgalja sistemske pomanjkljivosti, ki se ne kažejo le v nedelujočih procedurah, ampak tudi v širši neučinkovitosti sistema, ki bi moral služiti državljanom.
Kako je mogoče, da je ministrstvo sploh pristalo na tako visoko ceno za nepremičnino? So bili odgovorni seznanjeni z ocenami nepremičninskih strokovnjakov? In zakaj je prišlo do takšnega razkoraka med cenami? Če na ta vprašanja ne bo odgovorjeno, se bo afera Litijska uvrstila med tiste zgodbe, ki se zaključijo brez epiloga – in brez posledic.
Bo izraelska tehnologija rešila primer?
Obstaja možnost, da bo NPU za pomoč pri odklepanju Vežnaverjevega telefona zaprosil tuje strokovnjake. Toda vprašanje, ali je to etično, zakonsko skladno ali sploh smiselno, ostaja odprto. Medtem ko javnost nestrpno čaka na rezultate preiskave, bi morali pristojni resno razmisliti o tem, kako zagotoviti, da se takšne težave ne bodo ponovile. Kajti brez zaupanja v preiskovalne organe se bo nezaupanje v pravosodni sistem le še poglobilo.
Napisal: N. Z.
Vir: Info360.si, www