Nedeljska tura na najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp se je sprevrgla v tragedijo. Ivan Rutnik, 43-letni hrvaški inženir iz Osijeka, je med sestopom z Grintovca omahnil 150 metrov globoko – in ni preživel.

Usoden trenutek. En korak preveč.

V nedeljo, 3. marca, je skupina šestih hrvaških planincev osvojila Grintovec (2558 m). Vse je šlo po načrtih – dokler ni šlo narobe. Med sestopom proti Kokrškemu sedlu, nekje na nadmorski višini 1900 metrov, je Ivan Rutnik izgubil ravnotežje in zdrsnil v 150 metrov globoko brezno.

Nemočno so opazovali, kako je izginil. Vsega nekaj sekund.

Planinec, ki je bil v bližini, je takoj poklical reševalne službe. Gorska reševalna služba Slovenije (GRS) je aktivirala policijski helikopter, ki je s specializirano ekipo odletel na kraj nesreče.

“Ko so naši reševalci prispeli, je bilo jasno, da gre za izjemno zahtevno reševanje. Na koncu smo lahko le potrdili njegovo smrt,” je za Jutarnji list povedal vodja reševalne akcije Klement Jelič.

Bil je pripravljen. A gore ne odpuščajo.

Rutnik ni bil neizkušen. Daleč od tega. Imel je dereze, pravo opremo, znanje. Ampak teren se je zaradi toplega vremena spremenil – in to je bilo usodno. Po navedbah strokovnjakov je kombinacija ledenih in razmočenih površin ustvarila smrtonosne pogoje.

Morda bi preživel, če bi padel nekaj metrov prej ali kasneje. A padel je tam, kjer ni bilo rešitve.

Njegovi prijatelji? Brez možnosti, da bi pomagali.

Kdo je bil Ivan Rutnik?

Rutnik je bil več kot le ljubitelj gora. Bil je strokovnjak na področju elektrotehnike, energetike in ladjedelništva. Vodil je oddelek elektrotehnike v podjetju DIV M.E.S. – Marine and Energy Solutions, kjer je bil tudi soustanovitelj. Njegovo delo? Načrtovanje in nadzor ladijskih električnih sistemov.

Bil je tudi akademik – njegovi prispevki so bili objavljeni na Academia.edu in ResearchGate.

“Bil je enciklopedija znanja, vedno pripravljen pomagati, vedno je združeval družino,” je za Jutarnji list povedal njegov sorodnik.

Gore so lepe. In smrtonosne.

Grintovec je eden najlepših vrhov Slovenije. A tudi eden najbolj zahrbtnih. Po podatkih GRS je bil Rutnik že tretja smrtna žrtev v slovenskih gorah letos.

Podnebne spremembe? So tu. Vremenske razmere so nepredvidljive, poti nevarnejše. Tudi najboljši niso varni pred nesrečami.

Rutnik? Bil je pripravljen. Vendar to ni bilo dovolj.

Kaj se lahko naučimo?

Vsaka takšna zgodba je opozorilo. Gore ne odpuščajo napak. Gorska reševalna služba opozarja: preverite vremenske razmere, imejte pravo opremo, poznajte teren. Kajti v gorah – en napačen korak loči pustolovščino od tragedije.

Viri: GRS Slovenija, Jutarnji list, Academia.edu, ResearchGate

Pripravil: N. Z.

O dogodku smo poročali tu:

Vsak datum nosi svojo težo, a 11. december je res nekaj posebnega. Ta dan združuje naravo, zgodovino in humanitarnost v čudovit, pa tudi nekoliko kontradiktoren mozaik. Od mednarodnega dneva gora, ki povzdiguje človeško povezanost z naravo, do zgodovinskih dogodkov, ki so svet popeljali v kaos ali pa mu ponudili rešitev. Toda – koliko teh lekcij smo res ponotranjili? Oglejmo si nekaj ključnih trenutkov, ki nas opominjajo, zakaj je 11. december pomemben.

Gore – simbol veličastja in hkrati opozorilo

Če kdo dvomi o tem, da so gore več kot le naravni spomeniki, naj preživi nekaj ur v Triglavskem narodnem parku – tam se človek hitro spomni svoje majhnosti. 11. december, razglašen za mednarodni dan gora, je namenjen ozaveščanju o njihovem pomenu za življenje. In v Sloveniji, kjer je več kot polovica države hribovita, je to še kako aktualno.

A bodimo iskreni: gore niso le razglednice, ki jih radi delimo na Instagramu. V Sloveniji so tudi prizorišče soočenja med turizmom in trajnostjo. Pohodniki pogosto pozabljajo, da je gora živi ekosistem – ne le kulisa za selfie. Planinska društva, ki organizirajo pohode in delavnice, nas že dolgo opozarjajo na pomen odgovornega obiska gora, a se zdi, da smeti, poškodovane poti in obremenjenost narave pripovedujejo drugačno zgodbo.

Podnebne spremembe pa dodajajo še svoj pečat: snežna odeja v Alpah se topi hitreje, kot bi si želeli. In kaj to pomeni za Slovenijo? Manj smučarskih sezon, več erozije in – ne pozabimo – manj tistih slikovitih snežnih razgledov, ki jih tako radi razkazujemo svetu.

Zgodovinski 11. december: od krvavih revolucij do otrok v stiski

Če vas kdo vpraša, kaj se je zgodilo 11. decembra 1792, boste morda le skomignili z rameni. Toda ta dan se je začelo sojenje francoskemu kralju Ludviku XVI. Njegova usmrtitev je simbolizirala konec absolutizma, a tudi sprožila dolga desetletja političnih pretresov. Kaj pa danes? Mar ne vidimo podobnih “revolucij” – le da jih danes vodijo korporacije in algoritmi, namesto guillotine pa uporabljajo ekonomske pritiske?

Potem je tu še leto 1946, ko je Generalna skupščina Združenih narodov ustanovila UNICEF. Ta organizacija je rešila milijone otrok, vendar – ali ni žalostno, da jo še vedno potrebujemo? Svet, ki se ponaša z nepredstavljivim tehnološkim napredkom, še vedno ne zmore rešiti osnovnih težav, kot so lakota, vojna in dostop do izobrazbe. Seveda, radi govorimo o napredku, a resnica je, da se nekatere bitke ne spreminjajo.

Gore v Sloveniji: naravna lepota ali turistična past?

Čeprav je december mesec, ko nas večina sanjari o toplih kaminih in kuhanem vinu, so slovenske gore še vedno polne obiskovalcev – nekateri iščejo mir, drugi iščejo adrenalinske izkušnje. Toda kako trajnostno je to? Bohinj, na primer, se že leta sooča z izzivi prekomernega turizma. Lokalni prebivalci vse pogosteje opozarjajo na uničujoč vpliv masovnega turizma na naravno okolje in njihovo vsakdanje življenje.

Medtem se v mestih, kot je Ljubljana, dogajanje osredotoča na praznične sejme in lučke, ki prekrivajo realnost. Ali nas te osvetljene ulice – čeprav čudovite – ne odvračajo od premisleka o resničnih težavah? Gore niso zgolj ozadje za našo zabavo; so življenjski prostor rastlin, živali in ljudi, ki se z njimi prepletajo.

Razmislek: ali smo se kaj naučili?

11. december nas postavlja pred vprašanja, ki si jih pogosto ne želimo zastaviti. Kako lahko ohranjamo ravnovesje med naravo in potrebami človeka? Ali smo resnično ponotranjili vrednote zgodovinskih dogodkov, ki so zaznamovali ta dan? In predvsem – ali se zavedamo, kako naši vsakodnevni koraki vplivajo na okolje, ljudi in prihodnost?

Morda je največja lekcija tega dne prav v zavedanju, da gore niso večne, zgodovina pa se lahko ponavlja, če nismo pozorni. Naj bo 11. december dan razmisleka, ne le obeleževanja, in priložnost, da se vprašamo, kako lahko postanemo boljši – tako zase kot za svet, ki nas obkroža. Kajti prihodnost gora, ljudi in narave je v naših rokah.

Napisal: E. K.

Vir: www