LJUBLJANA – Kakšne plače imajo novinarji na RTV? Ali obstaja konflikt interesov? In zakaj Reporter trdi, da Dolajš nekaj skriva, čeprav bi, kot pravi sam, vse povedal? Slovenski medijski prostor je dobil še en prepir, ki je zavzel družbena omrežja – a v tem primeru ne gre za visoko politiko ali nacionalne škandale, temveč za plače in odnose novinarjev na javni televiziji.

V središču zgodbe se je znašel novinar Tarče Žan Dolajš, ki je znan po svojih neposrednih vprašanjih gostom oddaje, tokrat pa se je znašel v obratni vlogi – kot tisti, o katerem drugi pišejo in raziskujejo. Reporter je v svojem članku pod drobnogled vzel financiranje Tarče, kjer so razkrili, da ima oddaja za leto 2025 načrtovan proračun v višini 318.765 evrov, pri čemer je 60.630 evrov namenjenih zunanjim storitvam, preostanek pa notranjim stroškom RTV Slovenija.

Oddajo pripravlja ekipa osmih redno zaposlenih iz informativnega programa TV Slovenija, njena voditeljica Erika Žnidaršič pa z bruto plačo 5.145 evrov zaseda 38. mesto med najbolje plačanimi uslužbenci javnega zavoda.

Programsko-produkcijski načrt je za letošnje leto predvidel približno 97 milijonov evrov za plače uslužbencev RTV Slovenija. Na dan 31. decembra 2024 je bilo v javnem zavodu zaposlenih 2.023 oseb, največ na TV Slovenija – 808, sledijo Radio Slovenija s 304 zaposlenimi, regionalni center Koper z 228, regionalni center Maribor z 197, Glasbena produkcija s 102, MMC s 67, enota Oddajniki in zveze s 57 ter skupne dejavnosti s 257 zaposlenimi.

A to ni bilo edino “razkritje”. Vprašanje, ki je sprožilo največ zanimanja, je bilo povezano z domnevnim konfliktom interesov – Reporter je namreč opozoril, da Dolajševa partnerka Lara I. K. dela za agencijo Kreativna baza, ki nudi piarovske storitve javnim zavodom in institucijam.

Reporter:

“Na vprašanje, zakaj novinar Žan Dolajš v Tarči ne razkrije svojega morebitnega konflikta interesov, nam niso odgovorili.”

“Kaj? Niso me nič vprašali!” – Dolajšev odgovor je postal spletni hit

Če je Reporter pričakoval, da se bo Dolajš umaknil ali ponudil suhoparno izjavo za javnost, je doživel hladen tuš. Novinar ni ostal tiho, temveč je na svojem Facebook profilu objavil ironičen in šaljiv odziv, ki se je v hipu razširil po družbenih omrežjih.

»Nihče me nič ni vprašal, v naslovu pa na veliko o tem, da ne želim razkriti, kje dela moja punca Lara. I. K., domnevam, da Igor Kršinar, z veseljem ti vse povem. Tudi o kakšne plače imava! Sam vprašat moraš!«

Če pustimo ob strani sarkazem – kaj to pomeni? Reporter trdi, da RTV ni odgovoril na vprašanja o Dolajševem “konfliktu interesov”, Dolajš pa trdi, da ga o tem sploh niso vprašali. Gre za tipičen primer komunikacijskega kaosa, ki se na slovenski medijski sceni ponavlja skoraj tako pogosto kot proračunske afere.

In potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega – ljudje so zadevo vzeli za zabavo.

“Jahta v davčni oazi? Ne, gumijast čoln!”

Noben škandal v Sloveniji ne mine brez klasične šale na račun bogastva in davčnih oaz. Eden od komentatorjev pod Dolajševo objavo, Mate Bro, je situacijo takoj začinil:

“Čakam to tvojo vabilo na jahto v davčni oazi… nič od tebe.. Pa zdaj vidim, da bi res lahko.”

In Dolajš? Namesto da bi se razburil ali napadel kritike, je situacijo obrnil na smeh:

“Res pa je, da imam gumenjaka, 3.10 metra. Še bolje kot jahta, lahko ga zložim v avto!”

Od tu naprej ni bilo več poti nazaj – komentarji so se vrstili, od primerjav z znanimi aferami do klasičnih šal o RTV plačah. Eni so v komentarjih namigovali, da je vse skupaj konstrukt za odvračanje pozornosti, drugi pa so se preprosto zabavali.

Reporter: “Vprašanja smo poslali, RTV ni odgovoril”

A zgodba ima še eno plat. Reporter vztraja, da so vprašanja o Dolajševem konfliktu interesov poslali že 7. februarja, vendar RTV ni podal odgovora.

Reporter:

“Če Dolajš ni prejel vprašanj, se naj obrne na službo za stike z javnostjo svojega zavoda, ki je ta vprašanja prejela, a nanje ni odgovorila.”

Tukaj pridemo do bistvenega vprašanja: je šlo za pomanjkanje interne komunikacije znotraj RTV ali za namerno ignoriranje vprašanj?

A kaj to pomeni za samo vsebino obtožb? Tudi če je Dolajš osebno prejel ali ni prejel vprašanj, to še ne pomeni, da konflikt interesov ne obstaja ali da ga ne bi bilo treba nasloviti. Po drugi strani pa se postavlja vprašanje, zakaj so se pri Reporterju sploh odločili, da to temo izpostavijo zdaj – Tarča se je v preteklosti že večkrat lotila tudi tem, ki so bile neprijetne za nekatere novinarje na desni (in tudi levi) politični strani.

Kaj sledi?

Čeprav je Dolajš svoj odziv začinil s humorjem, vprašanja o konfliktu interesov ostajajo odprta.

• Bodo v Tarči odprli temo lastnega financiranja in povezav novinarjev?
• Ali bo RTV Slovenija podal uradno izjavo o vsem skupaj?
• Je to začetek večje preiskave financiranja javnih medijev v Sloveniji?

Ena stvar je jasna – ta zgodba še zdaleč ni zaključena. Medtem pa lahko pričakujemo še kakšno novo duhovito repliko na Facebooku. Gumijasti čoln zaenkrat ostaja edina “davčna oaza”, ki jo premore Dolajš.

Kaj menite vi? Je zgodba napihnjena ali gre za resen primer novinarskega konflikta interesov?

Pripravil: N. Z.

Vir: FB, www

Slovenija na dnu pri črpanju EU sredstev: Smo res tako neučinkoviti?

LJUBLJANA – Slovenija je spet “posebna”. Tokrat z najnižjo stopnjo črpanja evropskih sredstev v EU, kar nas postavlja na sam rep lestvice in vzbuja vprašanja o tem, kako resno sploh jemljemo razvojne priložnosti, ki jih ponuja članstvo v Uniji. Če bi Slovenijo primerjali s počasnim vlakom, ki ga prehitijo celo kolesarji, bi bila analogija morda malce kruta – a očitno ne povsem napačna.

Kaj pravijo številke?

Podatki Evropske komisije, objavljeni na platformi cohesiondata.ec.europa.eu, kažejo, da je Slovenija do 31. avgusta 2024 črpala le minimalni delež sredstev iz finančnega okvira 2021–2027, medtem ko so države, kot sta Luksemburg in Nizozemska, že na pol poti do popolne realizacije razpoložljivih sredstev. Slovenski delež porabljenih sredstev je tako nizek, da bi se lahko spraševali, ali pri nas sploh razumemo, kako deluje evropski proračun. Po istem viru smo edina država, ki se nevarno približuje mejnim vrednostim, kjer bi neizkoriščena sredstva preprosto propadla. (poroča Evropska komisija na cohesiondata.ec.europa.eu)

Najslabši v EU💪 https://t.co/EFuS6oyhwV

— Peter Šuhel (@PeterSuhel) December 5, 2024

Zakaj smo tako počasni?

Razlogov za to nezavidljivo stanje je več, a nihče ne more mimo dolgotrajne slovenske “tradicionalne” birokracije. Zapleteni obrazci, počasni odzivni časi in strah pred napakami so le vrh ledene gore. Namesto da bi država omogočila jasne in enostavne postopke za pridobitev sredstev, upravičenci pogosto naletijo na labirint dokumentov, pri katerem že prvi zavoj pomeni izgubljeno pot.

A tu se težave ne končajo. Slovenski projekti pogosto nimajo jasne vizije, kar pomeni, da tudi če so sredstva odobrena, njihovo izvajanje traja predolgo ali pa se ustavi. V državah, kot sta Estonija ali Danska, je zgodba povsem drugačna – tam imajo lokalne oblasti avtonomijo in kapacitete, da projekte izvajajo hitro in učinkovito. V Sloveniji? Lokalni organi pogosto nimajo potrebnih znanj ali resursov za pripravo kakovostnih predlogov.

Ker so toliko nesposobni, da ne znajo EU denarja počrpat, imamo nove in višje davke in prispevke. A se še pleše, JVPM? pic.twitter.com/GYUTQEMnyV

— Aleš, k opravlja pridobitveno dejavnost ᕕ(¬ ͜ ¬)ᕗ. (@AlesLebar) December 4, 2024

Kaj to pomeni za državljane?

Vprašajte povprečnega prebivalca, kaj pomeni evropska kohezijska politika, in boste verjetno dobili nejasen odgovor. Razlog za to je preprost: ljudje na terenu ne vidijo koristi teh sredstev. Ko bi lahko imeli boljše ceste, šole ali bolnišnice, se pogosto zgodi, da so ti projekti ustavljeni ali preloženi zaradi neučinkovitosti sistema.

Lahko pa si to zamislimo še bolj plastično. Recimo, da bi vam nekdo dal milijon evrov za prenovo hiše, vi pa bi se toliko časa odločali, katero barvo fasade izbrati, da bi vam na koncu vzeli celoten znesek nazaj. Absurdno? Morda, a ravno to se nam dogaja na nacionalni ravni.

Rešitev? Ali pa vsaj obliž na rano?

Ministrstvo za kohezijo se je v zadnjem času začelo zavedati resnosti položaja in napoveduje spremembe. Poenostavitve postopkov, boljša koordinacija med različnimi deležniki ter povečana podpora lokalnim oblastem so glavni ukrepi, ki naj bi pripomogli k boljšemu izkoristku sredstev. Toda vprašanje ostaja – zakaj se teh težav lotevamo šele zdaj, tri leta po začetku finančnega obdobja? Je to le še en poskus gasilskega ukrepa, ki bo spet ostal na papirju?

Primerjava s sosedi

Če pogledamo našo sosedo Hrvaško, lahko opazimo zanimivo sliko. Hrvaška je sicer prav tako v spodnji polovici lestvice, vendar je glede na porabo bistveno pred Slovenijo. Razlog? Močna regionalna politika in proaktivno sodelovanje lokalnih oblasti. Medtem ko Slovenci tarnamo, da je vse “prekomplicirano”, so Hrvati razvili strategijo, ki, čeprav morda ni popolna, prinaša rezultate.

Če Slovenija ne bo radikalno spremenila pristopa, se bomo znašli v položaju, ko bodo milijoni – morda celo milijarde – evrov evropskih sredstev ostali neizkoriščeni. To ne pomeni le finančne izgube, temveč tudi razvojni zaostanek. Evropska unija postavlja jasna pravila: sredstva, ki niso porabljena pravočasno, preprosto izginejo – brez možnosti podaljšanja ali prerazporeditve.

Slovenija se z nizko stopnjo črpanja evropskih sredstev nahaja na prelomnici. Bomo končno spremenili pristop in začeli razmišljati strateško, ali bomo še naprej ostajali na repu EU, kjer se nas omenjajo zgolj kot negativni zgled? Odgovor ni le v rokah politike, temveč tudi v miselnosti in organizaciji celotnega sistema. Evropska sredstva niso samo številke na papirju, temveč konkretna priložnost za boljšo prihodnost. Žal pa trenutno ta prihodnost – kot kažejo podatki – še čaka na boljše čase.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www