Denis Avdić iskreno o odraščanju v Bosni: “Bilo je težko, a vseeno čudovito!”

Denis Avdić, eden najbolj prepoznavnih glasov na slovenskih radijskih valovih, je v podcastu “Tisti dnevi v mesecu” razkril del svoje osebne zgodbe, ki je mnoge presenetila – in še več, navdihnila. Njegovo otroštvo v Bosni in Hercegovini je bilo vse prej kot običajno: brez elektrike, kopalnice in modernega udobja, a z nečim, kar je morda še pomembnejše – svobodo, toplino doma in kančkom trme, ki ga je očitno spremljala vse do danes.

Kako spomini prekašajo resničnost

Denis Avdić, ki ga večina pozna kot človeka z neustavljivo energijo in odličnim smislom za humor, gleda na svoje otroštvo skozi prav posebno prizmo. “Na papirju lahko rečeš, da nisem imel najlažjega otroštva. Jaz pa imam občutek, da sem se imel top,” je povedal in s tem takoj razorožil vsakršno pomilovanje. Ko poslušaš njegove pripovedi, se zdi, kot da gre za prizore iz kakšnega filma, ki združuje nostalgijo in humor, tisti tip zgodb, ki jih slišimo pri družinskih večerjah in se jim vedno znova smejimo.

Prvih deset let njegovega življenja je bilo prežetih z izzivi, ki si jih je danes težko zamisliti. “Prvih deset let kopalnice in stranišča nismo imeli notri. Na peči smo pogreli vodo in si vzel lonček pol mrzle in pol tople in si se polival,” je razkril Denis, pri čemer je zvenelo, kot da govori o najbolj naravni stvari na svetu. To ni bilo razvajanje – to je bilo preživetje, ki pa je, ironično, pogosto rodilo najlepše trenutke.

Ko se življenje odvija ob petrolejki

Morda je težko razumeti, kako so otroci v hiši brez elektrike – kjer je svetlobo zagotavljala le petrolejka – lahko ustvarjali spomine, ki so polni veselja. A Denis se spominja trenutka, ko so v hišo končno napeljali elektriko, kot da je bil to nekakšen obred prehoda v modernejši svet. “Ko je zasvetila tista ena žarnica v sobi in razsvetlila prostor, je bilo, kot da smo dosegli čudež,” je opisal trenutek, ki ga danes, v dobi pametnih naprav, mnogi jemljemo za samoumevnega.

Še preden so prišle žarnice, pa so bile tu sveče in petrolejke – preprosti predmeti, ki so oblikovali njegov vsakdan. “Prvih nekaj let smo imeli sveče in petrolejke, pa nihče ni mislil, da nam kaj manjka,” se spominja Denis, pri čemer se zdi, da je prav ta občutek “zadovoljiti se z malo” tisti, ki ga je oblikoval v osebo, kakršna je danes.

Od konzerv do gostilne

V otroštvu Denisa Avdića ni bilo računalniških iger, elegantnih igrač ali neskončnih možnosti, ki jih danes nudijo trgovine. Namesto tega so si otroci izmišljali igre s tistim, kar so imeli pri roki – in to pogosto niso bile klasične igrače. “Mi smo konzerve brcali,” pravi Denis, s čimer opisuje igro, ki je bila morda osnovna, a je bila zanje vir zabave.

Njegov čas pa ni bil omejen le na igro. Njegova mama je delala kot kuharica v edini gostilni v kraju, zato je Denis pogosto svoj dan preživljal prav tam. “In kje mislite, da sem bil jaz? V tisti gostilni,” pravi in se smeji, kot da je prav to gostilniško življenje, polno srečanj, pogovorov in pristnega stika z ljudmi, tisto, kar je bilo zanj ena najboljših šol za življenje.

Razlike, ki bolijo – a tudi učijo

Denis je spregovoril tudi o neenakosti, ki jo je občutil kot otrok. Medtem ko je njegova družina živela skromno, so bili otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli več. “Obstajali so otroci, katerih starši so delali v Nemčiji in so imeli,” je povedal in dodal, da je bilo takrat težko gledati na pomanjkanje, ko si bil obkrožen z nekom, ki je imel več. A kljub temu ni dovolil, da bi ga to opredelilo.

Kaj nas Denis lahko nauči?

Ko poslušamo Denisa Avdića, se ne moremo izogniti občutku, da so prav tiste skromne okoliščine oblikovale njegovo osebnost – odpornost, hvaležnost in sposobnost, da se nasmeji tudi takrat, ko je težko. Njegova zgodba nas opominja, da življenje niso le materialne dobrine, ampak odnosi, izkušnje in sposobnost, da cenimo tisto, kar imamo.

Denis Avdić je danes človek, ki ga občudujemo zaradi njegovega uspeha, humorja in pristnosti. A njegova preteklost, tista hiša brez elektrike in kopalnice, je tisto, kar ga je naredilo posebnega. Morda prav zaradi tega še vedno zna uživati v majhnih stvareh – in nas uči, da bi morali tudi mi.

Napisal: E. K.

Vir: YouTube