Ko nas zadene izguba ljubljene osebe, se zdi, da čas obstane – tako je bilo tudi pri slovenski igralki in pevki Tanji Ribič, ki je na družbenih omrežjih delila novico, ki je razžalostila mnoge. S preprostimi, a globoko čustvenimi besedami je razkrila, da se je poslovila od svoje mame, osebe, ki ji je, kot kaže, pomenila svet.

Srčne besede, ki so ganile mnoge

Na svojem Instagram profilu je Ribičeva objavila več fotografij svoje mame, ki jih je pospremila z ganljivim zapisom: “Mamica moja. Kot da tudi mene ni več.” Te preproste besede skrivajo neizmerno bolečino in praznino, ki jo čuti ob izgubi.

Njene besede so odmevale med sledilci, ki so v komentarjih izražali podporo in delili svoje izkušnje z izgubo. Eden od sledilcev je zapisal: “Drži se, Tanja. Mamica bo vedno s tabo v srcu.”

Pogreb – trenutek za slovo

Tanja je ob objavi razkrila tudi, da bo pogreb potekal v soboto, a več podrobnosti ni delila. To kaže na željo po zasebnosti v tem občutljivem trenutku.

Pod Tanjino objavo so se oglasili mnogi znani Slovenci in njeni oboževalci, ki so z zapisom izrazili svojo podporo. “Močno te objemam. Pogum imaš že v svojem DNK-ju, to si podedovala od svoje mame,” je zapisala ena od njenih kolegic. Na takšne trenutke pokaže, kako pomembna je skupnost, ko nas življenje preizkuša.

Naše uredništvo se pridružuje izrazu sožalja in Tanji ter njeni družini želi, da bi našli mir in tolažbo v lepih spominih na mamo, ki bo vedno živela v njihovih srcih.

Napisal: N. Z.

Vir: FB

Oglasila se je njegova družina.

LAŠKO, CELJE – „Sporočamo žalostno novico o smrti dolgoletnega sodelavca in prijatelja našega kluba, Miroslava ”Miša” Aranđelovića,“ so sporočili iz Košarkarskega kluba Laško, kjer je pokojni Mišo deloval.

Globok pečat

„Mišo je bil več kot desetletje nepogrešljiv del naše ekipe, katero je kot fizioterapevt spremljal tudi v nekaterih največjih evropskih tekmovanjih. Ne le v laški košarki, svoj globok pečat je pustil tudi v Celju, kjer je več let deloval v ŽKK Cinkarna Celje. Njegovi družini in vsem bližnjim izrekamo globoko sožalje. Mišo, pogrešali te bomo. Hvala!“ so dodali Laščani.

„Sporočamo žalostno vest, da nas je zapustil naš dolgoletni član Miroslav Arandjelović. Našemu klubu se je pridružil leta 2007 in funkcijo fizioterapevta opravljal šest sezon. Sorodnikom, prijateljem in znancem izrekamo iskreno sožalje. Mišo, počivaj v miru,“ so dodali v taboru košarkaric ŽKK Cinkarna Celje.

Tudi v Ljubljani

Mišove roke so bile zlate, pomagal je številnim. S svojim delom je opozoril nase v Ljubljani, kjer je v najboljših časih deloval v taboru NK SCT Olimpija, nazadnje je pomagal tudi ekipi KMN Sevnica. Bil je človek akcije, bil je človek, ki se je znal vzeti čas za sočloveka.

Pravi prijatelj in podpornik

“Mišo Arandjelovič bil si izjemen človek,terapevt in prijatelj. Nikoli ne bom pozabil tvojih besed in dejanj,ki sva jih preživela skupaj. Ne bom pozabil tvojega toplega sprejema na terapije,tvojih šal in seveda trdega dela s teboj. “Žak”(namreč tako si me klical) ajde,ajde možeš ti to. Bravo. Odlično ti gre. In še bi lahko našteval. Res si bil odličen terapevt. Brez tvoje pomoči bi še bistveno prej končal z nogometom ampak sem še par let vztrajal(seveda do ponovne poškodbe). Hvala ti od srca. Lahko bi opisal še ogromno najinih trenutkov,ki sva jih preživela tako na terapijah kot nasploh v življenju (od tekem Sevnice, košarkarke tekme v Celju,…). Bilo mi je v čast, da sem te spoznal in da sva bila dobra prijatelja. Res od ti hvala. Sedaj ti pa želim miren počitek. Nekoč se pa ponovno srečamo. Zbogom prijatelju,“ je na Facebooku zapisal Žani Geržina.

Družini in prijateljem na tem mestu izrekamo iskreno sožalje.

„Na pragu prazničnih dni smo izgubili ljubega očija, moža in dedija Mišota… Nepremagljiva sila nam ga je vzela po hudi kratkotrajni bolezni. Zadnje slovo bo : V SREDO, 18.12.2024 ob 13:00 uri, na sevniškem pokopališču( Sevnica ). Žara, njegov zadnji dom, bo v mrliški vežici od 11:00 ure dalje…. Žalujemo, prosimo iskrenega sočutja in razumevanja, če morda na vaše klice ali sporočila, ne bomo odgovorili. Njegovi..Marinka, Sašo z družino,“ pa je zapisala Mišotova družina.

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www

SLOVENJ GRADEC – Nenadna smrt dr. Stanislava Ovniča, priznanega slovenskega ortopeda in strokovnjaka, ki je v slovensko medicino vnesel številne inovacije, je pustila za seboj globoko praznino. Bil je tisti zdravnik, ki si je vedno vzel čas za paciente, ki je bil ob njih ne samo kot strokovnjak, ampak tudi kot človek – kdo danes še najde takšno kombinacijo?

Kdo je bil dr. Stanislav Ovnič in zakaj je bil tako poseben?

Če ste kadarkoli obiskali ortopedsko posvetovalnico Orthopaedicus v Slovenj Gradcu, ste ga morda videli – prijaznega, a hkrati odločnega. Bil je tisti zdravnik, ki je znal ne samo zdraviti, ampak tudi poslušati. Specialist ortopedije od leta 2005, ki je že leto kasneje odprl svojo zasebno prakso, je bil znan po svojem praktičnem, a izjemno profesionalnem pristopu. Ni bil zgolj “zdravnik iz učbenika”, ampak je v vsakem pacientu videl zgodbo, ki si zasluži pozornost.

In vendar, ni šlo zgolj za to. Njegova specializacija je segala onkraj operacij in diagnoz – bil je pionir pri uvajanju metod, ki so pri pacientih zmanjšale čas okrevanja. Minimalno invazivna metoda vstavitve endoproteze kolka po AMIS metodi, ki jo je pri nas uvedel leta 2007, je postala simbol njegove predanosti izboljšanju kakovosti življenja pacientov. Pomislite – manj bolečin, manj časa v bolnišnici, boljše gibanje. Koliko ljudi bi danes reklo “hvala”, če bi lahko?

Kaj je pomenil lokalni skupnosti?

V Slovenj Gradcu je bil več kot le zdravnik. Ljudje so ga opisovali kot “človeka z velikim srcem” – bil je njihov ortoped, svetovalec in pogosto tudi nekdo, ki je razumel njihove stiske. Njegova posvetovalnica Orthopaedicus ni bila le zdravstvena ustanova; bila je prostor, kjer so ljudje našli upanje. Čeprav je bil zaseden z zahtevnimi operacijami, kot so endoproteze kolkov in kolen, artroskopije ter rekonstrukcije vezi, se je vedno našel čas za razlago, za nasvet, za tisti dodatni trenutek, ki ga pacient potrebuje, da se počuti slišanega.

Prispevek k slovenski medicini – kaj nam je zapustil?

Ena njegovih največjih inovacij je bila uporaba udarnovalovne terapije (ESWT), ki jo je uvedel leta 2008. To ni bila zgolj tehnološka pridobitev – to je bil premik v načinu zdravljenja kroničnih poškodb. Čeprav se zdi, da je danes taka terapija nekaj samoumevnega, se je pred petnajstimi leti marsikdo spraševal, ali bo uspela. Dr. Ovnič je verjel v rezultate – in bolniki so mu verjeli. “Njegovo delo na področju ortopedije bo ostalo zapisano kot pomemben mejnik v razvoju slovenske medicine,” poroča Metropolitan.

In vendar, ali ni ironično, da smo pogosto sposobni ceniti ljudi šele, ko jih izgubimo? Njegovo prizadevanje za nenehno izboljševanje metod zdravljenja je zgled, ki bi moral navdihovati ne le medicinsko stroko, ampak vse nas.

Poleg strokovne popolnosti je bil dr. Ovnič znan po svojem človeškem pristopu – ne boste verjeli, ampak včasih so ga pacienti opisovali kot “nekoga, ki te potolaži še preden te pozdravi”. Tisti, ki so ga poznali, pravijo, da je imel izjemen smisel za humor, s katerim je razbijal napetost, tudi v najtežjih trenutkih. Ali ni to tisto, kar najbolj cenimo pri ljudeh, ki skrbijo za naše zdravje – sposobnost, da nas vidijo kot ljudi, ne kot diagnoze?

Nenadna smrt dr. Ovniča pri 53 letih nas je vse pustila brez besed. Njegova zapuščina – tako profesionalna kot človeška – pa ostaja živ spomin. Njegovi pacienti, sodelavci in vsi, ki so ga poznali, vedo, da so izgubili ne le zdravnika, ampak tudi prijatelja, svetovalca in, v mnogih primerih, rešitelja. Dr. Ovnič je bil ne le zdravnik, ampak tudi simbol tega, kako naj bi izgledala medicina – človeška, inovativna in polna sočutja.

Družini in njegovim bližnjim izrekamo iskreno sožalje.

Napisal: N. Z.

Vir: www

Včasih se zdi, da so nekatere besede pretežke za izgovoriti, še težje pa jih je zapisati – še posebej, ko govorimo o izgubi nekoga, ki nam je bil najbližje. In prav to je storila Saša Lendero, slovenska pevka, ki jo poznamo ne le po njenem glasu, ampak tudi po iskreni in ranljivi osebnosti. Na obletnico smrti svoje mame je delila zapis, ki je bil tako čustveno surov, da je mnoge pustil brez besed, nekatere pa opomnil na njihovo lastno smrtnost in pomen odnosa s starši.

Kdo je Saša Lendero?

Je ena najbolj prepoznavnih slovenskih pevk, čigar glas se je usidral v kolektivni spomin naroda. Njen glasbeni opus sega od čustvenih balad, kot je Ne grem na kolena, do energičnih hitov, ki so odmevali na porokah, zabavah in lokalnih radijskih postajah. A Saša ni le pevka – je mati, soproga, javna osebnost, ki v svojih intervjujih vedno preseneča z iskrenostjo in toplino. Prav to je morda razlog, zakaj njen zapis o mami ni bil le še ena “standardna objava”, ampak globoko osebna zgodba, ki se dotakne src tudi tistih, ki je morda sploh ne poznajo.

Ganljiv zapis, ki nas popelje v spomine

V svojem zapisu Saša opisuje zadnje trenutke s svojo mamo, trenutke, ki so ostali vrezani globoko v njeno srce. Prizor je skoraj kot iz filma – “v najtemnejših urah novega dneva, zadnjič božala njena topla lička, ji govorila, pela med solzami njene najljubše pesmi in vedela, da je zadnjič v življenju.” Če to ne pretrese vsakega, ki bere, potem imate verjetno srce iz kamna.

Saša mamo opisuje kot skrbno, a hkrati živahno žensko, ki je vedno našla način, kako vnesti toplino v njihov dom. Spominja se, kako je mama pripravljala čokoladni liker, razmišljala, kam postaviti pohištvo, ali celo, kako je oboževala vrt. “Ko je že skoraj tema, še vedno dela na vrtu, ker ga obožuje…”

Čustvena moč spominov

V zapisu Saša ne opisuje le mame, ampak tudi neizbrisno sled, ki jo je pustila za sabo. Spomini so zdaj postali njeno zavetje, njen diamant – nekaj, kar jo opominja, kako ljubezen presega smrt. A ni ironično? Ko so ti ljudje še z nami, jih jemljemo za samoumevne. In šele ko jih ni več, spoznamo, kako globoko smo jih potrebovali – vsak pogled, vsak objem, vsako besedo.

Ko opisuje trenutke, ko ji je mama polagala roko na čelo, da bi jo potolažila, se zdi, kot da se naša celotna kultura – kultura, ki temelji na družinskih vrednotah – preliva v teh besedah. Kaj ni to nekaj, kar si vsi želimo? Ne gre za materialne stvari ali velike geste. Gre za občutek, da je nekdo tam, da nas pomiri. Tako preprosto, pa hkrati tako redko cenjeno.

Sašin zapis presega njeno osebno zgodbo. Je opomnik vsem, da življenje mineva, da so odnosi minljivi – a ljubezen, ki jo gojimo, ni. Zato je zapis tudi sporočilo generacijam: cenite svoje bližnje, dokler jih imate. Ne čakajte, da bi izrazili ljubezen – objemite jih zdaj, povejte jim zdaj.

Saša je odprla vrata v to tabu temo, pokazala, da je sprejemljivo žalovati, govoriti o izgubi, priznati, da nas boli. In prav to je tisto, kar naredi njen zapis tako močan.

Spomini kot zaklad

Zapis se zaključi z mislijo, ki nosi težo vseh preteklih petih let brez mame: “Pred petimi leti so se vsi ti spomini spremenili v diamant v mojem srcu. Boli in tišči. A vendar sije in je nuničljiv. Večen in neprecenljiv. Del mene. Za vedno.” Te besede nosijo težo, ki jo lahko razume le nekdo, ki je izgubil nekoga bližnjega.

Sašin zapis ni zgolj besedilo na Facebooku. Je poklon mami, ki bo za vedno živela v njenem srcu, in opomin vsem nam, da ljubezen presega čas in prostor. Ne glede na to, kje smo ali kaj počnemo, so naši bližnji tisti, ki nas opominjajo, zakaj je življenje vredno živeti.

Vir: Facebook objava Saše Lendero, 24. november 2024.

Napisal: N. Z.

LJUBLJANA – Ni ga dneva, ko nas ne bi spomnili na neizbežno minljivost življenja. Tokrat je vest o smrti Stanislava Venigerja, nekdanjega generalnega direktorja policije, pretresla tako njegove sodelavce kot širšo javnost. V 63. letu se je poslovil mož, ki je desetletja svojega življenja posvetil zagotavljanju varnosti – in kako ironično, da danes mi žalujemo za tistim, ki nas je varoval.

Kariera, ki je segala daleč preko uniforme

Stanislav Veniger, rojen leta 1961, ni bil zgolj še en “uniformiran uradnik”. Njegova pot se je začela pri rosnih 19 letih, ko je po zaključeni Kadetski šoli za miličnike leta 1980 stopil v vrste Policijske uprave Celje. Čeprav je bil le eden izmed mnogih mladih mož v modrem, je hitro dokazal, da je njegova predanost več kot zgolj poklicna – bila je osebna. Ob delu si je prizadeval za dodatno izobrazbo, kar ni bilo samoumevno za tisti čas. Višjo šolo za notranje zadeve je uspešno zaključil leta 1986, na Fakulteti za organizacijske vede pa je diplomiral skoraj desetletje kasneje, leta 1995.

A to ni bil le mož papirjev in nazivov – njegova kariera je vključevala številne ključne funkcije, od komandirja policijske postaje do direktorja celjske policijske uprave. In ne le to, nekaj let je vodil celo Upravo uniformirane policije. Njegova vizija ni bila omejena na dnevno reševanje težav, temveč na sistemsko izboljšanje policijskih struktur – kaj pa je drugega demokracija brez učinkovitega varnostnega sistema?

Generalni direktor z jasnimi prioritetami

Ko je leta 2012 prevzel funkcijo generalnega direktorja policije, je bilo jasno, da Veniger ni človek praznih obljub. Policijo je vodil z odločnostjo in premišljenostjo, a tudi z empatijo. V letih, ko je bilo političnih pritiskov na organe pregona vse več, je znal navigirati skozi viharna obdobja – morda ne brez kompromisov, toda vedno z mislijo na javno dobro. Konec koncev, kdo med nami bi lahko rekel, da bi to nalogo opravil bolje? Funkcijo generalnega direktorja je opravljal do upokojitve leta 2014, ko ga je nasledil Marjan Fank.

Sporočilo Slovenske policije – in simbol žalovanja

Slovenska policija je ob novici o njegovi smrti na družbenih omrežjih objavila črno pentljo na svoji profilni fotografiji, simbol globokega spoštovanja in žalovanja. V objavi so zapisali: “Sporočamo žalostno vest, da se je poslovil nekdanji generalni direktor policije Stanislav Veniger. Policijo je vodil med letoma 2012 in 2014.” (vir: Policija.si). Ta preprosta, a ganljiva gesta je opomnik, kako pomemben je bil Veniger za vse, ki so ga poznali in cenili njegovo delo.

Veteran, ki ni zgolj služil, temveč verjel v Slovenijo

Kot veteran vojne za Slovenijo je Veniger odigral ključno vlogo v času, ko je bila naša država še v povojih. Njegova vloga ni bila le operativna, temveč tudi simbolna – predstavljal je zvestobo idealom svobode in suverenosti. Njegov prispevek k osamosvojitveni vojni je bil tisto, kar bi danes označili za tiho, vendar neprecenljivo herojsko dejanje. In ali ni prav ta tišina – to neiskanje pozornosti – največji dokaz njegove veličine?

V lokalnih skupnostih, še posebej na Celjskem, je bil Veniger znan kot človek, ki je razumel pomen gradnje zaupanja med policijo in prebivalstvom. Ni ga zanimalo zgolj “pisanje kazni”, temveč reševanje problemov, ki so segali onkraj črne črte zakona. V svojem delovanju je združeval pristop človeka in vodje – kombinacija, ki je v današnjih časih vse redkejša.

In ko pogledamo širšo sliko? Venigerjeva kariera je bila odraz slovenske tranzicije. Začel je v časih, ko je policija delovala v senci socializma, in svojo pot končal v Sloveniji, ki si je prizadevala za demokracijo in pravno državo. Njegov uspeh ni le osebna zgodba, temveč tudi ogledalo, v katerem se odraža pot naše države.

Z Venigerjevim odhodom smo izgubili ne le vodjo, temveč tudi človeka, ki je verjel v moč dialoga, sistema in predvsem ljudi. Njegova zapuščina je več kot medalje in priznanja – je opomnik, da se največje spremembe zgodijo, ko ima nekdo dovolj poguma, da stopi iz povprečja. Naj počiva v miru, medtem ko mi ostajamo z mislijo: kdo bo naslednji, ki bo nosil ta plamen?

Napisal: N. Z.

Vir: FB, www

Franci Pliberšek je umrl v 59. letu starosti. Občina Vojnik mu je oktobra 2024 podelila zlato priznanje za razvoj gospodarstva in podjetništva ter za dobrodelnost.

CELJE – „Spoštovani. Obveščamo vas, da bo v petek, 15.11. dan žalovanja, zato bodo vsi naši saloni in podjetje zaprti. V tem času si bomo vzeli trenutek za spoštovanje in premislek ter dal prostor spominu. Naša vrata bodo ponovno odprta v ponedeljek, 18.11. 2024,“ so sporočili iz podjetja MIK Celje, kjer se bodo danes poslovili od Francija Pliberška, direktorja in ustanovitelja podjetja.

Leta 1987

Franci Pliberšek (1966–2024) je bil slovenski podjetnik, vizionar in dobrotnik, najbolj znan kot ustanovitelj in generalni direktor podjetja MIK Celje. Rodil se je 26. aprila 1966 v Celju. Po študiju gradbeništva in arhitekture je leta 1987 začel poslovno pot s proizvodnjo ladijskega poda in parketa. Leta 1990 je ustanovil podjetje MIK, ki se je kasneje usmerilo v izdelavo stavbnega pohištva, pri čemer je podjetje leta 1998 začelo izdelovati okna in tako našlo svojo tržno nišo.

Pod njegovim vodstvom je MIK Celje postal eden vodilnih proizvajalcev PVC, ALU in lesenega stavbnega pohištva v Sloveniji. Podjetje je znano po celovitih investicijskih, energijsko učinkovitih in estetskih rešitvah za posodobitve ali nove zasteklitve objektov.

Tudi dobrodelnost

Poleg poslovnih dosežkov je bil Pliberšek znan po svoji dobrodelnosti. Bil je aktiven član Rotary kluba Celje, kjer je dvakrat opravljal funkcijo predsednika in bil asistent guvernerja za Distrikt 1912. S svojo prijaznostjo, odprtostjo in spoštovanjem do vseh je bil vzor marsikateremu članu, hkrati pa tudi dragocen prijatelj, na katerega so se lahko vedno obrnili po nasvet in podporo.

Nadaljevali njegovo delo

Franci Pliberšek je umrl v 59. letu starosti. Občina Vojnik mu je oktobra 2024 podelila zlato priznanje za razvoj gospodarstva in podjetništva ter za dobrodelnost. Po njegovi smrti je podjetje MIK Celje sporočilo, da bo pod vodstvom družinskih članov nadaljevalo njegovo vizijo in razvojne projekte. Njegova zapuščina živi naprej skozi podjetje, ki ga je zgradil, in skozi številne dobrodelne projekte, ki jih je podprl.

Več ob smrti Francija Pliberška:

Po smrti uspešnega slovenskega podjetnika se je oglasila njegova družina: tole sporoča – NaDlani.si

Znano, kdaj bo pokopali znanega slovenskega podjetnika: „Počivaj v Miru in večna luč naj ti sveti.“ – NaDlani.si

Ob smrti Francija Pliberška prijatelji žalujejo: “Dragi Franci poskrbi, da bodo imeli angeli najboljša okna na svetu!” – NaDlani.si

Kakšen šok, umrl znani slovenski podjetnik Franci, zapustil ženo in tri otroke, znan po dobrodelnosti – 2100 otrok peljal na morje – NaDlani.si

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www

LJUBLJANA – Umrla je Erika Fürst, ki je preživela holokavst in bila aktivistka za ohranjanje zgodovinskega spomina

Ob smrti Erike Fürst, priče grozot holokavsta, se Slovenija poklanja njenemu delu. Dolga leta je opozarjala na nevarnosti nestrpnosti in sodelovala pri ohranjanju zgodovinskega spomina na trpljenje Judov med drugo svetovno vojno. Nekdanji predsednik Borut Pahor je z žalostjo ob smrti Erike Fürst poudaril, da bo njeno družbo močno pogrešal.

Kdo je bila Erika Fürst?

Erika Fürst se je rodila v židovski družini v Bački Topoli, današnji Srbiji. Med drugo svetovno vojno je bila zaradi svoje etnične pripadnosti deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je doživela grozote nacističnega režima. Njena osebna zgodba je postala simbol vztrajnosti in neomajnosti v boju proti pozabi. Po vojni je aktivno sodelovala pri ohranjanju zgodovinskega spomina na žrtve holokavsta. Poudarjala je, kako pomembno je, da mladi spoznajo resnico o preteklosti, da bi preprečili ponavljanje tovrstnih tragedij. Pogosto je nastopala na šolah, v medijih in na različnih dogodkih, kjer je delila svoje osebne izkušnje ter opozarjala na nevarnosti antisemitizma in sovraštva.

Erika Furst, Holocaust survivor, Slovenia #RememberingFromHome #ShoahNames ⁦@SinagogaMaribor⁩ ⁦@yadvashem⁩ ⁦@jccljubljana⁩ ⁦@BorutPahor⁩ ⁦@PresidentRuvi⁩ pic.twitter.com/LeLOKSWuJV

— JCC-Ljubljana (@jccljubljana) April 20, 2020

Erika Fürst je postala znana po svojem neomajnem prizadevanju, da se zgodovina ne bi pozabila. “Če bi se vsi zavedali, kaj se je zgodilo, bi bilo manj sovraštva in nestrpnosti,” je večkrat poudarjala v svojih nagovorih na spominskih prireditvah. Bila je tudi aktivna članica številnih organizacij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem holokavsta in ohranjanjem spomina na trpljenje žrtev. Njen prispevek je bil tako pomemben, da so jo večkrat povabili k sodelovanju v dokumentarnih filmih, kjer je svoje spomine delila z širšo javnostjo.

The last Slovenian Jewish woman who survived the Holocaust and the horrors of Auschwitz, Mrs. Erika Fürst, has passed away.
Rest in peace. Baruch Dayan HaEmet 🖤 pic.twitter.com/8iNz7vFLfX

— JCC-Ljubljana (@jccljubljana) October 21, 2024

Poklon Boruta Pahorja

Nekdanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je bil dolgoletni prijatelj in sodelavec Erike Fürst. Več kot desetletje sta skupaj obiskovala različna spominska obeležja v Sloveniji in tujini, kjer sta se poklonila žrtvam holokavsta. Pahor je ob njeni smrti na družbenem omrežju X (nekdanji Twitter) zapisal, da čuti globoko žalost in izreka sožalje njeni družini. “Rad sem bil v njeni družbi. Pogrešal jo bom,” je dodal, poroča Slovenska tiskovna agencija (STA). Pahor je že večkrat poudaril, da je bilo sodelovanje z Erikom Fürst zanj izjemna čast, saj je bila izjemna osebnost z neprecenljivimi življenjskimi izkušnjami.

Ob smrti Erike Fürst čutim žalost in vsem njenim izrekam sožalje. Dolga leta sva skupaj obiskovala spominska obeležja žrtev holokavsta, doma in v tujini. Rad sem bil v njeni družbi. Pogrešal jo bom. pic.twitter.com/DwPgKHgb5M

— Borut Pahor (@BorutPahor) October 21, 2024

Njuna skupna prizadevanja so se osredotočala na to, da bi sporočila o nevarnosti nestrpnosti dosegla širšo javnost. Ob obisku spominskih obeležij sta pogosto nagovarjala mlajše generacije, saj sta verjela, da moramo spomin na holokavst ohraniti za prihodnje rodove. “Nikoli ne smemo dovoliti, da bi se kaj takega ponovilo,” je opozarjal Pahor med številnimi govorjenji, kjer sta skupaj z Eriko Fürst nastopala.

Vpliv in pomen Erike Fürst za slovensko javnost

Smrt Erike Fürst je velika izguba za vse, ki cenijo zgodovinski spomin in borbo proti sovraštvu. Čeprav Erika ni bila rojena v Sloveniji, je svoj drugi dom našla prav tukaj in s svojim delom pustila globoko sled v slovenski zgodovinski zavesti. Bila je aktivna članica številnih kulturnih in zgodovinskih organizacij, ki se ukvarjajo z raziskovanjem druge svetovne vojne. S svojim pristopom je vzbudila spoštovanje in občudovanje mnogih, tudi političnih voditeljev, ki so se redno udeleževali dogodkov, kjer je sodelovala.

Erika Fürst, the last Jew from Prekmurje who survived the Holocaust, has passed away at the age of 94🕯️In 2012, 🇸🇮 awarded her with the Golden Order of Merit for her exceptional personal contribution to Slovenian and European historical awareness of the Holocaust. https://t.co/5JqfdBeUW9

— Slovenia in Israel (@SLOinISR) October 21, 2024

Erikina zapuščina bo ostala prisotna tudi po njeni smrti, saj so njeni prispevki pomembno vplivali na ohranjanje zavesti o holokavstu in krepili zavedanje o nevarnostih sovraštva. Njena življenjska zgodba je opomin, da moramo neomajno varovati človekove pravice in se boriti proti vsakršnim oblikam diskriminacije.

Ob slovesu Erike Fürst, zadnje prekmurske Judinje, ki je preživela taborišče Auschwitz, izražam iskreno sožalje svojcem.

Bila je prejemnica Zlatega reda za zasluge, prizadevala si je za ohranjanje zavesti o holokavstu iz svoje avtentične perspektive preživele, vedno znova je… pic.twitter.com/EZyyiHTLeE

— Nataša Pirc Musar (@nmusar) October 21, 2024

Napisal: N. Z.

Vir: X

LJUBLJANA – V starosti 83 let nas je zapustila legendarna pevka zlate dobe slovenske popevke Irena Kohont-Jamnik. Njene zimzelene uspešnice bodo za vedno ostale v srcih Slovencev, ki so zrasli ob njeni glasbi.

Ikona slovenske popevke

Irena Kohont-Jamnik je bila ena izmed najpomembnejših predstavnic slovenske glasbene scene, ki je pustila neizbrisen pečat. Njena zmaga na Slovenski popevki leta 1965 s skladbo Šel si mimo jo je izstrelila med glasbene zvezde in ji odprla vrata do večnega priznanja. To je bil le začetek njene bogate kariere, ki je trajala desetletja.

Med njene najbolj znane pesmi sodijo zimzelene uspešnice, kot so Bil je tako prikupno zmeden, ki je s svojo lahkotno melodijo in čustvenim besedilom osvojila poslušalce, ter Mamaluk, ki je postala pravi hit. Povabi me na luno kdaj pa je še ena izmed tistih pesmi, ki bo za vedno živela v kolektivnem spominu generacij.

Prispevek h glasbi in kulturi

Kohont-Jamnikova ni bila le pevka, temveč simbol slovenske kulture in glasbe. Njene pesmi so presegale zgolj glasbene lestvice in so postale del slovenske identitete. Veliko je prispevala k popularizaciji slovenske popevke in postala vzor mnogim mladim pevkam, ki so jo občudovale.

Njen glasbeni vpliv je trajal več kot pol stoletja, kar je redkost na glasbeni sceni. Leta 2005 je obeležila 40-letnico kariere, ob tej priložnosti pa je izdala tudi novo zbirko pesmi, ki so postale še ena potrditev njenega talenta.

Spomin, ki bo večen

Slovenci bodo vedno pomnili Ireno Kohont-Jamnik kot eno najpomembnejših glasbenih ikon. Njene pesmi so še danes slišane na radijskih valovih, in čeprav je ni več med nami, bo njen glas živel naprej skozi njeno glasbo.

Napisal: N. Z.

Vir: Pexels, YT

V 82. letu starosti je 9. septembra 2024 svoje zadnje poglavje zaprl Ivan Kapš, dolgoletni član in eden ključnih ljudi NTK Krka Novo mesto. Njegova zgodba v svetu namiznega tenisa je navdih številnim, saj je ta šport ljubil že od otroštva. Ivan je bil izjemen igralec, predan trener, zvest prijatelj in cenjen sodelavec, ki je s svojim delom pomembno prispeval k razvoju namiznega tenisa v Sloveniji. Njegova zapuščina bo ostala za vedno vtisnjena v srca ljudi, ki so ga poznali.

Prvi koraki in ljubezen do namiznega tenisa

Ivan Kapš se je prvič srečal z namiznim tenisom že kot dvanajstletni fantič v Črnomlju. Ta igra ga je očarala, in ljubezen do nje ga je spremljala vse življenje. Po prihodu v Novo mesto je hitro postal član prve ekipe NTK Krka, kjer je z obrambno igro postal prava nočna mora za svoje nasprotnike. Njegovi soigralci in tekmeci so se nalezli ne samo njegove izjemne tehnične podkovanosti, ampak tudi njegove večne vedrine, dobre volje in pripravljenosti pomagati.

Bodi spoštljiv in prijazen je bil njegov življenjski moto, po katerem se je Ivan vedno ravnal in bil znan kot človek, ki je v vsaki situaciji izžareval mirnost in prijaznost.

Kariera, polna uspehov

Po koncu aktivne igralske kariere ni zapustil namiznega tenisa. Prevzel je vodenje kluba kot predsednik in opravljal številna druga dela, nujna za nemoteno delovanje NTK Krka. Tudi širša namiznoteniška skupnost je prepoznala njegov talent in izjemne sposobnosti, zato so mu zaupali vlogo selektorja slovenske članske ženske reprezentance. Njegovo delo selektorja je bilo izjemno cenjeno, saj je pod njegovim vodstvom reprezentanca dosegala odlične rezultate.

Voditelj v največjih uspehih kluba

Pod Kapševim vodstvom je NTK Krka dosegel velike uspehe. Njegova strast do igre in poglobljeno poznavanje taktike sta pripeljala do osvojitve številnih državnih in pokalnih prvenstev. Pokali, ki danes krasijo klubske vitrine, bodo za vedno spominjali na skromnega, a odločnega moža, ki je bil vedno pripravljen storiti vse za uspeh kluba.

Njegova zapuščina

Zapuščina Ivana Kapša bo ostala zapisana v zgodovino slovenskega namiznega tenisa. Bil je vzor in mentor številnim generacijam igralcev in trenerjev, ki so ga spoštovali ne le zaradi njegove strokovnosti, ampak tudi zaradi njegove človeške topline. Pokali in priznanja, ki jih je osvojil klub pod njegovim vodstvom, pa bodo za vedno pričevali o njegovem pomembnem prispevku k razvoju tega športa.

Ivan Kapš je bil človek, ki je ljubil igro in ljudi okoli sebe, in njegova zapuščina bo živela še dolgo po njegovem odhodu. Vsi, ki so ga poznali, ga bodo pogrešali, a njegov duh bo še naprej živel skozi NTK Krka in vse tiste, ki so imeli srečo, da so ga spoznali.

V imenu uredništva Nadlani.si izrekamo iskreno sožalje vsem njegovim bližnjim.

Napisal: N. Z.

Vir: FB

Denis Avdić, Miha Deželak, Lara Tošić in Jana Morelj so se po vročem poletju vrnili pred mikrofone. A že kaj kmalu je sledila eksluzivna novica, ki je šokirala poslušalce. Jana Morelj, ki velja za eno naših najbolj priljubljenih radijskih voditeljic, je namreč sporočila, da se po trinajstih letih poslavlja od Denis Avdić Showa!

»To je moj zadnji teden v Denis Avdić Showu in v petek je moj zadnji show. Prihodnji teden gre Mia v šolo, v prvi razred. Rada bi ji dala še več mame, rada bi se zbujala z njo, rada bi jo vozila v šolo, rada bi se učila z njo. Rada bi imela pri tem veliko več energije, kot jo imam zdaj. In ta jutranji urnik mogoče najbolj ne paše v to zgodbo. In čeprav imam družino, ki se ji reče Mia, imam na radiu še eno družino. In tega ne bi želela menjati, ampak tako življenje nanese. Ostajam pa na Radiu 1, tako, da bo malo lažje,«je razkrila Jana.

Ta teden bo tako v celoti posvečen Jani, v jutranjem programu se bodo spominjali njenih začetkov, veselih in težkih trenutkov, uspešnih akcij, podvigov in dobrodelnih gest. Res je veliko stvari, ki so jih jutranji prijatelji v trinajstih letih preživeli skupaj. V petek 30. avgusta, ko bo tudi njen zadnji dan v šovu, pa bo Jana eksluzivno razkrila, kakšna bo od sedaj naprej njena karierna pot, bo pa še vedno bo ostala del družine Radia 1.

su; Foto: