DOB, Mirna – Prejšnji teden je zapor na Dobu pretresel tragičen dogodek, ki je zdaj dobil še bolj žalosten epilog. Mladi 23-letni zapornik, tuji državljan, ki je zanetil požar v svoji celici, je v ponedeljek podlegel hudim poškodbam. Dogodek je sprožil številna vprašanja o varnosti, obravnavi obsojencev in učinkovitosti sistemov za preprečevanje tovrstnih nesreč.

Kako je prišlo do tragedije?

Na prvi pogled gre za nenavaden in težko razložljiv dogodek, ki pa kaže na globlje težave v sistemu prestajanja kazni. Po navedbah Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) je mladi kaznjenec več dni s svojim vedenjem huje motil druge obsojence. Zato so mu nameravali odrediti odstranitev v poseben prostor – postopek, ki je v zaporih redka, a uveljavljena praksa. A preden so ukrep lahko izvedli, je zapornik poškodoval vrata celice, jih zablokiral in zanetil požar, zaradi česar je bila celica nedostopna.

Ko so pravosodni policisti končno uspeli priti do njega, se je iz prostora valil gost dim, celica pa je bila že močno uničena. Kljub hitremu ukrepanju – požar so pogasili in oživljanje začeli že na kraju – je bil mladi zapornik v kritičnem stanju. Po transportu v ljubljanski klinični center je včeraj umrl zaradi hudih poškodb, ki jih je utrpel v požaru.

Dogodki, ki odpirajo vprašanja

Incident neizogibno odpira vprašanja: Kaj se je dogajalo v dneh pred požarom? Ali bi bilo mogoče nesrečo preprečiti? Po besedah nekaterih poznavalcev so lahko tovrstni dogodki posledica zanemarjenih psiholoških težav zapornikov, ki v sistemu pogosto ostanejo neprepoznane. Statistika kaže, da približno 30 % zapornikov v evropskih državah, vključno s Slovenijo, trpi za različnimi oblikami duševnih bolezni, a je dostop do strokovne pomoči omejen.

Ni nepomembno, da je bil pokojni zapornik obsojen zaradi tihotapljenja ljudi – kaznivega dejanja, ki ga mnogi povezujejo z izjemnimi pritiski, nasiljem in organiziranim kriminalom. Prav mogoče je, da je imel opravka z grožnjami tudi izven zapora, kar bi lahko še povečalo njegovo stisko.

Takšni incidenti so se že zgodili …

Podobni incidenti v slovenskih zaporih, čeprav redki, niso brez precedensa. Leta 2018 je v celjskem zaporu izbruhnil požar v čajni kuhinji, ki ga je povzročila skupina zapornikov, povzročena škoda pa je presegla 40.000 evrov. Ali pa lansko leto, ko je zapornik zažgal vzmetnico v celici. A tokratna tragedija je posebna v svoji intenzivnosti – dejstvo, da je bil zapornik pri tem smrtonosno poškodovan, v slovenskem sistemu kazenskega pravosodja sproža resne pomisleke.

Če primerjamo stanje s tujino, se v Skandinaviji, denimo na Norveškem, požari v zaporih praktično ne dogajajo, saj so njihovi sistemi obravnave zapornikov zasnovani na večji individualizaciji in preventivnih ukrepih. Slovenski zapori, kljub relativno nizkemu številu incidentov, ostajajo tarča kritik zaradi pomanjkanja kadra, opreme in preventivnih programov.

Ali sistem potrebuje temeljito reformo?

Ta dogodek verjetno opozarja na pomanjkljivosti v slovenskih zaporih – od nezadostnega števila pravosodnih policistov do slabih psiholoških programov za zapornike. Vsi zapori v Sloveniji so kadrovsko podhranjeni, kar pomeni, da so pravosodni policisti pogosto prisiljeni opravljati več nalog hkrati, kar povečuje tveganje za napake ali zamude pri ukrepanju.

Na to je opozoril tudi generalni direktor URSIKS, ki je po dogodku napovedal podrobno preiskavo in možnost uvedbe novih varnostnih ukrepov. Ali bo to zadostovalo? Analitiki opozarjajo, da slovenski zapori potrebujejo dolgoročne spremembe – od povečanja števila zaposlenih do boljšega nadzora in preventive.

Tragedija na Dobu je opomnik, da se sistem kaznovanja ne konča s postavitvijo zidov in ključavnic. Vsak zapornik je oseba z zgodbo, ki jo sistem mora prepoznati, če želi preprečiti podobne dogodke. Slovenija, ki se pogosto rada pohvali z urejenim pravosodjem, si ne sme zatiskati oči pred pomanjkljivostmi, ki so tokrat privedle do najhujšega možnega izida.

Napisal: N. Z.

Vir: N1, www

Slovenski zapori se že dolgo soočajo s hudo prezasedenostjo, vendar se je stanje v zadnjih letih poslabšalo do točke, ko je težava postala kritična. Zasedenost slovenskih zaporov trenutno dosega kar 140 odstotkov razpoložljivih zmogljivosti, najhuje pa je v ljubljanskem zaporu na Povšetovi, kjer število zapornikov skoraj dvakrat presega predvidene kapacitete. Poleg tega se zapori soočajo s pomanjkanjem pravosodnih policistov, kar še dodatno ogroža varnostne razmere.

Varnost v zaporih pod vprašajem

Eden glavnih izzivov, s katerimi se sooča Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks), je zagotavljanje zadostnega števila pravosodnih policistov. Nenehno objavljajo razpise za prosta delovna mesta, a zanimanje je izjemno nizko. Glavni razlog za to je nizka plača, ki ob težkih delovnih pogojih ne privablja novih kadrov. Število policistov je kljub prizadevanjem občutno prenizko, da bi lahko učinkovito nadzorovali vedno večje število zapornikov, kar ogroža tako varnost zaposlenih kot tudi zapornikov.

Evropsko sodišče za človekove pravice je Slovenijo leta 2012 že obsodilo zaradi neustreznih razmer v ljubljanskem zaporu, vendar se zdi, da se zgodovina ponavlja. Zaradi prenatrpanosti zaporov prihaja do kršitev človekovih pravic, saj zaporniki nimajo zagotovljenih osnovnih pogojev za dostojno prestajanje kazni.

Zakaj so zapori tako polni?

Velik del težav je mogoče pripisati spremembam kazenske zakonodaje iz leta 2020, ko so bile za prekrške, povezane s prepovedanim prehajanjem meje, povišane kazni. Število zapornikov se je močno povečalo, predvsem zaradi tujih državljanov, ki so nezakonito prečkali mejo ali tihotapili ljudi. Velika večina teh zapornikov so tujci, kar še dodatno zapleta vprašanje njihove prestajanja kazni, saj prekinitev kazni za njih pogosto ni mogoča.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je nedavno priznala, da je stanje v zaporih skrb vzbujajoče, saj težave z zasedenostjo ogrožajo vzdrževanje reda, discipline ter izvajanje zdravstvenih in drugih programov v zaporih. V odgovor na to stanje je Državni zbor septembra 2024 sprejel novelo Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, ki vladi omogoča ukrepe v primeru zaostrenih varnostnih razmer.

Rešitve v obliki začasnih ukrepov?

Sprejeta novela predvideva tri glavne ukrepe za obvladovanje prezasedenosti zaporov: možnost prekinitve prestajanja kazni, odlog začetka prestajanja kazni in opravljanje nalog pravosodnih policistov s strani nekdanjih zaposlenih v tem poklicu. Čeprav so ti ukrepi že bili uspešno preizkušeni med pandemijo COVID-19, se mnogi sprašujejo, ali bodo tokrat imeli zadosten učinek, glede na to, da velik del zapornikov zaradi varnostnih razlogov ne more biti izpuščen.

Glavni problem predstavljajo priporniki, saj zanje ukrepi ne veljajo. V Ljubljanskem zaporu na Povšetovi je kar 88 odstotkov oseb pripornikov, kar pomeni, da bo problem prezasedenosti tam ostal neodpravljen tudi ob morebitni uveljavitvi začasnih ukrepov. Poleg tega je polovica zapornikov tujih državljanov, kar omejuje možnost njihovega izpusta ali prekinitve kazni.

Izzivi za prihodnost

Vprašanje ostaja, ali bodo ti ukrepi sploh učinkoviti pri reševanju prezasedenosti zaporov. Nabor obsojencev, ki bi prišli v poštev za predčasni izpust ali prekinitev kazni, je zelo majhen, saj bodo o vsakem primeru presojali glede na varnostna tveganja. Ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da bi bilo začasno izpuščenih največ 30 obsojencev, kar pa je ob trenutnem številu zaprtih oseb zgolj kaplja v morje.

Ključno vprašanje je, kako reševati problem nezakonitih prehodov meje, ki bistveno vplivajo na polnjenje slovenskih zaporov. Dokler se ta problem ne bo ustrezno naslovil, se zdi, da bodo slovenski zapori ostali prenatrpani, kar bo še naprej ogrožalo tako varnost kot tudi človekove pravice zaprtih oseb.

Napisal: E. K.

Vir: Ursiks, Freepik