Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

363 slovenskih pedofilov izbrisanih iz kazenskih evidenc – “Prost lov na mladoletne deklice in dečke” je odprt?!

363 PEDOFILOV BREZ SLEDI: Zakonodaja, ki zapira oči pred grozotami?

SLOVENIJA – Iz slovenskih kazenskih evidenc je bilo v zadnjih desetih letih izbrisanih kar 363 obsodb za spolna kazniva dejanja nad mladoletniki. Za trenutek se ustavimo: kaj to pravzaprav pomeni za zaščito otrok v naši družbi? Je res mogoče, da pravni sistem raje poskrbi za “rehabilitacijo” storilcev kot za občutek varnosti med najranljivejšimi?

Zakon, ki ščiti ali zakriva?

Slovenija je, tako kot večina evropskih držav, vzpostavila sistem kazenskih evidenc, kjer so zabeležene obsodbe za kazniva dejanja. Vendar obstaja pravna luknja – ali bi ji raje rekli tunel? – skozi katero se določene obsodbe po določenem času preprosto izbrišejo. Da, prav ste prebrali. Posilstva, spolne zlorabe otrok, razpečevanje otroške pornografije – vse to lahko izgine iz uradnih evidenc, kot da se nikoli ni zgodilo.

Kaj pa ostane? Posebna evidenca izbrisanih obsodb, dostopna le izbranim institucijam, kot so šole in vrtci. Z drugimi besedami: če ste nekdanji storilec spolnega kaznivega dejanja in ne kandidirate za delo v vrtcu, je vaše potrdilo o nekaznovanosti prav tako čisto kot sneg na vrhu Triglava sredi januarja.

Sistem, ki varuje storilce?

Na prvi pogled se zakon morda zdi logičen. Ministrstvo za pravosodje poudarja, da so izbrisi urejeni skladno z zakonom in omogočajo obsojencem reintegracijo v družbo. “Ministrstvo ugotavlja stek pogojev iz 82. člena KZ-1 in nato uradno izbriše obsodbo,” pravijo na ministrstvu (poroča Delo).

Toda, ali so pri spolnih kaznivih dejanjih, ki pogosto puščajo globoke psihološke brazgotine na žrtvah in celotni skupnosti, takšne varovalke dovolj? Ali lahko enostavno rečemo, da je storilec “odplačal svoj dolg družbi” in mu pustimo, da se zlije z okolico, brez kakršnekoli oznake? Primerjava z drugimi kaznivimi dejanji, kot so kraje ali goljufije, se zdi skoraj groteskna.

Mozaik 2024: Primer, ki bi moral odpreti oči

Kriminalistična preiskava Mozaik 2024 je razkrila srhljive podrobnosti o razširjanju otroške pornografije. Med osumljenimi je bil tudi moški s Krasa, za katerega obstajajo neuradne informacije, da gre za povratnika. Policija zaradi varstva osebnih podatkov tega ni potrdila, a vprašanje ostaja: Kako se lahko družba zaščiti, če storilci po določenem času postanejo “nevidni”?

Šokantno je, da se lahko spolni storilci ponovno pojavijo v družbi brez kakršnekoli oznake, kar jih postavlja v enak položaj kot ljudi brez kazenske preteklosti. Kaj to pomeni za sosede, starše otrok ali skupnosti, kjer živijo? Se lahko počutijo varne?

Kako pa je drugod?

Poglejmo čez mejo. V Združenih državah Amerike obstajajo javni registri spolnih storilcev. To pomeni, da lahko kdorkoli preveri, ali v njihovi bližini živi nekdanji storilec spolnega kaznivega dejanja. Podobno velja v Veliki Britaniji, kjer so storilci dolžni obveščati policijo o svojih gibanjih.

Slovenija, nasprotno, zaupa v “rehabilitacijo”. Izbris obsodb je zasnovan kot priložnost za obsojence, da začnejo znova. Toda kako to deluje pri kaznivih dejanjih, kjer statistike kažejo na visok odstotek povratnikov? Zakaj pri kraji avtomobila velja enaka pravila kot pri spolnem nasilju nad otrokom? Logika, če ji lahko sploh rečemo tako, deluje kot paradoks.

So varovalke dovolj?

Ministrstvo trdi, da zakonodaja vsebuje ključne varovalke. Vrtci, šole in druge institucije, ki delajo z otroki, lahko zahtevajo vpogled v evidenco izbrisanih obsodb. Prav tako zakon preprečuje zaposlitev obsojencem za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost.

Ampak bodimo iskreni: Koliko družin ima to možnost? Koliko staršev lahko preveri, ali je njihov sosed – morda celo nekdo, ki se ponuja za varstvo otrok – nekoč prestal kazen za spolno zlorabo?

Kaj lahko spremenimo?

Slovenska zakonodaja kliče po spremembah. Morda ne po ameriškem modelu javnih registrov, a zagotovo po bolj strogi regulaciji pri kaznivih dejanjih, povezanih z mladoletniki. Podaljšanje obdobij za izbris ali celo vzpostavitev posebne evidence za dolgotrajno spremljanje takšnih storilcev bi lahko bil prvi korak.

Prav tako bi bilo smiselno povečati transparentnost pri postopkih izbrisa obsodb. Trenutno je večina teh postopkov skrita pred javnostjo, kar odpira vrata za dvome in nezaupanje v sistem.

Koga ščiti zakonodaja?

Če se zazremo v številke – 363 obsojenih storilcev, ki so postali “čisti” v očeh zakonodaje –, je težko verjeti, da je pravni sistem res v službi zaščite otrok. Se res lahko počutimo varne, ko se povratniki vračajo v družbo brez omejitev?

Morda je čas, da Slovenija pogleda čez svoje meje in sprejme, da nekatera kazniva dejanja zahtevajo drugačna pravila. Navsezadnje, ali je varovanje interesov nekdanjih storilcev res pomembnejše od zaščite naših najmlajših?

Napisal: N. Z.

Vir: www, X, Freepik