Pust je eden tistih praznikov, ki v Sloveniji oživijo skoraj vsako vas, trg in mesto. Ko se po dolgi zimi začnejo dolgi dnevi in se v zraku čuti pridih pomladi, Slovenci oblečemo maske, spečemo krofe in se predamo veselju. A zakaj je letos pust nekoliko pozneje kot prejšnja leta in kaj vse ta praznik pravzaprav simbolizira? Letos ga bomo praznovali 4. marca, pustna sobota bo 1. marca, pustna nedelja pa 2. marca.

Kako se določa datum pusta?

Morda se vam je že kdaj zazdelo, da pust ni “zvest” svojemu datumu, ampak skače med februarjem in marcem, kot da bi bil sam maskiran. V resnici ima določitev datuma pusta jasno pravilo: pust nastopi 47 dni pred veliko nočjo. Velika noč pa ni naključen datum, temveč je vezana na luno – vedno je prva nedelja po prvi pomladni polni luni. Letos bomo veliko noč praznovali 20. aprila, kar pomeni, da je pust “odšel” v marec. Za primerjavo: lani je bil pust že 13. februarja, prihodnje leto pa ga bomo praznovali 17. februarja.

Zakaj je to pomembno? Ker datum pusta ne vpliva le na naše krofe in kurente, temveč tudi na številne druge prireditve, običaje in celo na turistične sezonske programe. Ptuj, na primer, zaživi ob pustnem času, saj privabi množice domačih in tujih obiskovalcev.

Kurenti: Strašljivi, a zaščitniški duhovi pomladi

Če vprašate tujca, kaj je prva asociacija na slovenski pust, bo brez dvoma odgovoril: kurenti. Te mogočne, kosmate maske z zvonci, ki v zboru preganjajo zimo, so zaščitni znak Ptuja in okoliških krajev, a njihova simbolika sega veliko dlje. Kurenti niso zgolj maska – so tradicija, ritual, dediščina. Njihov ples in zvonjenje sta namenjena odganjanju zime ter zlih duhov, obenem pa pozdravljanju pomladi in želji po dobri letini.

Ni naključje, da je ta običaj tako globoko zakoreninjen v slovenski kulturi. Pustni čas je vedno predstavljal prelomnico – čas, ko so se ljudje poslovili od dolgih zimskih noči in pričakovali obilje, ki ga prinaša pomlad. Danes je ta običaj toliko bolj poseben, saj je vključen tudi na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine.

Pustna kulinarika: Zakaj krofi niso edini kralji mize?

Ko govorimo o pustu, se nam mnogim pred očmi prikažejo krofi – tisti zlato zapečeni, polnjeni z marmelado, ki dišijo tako, da jih ni mogoče ignorirati. A pustna kulinarika v Sloveniji sega dlje. Ocvirkovka, preprosta, a okusna potica z ocvirki, je pravi kulinarični zaklad, ki je marsikje še vedno nepogrešljiv del praznovanja. Poleg tega na mizah ne manjkajo miške, majhni ocvrti koščki testa, ki so prav tako simbol preprostosti in užitka.

A to še ni vse. Pečenice, krvavice, kislo zelje in repa, ki jih spremlja krompir v različnih oblikah, so tisti slani elementi, ki dopolnjujejo pustni čas. Prav v tej kulinariki se skriva odsev slovenskega kmečkega življenja, kjer je bil pust priložnost za uživanje v obroku, ki je presegalo vsakdanje jedi.

Zakaj je pust tako pomemben za Slovence?

Za mnoge je pust zgolj čas, ko si nadenemo maske in se poveselimo, a v resnici nosi globlji pomen. Pust je čas preobrazbe, čas, ko lahko vsak vsaj za trenutek postane nekaj, kar sicer ni. Otroci se spremenijo v superjunake, odrasli se oblečejo v duhovite maske, vse skupaj pa ima en skupen cilj: prinašati veselje.

Toda pust je tudi čas skupnosti. Marsikje po Sloveniji so pustni običaji še vedno povezani s starodavnimi verovanji in praksami. Pustni sprevodi, kot so tisti na Ptuju, Cerknici ali v Drežnici, niso zgolj prireditev – so obred, ki združuje lokalno prebivalstvo, in spomin na čase, ko je bil pust nekaj več kot le zabava.

Kako boste letos preživeli pust?

Naj vas letošnji pust spomni, da je to čas za veselje, povezovanje in ohranjanje tradicije. Oblecite svojo najljubšo masko, obiščite katerega od slovenskih pustnih festivalov, zaplešite z zvonci kurentov in si privoščite krof (ali dva). Naj bo to čas, ko pozabite na vsakdanje skrbi – in se vsaj za trenutek prepustite čarobnosti pusta.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Slovenija je poznana po svoji bogati kulinarični dediščini, ki jo sestavljajo okusi iz alpskih dolin, panonskih ravnic, dinarskega sveta in mediteranskega primorja. Toda ali so vse slovenske jedi enako cenjene? TasteAtlas, svetovni portal za kulinarično raziskovanje, je objavil seznam 93 slovenskih jedi in jih razvrstil od najboljših do najslabših. Kot vedno, takšne lestvice sprožijo številne debate – kaj je na vrhu in kaj na dnu, ter zakaj?

Na vrhu lestvice: Prekmurska gibanica kot nesporna zmagovalka

Na samem vrhu se je zasluženo znašla prekmurska gibanica, kraljica slovenskih sladic. Njena bogata zgodovina in unikatna sestava – sloji orehov, maka, skute in jabolk med plastmi krhkega testa – so osvojili srca tako domačinov kot tujih ljubiteljev sladkega. Gibanica ni le sladica, ampak simbol Prekmurja, ki pripoveduje zgodbo o tradiciji in skrbno ohranjenem receptu.

Drugo mesto pripada krofom, tistim puhastim, sladkim dobrotam, ki jih najpogosteje povezujemo s pustnim časom. Po podatkih TasteAtlasa naj bi bil ‘krapfen’, prvi evropski krof, izumljen prav v naših krajih, kar ga postavlja na častno mesto v kulinarični zgodovini Evrope. Tretje mesto pa zasedajo blejske kremne rezine, ki so daleč od navadne sladice – so simbol Bleda in ena najbolj prepoznavnih jedi, ki privlačijo turiste z vsega sveta.

Prvakom sledijo tradicionalne jedi

V deseterico najboljših so se prebile še gobova juha, sirovi štruklji, potica, bograč, kranjska klobasa, idrijski žlikrofi in kraški pršut. Te jedi niso le okusne, ampak so tudi del identitete slovenskega naroda, saj pripovedujejo o naših navadah, sezonski prehrani in lokalnih sestavinah.

Na dnu lestvice: Kraški zašink in šebreljski želodec

Vsaka lestvica pa ima svoje poražence. Na repu seznama najdemo kraški zašink in šebreljski želodec – tradicionalne suhomesnate izdelke, ki morda ne ustrezajo sodobnim okusom, ki težijo k bolj univerzalnim in manj specifičnim aromam. Nekoliko bolje sta ocenjena sladka repa in ajdnek, a še vedno ostajata na spodnji polovici seznama.

Razlogi za takšne uvrstitve? Pogosto gre za jedi, ki so manj znane zunaj lokalnega okolja ali zahtevajo poseben okus, ki ni nujno priljubljen med širšo množico. A prav tu se skriva njihova moč – te jedi ohranjajo lokalni značaj in kulturno raznolikost.

Kaj nam lestvica pove o slovenski kulinariki?

TasteAtlas opozarja, da njihove lestvice niso absolutna resnica, ampak spodbuda za razpravo in promocijo lokalnih jedi. Gre za povabilo, da cenimo tisto, kar je naše, ter morda okusimo nekaj, kar do zdaj nismo poznali.

Hkrati je razvrstitev opomnik, da nekaterim jedem grozi pozaba, če jih ne bomo znali promovirati ali prilagoditi sodobnim okusom. Je kraški zašink res manj okusen od prekmurske gibanice, ali gre le za manjšo prepoznavnost? Morda bi drugačna priprava ali sodobna interpretacija dvignila nekatere jedi na višjo raven.

Kako bi pa vi določili vrstni red slovenskih jedi? Katera je vaša najljubša in katera najmanj priljubljena? Glasujte in delite svoje mnenje!

Slovenska kulinarična dediščina v globalnem kontekstu

Slovenija je, zlasti v zadnjih letih, postala vse bolj prepoznaven gastronomskih igralec na svetovnem odru. Od Hiše Franko pod vodstvom Ane Roš do vedno večjega števila dogodkov, ki promovirajo lokalne okuse, se Slovenija uveljavlja kot destinacija za kulinarične navdušence.

A seznam TasteAtlasa je tudi opomnik, da moramo ohraniti in ceniti vse plati naše kulinarične dediščine, ne le tistih, ki jih pozna ves svet. Od luksuznih restavracij do domačih kuhinj – naše jedi pripovedujejo zgodbo o tem, kdo smo in od kod prihajamo.

Vsaka jed ima svoj čas in prostor

Lestvica najboljših in najslabših slovenskih jedi je zanimiv vpogled v okuse, preference in tradicijo. Pa vendar je pomembno, da ne pozabimo: okus je subjektiven, vsaka jed pa nosi svojo zgodbo, ki jo je vredno slišati in okusiti. Celostno lestvico pa lahko najdete tukaj.

Napisal: E. K.

Vir: TasteAtlas

Foto: Wikipedia, Freepik