Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Kakšna je naša povezava z Nizozemsko in ali se uvoz elektrike zares bolj izplača kot JEK2?

LJUBLJANA – Nizozemska energetika se letos sooča z grenko resnico: kljub rekordnim količinam izvožene električne energije, se zdi, da država več plačuje za uvoz, kot zasluži z izvozom. Od januarja do septembra 2024 je Nizozemska izvozila kar 55 % več električne energije, kot jo je uvozila, vendar so stroški uvoza presegli prihodke od izvoza. Kaj se skriva za tem navidez nelogičnim scenarijem?

Visoki stroški uvoza in nizke izvoznih cen

Energetska bilanca kaže, da so Nizozemci uvozili 4,7 TWh elektrike po povprečni ceni 81 €/MWh, medtem ko so izvozili 7,3 TWh po precej nižji povprečni ceni 46 €/MWh. Izračuni kažejo, da so skupni stroški uvoza znašali 382 milijonov evrov, prihodki od izvoza pa 336 milijonov evrov. Razlika je očitna: država uvaža predvsem takrat, ko so cene na trgu najvišje, medtem ko svojo energijo prodaja po bistveno nižjih cenah. Kot je izpostavil strokovnjak Martien Visser, gre za precej neugodna razmerja (poroča Visser na družbenih omrežjih).

Obnovljivi viri – blagoslov ali breme?

Nizozemska energetska politika temelji na povečani rabi obnovljivih virov energije (OVE), kot sta sončna in vetrna energija, ki sestavljata velik del proizvodnje. Podatki kažejo, da 46 % električne energije v državi prihaja iz obnovljivih virov, medtem ko 51 % iz nizkoogljičnih, kar vključuje tudi jedrsko energijo in naravni plin. To pomeni, da se država zanaša na naravne pogoje za proizvodnjo elektrike, ki so seveda spremenljivi in nepredvidljivi.

V praksi to pomeni, da se država pogosto znajde v situaciji, ko mora elektriko uvažati, saj so lokalni viri preprosto nezadostni. In kot po pravilu, so cene takrat najvišje. Na drugi strani pa, ko je ponudba višja od povpraševanja, Nizozemska izvaža elektriko po nizkih cenah. Torej, ali je prekomerno zanašanje na “zeleno energijo” res smiselno brez ustreznih ukrepov za uravnoteženje potreb?

Slovenski nauk iz nizozemske lekcije

V Sloveniji, kjer prav tako poteka razprava o energetski prihodnosti, so zagovorniki opustitve jedrske energije pričeli promovirati ideje o popolni samozadostnosti z obnovljivimi viri. Teoretično bi z gradnjo večjih sončnih in vetrnih elektrarn ter izkoriščanjem hidroenergije lahko pokrivali potrebe za večji del leta. Vendar pa praksa v Nizozemski kaže, da so takšni načrti pogosto povezani z visokimi stroški uvoza, ko “narava ne sodeluje.”

Pomembno je poudariti, da tudi če bi Slovenija vlagala več milijard evrov v obnovljive vire, bi morala v kritičnih trenutkih, kot so dolge zimske noči ali obdobja brez vetra, še vedno posegati po uvoženi elektriki. In če bi takrat, podobno kot Nizozemska, kupovali po visokih cenah, bi lahko nastala finančna luknja, ki bi jo občutili tako gospodinjstva kot podjetja.

Kaj pa JEK2?

Nasprotniki drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2) poudarjajo, da bi namesto gradnje jedrske elektrarne, ki naj bi stala več kot 10 milijard evrov, lahko vlagali v obnovljive vire. Po njihovem mnenju bi to omogočilo 100 % pokritost z OVE, brez uporabe jedrske energije ali uvoza plina. A, kot so pokazali nizozemski primeri, je težko vzdrževati stabilno oskrbo z električno energijo zgolj z OVE, saj so potrebni tudi stabilni viri za kritične trenutke.

Nizozemski primer je učna ura, ki Sloveniji kaže, da mora “zeleno preobrazbo” dopolniti s premišljenimi odločitvami o stabilnih in zanesljivih virih. S tem se lahko izognemo visokim stroškom uvoza, ki bi lahko ogrozili dolgoročno stabilnost. Če bomo šli prehitro v “zeleno” brez trdne osnove, bi lahko na koncu uvažali elektriko po najvišjih cenah.

Vir podatkov je bil objavljen na družbenih omrežjih (Martien Visser) in dokazuje realnost visokih stroškov uvoza kljub zeleni energiji.

Napisal: N. Z.