Edvard in Frida Kaloh, devetletni bratec in sedemletna sestrica iz Maribora, sta zmagovalca jubilejne desete sezone šova “Slovenija ima talent”.

Navdušila tako žirijo kot občinstvo

S svojim izjemnim talentom za matematiko in šah sta navdušila tako žirijo kot občinstvo. Že na avdiciji sta prejela zlati gumb žiranta Lada Bizovičarja, kar ju je neposredno uvrstilo v polfinale. Njuna točka je vključevala kompleksne šahovske kombinacije in hitrostno računanje, kar je občinstvo pustilo brez besed. Po zmagi sta izrazila željo, da bi z denarno nagrado kupila 50 rotvajlerjev, čeprav priznavata, da jima starši tega ne dovolijo. V prihodnosti si želita postati programerja; Edvard bi skrbel za programiranje in razvoj, Frida pa za dizajn in komunikacijo.

Starša lastnika uspešne verige ortodontskih ordinacij

Njuna starša poudarjata, da imata otroka izrazit talent za učenje, kar sta dokazala z vztrajnostjo in trdim delom. Žurnal24 ob tem razkriva, da sta starša Edvarda in Fride zelo uspešna podjetnika, lastnika uspešne verige ortodontskih ordinacij. Njuna mati Vesna Kaloh je znana ortodontkinja, skupaj s soprogom Markom Kalohom pa sta lastnika VBO digitalnega zobozdravstva in imata po Sloveniji kar tri ordinacije, pojasnjuje omenjeni portal.

Po zmagi se družina odpravlja na zaslužene počitnice. Družina si bo namreč od napornega finala šova Slovenija ima talent, odpočila v sanjskem Dubaju.

Ena najbolj priljubljenih televizijskih oddaj

“Slovenija ima talent” je ena najbolj priljubljenih televizijskih oddaj v Sloveniji, ki že od svoje prve sezone beleži visoko gledanost. Prva sezona, predvajana leta 2010, je postala najbolj gledana oddaja desetletja na slovenskih televizijah.

Osma sezona, ki je potekala leta 2021, je dosegla izjemen uspeh z najbolj gledano epizodo, ki je imela rejting 21 odstotkov v ciljni skupini 18–54 let, s čimer je postala najbolj gledana zabavna oddaja slovenskih televizij tistega leta.

Deseta sezona, ki se je zaključila decembra 2024, je prav tako ohranila visoko priljubljenost med gledalci. Čeprav natančni podatki o gledanosti te sezone še niso bili objavljeni, poročila kažejo, da oddaja ostaja ena najbolj gledanih televizijskih vsebin v Sloveniji.

su; Foto: POP TV

“Če bodo z Miklavžem parklji, mojega otroka ne bo!” pravi razburjen starš – Je to res konec tradicije ali zgolj še ena v vrsti sprememb zaradi preobčutljivih?

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Letos bo Miklavževanje v tem majhnem, a tradicionalnem slovenskem kraju videti nekoliko drugače. Turistično društvo je namreč razburilo del javnosti z odločitvijo, da na dogodku ne bo parkljev. Namesto strahu in rožljanja z verigami se bodo otroci srečali le z Miklavžem in njegovimi angelčki. A ali je to res prava rešitev za ‘otrokom prijazno’ prireditev?

Parklji ostanejo doma – a zakaj?

Ko pomisliš na Miklavža, se v spominu marsikoga najbrž pojavi nostalgična slika iz otroštva – Miklavž s košaro daril, angelčki, ki z nasmehi delijo bonbone, in, jasno, parklji, katerih grozeči pogledi so v vsaj enem otroku povzročili tih obljub, da bo naslednje leto bolj priden. Ampak letos v Svetem Juriju ob Ščavnici parkljev ne bo. Zakaj? Organizatorji so prejeli številne pritožbe, da so parklji preveč zastrašujoči za mlajše otroke. “Tako vabimo k prijavi tudi tiste starše, ki svojih otrok zaradi parkljev doslej niso pripeljali,” so zapisali. Odločitev naj bi prireditev naredila dostopnejšo vsem otrokom.

Tukaj ste ga pa, po mojem videnju, fejst u kamen!!! https://t.co/OkDGbjWO5t

— Rastislav Rastko Tepina (@LajnarEU) December 4, 2024

Toda – ali niso prav parklji tisti, ki dajo dogodku čar? Nekateri bi rekli, da Miklavž brez parkljev ni Miklavž, tako kot pust brez kurentov ali Božič brez snega. Vse skupaj postane nekako prazno, brez značaja. Starši, ki so se pritoževali, so morda pričakovali manj strašljive maske, a povsem odpraviti tradicijo? To je, milo rečeno, drzen korak.

Tradicija, ki deli javnost

Parklji, ti zlovešči spremljevalci Miklavža, so že stoletja del evropskih prazničnih običajev. Simbolizirajo slabo vest, kazen za poredne otroke in opomin na pomembnost dobrega vedenja. “Otroci se morajo naučiti, da ima vsako dejanje svoje posledice,” je zapisal eden od kritikov na Facebooku. “Brez parkljev izgubljamo bistvo tradicije.”

A v zadnjih letih se pojavlja vse več nasprotnih glasov. Strašenje otrok – mar ni to zastarela metoda vzgoje? Starši, ki podpirajo odločitev, menijo, da otroci ne potrebujejo travm, da bi razumeli, kaj je prav in kaj narobe. “Moj sin se še zdaj boji noči, ko smo ga peljali na Miklavža, kjer ga je parkljeva maska spravila v jok,” je komentirala ena izmed mamic na družbenih omrežjih. Njena izkušnja ni osamljen primer.

Takole je bilo na enem izmed preteklih Miklavževanj, kjer so bili prisotni tudi parklji:

Kaj pravijo strokovnjaki?

Psihologi se strinjajo, da lahko strašljive podobe pri nekaterih otrocih pustijo dolgotrajne posledice. “Prekomerno strašenje lahko povzroči tesnobo in nočne more,” opozarja dr. Maja Potočnik, otroška psihologinja, v pogovoru za Dnevnik. Toda istočasno opozarja, da ni vsak strah nujno slab. Otroci se morajo naučiti soočanja z neprijetnimi občutki, vendar je pomembno, da starši pri tem igrajo vlogo posrednika. Miklavž brez parkljev po njenem mnenju sicer izgubi svoj kontrast med dobrim in slabim, a če dogodek povzroča več solz kot veselja, je sprememba morda upravičena.

Kulturna antropologinja dr. Ana Kavčič pa poudarja, da gre pri parkljih za simboliko, ki jo lahko prilagodimo sodobnemu času. “Ni nujno, da so parklji grozljivi, lahko pa so opomnik, da v življenju obstajajo tudi odgovornosti,” je komentirala za Mladina.

Preobčutljivost ali zgolj moderna vzgoja?

V debati o parkljih se kaže večji konflikt sodobne družbe – ali smo res postali preobčutljivi? Starši, ki podpirajo spremembo, vidijo to kot nujno prilagoditev. “Otroci živijo v drugačnem času, tradicijo moramo prilagoditi njim,” pravijo. Kritiki pa menijo, da s tem ubijamo čar in značaj praznikov.

A zanimivo je, da ne gre le za vprašanje tradicije. Marsikdo, ki se je oglasil, opozarja tudi na komercializacijo dogodkov. “Kmalu bo Miklavž postal le še en ‘family-friendly’ dogodek za Instagram,” je pripomnil eden izmed komentatorjev. In v tem je nekaj resnice – ali še cenimo tradicijo ali zgolj ustvarjamo dogodke, ki bodo ustrezali čim širši publiki?

Kam naprej?

Letošnje Miklavževanje v Svetem Juriju ob Ščavnici bo gotovo tema pogovorov še dolgo po dogodku. Ali bo dogodek brez parkljev postal nova norma? To je odvisno od odzivov – ne le otrok, temveč tudi staršev in širše skupnosti.

Morda pa je vprašanje širše: Ali smo kot družba pripravljeni ohraniti tradicije, tudi če jih je treba nekoliko prilagoditi, ali pa jih bomo sčasoma izgubili v imenu sodobnih vrednot? Odgovor morda ne bo črnobel, ampak – tako kot pri parkljih – nekoliko zlovešč.

Kaj pa vi menite – je tradicija še vedno vredna ohranjanja ali se moramo prilagoditi otrokom in njihovim strahovom?

Vir: X, Mladina, Dnevnik

Napisal: N. Z.

SLOVENIJA – Porast primerov atipične pljučnice v zadnjih mesecih skrbi starše in zdravnike. Zlasti otroci in mladostniki so ranljiva skupina, kjer je bolezen hitro našla plodna tla. Strokovnjaki opozarjajo na prepoznaven, a pogosto prikrit potek bolezni, ki lahko brez pravočasnega zdravljenja povzroči zaplete.

Kaj je atipična pljučnica in kako jo prepoznati?

Atipična pljučnica je pogosto imenovana “pljučnica brez pravega kašlja”, saj njen potek običajno ni tako dramatičen kot pri klasični pljučnici. Povzročitelji so mikroorganizmi, kot so Mycoplasma pneumoniae, Chlamydia pneumoniae in virusi, ki v ospredje postavijo bolj splošne simptome, kot so:

• Dolgotrajen, suh kašelj, ki se ne izboljša z običajnimi ukrepi,
• Blaga vročina in slabo počutje,
• Glavoboli in bolečine v mišicah,
• Bolečine v prsih ter pomanjkanje sape.

Pri otrocih so pogosto prisotne tudi hitro dihanje, utrujenost in razdražljivost. Starši pogosto spregledajo simptome, saj se ti sprva zdijo kot prehlad ali viroza. Poročajo iz UKC Ljubljana.

Zakaj porast prav zdaj?

Med letoma 2020 in 2023 so strogi ukrepi za zajezitev pandemije COVID-19, kot so nošenje mask in omejevanje stikov, preprečevali kroženje številnih virusov in bakterij. Otroci so v tem času izgubili naravno odpornost na številne pogoste okužbe. Z odpravo teh ukrepov se zdaj vračajo okužbe, ki so bile prej v ozadju. To potrjujejo tudi zdravniki iz ljubljanske pediatrične klinike, kjer so v zadnjih mesecih opazili kar trikratno povečanje primerov atipične pljučnice pri otrocih. Poroča N1 Slovenija.

Kako se bolezen širi in kdo je najbolj ranljiv?

Atipična pljučnica je nalezljiva in se širi s kapljičnim prenosom – bodisi z dihanjem istega zraka kot okužena oseba ali z dotikom kontaminiranih površin. Pogosto izbruhi prizadenejo šole, vrtce in druge skupnosti, kjer so stiki med otroki pogosti in tesni. Čeprav večina primerov poteka blago, so ranljive skupine otroci do petega leta starosti, starejši ljudje in osebe z oslabljenim imunskim sistemom.

Ali se je mogoče zaščititi?

Preventiva je ključna. Starši morajo biti pozorni na simptome in pravočasno ukrepati. Higiena rok, izogibanje tesnim stikom z bolnimi osebami in okrepitev imunskega sistema z zdravo prehrano ter gibanjem so osnovni ukrepi za preprečevanje širjenja bolezni. Poleg tega zdravniki priporočajo, da ob prvih znakih dolgotrajnega kašlja poiščete zdravniško pomoč.

Kaj pravijo številke?

Na ravni EU so primeri atipične pljučnice v zadnjem letu narasli za 30 %, kar so potrdile raziskave Evropskega centra za preprečevanje bolezni (ECDC). Slovenija ni izjema, saj je bil v 2024 zabeležen eden najvišjih porastov med otroki, kar dodatno obremenjuje zdravstveni sistem. Poročajo strokovnjaki v ECDC poročilu za 2024.

Kako resna je situacija v Sloveniji?

Čeprav je večina primerov obvladljivih z antibiotiki in počitkom, je bolezen resno opozorilo za zdravstveni sistem, ki že sedaj deluje na robu zmogljivosti. Pediatri opozarjajo, da je potrebno povečati ozaveščenost med starši in okrepiti dostop do diagnostičnih testov za hitro prepoznavanje bolezni. Poročajo strokovnjaki z Nacionalnega inštituta za javno zdravje.

Porast atipične pljučnice v Sloveniji je pokazatelj ranljivosti po obdobju pandemije. Pravočasno prepoznavanje simptomov in dosledno zdravljenje lahko preprečita resnejše zaplete. Starši morajo biti pozorni na dolgotrajne simptome in se ob pojavu posvetovati z zdravnikom. Bolezen ni izjemno nevarna, a zahteva večjo pozornost vseh – od staršev do zdravstvenih delavcev.

Napisal: N. Z.

Vir: www, Freepik

Rojstni dnevi naj bi bili čas veselja, smeha in druženja s prijatelji. A za petletno deklico iz italijanske Cortone se je njen rojstni dan spremenil v izkušnjo razočaranja, ki je razžalostila njeno družino, lastnika otroškega igrišča in širšo skupnost na družbenih omrežjih.

Vse je bilo pripravljeno, a slavljenka je ostala sama

Deklica je na praznovanje v otroško igrišče povabila 35 prijateljev, a se jih je že pred dogodkom 10 opravičilo in sporočilo, da ne bodo prišli. Kljub temu je z vznemirjenjem pričakovala preostalih 25 povabljencev. Vse je bilo pripravljeno – od aparata za kokice in sladkorne pene do velikih gumijastih toboganov. Vendar se ni pojavil nihče.

Dekličina mama in lastnik igrišča, Ciro Lofredo, sta bila osupla. “Roditelji so poskušali stopiti v stik z drugimi starši, a nismo dobili nobenega odgovora,” je povedal Lofredo, ki je kasneje organiziral improvizirano zabavo samo za deklico.

Vprašanje, ki je zlomilo srce

Deklica ni pokazala solz, a njeno vprašanje je ostalo vsem v spominu: “Zakaj mi nihče ni prišel na rojstni dan?” Mama je zapisala, kako je deklica kljub razočaranju ohranila pogum in ves čas gledala proti vratom, če bi se kdo vendarle pojavil. “To niso krivi otroci, temveč starši, ki niso spoštovali vabila. Otroci bi zagotovo prišli, da bi se igrali, če bi jim starši to omogočili,” je dodal Lofredo.

Hrabrost male deklice

Mama je na družbenih omrežjih delila čustven zapis, v katerem je hčerki izrazila občudovanje za njeno moč. “Ti, moja mala hrabra deklica, nisi plakala. Ohranila si nasmeh in gledala proti vratom. Pokazala si mi, kako močna si, in to me je navdihnilo, da te bom vedno podpirala, ne glede na vse,” je zapisala.

Podpora družbenih omrežij

Zgodba je hitro zaokrožila na družbenih omrežjih, kjer so ljudje izrazili podporo deklici in ogorčenje nad neodgovornim ravnanjem staršev. Uporabniki so pozivali k večji odgovornosti staršev in empatiji, saj otroci pogosto niso krivi za odločitve odraslih.

Kaj se lahko naučimo iz te zgodbe?

Dekličina izkušnja je opozorilo o pomembnosti spoštovanja obljub in odgovornosti do otrok. Starši imajo ključno vlogo pri oblikovanju otrokovih socialnih izkušenj, zato je pomembno, da prevzamejo odgovornost za svoje odločitve.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook

Učiteljica na slovenskih tleh z jezikom, ki ga otroci ne razumejo

ŠENTILJ – Kaj se dogaja na Osnovni šoli Rudolfa Maistra? Za pojasnila smo se obrnili na šolo, občino in pristojno ministrstvo.

Na Osnovni šoli Rudolf Maister v Šentilju se je pojavilo nenavadno in razburkano stanje. Starši učencev drugega razreda, starih komaj sedem ali osem let, se pritožujejo, da učiteljica A. Ristić uporablja jezik, ki ga njihovi otroci ne razumejo. Po njihovih navedbah učiteljica uporablja izraze, ki so bolj značilni za južnoslovanske jezike kot za slovenščino, in otrokom postajajo del vsakdanjika besede, kot so “dođi ovamo,” “dobar dan,” “ne znaš ništa” in “nemoj.” Starši so ogorčeni in se sprašujejo, kako naj bi se njihovi otroci naučili slovenske knjižne norme, če jim učiteljica postreže z izrazoslovjem, ki ni slovensko. Kot je navedeno v izjavi enega izmed staršev, je učiteljica očitno v slovenščini bolj “domača v narečju jugoslovanske preteklosti” kot v knjižni slovenščini.

Izobraževanje ali asimilacija?

Poleg nenavadnega jezika, ki ga otroci posnemajo, naj bi učiteljica A. Ristić, ki poučuje vse predmete, vključno s slovenščino, zanemarjala tudi rabo dvojine – eno izmed posebnosti slovenskega jezika. To jezi starše, ki pričakujejo, da bodo njihovi otroci obvladali slovenski jezik v vseh njegovih značilnostih, ne pa da bodo iz šole odhajali z besediščem, ki bi ga prej pričakovali v južnoslovanskem kontekstu. Šolska oblast zaenkrat molči o morebitnih ukrepih, starši pa že dvomijo o kakovosti izobraževanja, ki ga njihovi otroci prejemajo. Sprašujejo se, ali gre za popoln spregled osnov slovenskega izobraževalnega sistema ali pa za morda celo načrtno uničevanje slovenskega identitetnega jezika.

Pravičnost v šolskem sistemu

Čeprav je Slovenija po ustavi in zakonodaji večjezična država, v kateri so pravice manjšin zaščitene, se zdi, da takšno prilagajanje jezika v šolskem sistemu dviguje številna vprašanja o pravičnosti in ustreznosti izobraževanja. Starši, ki menijo, da njihovi otroci niso deležni kakovostnega pouka, se sprašujejo, ali je na učiteljskem položaju sploh primerna oseba, ki bi morala biti zavezana slovenščini in učenju slovenskih otrok slovenskega jezika. V svoji pritožbi starši opozarjajo, da se učiteljica morda pretirano zanaša na svojo kulturno dediščino in pozablja na svojo vlogo v slovenskem izobraževalnem sistemu. Vendar bi lahko kdo cinično pripomnil, da bi šola lahko otroke preprosto “pripravila na globalizacijo,” kot bi morda dejal kakšen dobro plačani uradnik, ki se nikoli ni poglobil v realnost učilnic (poroča RTV Slovenija).

Ogorčeni starši so prišli do točke, ko menijo, da morajo sami doma dodatno izobraževati svoje otroke, saj se bojijo, da bo v nasprotnem primeru šolski sistem poskrbel, da bodo otroci v najboljši meri “bilingvalni,” v najslabšem primeru pa popolnoma nerazumevajoči glede osnov knjižnega jezika. To je sicer v popolnem nasprotju s tem, kar bi morali starši pričakovati od slovenskega šolskega sistema. Če bodo starši res morali prevzeti odgovornost za poučevanje lastnih otrok o osnovah slovenščine, se postavlja vprašanje, zakaj sploh pošiljajo svoje otroke v šolo, ki bi morala to funkcijo opraviti.

Kaj sledi?

Trenutno še ni jasno, ali bo šola obravnavala pritožbe staršev, ali pa bo zadeva pristala na višjih instancah v izobraževalnem sistemu. A ena stvar je jasna – starši so zaskrbljeni, učenci zmedeni, učiteljica pa ostaja na svojem položaju, kjer naj bi poučevala vse predmete, tudi slovenščino. Je to primer posamezne šole ali del širšega problema v slovenskem šolskem sistemu? Čas bo pokazal, ali bo izobraževalna skupnost pripravila odgovore na ta pereča vprašanja, ali pa bodo starši prisiljeni v nadaljevanje “učnega procesa doma”.

Spremljajte portal Nadlani.si, kjer vas bomo obvestili nemudoma, ko in če prejmemo odgovore od šole, občine in pristojnega ministrstva.

Napisal: N. Z.

Vir: X

Fotografija je simbolična. Vir: Pexels

Starši namesto študentov? Profesor Jurij Bajc razkriva nenavadne prakse na univerzah

Na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani je dolgoletni profesor fizike Jurij Bajc v oddaji “Dnevna soba” opozoril na zaskrbljujočo prakso, ki je vse bolj prisotna na slovenskih univerzah. Po njegovih besedah starši pogosto prevzemajo naloge svojih otrok, celo pri urejanju uradnih študentskih zadev. “V referatu za študentske zadeve se zgodi, da pridejo starši urejati stvari za svoje študente,” je pojasnil Bajc in dodal, da starši postajajo aktivni celo na informativnih dnevih, kjer bi morali pobudo prevzeti bodoči študenti.

Starši na univerzi: kje je meja?

Vloga staršev pri odločitvah o prihodnosti otrok je neprecenljiva, vendar se postavlja vprašanje, kje naj bi bila meja njihove vpletenosti, zlasti ko gre za odrasle študente. Bajc je omenil, da pogosto vidimo dijake na informativnih dnevih v spremstvu staršev, kar samo po sebi ni nič nenavadnega. Vendar pa mnogi starši “včasih namesto svojih otrok postavljajo vprašanja,” kar lahko nakazuje na prekomerno vpletenost.

Takšna praksa lahko vodi v zmanjšano samostojnost študentov in omejuje razvoj njihovih kompetenc za spopadanje z vsakodnevnimi obveznostmi. Na univerzitetni ravni bi morali biti študenti že dovolj zreli, da se sami odločajo in urejajo lastne zadeve. Starši, ki jih želijo zaščititi pred napakami, lahko nevede zmanjšajo njihov občutek odgovornosti.

Vpliv starševske vpletenosti na študij

Prekomerna vpletenost staršev v akademski proces lahko prinese številne težave, vključno z zmanjšano samostojnostjo študentov, občutkom nemoči in odvisnostjo od staršev. Jurij Bajc je opozoril, da so ti trendi v zadnjem času vse pogostejši, kar je zaskrbljujoče. “To lahko vodi v težave, ko se študentje ne soočajo z izzivi sami, ampak pričakujejo, da bodo starši reševali težave namesto njih,” je poudaril.

Ne gre le za problem univerzitetnega okolja, ampak tudi za širši vpliv na razvoj mladih. Odločilni trenutki, kot so informativni dnevi in izbira študijske poti, bi morali biti priložnost, da dijaki prevzamejo odgovornost za svojo prihodnost.

Informativni dnevi pod drobnogledom

Profesor Bajc je izpostavil še en zanimiv vidik informativnih dni, kjer se dijaki s pomočjo staršev odločajo o študiju. Starši se v nekaterih primerih ne le udeležijo dogodka, temveč prevzamejo pobudo pri postavljanju vprašanj, kar nakazuje, da ne zaupajo povsem svojim otrokom pri odločitvah.

Kljub dobrim namenom staršev lahko takšen način komuniciranja škodi dijakovemu samozaupanju in občutku odgovornosti. Informativni dnevi bi morali biti namenjeni temu, da bodoči študenti pridobijo vse potrebne informacije, a zdi se, da ta proces včasih bolj vodijo starši kot pa mladi sami.

Ne zamudite celotne oddaje “Dnevna soba” na RTV 365, kjer je profesor Bajc podrobneje pojasnil svoje opažanje o starševski vlogi v študijskem okolju​.

Napisal: E. K.

Vir: Dnevna soba RTV 365, Freepik

Na Osnovni šoli Šentjernej že vrsto let prihaja do resnih težav z medvrstniškim nasiljem, še posebej med romskimi in neromskimi učenci. Starši so večkrat opozorili na pomanjkljivo ukrepanje šolskega vodstva, ki po njihovem mnenju ni storilo dovolj za varnost otrok. Nasilje na šoli, ki vključuje fizične napade, grožnje in psihično nasilje, je postalo tako hudo, da so starši primorani ukrepati sami.

Pozivi k odstopu ravnatelja

Lokalna civilna iniciativa Šentjernej je v odprtem pismu zahtevala odstop ravnatelja Aljoše Šipe, saj po njihovem mnenju ni zagotovil ustrezne zaščite otrok. “Otroci se počutijo ogrožene na hodnikih šole in ne zaupajo več učiteljskemu osebju,” pišejo starši. Nasilni dogodki, kot so grožnje z nožem, fizične poškodbe in celo dušenje z vrečko, so mnogim staršem vzeli upanje, da bo šola lahko zagotovila varno okolje za njihove otroke.

Starši prevzemajo odgovornost za varnost svojih otrok

V eni od izpovedi je mati opisala, kako je njen sin zaradi nasilja pristal na urgenci po udarcu v glavo, ki mu ga je zadal romski učenec. Kljub resnosti situacije je bilo nasilje spregledano, kar je mater prisililo, da je otroka vsak dan spremljala do razreda in ga varovala pred nadaljnjim nasiljem. “Ali je bila to moja naloga?” se sprašuje obupana mati, ki je pričakovala ukrepanje šolskega osebja, a je bila razočarana nad njihovo pasivnostjo.

Nujni so sistemski ukrepi

Starši in civilna iniciativa ne zahtevajo le odstopa ravnatelja, temveč tudi spremembe zakonodaje, ki bi bolje zaščitile otroke pred medvrstniškim nasiljem. Poudarjajo, da je skrajni čas za uveljavitev ukrepov, ki bodo preprečili, da bi se podobni incidenti nadaljevali.

Medtem ko se šolska administracija sooča s hudimi kritikami, starši pozivajo k bolj strogemu nadzoru nad šolskimi prostori in uvajanju dodatnih dežurstev, še posebej na območjih, kjer je nasilje najpogostejše, kot so stranišča in hodniki​.

Prihodnost otrok ostaja negotova

Kljub pozivom k spremembam, mnogi starši dvomijo, da bodo njihove zahteve uslišane. Nasilje, ki ga doživljajo učenci, pušča dolgotrajne posledice na njihovo psihično zdravje, kar je nekatere starše prisililo, da so otroke prepisali na druge šole. “Moj otrok obiskuje psihologa zaradi travm,” je zapisala ena od mater, ki se boji, ali bo njen sin sploh lahko odraščal v zadovoljnega in zdravega odraslega​.

V prihodnjih tednih se pričakujejo dodatni odzivi šolskih oblasti, a starši so jasni – brez hitrih in konkretnih ukrepov ne bo več zaupanja v šolski sistem.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook Foto: Slosolar.si