Ko starša povprašate, ali imata enega od svojih otrok raje kot drugega, bo odgovor skoraj vedno isti: “Seveda ne, oba (ali vse) ljubiva enako!” A najnovejša raziskava, ki jo je objavilo Ameriško psihološko združenje, razkriva, da to v praksi skoraj nikoli ne drži. Če imate občutek, da starši enega izmed vas vedno bolj pohvalijo, se z njim več ukvarjajo ali ga redkeje kregajo – se morda ne motite.

Kaj pravi znanost?

Favoriziranje otrok je že dolgo tabu tema v družinskih odnosih. Številni verjamejo, da so to le občutki otrok, ki morda ne vidijo celotne slike, a raziskovalca Alexander Jensen (Brigham Young University) in McKell A. Jorgensen-Wells (Western University) sta analizirala kar 30 študij in 14 drugih virov ter zajela skoraj 20.000 primerov. In ugotovitev? Starši res favorizirajo enega izmed svojih otrok – in to veliko pogosteje, kot bi si želeli priznati.

Kdo je ‘najljubši’?

Zanimivo je, da prepričanje, da imajo matere raje hčerke, očetje pa sinove, ne drži več. Raziskava je pokazala, da so tako matere kot očetje večjo naklonjenost izkazovali hčerkam. Zakaj? Ker so bile v povprečju bolj vestne, bolj ubogljive in bolj čustveno povezane s starši.

A ni to edini dejavnik. Starši pogosto favorizirajo tudi otroke, ki so bolj vestni in ubogljivi, saj jih ti manj obremenjujejo, kar je še posebej pomembno v družinah z več otroki. Poleg tega se mlajšim otrokom pogosto bolj popušča, medtem ko prvorojenci uživajo več svobode in avtonomije. Tako se hitro ustvari občutek neenakosti.

Morda ste že slišali za rek: “Najstarejši je poskusni zajček, srednji je spregledan, najmlajši pa razvajen.” Ta kliše, kot kaže, ni povsem brez osnove – saj ima podporo tudi v znanosti.

Favoriziranje ni vedno očitno – a je vedno prisotno

Ko si predstavljamo favoriziranje, imamo pogosto pred očmi ekstremen primer iz pravljice o Pepelki – očitne krivice, nepravično razdeljene naloge, zaničevanje. V realnosti pa je favoriziranje pogosto precej bolj subtilno.

• Se starši z enim otrokom več pogovarjajo?
• Se pri enem večkrat nasmehnejo, drugemu pa le podajo kratke odgovore?
• Koliko denarja je namenjenega enemu otroku za hobije, oblačila, darila?
• Kdo ima več svobode in kdo mora nenehno upravičevati svoja dejanja?

Pogosto gre za majhne, a pomembne razlike, ki se skozi leta kopičijo in ustvarijo občutek neenakosti med sorojenci. Otroci to zelo hitro opazijo, četudi starši trdijo, da je vse enako.

Psihološke posledice: Ko se eden počuti zapostavljenega

Raziskave jasno kažejo: otroci, ki čutijo, da so manj priljubljeni kot njihovi sorojenci, pogosteje razvijejo težave z duševnim zdravjem in vedenjske motnje. Pogostejša sta občutek manjvrednosti in tekmovalnost s sorojenci, ki se lahko prenese tudi v odraslo dobo.

Pri ločenih starših je situacija še bolj kompleksna – včasih otrok, ki najbolj spominja na bivšega partnerja, postane manj priljubljen pri staršu, ki je ostal z njim. V takšnih primerih lahko čustvena dinamika postane še bolj napeta, neenakost pa očitnejša.

Kako preprečiti favoriziranje?

Čeprav popolna enakost ni vedno mogoča – ker so otroci različni in imajo različne potrebe – lahko starši storijo veliko, da zmanjšajo občutek zapostavljenosti:

• Bodite iskreni do sebe. Vsak starš ima trenutke, ko mu je eden od otrok ljubši – zaradi vedenja, starosti ali preproste osebnostne ujemanja. Ključno je, da se tega zaveda in se zavestno trudi biti pravičen.

• Ne primerjajte otrok med seboj. Stavek “Zakaj ne moreš biti bolj kot tvoj brat/sestra?” je ena najhitrejših poti do rivalstva med sorojenci in občutka manjvrednosti.

• Pravično porazdelite svoj čas in pozornost. Tudi če eden od otrok potrebuje več pomoči pri učenju ali športnih aktivnostih, to ne pomeni, da drugi otrok ne potrebuje enake količine vašega časa na drugačen način.

• Pojasnite razlike. Če mlajši otrok lahko ostane dlje pokonci, ker ima naslednji dan kasneje šolo, starejšemu to razložite. Otroci razumejo razloge, če so jim predstavljeni na pravi način.

• Prisluhnite otrokom. Če eden izrazi občutek, da je manj ljubljen ali zapostavljen, to jemljite resno. Pogovor je najboljša preventiva pred dolgoročnimi čustvenimi posledicami.

Starševstvo brez favoritov je mit – a je ključno, da otroci tega ne občutijo

Nihče ne trdi, da je enaka obravnava otrok preprosta. Vsak starš ima svoje preference, vsak otrok pa ima svoj značaj. A raziskave dokazujejo, da občutek zapostavljenosti lahko pusti globoke posledice.

Ključ do uspešne vzgoje ni v tem, da starši zatirajo svoje naravne nagibe, ampak da se jih zavedajo – in jih aktivno uravnavajo. Otroci morajo rasti v okolju, kjer čutijo, da so enako ljubljeni, ne glede na starost, karakter ali dosežke.

Če torej čutite, da se eden od vaših otrok včasih počuti zapostavljenega – zdaj veste, da niste edini. A veste tudi, kaj lahko storite, da to popravite.

Pripravil: E. K. Vir: OnaPlus, Freepik

Ko gre za Elona Muska, svetovno znanega tehnološkega mogotca, vizionarja, inovatorja in milijarderja, si večina predstavlja človeka, ki ne pozna meja – niti pri delu, niti pri ambicijah. Toda kaj pa njegova družinska plat? Če vprašate njegovega očeta, Errola Muska, tu stvari niso tako bleščeče.

V nedavnem podkastu Wide Awake je 78-letni Errol Musk brez dlake na jeziku kritiziral sinove starševske sposobnosti in podal mnenje, ki je sprožilo val odzivov. Po njegovem mnenju Elon kljub številnim dosežkom na tehnološkem področju ni bil uspešen na osebnem – očetovskem področju.

Preveč denarja, premalo očetovske prisotnosti?

“Ni bil dober oče,” je brez ovinkarjenja povedal Errol Musk in dodal, da je bil preveč zaposlen, da bi se resnično posvetil svojim otrokom.

“Bili so prebogati, preveč varušk. Imel je pet otrok z isto žensko – vsak je imel svojo varuško. Prvi otrok je bil preveč z varuškami in je umrl v varstvu varuške … Elon me bo ustrelil, ker sem to rekel, ampak tako mislim. To ni dobro.”

S tem se je skliceval na tragično smrt Elona Muska prvega otroka, Nevade, ki je leta 2002 umrl zaradi sindroma nenadne smrti dojenčka, star komaj 10 tednov.

Errol je dejal, da se je število varušk drastično povečalo leta 2008, ko se je Elon ločil od Justine Wilson, matere njegovih prvih petih otrok – dvojčkov Griffina in Vivian (21 let) ter trojčkov Kaia, Saxona in Damiana (19 let).

“Ko sta se ločila, je imel Elon pri sebi šest varušk, Justine prav tako šest. Bila je res čudna situacija,” je pojasnil.

13 otrok, štiri matere – Elonov nepredvidljiv osebni življenjski slog

Danes je Elon Musk oče kar 13 otrok, ki jih ima s štirimi različnimi ženskami. Poleg petih otrok z Justine Wilson ima še tri z glasbenico Grimes (X Æ A-Xii, Exa Dark Sideræl in Techno Mechanicus) ter dvojčka Azure in Striderja ter še enega otroka s Shivon Zilis.

Musk je v preteklosti večkrat poudarjal pomen visoke rodnosti, saj po njegovem mnenju svetovni populaciji grozi upad prebivalstva. Toda je res posvečen vzgoji vseh svojih otrok?

Dedek, ki komaj vidi svoje vnuke

Ironično pa Errol Musk priznava, da tudi sam ne preživlja veliko časa s svojimi vnuki. “Ne vidim jih pogosto, a so vsi zelo prijazni, pametni in prijetni,” je dejal.

Na vprašanje, kaj meni o nekdanjih partnerkah svojega sina, pa je dodal: “Očetov ne zanimajo preveč možje ali žene njihovih otrok, razen če se ti res potrudijo.”

Družinski škandali: Očetov kontroverzni odnos s pastorko

Razmerja v družini Musk niso bila nikoli preprosta. Errol Musk je nekoč razburkal javnost s priznanjem, da ima otroka s svojo nekdanjo pastorko Jano Bezuidenhout, ki jo je pomagal vzgajati od njenega 4. leta starosti.

Errol je poročal njeno mater Heide leta 1992, jo leta 1999 zapustil, nato pa se s Heide leta 1999 ponovno poročil. Leta 2004 sta se ločila, kasneje pa je začel razmerje z Jano, s katero ima dva otroka.

Pretrgane vezi: Elon in Errol Musk si nista blizu

Elon in njegov oče sta si že dolgo odtujena. V preteklih intervjujih je ustanovitelj Tesle in SpaceXa povedal, da ima z očetom zapleten odnos.

“Moj oče je storil grozljive stvari,” je nekoč izjavil, a ni želel podati podrobnosti.

Po drugi strani pa Errol trdi, da je bila njuna odtujenost posledica dogodkov v preteklosti – predvsem njegove vrnitve v Južno Afriko, kar je pripeljalo do tega, da je Elon prekinil vse stike z njim.

Elonov molk – bo odgovoril?

Do zdaj Elon Musk ni komentiral očetovih izjav, čeprav je znano, da pogosto reagira na javne kritike – še posebej, če se ga osebno dotaknejo.

Zanimivo pa je, da je Elon večkrat povedal, da verjame v velik pomen družine in da si želi čim več otrok, saj meni, da svet potrebuje več pametnih ljudi.

Ali se bo zdaj odzval na besede lastnega očeta?

Pripravil: E. K. Vir: YouTube, X

Navzven se zdi njeno življenje kot nekaj iz pravljice – uspešna podjetnica, vedno urejena, ljubeč mož, dva krasna sinova, prenovljena hiša in sanjska potovanja. A za bleščečo fasado se skriva resničnost, ki je blizu številnim staršem: popoldnevi, preživeti nad šolskimi zvezki, strah pred slabšimi ocenami in vprašanje, ali bo zmogla pomagati tudi pri bolj zapleteni snovi v višjih razredih.

Kako dolgo bo še kos nalogam četrtošolca in petošolca?

Ko se službi pridruži še popoldanska izmena – domača učilnica

Hajdi Korošec Jazbinšek, ki jo slovenska javnost pozna že desetletja – najprej kot otroško pevko, nato kot uspešno podjetnico, ki je svojo strast usmerila v otroško modo in spletno trgovino – je nedavno presenetila s priznanjem, ki ga mnogi starši neradi izrečejo naglas.

View this post on Instagram

A post shared by Hajdi Korošec Jazbinšek (@hajdi_kj)

Šolske obveznosti njenih sinov, Danteja (10 let) in Evana (9 let), so postale njen vsakodnevni izziv. Čeprav je vajena vodenja poslov, usklajevanja sestankov, nadzora nad podjetji, jo je realnost šolskega vsakdana postavila pred izziv, s katerim se srečuje vedno več staršev – kaj storiti, ko otrok pri učenju potrebuje več podpore, kot jo lahko ponudiš?

Čeprav z njima redno sedi za knjigami, ponavlja snov, preverja naloge in se trudi pomagati, se včasih zgodi, da kljub vloženemu trudu prineseta domov trojko. In v tistem trenutku se pojavi tisto neprijetno vprašanje – kje je šlo narobe?

Še huje – nekoč se ji je zgodilo, da je mlajšega sina celo napačno naučila odštevati. Ko je to ugotovila, jo je spreletel hladen znoj. “Če se to dogaja že zdaj, kako bo čez nekaj let? Bom sploh še lahko sledila snovi?”

Od obupa do humorja: Ideja, ki je dvignila prah

Ko se je zamislila nad prihodnostjo in stroški, ki jih prinašajo inštrukcije za zahtevnejše predmete, kot sta matematika in fizika, se je znašla pred šaljivo, a hkrati provokativno zamislijo – odpreti profil na OnlyFans.

Ne, ne na način, ki bi si ga morda kdo predstavljal, je hitro pojasnila. S prodajo fotografij svojih stopal!

Ideja je bila seveda izrečena v šali, a odziv sledilcev je bil takojšen – nekateri so se nasmejali, drugi pa so se vprašali, ali je v tem sploh kaj šale. Mar ni danes svet tak, da lahko ljudje služijo denar na najbolj nepričakovane načine?

Čeprav sama finančnih težav zagotovo nima, saj poleg lastnega podjetja vodi še družinsko podjetje, ki ga je prevzela po starših, je s to izjavo odprla pomembno temo – koliko časa lahko starši sploh še pomagajo otrokom pri šolskih obveznostih in koliko stane, če tega ne morejo več?

Strah vsakega starša – ko otrok zboli

Če so izzivi s šolo obvladljivi, pa so trenutki, ko otrok zboli, nekaj povsem drugega. Hajdi je pred nekaj meseci doživela eden najhujših strahov vsakega starša, ko je morala mlajšega sina Evana ponoči peljati na urgenco.

Zvijal se je od bolečin in prva misel, ki jo je prešinila, je bila – slepič! V takih trenutkih se v staršu sproži nekaj prvinskega, popolnoma instinktivnega – ni več prostora za premišljevanje, samo ukrepaš.

Na srečo se je izkazalo, da ni šlo za slepič, ampak za povečane bezgavke v trebuhu – stanje, ki je neprijetno, a ne tako nevarno. A takšni trenutki te spomnijo, kako hitro se lahko popolnoma običajen dan spremeni v nočno moro.

Resničnost, ki jo poznamo vsi

Morda se zdi, da je Hajdi ženska, ki ji nič ne manjka – ima srečen zakon, urejeno življenje, stabilno kariero. A v resnici se sooča s povsem enakimi izzivi kot mnogi starši.

• Šolske obveznosti, ki zahtevajo vedno več časa in energije.
• Strah pred tem, ali bo otrokom lahko pomagala dovolj dolgo.
• Skrb, kako uskladiti vse obveznosti – službo, dom, otroke, zdravje.

Njena odprtost in humor sta morda ključna razloga, zakaj jo ljudje tako radi spremljajo. Medtem ko se mnogi trudijo ustvariti podobo popolnega življenja, ona brez zadržkov prizna, da včasih ni lahko, da je utrujena, da jo skrbi – in s tem postane bolj pristna, bolj človeška.

In morda je prav to tista prava lekcija, ki jo lahko vzamemo od nje – ni pomembno, kako popolno izgledaš navzven, pomembno je, kako se soočaš z vsakodnevnimi izzivi.

Pripravil: E. K. Vir: Instagram, Planet TV

Jan Klobasa, ki se ga večina Slovencev spomni kot zmagovalca priljubljenega resničnostnega šova Kmetija leta 2019, je razveselil svoje oboževalce z najlepšo življenjsko novico. Na družbenih omrežjih je delil ganljivo fotografijo ultrazvoka in sporočil, da s svojo izbranko pričakujeta prvega otroka. Veselje, ki ga je ob tem dogodku delil s sledilci, je hitro sprožilo val čestitk, pohval in lepih želja, saj je Jan med oboževalci še vedno izjemno priljubljen.

Od resničnostnega šova do novih življenjskih poglavij

Jana Klobaso smo spoznali kot odločnega, prizadevnega in karizmatičnega tekmovalca, ki je skupaj s svojim bratom Tilnom navdušil občinstvo in si prislužil zmago v Kmetiji 2019. Čeprav sta oba brata po šovu ostala v spominu gledalcev, se je Tilen odločil umakniti iz žarometov, medtem ko je Jan ohranil stik s publiko. Njegov profil na družbenih omrežjih je postal prostor, kjer deli svoje vsakdanje trenutke, spomine na Kmetijo in, kot se je izkazalo, tudi največje življenjske prelomnice.

Tokrat je šel korak dlje – objavil je sliko ultrazvoka, ki simbolizira začetek novega poglavja v njegovem življenju. Z objavo je izrazil veselje, ponos in hvaležnost, da bo kmalu postal oče. “Ne znam opisati, kako srečen sem,” je zapisal v objavi, ki jo je pospremil s številnimi srčnimi simboli.

Sreča v dvoje

Janova partnerka, ki jo pogosto imenuje kar njegova “življenjska sopotnica”, je na fotografijah videti srečna in sijoča – pravi dokaz, da ju združuje iskrena ljubezen in medsebojna podpora. Čeprav Jan o svojem zasebnem življenju ne razkriva vsega, je jasno, da je njegova izbranka ključna figura v njegovem življenju. Skupaj sta v tem trenutku, polnem pričakovanja, zbrala pogum, da svojo srečo delita s svetom.

“Občutek, da bom oče, je nekaj, kar presega vse moje dosedanje izkušnje,” je še dodal Jan. Njegove besede odražajo pristno navdušenje nad novim življenjskim izzivom, ki ga pričakuje.

Val čestitk in podpore

Objava, ki jo je delil Jan, ni ostala neopažena. Komentarji pod njegovim prispevkom so preplavljeni z iskrenimi čestitkami, pohvalami in lepimi željami. “Ne morem verjeti, da je že pet let od tvoje zmage na Kmetiji, zdaj pa postajaš oče! Kako čas beži,” je zapisal eden od sledilcev, medtem ko so drugi izražali prepričanje, da bo Jan odličen oče, saj je že v šovu pokazal odgovornost, skrbnost in smisel za humor.

Čestitke so prišle tudi iz strani njegovih nekdanjih sotekmovalcev iz Kmetije, ki so znova dokazali, da vezi, ustvarjene v šovu, lahko trajajo dolgo po njegovem zaključku.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Običajno si mlada dvajsetletnica predstavlja življenje, polno priložnosti, izzivov, potovanj in raziskovanja lastne poti. A Tiffany je ubrala popolnoma drugačno smer – tista, ki je marsikoga osupnila. Pri svojih komaj 20 letih je mama sedmih otrok in pravi: “Ne vidim nič narobe s tem.” In splet? Del je navdušen nad njeno odločnostjo in energijo, del pa poln predsodkov in vprašanj.

Življenje, ki ga poganjata ljubezen in disciplina

Tiffanijin dan se ne začne z lenim srkanjem kave ob jutranjem listanju novic – daleč od tega! Jutra pri njih so kot orkester, kjer vsak inštrument (beri: otrok) igra svojo melodijo, ona pa je dirigentka, ki poskrbi, da vsi na koncu ujamejo ritem. Od zajtrkovanja, oblačenja in priprave na šolo do trenutkov, ko sredi vsega hitenja kdo polije mleko ali išče izgubljeno igračo. A Tiffany vse to jemlje kot del družinske simfonije.

Čeprav ima v rokah sedem različnih zgodb, potreb in osebnosti, njen nasmeh ostaja tisti stari, iskriv in poln energije. “Ljubezen pomnožiš, ne deliš,” pogosto poudari in doda, da je največji ključ do uspeha – dobra organizacija.

Pod žarometi spleta: občudovanje ali obsojanje?

Ko je Tiffany na družbenih omrežjih razkrila svoje življenje z veliko družino, je bil odziv silovit – in nasprotujoč. Podporniki v komentarjih občudujejo njeno odločnost in materinsko toplino:
“Tiffany, ti si supermama! Tako mlada in tako predana!”

A seveda so bili tam tudi tisti, ki niso mogli mimo lastnih sodb:
“Pri teh letih bi morala študirati in si graditi prihodnost, ne pa postati mama nogometne ekipe.”

A Tiffany takšne komentarje sprejema z dvignjeno glavo. Pravi, da jo ljudje sodijo skozi lastne izkušnje in predstave o tem, kako bi življenje “moralo” potekati – a njen pogled na srečo ni odvisen od njihovih mnenj.

Kaj pravijo številke? Mladostne mame v sodobnem svetu

V Sloveniji je povprečna starost žensk ob rojstvu prvega otroka blizu 30 let. Tiffanijin primer se zato sliši skoraj kot potovanje nazaj v preteklost – v čase, ko so bile naše babice mame pri 20 ali celo prej. A danes? Družbene norme so se premaknile. Dandanes velja prepričanje, da se mora ženska “najprej postaviti na noge” – šola, kariera, finančna stabilnost – in šele nato sledi materinstvo.

Toda, če vprašate Tiffany, se bo nasmehnila in rekla: “Nekateri čakajo, jaz pa sem izbrala družino zdaj.” In zakaj ne? Njena “kariera” je zdaj materinstvo – poklic, ki zahteva ogromno spretnosti, prilagajanja in čustvene trdnosti.

Skrivnost uspeha: podporna mreža in jasen cilj

Tiffany ne skriva, da ima poleg svojega izjemnega truda tudi močno podporo – njen partner, družina in prijatelji so ključni del njene zgodbe. S pomočjo ljubljenih lahko najde trenutke zase, obnovi energijo in uživa tudi v trenutkih miru.

Poleg tega pa je ustvarila pravo spletno skupnost ljudi, ki jo spremljajo in ji pišejo spodbudne besede. Njen cilj ni dokazovati drugim, da ima prav, ampak pokazati, da obstaja več poti do sreče – tudi če ni tista, ki jo družba običajno predpisuje.

Rušenje stereotipov – ena objava naenkrat

Tiffany z vsakim posnetkom in iskreno objavo ruši stereotipe o mladih mamah. Njena zgodba ni tragedija o neizpolnjenih sanjah, ampak zgodba o ljubezni, sreči in zavestni odločitvi. Čeprav je včasih utrujena, ni nikoli obžalovala svojega življenjskega sloga. Njena izkušnja nas uči, da so pričakovanja družbe lahko ovira le, če jim to dovolimo.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook

Mijo Matić, ki ga je slovensko in hrvaško občinstvo spoznalo kot Sanjskega moškega, danes piše čisto novo poglavje v svojem življenju. Zakon z nadarjeno flavtistko Ariano Piknjač Matić, ki sta ga sklenila septembra lani, se zdaj poglablja z neprecenljivo novico: par pričakuje prvega otroka!

Ljubezen zunaj resničnostnega šova

Mijo, rojen v Ljubljani, je leta 2019 s svojim šarmom in iskanjem ljubezni v šovu Sanjskega moškega osvojil srca gledalcev. Takrat se je zdelo, da je svojo srečo našel v Slovenki Nuši Rojs, a njuna zveza ni trajala. Kljub razočaranju ga življenje ni pustilo na cedilu – prava ljubezen je prišla nepričakovano, ko je spoznal Ariano, karizmatično glasbenico s strastjo do umetnosti. Njuna poroka lani je bila polna topline, a nič ni moglo pripraviti para na radost, ki jo prinaša nova vloga. “Ariana je noseča 15 tednov, porod pričakujemo junija,” je za hrvaški Story razkril Mijo, ki kar žari od navdušenja.

X

View this post on Instagram

A post shared by Mijo Matic (@mijomatic)

Izkušnje prvega trimesečja

Vsaka nosečnost prinaša svojevrstne izzive, a tudi drobne trenutke sreče. Ariana je v prvih tednih nosečnosti izkusila spremembe, ki so bile za par tako presenetljive kot ganljive. “Pogosto je utrujena, kar mi popolnoma ustreza, saj zdaj zaspi že ob devetih zvečer,” je z nasmehom povedal Mijo in dodal, da so njene naravne atribute poudarili nosečniški hormoni. “Videti je kot prava boginja plodnosti,” je dejal z iskreno občudovanjem. A vse ni potekalo povsem gladko. Nekega večera se je pojavila krvavitev, ki je oba močno prestrašila. Na srečo so v bolnišnici v Sisku hitro posredovali, Arianino stanje stabilizirali in potrdili, da je z dojenčkom vse v najlepšem redu. “To je bil stresen trenutek, a zdaj se lahko spet veseliva,” je povedal Mijo.

Priprave na očetovstvo: še brez pritiska, a z veliko navdušenja

Mijo in Ariana spola otroka še ne poznata, kar pa ju ne ovira pri sanjarjenju o tem, kakšna bo njuna prihodnost kot starša. Z nakupi za dojenčka še nista začela, a Ariana se je že globoko potopila v materinski svet. “Njen Instagram je zdaj poln nosečnic in dojenčkov,” pravi Mijo, ki z občudovanjem opazuje, kako se njuna energija usmerja v priprave na novo življenje. Čeprav ju čaka še veliko organizacije, par ohranja sproščen pristop. “Vsaka faza nosečnosti je nova izkušnja, ki naju še bolj povezuje,” je priznal Mijo.

Nova pot, polna radosti in pričakovanj

Zgodba Mija Matića in Ariane Piknjač Matić ni le zgodba o ljubezni, temveč tudi o rasti in novih začetkih. Od televizijskega glamurja do resničnega življenja – Mijo dokazuje, da sreča ni v iskanju popolnega, temveč v sprejemanju priložnosti, ki nam jih ponudi življenje. Z nosečnostjo se za par začenja novo poglavje, polno pričakovanj, izzivov in radosti. “Komaj čakam trenutek, ko bom prvič v naročju držal najinega otroka,” je sklenil z ganjenostjo.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

V današnjem času, ko je veliko staršev osredotočenih na to, da otrokom zagotovijo srečo, varnost in udobje, je reči “ne” morda eden najtežjih izzivov starševstva. A paradoksalno – prav to kratko, odločno in pogosto nepriljubljeno besedo otroci najbolj potrebujejo. Zakaj? Ker “ne” ne pomeni zavračanja ali nesprejemanja, temveč predstavlja meje, ljubezen in vodstvo, ki jih otroci potrebujejo za zdrav čustveni in socialni razvoj.

“Ne” kot izraz ljubezni

Psihologinja Becky Kennedy, priljubljena avtorica in voditeljica podcasta Good Inside, pravi, da je reči “ne” otroku v resnici eden najbolj ljubečih načinov, kako starši skrbijo zanj. Kako? Otrokom dajejo strukturo in varnost, ki jim omogočata raziskovanje sveta, ne da bi izgubili tla pod nogami.

“Seveda želim, da se moji otroci počutijo ljubljene in cenjene,” pravi Kennedy, “vendar to ne pomeni, da jim moram vedno reči ‘da’. Ljubezen ne pomeni nenehnega ugajanja, temveč postavljanje temeljev za zdravo soočanje z realnostjo.”

Postavljanje meja ni nekaj, kar otrokom omejuje svobodo; nasprotno, omogoča jim, da razumejo svoje meje in se učijo sprejemati omejitve, ki so del življenja.

Zakaj otroci potrebujejo razočaranje?

Čeprav se zdi, da je otroško razočaranje nekaj, kar bi starši morali za vsako ceno preprečiti, je resnica povsem drugačna. Razočaranja so pomemben del odraščanja – so tisto, kar otroke pripravlja na resnične življenjske izzive. Otrok, ki se nauči obvladovati razočaranje, postane odpornejši, potrpežljivejši in bolj samozavesten.

Raziskave kažejo, da otroci, ki jim starši nikoli ne rečejo “ne,” pogosto razvijejo občutek upravičenosti, težje obvladujejo frustracije in se izogibajo situacijam, kjer bi lahko doživeli neuspeh. To pa lahko vodi do pomanjkanja ambicije in motivacije v odraslosti.

Kennedy pravi: “Ko moji otroci slišijo ‘ne’, se pogosto jezijo ali izgubijo nadzor. Toda jaz ostanem mirna, poslušam in jih poskušam voditi skozi te občutke. To ni lahka naloga, ampak je ključno za njihovo čustveno rast.”

Meje kot darilo, ne kot kazen

Meje niso kazen. So kot varnostni pasovi – morda neprijetni, vendar nas ohranjajo varne. Otroci potrebujejo meje, da bi razumeli, kaj je sprejemljivo vedenje, in razvili notranji kompas, ki jih bo vodil v zapletenem svetu.

Postavljanje meja pa ni enostavno. Starši se pogosto soočajo s solzami, jezo in očitki. A prav tu se skriva lekcija – vztrajnost pri postavljanju meja krepi zaupanje in gradi odnos med otrokom in staršem.

Na primer, ko otrok želi dodatno uro igranja videoiger, a starši vztrajajo pri dogovoru, ki so ga že sklenili, mu sporočajo, da je dogovor pomemben in ga je treba spoštovati. “Razumem, da si želiš igrati še malo, vendar smo se dogovorili za določeno uro. Zaupam ti, da boš to razumel,” svetuje Kennedy kot možen odziv.

Preveč “da”: Ko ljubezen postane past

Medtem ko je naravno, da starši želijo osrečiti svoje otroke, lahko nenehno popuščanje prinese neželene posledice. Otroci, ki nenehno slišijo “da”, lahko začnejo verjeti, da je svet dolžan izpolniti njihove želje. To lahko vodi do razvajenosti, pomanjkanja motivacije in celo težav v odraslih odnosih.

Razmislimo o otroku, ki vedno dobi novo igračo, kadar jo zahteva. Kadar enkrat slišijo “ne,” se lahko počutijo, kot da so prikrajšani za nekaj osnovnega – a to ni zato, ker so potrebni nove igrače, temveč zato, ker niso vajeni omejitev.

Kennedy opozarja: “Če otroci svojo vrednost povezujejo z nenehnim izpolnjevanjem svojih želja, tvegate, da vzgojite posameznika, ki ne bo znal spoštovati svojih in tujih meja.”

Kako starši rečejo “ne” na pravi način?

Reči “ne” ni preprosto – zahteva potrpežljivost, samozavest in doslednost. Tukaj je nekaj ključnih nasvetov:

1. Bodite trdni, a ljubeči: “Razumem, da si to želiš, ampak tokrat ne bo šlo. Vem, da boš to zmogel razumeti.”
2. Pojasnite razlog: Otroku razložite, zakaj je “ne” pomembno – npr. “Nočem, da poješ še en bonbon, ker skrbim za tvoje zdravje.”
3. Prisluhnite njihovim čustvom: Dovolite otroku, da izrazi svojo jezo ali razočaranje, vendar ne popuščajte.
4. Ostanite dosledni: Če enkrat popustite, bo otrok začutil, da lahko meje prestavi, kar oslabi vaš avtoriteto.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Ali ste se kdaj vprašali, zakaj terapevti tako vztrajno poudarjajo, da so vsi občutki v redu? Mar ne obstajajo “slabi” občutki, ki bi jih morali izničiti, potisniti stran ali se jim izogniti? Prav ta miselnost je tista, ki jo sodobna psihologija poskuša razbiti. “Vsi občutki so v redu, nekatera vedenja niso,” je stavek, ki nosi globoko sporočilo: čustva so del človeške narave, a odgovornost za naša dejanja ostaja naša.

Občutki: naravni odzivi, ki jih ne moremo nadzirati

Občutki so kot vreme – pridejo in gredo, pogosto brez opozorila. Jeza, žalost, strah, zavist – to so povsem običajni odzivi na situacije, ki se nam zdijo nepravične, zastrašujoče ali izzivalne. A v nasprotju z vedenjem občutkov ne moremo vedno nadzorovati. Ko nas preplavi jeza, tega ne izberemo; ko nas zadene žalost, tega ne moremo preprečiti.

Zakaj je pomembno priznati čustva? Zatiranje čustev vodi do številnih težav, od kroničnega stresa in tesnobe do fizičnih težav, kot so glavoboli ali prebavne motnje. Poleg tega potlačena čustva pogosto “eksplodirajo” na nepredvidljive načine – morda v obliki nenadne jeze ali nenehnega občutka tesnobe brez očitnega razloga.

Vedenje: izbira, ki jo lahko nadzorujemo

Medtem ko so občutki naravni in nezavedni, je vedenje tisto, kar določa, kako ti občutki vplivajo na nas in ljudi okoli nas. Jeza sama po sebi ni problem – problem postane, ko zaradi nje kričimo na partnerja, poškodujemo predmete ali žalimo druge.

Ločevanje med čustvi in vedenjem je ključno za čustveno zrelost. Sprejeti moramo, da je čutiti jezo v redu, vendar to ne pomeni, da imamo pravico delovati destruktivno. Ta razlika nam omogoča, da postanemo odgovorni za svoje vedenje, hkrati pa si dovolimo občutiti svojo človeškost.

Zakaj je ta pristop pomemben pri vzgoji otrok?

Otroci se rodijo s sposobnostjo čutiti celotno paleto čustev, vendar se morajo šele naučiti, kako ta čustva upravljati. Če jim kot starši ali učitelji sporočamo, da so določena čustva “slaba”, jih učimo sramu – občutka, da z njimi nekaj ni v redu. To lahko vodi do težav v odrasli dobi, ko ne znajo prepoznati ali izraziti svojih občutkov.

Primer: otrok, ki je jezen na starša, ker je moral končati igro, potrebuje razumevanje, ne kaznovanja. Starš mu lahko reče: “Vidim, da si jezen, ker si želel igrati še naprej. Razumem to, vendar je čas za večerjo.” Tako otrok dobi sporočilo, da je njegova jeza veljavna, hkrati pa se nauči, da je treba slediti pravilom.

Kako lahko to načelo uporabimo v vsakdanjem življenju?

1. Sprejemanje lastnih čustev: Če vas preplavi občutek ljubosumja, ga ne ignorirajte ali zanikajte. Vprašajte se, zakaj se tako počutite, in si dovolite ta občutek raziskati, brez samokritike.
2. Razumevanje, da vedenje vpliva na druge: Ko se zavedate občutka, se ustavite in razmislite, kako ga želite izraziti. Na primer, če ste jezni, poskusite najti miren način za izražanje – pogovor, zapis misli ali telesna dejavnost, kot je tek.
3. Potrditev občutkov drugih: Ko vam nekdo izrazi svoje čustvo, ga ne zavrnite z besedami, kot so: “Ne bodi tako občutljiv” ali “To je neumno.” Namesto tega recite: “Razumem, zakaj se tako počutiš,” in pokažite, da ste pripravljeni poslušati.

Zgledi iz vsakdanjega življenja

Ed Center, pedagog in starševski coach, pripoveduje o svoji izkušnji z otroki. “Ko je moj sin kričal name, sem želel kričati nazaj, a sem se ustavil. Razumel sem, da je njegova jeza izraz frustracije, ne napad name.” Namesto da bi ga kaznoval, je počakal, da sta se oba pomirila, in šele nato sta se pogovorila o primernem vedenju. “To ni vedno lahko, a otrokom daje moč razumeti svoja čustva in z njimi ravnati odgovorno.”

Zakaj je to pomembno za odrasle?

Pristop “vsi občutki so v redu” je enako pomemben za odrasle kot za otroke. Veliko ljudi se še vedno bori z občutki krivde, ker čutijo “nepravilna” čustva. Sprejemanje, da so občutki naravni, nam omogoča, da se z njimi soočimo na zdrav način.

Na primer: Če vas prevzame občutek osamljenosti, ga ne potlačite z neskončnim drsanjem po družbenih omrežjih ali prekomernim pitjem alkohola. Namesto tega si dovolite razmisliti, zakaj se počutite osamljeni, in naredite korake za povezovanje z ljudmi, ki vam nekaj pomenijo.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Noči, ko starši s strahom spremljajo vsak otrokov gib, so med najtežjimi. Prav takšno je pred kratkim doživela Hajdi Korošec Jazbinšek, nekdanja pevka in danes uspešna podjetnica, ko je njen devetletni sin Evan sredi noči začutil nenadne, ostre bolečine v trebuhu. Z možem Urbanom sta brez oklevanja ukrepala in ga odpeljala na urgenco – trenutek, ki ga vsaka družina upa, da ga ne bo nikoli doživela.

Skrbi zaradi slepiča, a diagnoza je bila drugačna

Ob prihodu na urgenco so zdravniki sprva sumili na slepič – klasično diagnozo pri takšnih simptomih. A ultrazvočna preiskava je razkrila nekaj drugega: povečane bezgavke v trebušni votlini, stanje, znano kot mezenterični limfadenitis. Gre za pogost pojav pri otrocih, zlasti po virusnih okužbah, in čeprav ni življenjsko ogrožajoče, so bolečine lahko zelo neprijetne. Hajdi je iskreno priznala, da se je ob diagnozi malce oddahnila – slepič bi namreč zahteval operacijo – a hkrati se je zavedala, da so Evanu pred njim dnevi nelagodja, saj zdravilo za to težavo ne obstaja.

“Vse, kar lahko storimo, je blažiti bolečino,” je pojasnila Hajdi. Zdravniki so ji priporočili zdravila proti bolečinam, toplo odejo in ležanje v pokrčenem položaju, ki otroku lahko nekoliko olajša stanje. A kljub temu so občutki nemoči, ko vidiš otroka trpeti, nekaj, kar starše še dolgo spremlja.

Družina, ki premaguje vsak izziv

Hajdi in Urban imata poleg devetletnega Evana tudi desetletnega Danteja. Njuna družinska zgodba je kot iz pravljice. Spoznala sta se na banki, kjer je Hajdi nekoč delala, kasneje pa je Urban – tedaj še njen skriti oboževalec – pogumno stopil v stik z njo prek Facebooka. Njuna zveza je hitro rasla, danes pa živita polno družinsko življenje, ki ga krasijo tako romantični trenutki kot tudi vsakodnevni izzivi starševstva.

Urbanova iskrena anekdota iz njunih začetkov je prav posebna: “Kot otrok sem imel v sobi njen plakat – Hajdi je bila moja otroška ljubezen! Na prvih zmenkih sem se večkrat uščipnil, da sem verjel, da se to res dogaja.” Eden izmed njunih prvih prijateljskih zmenkov je bil obisk koncerta, po katerem je Urban prespal pri Hajdi – in čeprav med njima tedaj še ni bilo romantične zveze, je bil dogodek zanj dovolj, da je zjutraj s sestro delil veselo novico.

Sočutje staršev in podpora sledilcev

Hajdi je po nočni preizkušnji svoje občutke delila na družbenih omrežjih, kjer je opisala neprespano noč in skrb za Evanovo stanje. Njena objava je sprožila val podpore, predvsem med starši, ki vedo, kako nemočni se lahko počutimo, ko gre za zdravje naših otrok. Komentarji, polni sočutja in osebnih zgodb, so Hajdi dali občutek, da v tej izkušnji ni sama.

“Starševstvo je polno lepih trenutkov, a takšne noči te spomnijo, kako krhki so naši otroci – in kako zelo so odvisni od nas,” je zapisala. Čeprav Evana še čakajo dnevi okrevanja, družina upa, da se bo stanje kmalu izboljšalo in bodo lahko spet uživali v običajnem ritmu.

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Mnogi starši se soočajo z izzivom, ko se njihov dojenček prebudi takoj, ko ga položijo v posteljico. Čeprav se zdi, da je vzrok tega vedenja navada nošenja, so razlogi pogosto bolj kompleksni. Razumevanje teh razlogov lahko pomaga staršem pri vzpostavljanju boljših spalnih navad za njihove malčke.

1. Morojev refleks (refleks presenečenja)

Novorojenčki imajo prirojen Morojev refleks, ki se sproži ob nenadnih spremembah v okolju, kot so glasni zvoki, nenadni premiki ali spremembe svetlobe. Ko dojenčka nenadoma položite v posteljico, lahko občuti občutek padanja, kar sproži ta refleks in povzroči prebujanje. Da bi to preprečili, poskusite dojenčka nežno položiti v posteljico, tako da najprej dotaknejo podlago njegove noge, nato trup in nazadnje glava.

2. Razvojni skoki in regresija spanja

Dojenčki doživljajo razvojne skoke, ki lahko vplivajo na njihove spalne vzorce. Pri približno štirih mesecih starosti lahko pride do prve regresije spanja, ko se dojenček, ki je prej spal neprekinjeno, začne pogosteje prebujati ali preskakuje dnevne dremeže. To je običajen del razvoja, ki kaže na zorenje možganov in spremembe v spalnih ciklih.

3. Pomanjkanje telesne aktivnosti

Tudi pri zelo majhnih dojenčkih je pomembno, da imajo dovolj telesne aktivnosti. Čas, preživet na trebuščku, pomaga pri razvoju mišic hrbta in vratu ter lahko pozitivno vpliva na kakovost spanja ponoči. Študije so pokazale, da dojenčki, ki več časa preživijo na trebuščku, ponoči spijo dlje in mirneje.

4. Pomanjkanje rutine pred spanjem

Dojenčki potrebujejo dosledno rutino pred spanjem, da se naučijo prepoznati čas za spanje. Prekomerna stimulacija pred spanjem lahko oteži uspavanje. Približno eno uro pred spanjem zmanjšajte svetlobo in umirite aktivnosti, da bo dojenček lažje prešel v stanje pripravljenosti na spanje.

5. Potreba po prilagoditvi na novo okolje

Ko dojenčka položite v posteljico, lahko potrebuje nekaj časa, da se prilagodi novemu okolju. Namesto da ga takoj vzamete nazaj v naročje, poskusite z nežnim božanjem ali umirjenim govorjenjem, da se sam umiri in zaspi.

6. Uporaba umirjajoče masaže

Nežna masaža pred spanjem lahko pomaga dojenčku, da se sprosti in lažje zaspi. Študije so pokazale, da masaža kot del večerne rutine izboljša kakovost spanja pri dojenčkih in tudi pri materah. Poleg tega masaža krepi vez med staršem in otrokom ter zagotavlja občutek varnosti.

Nasveti za uspešno polaganje dojenčka v posteljico:

• Postopno spuščanje: Ko dojenčka polagate v posteljico, ga spuščajte postopoma, najprej z nogami, nato trupom in nazadnje z glavo, da zmanjšate možnost sprožitve Morojevega refleksa. Roditelji
• Ustvarjanje prijetnega okolja: Poskrbite, da je posteljica topla in udobna. Uporaba tople odeje (ki jo odstranite pred polaganjem dojenčka) lahko pomaga pri prehodu iz vašega naročja v posteljico.
• Dosledna rutina pred spanjem: Vzpostavite rutino, ki vključuje kopanje, branje pravljice ali petje uspavanke, da dojenček prepozna znake za spanje.
• Čas na trebuščku: Čez dan omogočite dojenčku dovolj časa na trebuščku, da krepi mišice in izboljša kakovost spanja ponoči.

Razumevanje potreb in razvojnih faz vašega dojenčka je ključno za vzpostavitev zdravih spalnih navad. S potrpežljivostjo in doslednostjo lahko pomagate svojemu malčku, da se nauči samostojno zaspati in uživati v kakovostnem spancu.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik