SLOVENIJA – Statistični podatki, ki razkrivajo drastičen upad rodnosti, postavljajo pred nas ključno vprašanje: ali kot narod drsimo proti demografskemu izginotju?

Podatki Statističnega urada RS kažejo na izrazit upad celotne stopnje rodnosti – leta 1954 je povprečna Slovenka rodila 2,5 otroka, danes pa se ta številka komaj še dotakne 1,5. A če smo pošteni: kaj sploh pričakujemo, ko si mora povprečna družina, preden razmišlja o otrocih, izračunati, ali ji bo konec meseca ostalo dovolj denarja za mleko in kruh? Število živorojenih na 1.000 prebivalcev se je s 23 v petdesetih letih prejšnjega stoletja znižalo na slabih 8,8 v letu 2023. Tako nizkih številk nismo imeli še nikoli v sodobni zgodovini, kar odpira pomembno dilemo: ali smo sposobni preobrniti ta trend?

Rodnost in prihodnost: Kako globoko smo že zabredli?

Da rodnost pod 2,1 otroka na žensko pomeni upad populacije, je jasno že desetletja. Vendar Slovenija tega trenda ni ujela zgolj mimogrede – bili smo med prvimi evropskimi državami, kjer je stopnja rodnosti padla pod mejo nadomestitve. Danes smo soočeni z realnostjo starajoče se populacije: leta 2023 je bil povprečen Slovenec star 45 let, leta 1980 pa le 35. To ni le številka, temveč opomin, da vse manj ljudi dela za vse več upokojencev – in to v sistemu, ki že zdaj poklekne ob prvem večjem finančnem stresu.

“Če želimo ohraniti stabilnost družbe, moramo vlagati v družine, mlade in ustvariti okolje, kjer bodo otroci finančno in družbeno manjše breme,” je dejala demografinja dr. Ana Novak za portal Dnevnik. Res je, a vprašajmo se: ali imamo čas? Čas za poglobljene reforme, dolgoročne strategije, obsežne razprave? Ali se sploh zavedamo, kako hitro se premikamo proti točki brez vrnitve?

Problem posameznika ali sistemska težava?

Družbena omrežja, kjer vlada kultura “bliskovite sodbe”, pogosto poenostavljajo te kompleksne teme. Tvit Mateja Rigelnika, kjer je pozval Slovence, naj “odložijo kontracepcijo in opravijo svojo državljansko dolžnost,” je dvignil precej prahu. Nekateri so mu ploskali – drugi so ga povsem raztrgali. Ampak ali res lahko zvalimo vso odgovornost na posameznike?

Narod se bo ugonobil sam. S takšno rodnostjo bomo izumrli. Vržite kondome in kontracepcijske tablete stran in začnite fuk@t.
Če pa ne boste opravili svoje državljanske dolžnosti, pa ne pizdite, ker bomo uvažali tujce. As simple as that!

Otroke za vse, ne le za peščico! ✊✊✊ pic.twitter.com/R1DNJQQstm

— Matej Rigelnik (@Matej_R81) November 27, 2024

Sociologinja dr. Marija Kovač je za Delo pojasnila: “Rodnost ni le stvar posameznikove odločitve. Ljudje potrebujejo varnost – tako finančno kot socialno.” Poglejmo realno sliko: mladi v Sloveniji se danes z določenimi vprašanji soočajo pozneje kot kdajkoli prej – pri 30 letih si mnogi še vedno delijo stanovanje s sostanovalci ali, kar je še huje, sobo pri starših. Kako naj potem razmišljajo o otrocih?

Ali Slovenija dela dovolj?

Država sicer ponuja nekatere spodbude za mlade družine: porodniški dopust je dolg, otroški dodatki niso zanemarljivi, subvencionirano varstvo otrok prav tako obstaja. Ampak poglejmo realno – ali je to dovolj? Francija in Švedska sta dosegli veliko boljše rezultate z obsežnimi družinskimi politikami, ki vključujejo brezplačno varstvo otrok za vse, finančne spodbude za vsakega dodatnega otroka in dostopna stanovanja. Pri nas? Družinske politike so pogosto predmet političnih debat, a rezultatov ni. Le zakaj?

Kaj pa migracije?

Demografski upad Slovenija delno rešuje z migracijami – predvsem delavci iz Balkana in vzhodne Evrope. Toda s tem se odpira drugo vprašanje: ali smo kot družba pripravljeni na kulturno in družbeno raznolikost, ki jo to prinaša? Na eni strani govorimo o ohranjanju identitete, na drugi strani pa brez migrantov ne bomo mogli ohraniti niti pokojninskega sistema.

Kako naprej? Čas za spremembe je zdaj.

Strokovnjaki opozarjajo, da ni hitrih rešitev. “Treba je ustvariti pogoje, kjer bodo mladi želeli ostati v Sloveniji, ustvarjati družine in hkrati imeti dostojno kakovost življenja,” je za Večer dejal ekonomist dr. Igor Kralj. Ampak resnica je preprosta – ne gre več za vprašanje “če”, temveč “kdaj”. Če se nič ne spremeni, bodo posledice neizogibne. Ali smo res pripravljeni tvegati prihodnost naroda?

Vir: Statistični urad RS, Dnevnik, Večer, Delo (2024).

Napisal: N. Z.

POSTOJNA – Razprave na družbenih omrežjih so ponovno odprle temo o slovenskih ozemeljskih vprašanjih in prihodnosti države. V ospredju so zahteve Italije po rapalski meji pri Postojni ter skrb glede izgube slovenske identitete zaradi vpliva tujih narodov, zlasti Italije in Albanije. Nekateri opozarjajo na politične odločitve, ki naj bi Slovenijo ogrozile v prihodnjih desetletjih.

Zgodovinsko ozadje: Rapalska meja in osimski sporazumi

Rapalska pogodba je bila sklenjena leta 1920 med Italijo in Kraljevino SHS (kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) ter je določila mejo med državama. Meja je potekala v prid Italije, saj je vključila pomemben del slovenskega ozemlja, med drugim Trst, Gorico in Istro. Leta 1947 so se razmere po drugi svetovni vojni nekoliko spremenile z osimskimi sporazumi, ki so določili meje po koncu vojne. Kljub temu so ostala območja še vedno pod vplivom teh zgodovinskih dogovorov, kar danes ponovno odpira razprave o meji in ozemeljski suverenosti Slovenije. Rapalska pogodba, podpisana leta 1920, je torej določila mejo med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, kar je prineslo Italiji precejšnje dele ozemlja, vključno s Trstom, Gorico in Istri. To je povzročilo nemalo napetosti, saj je bilo mnogo Slovencev prisiljenih živeti pod italijansko oblastjo, kjer so se soočali z asimilacijo in izgubo kulturnih pravic.

Po drugi svetovni vojni so bili s osimskimi sporazumi leta 1975 meje formalno ponovno določene, pri čemer je bila večina Primorske vrnjena Jugoslaviji, medtem ko je Italija obdržala Trst in manjša obalna območja. Kljub temu pa so politične in kulturne napetosti zaradi teh sporazumov še danes prisotne. V preteklosti so italijanski nacionalisti večkrat izrazili nezadovoljstvo z izgubo določenih ozemelj, kar občasno vzbuja zaskrbljenost tudi v Sloveniji, zlasti v luči povezanih zgodovinskih dogodkov.

Za Slovence ta zgodovinska vprašanja pomenijo opozorilo na pomen ohranjanja nacionalne suverenosti in zaščite kulturne identitete.

Politika in avtonomija Slovenije

Rapalska meja, ki je bila določena leta 1920, je sicer eden izmed simbolov slovenskega boja za ohranitev narodnega ozemlja, vendar ni več predmet mednarodnih političnih pogajanj. Sporazumi, kot so osimski sporazumi, so razrešili večino ozemeljskih vprašanj z Italijo, Slovenija pa si je z vključitvijo v Evropsko unijo in NATO zagotovila svojo ozemeljsko suverenost in varnost.

Slovenska politika danes na ta vprašanja gleda predvsem z vidika zgodovinske sprave in sodelovanja z Italijo znotraj Evropske unije. Omeniti velja, da so bile v preteklosti prisotne določene napetosti, predvsem okoli vprašanj, kot so vračanje lastnine italijanskih optantov in zaščita italijanske manjšine v Sloveniji. Politična garnitura tako rapalsko mejo večinoma dojema kot zgodovinsko dejstvo, ki pa nima več neposrednega vpliva na sodobno politično dogajanje. Navkljub vsemu pa mnogi menijo drugače.

Razprave na Facebooku

V razpravah na Facebooku mnogi izražajo nezadovoljstvo z delovanjem slovenske politike. Kritiki opozarjajo na prodajo slovenskih kmetijskih zemljišč in uničenje domače industrije. Eden izmed komentatorjev je zapisal: “Naši politiki prodajajo najboljšo zemljo tujcem, mi pa bomo odvisni od uvožene hrane”. Poudaril je, da je celotna politična elita od leta 1991 naprej odgovorna za uničenje slovenskega gospodarstva in da volivci ne prepoznajo resničnih težav.

Italija ves čas zahteva rapalsko mejo pri Postojni, tudi osimske sporazume postavlja pod vprašaj. Naši nerazgledani in protislovenski člani pete kolone v parlamentu in v levi politični opciji Italiji pomagajo, ko so izglasovali priključitev, to je Anschluss. V naslednjih 50 letih…

— Zmago J. Plemeniti (@ZmagoPlemeniti) October 15, 2024

Strah pred izgubo kulturne identitete

Strah pred izgubo slovenske kulturne identitete se pojavlja zlasti v komentarjih, kot je tisti, ki ga je napisala predvidoma zamejska Slovenka: “Kmalu bo Slovenija govorila albansko, saj se v slovenskih mestih vse bolj sliši albanski jezik” (Vir: Facebook). Takšne izjave odražajo zaskrbljenost, da bo slovenska kultura in jezik postopoma izginila zaradi priseljevanja in demografskih sprememb.

V Sloveniji trenutno živi okoli 10.000 Albancev, kar predstavlja manjši del celotnega prebivalstva države. Večina jih je prišla v Slovenijo iz Kosova in drugih delov nekdanje Jugoslavije, predvsem iz ekonomskih in političnih razlogov. Prva večja priseljevanja so se zgodila po drugi svetovni vojni, kasneje pa se je število priseljencev povečalo zaradi težkih gospodarskih razmer v njihovih matičnih državah.

Na splošno pa tuji državljani predstavljajo 9,3% celotne populacije v Sloveniji, kar pomeni, da je v državi več kot 197.000 tujcev. Med njimi so najštevilčnejši priseljenci iz Bosne in Hercegovine, Kosova, Srbije in Ukrajine. Vir: Statistični urad RS

Kritike trenutne vlade in političnega vodstva

Eden izmed komentatorjev je bil med glasnejšimi kritiki trenutne vlade in je izrazil svoje nezadovoljstvo z levičarsko politiko: “Slovenija je zmešana socialistično-komunistična država, ki ne pomaga nič, razen da uničuje državo z vsakim mandatom več”. Kritike so usmerjene predvsem v vodstvo levice, ki naj bi po mnenju nekaterih komentatorjev uničevalo slovensko gospodarstvo in pripeljalo državo na rob propada.

Ali bo Slovenija izgubila suverenost?

Zgodovinski vplivi, predvsem rapalska meja in osimski sporazumi, še vedno močno vplivajo na današnje politične debate v Sloveniji. Zahteve Italije po spremembah meja ter strah pred spremembami v demografski strukturi, kjer se opozarja na vpliv albanske skupnosti, sprožajo vprašanja o prihodnosti slovenske suverenosti in identitete. Ali bo Slovenija zmogla ohraniti svojo kulturno in jezikovno avtonomijo, je vprašanje, ki ga uporabniki družbenih omrežij pogosto naslavljajo.

Napisal: N. Z.

Vir: FB

BRUSELJ – Belgija je dom številnim Slovencem, a koliko jih tam pravzaprav živi in zakaj?

Belgija, zlasti njeno glavno mesto Bruselj, je postala dom približno 2.000 Slovencem, ki so se tja preselili iz različnih razlogov. Velik del jih privabijo možnosti zaposlitve v evropskih institucijah, saj je Bruselj srce Evropske unije. Diplomati, strokovnjaki in akademiki iz Slovenije predstavljajo pomemben del te skupnosti. A kaj je tisto, kar jih zadržuje v tej državi?

Zakaj se Slovenci naseljujejo v Belgiji?

Razlogov za življenje Slovencev v Belgiji je več, a eden glavnih je vsekakor bližina evropskih institucij. Bruselj kot sedež Evropske unije ponuja priložnosti za delo v institucijah, kot so Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evropske unije. Veliko Slovencev se odloči za študij ali zaposlitev na teh področjih, saj Bruselj ponuja širok spekter mednarodnih možnosti.

Tina Čeh, vodja Slovenskega kulturnega centra v Bruslju, poudarja, da se mnogi Slovenci v Belgiji odločajo ostati, saj jim država nudi stabilnost, medtem ko ohranjajo tesne vezi s Slovenijo skozi kulturne in družabne dogodke. Slovenci se tu ne le naselijo, ampak tudi aktivno ohranjajo svojo identiteto skozi številne dejavnosti in organizacije, kot je Društvo VTIS, ki povezuje slovenske strokovnjake in študente.

Organiziranost slovenske skupnosti

Slovenci v Belgiji so izjemno dobro organizirani. Med ključnimi organizacijami, ki skrbijo za ohranjanje slovenske kulture, je Slovenski kulturni center, kjer potekajo tečaji slovenskega jezika, kulturni dogodki in bralne urice za otroke in odrasle. Center je pomemben prostor, kjer se Slovenci zbirajo in delijo izkušnje. Poudarek je na ohranjanju jezika, kar je bistvenega pomena za mlajše generacije, ki odraščajo v tujem okolju.

Poleg tega pa je tu še Slovenska katoliška misija, ki poskrbi za duhovno oskrbo Slovencev v Belgiji. Slovenske maše, ki jih vodi župnik Zvone Štrubelj, niso samo verski obredi, ampak tudi priložnost za srečanja in druženje Slovencev v tujini. Ta duhovna središča so izjemnega pomena za ohranjanje skupinske povezanosti in kulturne identitete.

Minister Arčon krepi vezi s slovensko skupnostjo

Nedavno je slovensko skupnost v Belgiji obiskal tudi minister Matej Arčon, ki je zadolžen za povezovanje Slovencev v tujini z matično domovino. Njegov obisk je potekal v znamenju krepitve kulturnih vezi in spodbujanja slovenske identitete v tujini. Minister je poudaril, kako pomembno je, da Slovenci v Belgiji nadaljujejo z učenjem slovenskega jezika in sodelujejo pri promociji Slovenije, zlasti v okviru Evropske prestolnice kulture, ki bo leta 2025 potekala v Novi Gorici.

Arčon je v svojem nagovoru posebej izpostavil, da so Slovenci v Belgiji ključni ambasadorji Slovenije v tujini. “Vaša prisotnost in vaša dejavnost pripomoreta k temu, da Slovenija postane še bolj prepoznavna na mednarodnem prizorišču,” je dejal minister, poroča portal USZS.

Slovenska kulturna dediščina v Bruslju

Zadnji dan obiska ministra Arčona se je zaključil s slavnostnim dogodkom, ki je obeležil odprtje razstave Portreti znanih Slovencev, avtorja Tomaža Perka. Ta razstava predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju slovenske kulturne dediščine v Belgiji. Minister je poudaril pomen takšnih dogodkov, ki omogočajo, da se slovenska kultura predstavi širšemu evropskemu občinstvu.

Zaključek obiska je potekal v Slovenskem pastoralnem centru, kjer je minister skupaj s člani slovenske skupnosti izrazil hvaležnost za vse, kar delajo za ohranjanje slovenskega jezika in kulture v Belgiji.

Slovenska skupnost v Belgiji je, kljub številčni skromnosti, izjemno aktivna in povezana. Ohranjanje slovenske identitete, tako prek kulture kot jezika, je ključnega pomena za vse generacije Slovencev, ki živijo in delajo v tujini. Belgija je zanje postala drugi dom, a vez z domovino ostaja močna in živa.

Napisal: N. Z.

Foto: USZS

VIR: URAD VLADE RS ZA SLOVENCE V ZAMEJSTVU IN PO SVETU