6. FEBRUAR – Nekateri dnevi pridejo in gredo, ne da bi pustili kakršnokoli sled. Potem so tu dnevi, kot je današnji – polni zgodovinskih prelomnic, absurdnih zgodb, krivic in zmag. Nekatere lekcije smo se iz njih naučili, drugih (kljub bolečim posledicam) še vedno nočemo slišati. Poglejmo, kaj vse se je zgodilo na 6. februarja skozi čas – in zakaj bi nas to moralo zanimati.

Singapur: Britanci so si ga prisvojili, danes pa si ga ne more privoščiti skoraj nihče

Če bi vam nekdo rekel, da bo nekoč ribiška vasica postala eno najbogatejših in najbolj urejenih mest na svetu, bi verjetno zamahnili z roko. A prav to se je zgodilo 6. februarja 1819, ko je Sir Stamford Raffles (britanski kolonialist, ki se je imel za vizionarja) razglasil Singapur za britansko kolonijo. Takrat majhen otok, ki je preživljal z ribištvom in trgovanjem, se je pod britansko taktirko prelevil v trgovsko križišče med Evropo in Azijo.

Britanci so seveda, kot vedno, “prinesli civilizacijo” – v resnici pa so izkoristili strateško lokacijo, izkoriščali domačine in si polnili žepe. In kaj je danes ostalo od te zgodovine? Singapur, ki se je v manj kot 200 letih prelevil v tehnološko in finančno velesilo, mesto z enim najnižjih kaznivih dejanj na svetu, futuristično arhitekturo in zakoni, ki se jih ne bi sramoval niti Orwelov 1984.

Da, v Singapurju vam lahko za preprosto pljunjenje na tla napišejo kazen, za vandalizem pa dobite bičanje – ampak javni prevoz je brezhiben, mestni park se razprostira po nebotičnikih, korupcija je praktično izkoreninjena in ljudje se, ne boste verjeli, tega ne pritožujejo preveč. Bi lahko rekli, da je Singapur ena tistih redkih zgodb, kjer kolonialna preteklost ni končala v popolni katastrofi?

Pogodba v Waitangiju – kako prepričati narod, da jim delate uslugo, medtem ko jim jemljete zemljo

Nova Zelandija danes velja za eno najbolj urejenih držav, kjer so ljudje prijazni, pokrajina dih jemajoča in krave na pašnikih bolj sproščene kot večina zaposlenih po svetu. A tudi tukaj ni šlo brez klasičnega scenarija britanskega kolonializma.

6. februarja 1840 je bila podpisana pogodba v Waitangiju, ki so jo Britanci predstavili kot “pravično rešitev” za odnose med njimi in Maori. Britanci so Maorom obljubljali zaščito, pravice in mirno sožitje, Maori pa so, logično, mislili, da to pomeni soverenost nad lastno zemljo. Ampak – in to je ključno – angleška verzija pogodbe je bila napisana malo drugače kot maorska.

Rezultat? Maori so izgubili večino zemlje, Britanci pa so se obnašali, kot da so vse pridobili popolnoma pošteno. Danes je Waitangi Day državni praznik, ki naj bi proslavljal “sodelovanje” Britancev in Maorov – v resnici pa so vsako leto protesti, ki opozarjajo, da so pravice Maorov še vedno daleč od tistega, kar bi morale biti.

Bi torej lahko rekli, da je to eden bolj dodelanih primerov “legaliziranega ropa” v zgodovini?

Bob Marley: človek, ki je z glasbo premikal meje – in živce konservativcev

Če kdaj pomislite, kako malo časa imamo na tem svetu, potem poglejte primer Boba Marleyja. Rodil se je 6. februarja 1945 in umrl pri 36 letih, a v tem kratkem času je njegova glasba postala simbol upanja, revolucije in enotnosti.

Njegove pesmi, kot so “One Love”, “Redemption Song”, “Get Up, Stand Up”, niso bile zgolj ritmični hiti, ampak politične izjave. Marley je bil glas tistih, ki ga niso imeli – pa naj gre za Jamajčane, afriške narode ali kogarkoli, ki je občutil krivice sistema.

Seveda pa ni vsem dišal. Oblasti so ga nadzorovale, napadli so ga na domu, celo nekateri glasbeni kritiki so ga želeli umestiti le kot “še enega pevca za zabave”. A danes? Njegova glasba je nesmrtna. In ja – reggae je kul, ampak ga poslušamo zato, ker nam je všeč ritem, ali zato, ker razumemo sporočilo?

Svetovni dan varne uporabe interneta – ker smo kolektivno postali preveč naivni

Ah, internet. Največji izum sodobnega sveta in hkrati največja past za naivne ljudi.

6. februarja obeležujemo Svetovni dan varne uporabe interneta, ki bi ga v teoriji morali vsi jemati resno. A v realnosti? Ljudje še vedno padajo na očitne prevare, klikajo na “Dobitnik ste milijona evrov!” in delijo teorije zarote brez osnovnega preverjanja dejstev.

Seveda je internet prinesel napredek, a z njim tudi manipulacijo na novi ravni. Če je bil nekoč problem to, da si moral po informacije v knjižnico, je danes problem to, da jih je preveč – in večina jih je napačnih.

Torej, če danes naredite eno stvar – preverite vir, preden delite novico. Res, vsaj enkrat.

6. februar – dan, ko nas zgodovina opomni, da ne smemo biti naivni

Kaj nam pove današnji dan? Da so majhne države lahko velike, če se organizirajo. Da Britanci niso bili nikoli tako plemeniti, kot so želeli prikazati. Da glasba ima moč, če jo ljudje poslušajo s srcem in ne samo z ušesi. In da smo vsi malce preveč naivni, ko gre za informacije na internetu.

Napisal: E. K.

Vir: www,

Gašper Šircelj, mlad diplomant računalništva, se je po zagovoru diplome v Mariboru usedel na kolo in se podal na nepozabno pustolovščino: 16.000 kilometrov dolgo pot do Singapurja. V 15 mesecih je prepotoval več kot 20 držav, spal v templjih, na bencinskih črpalkah in poljih, preživel napade psov in medvedov, ter spoznal dobrosrčne ljudi, ki so mu na poti pomagali. Njegova pot je dokaz, da je svet poln dobrote in da so meje največkrat le v naših glavah.

Od diplome do Singapurja: Potovanje življenja

Gašper se je na svojo avanturo podal le nekaj ur po uspešno zagovarjani diplomi. “Ob 10.00 sem dobil desetko iz zagovora diplome, ob 16.00 pa sem že bil na kolesu, na poti v Singapur,” je pojasnil svojo odločenost. Čeprav je pred potjo s kolesom opravil le nekaj voženj, je bil prepričan, da bo zmogel. Gnala ga je želja po raziskovanju sveta, odkrivanju novih kultur in ljudi, in ravno to ga je v najtežjih trenutkih držalo pokonci.

Pot, ki je trajala 15 mesecev, se je začela v Mariboru in končala v Singapurju, pri čemer je prečkal Evropo, Bližnji vzhod, Južno Azijo in Jugovzhodno Azijo. Vsak dan je prekolesaril med 50 in 100 kilometri, kar je bilo odvisno od terena in vremenskih razmer. “Največja preizkušnja je bila v Indiji,” pravi Gašper, “tam sem bil nenehno obkrožen z ljudmi, smetmi, in nisem imel trenutka zase.” Kljub težkim razmeram je zdržal in v težkih trenutkih si je pogosto ponavljal: “Tudi to bo minilo.”

Preživetje v divjini: Psi, medvedi in skrivna zatočišča

Na poti se je Gašper soočil z mnogimi nevarnostmi, od katerih so bili najnevarnejši psi kangali in medvedi. V vzhodni Turčiji so ga na kampiranju v neaktivnem vulkanu napadli medvedi, ki so mu uničili torbe, pojedli vso hrano in zdravila, vključno z antibiotiki. Gašper je uspel pobegniti in se skriti na streho bližnjega lokala, kjer je čakal več ur, dokler ni mimo pripeljal lokalni domačin in ga rešil.

“Medvedi so mi raztrgali torbe in pojedli hrano, jaz pa sem se drl nanje z varne strehe, a se niso zmenili,” se Gašper spominja svoje najstrašnejše noči. Tudi psi kangali, turški ovčarji, so mu povzročali preglavice, saj so ga večkrat lovili med kolesarjenjem po turških poljih. Prav ti dogodki so ga spodbudili, da je začel prenočevati na bencinskih črpalkah, kjer je našel zavetje in tekočo vodo.

Dobrosrčnost ljudi na poti

Kljub nevarnostim in težavam pa Gašperja na poti niso spremljale le slabe izkušnje. Neznanci so mu pogosto pomagali, mu podarjali hrano in celo denar. “Ljudje so mi kar v roke stiskali bankovce,” pravi Gašper, ki je bil presenečen nad prijaznostjo in gostoljubnostjo domačinov. “Če si dober do drugih, bodo tudi drugi dobri do tebe,” je bil njegov moto.

Gašper je na Tajskem in v Nepalu pogosto prenočeval v budističnih templjih, kjer so ga vedno prijazno sprejeli in mu omogočili nočitev. “V hindujskih templjih so ljudje ves čas želeli klepetati z mano, medtem ko so me v budističnih pustili pri miru,” se je nasmejal.

Pot do samospoznanja

Za Gašperja je bilo potovanje več kot le fizična preizkušnja. Naučil se je, da so največje ovire tiste, ki si jih postavimo sami, in da je svet veliko lepši in prijaznejši, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav je bilo obdobje v Indiji zanj eno najtežjih, je tam doživel tudi osebno preobrazbo, ko je en mesec preživel v budističnem templju in deset dni meditiral v tišini. “Tam sem našel notranji mir,” priznava.

Potovanje je končal v Singapurju, kjer je občutil mešanico olajšanja in ponosa. “Svet je prelep, ljudje pa so dobri,” pravi Gašper, ki zdaj svetuje vsem, da se podajo na svoje avanture. “Največji izziv je začeti, a ko se enkrat podaš na pot, ugotoviš, da so vse težave rešljive.”

Napisal: E. K.

Vir: Facebook