Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Ste bolni? Plačujete zavarovanje, zdravljenja pa ne bo, ker bodo te storitve ukinjene!

LJUBLJANA – Zakaj sploh plačujemo zdravstveno zavarovanje, če si moramo za zdravljenje jemati kredit? Dolge čakalne dobe, pomanjkanje zdravnikov in vedno večje preusmerjanje pacientov v zasebni sektor nas pripeljejo do ključnega vprašanja: ali še živimo v državi, kjer ima javno zdravstvo vlogo varuha zdravja za vse, ali smo le še opazovalci njegovega razpada?

Grožnja z ukinitvijo nenujnih terciarnih storitev

Slovensko zdravstvo se sooča z drastičnimi odločitvami. Zaradi kroničnega pomanjkanja kadrov in finančnih sredstev v UKC Ljubljana razmišljajo o začasni ukinitvi določenih nenujnih terciarnih storitev, ki vključujejo zahtevnejše medicinske posege. Gre predvsem za obravnavo malignih bolezni, bolj kompleksnih kirurških posegov ter infekcijskih obolenj, kjer je potrebno multidisciplinarno zdravljenje.

Te odločitve so posledica preobremenjenosti sistema, ki ni več sposoben zagotavljati storitev na nivoju, ki bi ga ljudje pričakovali in za katerega plačujejo zavarovanje. Če bodo te storitve res ukinjene, bodo najhuje prizadeti prav tisti bolniki, ki potrebujejo najzahtevnejše obravnave, saj bodo ti prisiljeni iskati pomoč v tujini ali pri zasebnikih – kar pa za marsikoga finančno preprosto ni izvedljivo. Ob tem se poraja ključno vprašanje: ali smo kot družba pripravljeni sprejeti, da najšibkejši plačajo najvišjo ceno?

To vprašanje je na mestu, saj trenutne razmere kažejo na to, da je naš zdravstveni sistem na robu zmogljivosti – in če ne bo konkretnih reform, bo ta rob hitro prestopljen. 

Ko čakalna doba postane vprašanje preživetja

Mnogi Slovenci bi lahko povedali podobno zgodbo: vse, kar so želeli, je bil en specialistični pregled – nič velikega, samo nekaj, kar bi jim olajšalo bolečine ali rešilo življenje. Pa so namesto zdravniškega pregleda dobili datum: čez pol leta, leto ali celo dlje. In potem? Kaj ti ostane? Sprejmeš situacijo in čakaš, da bo tvoje zdravje še slabše, ali zagrabiš denarnico in poiščeš pomoč drugje?

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) so čakalne dobe za ortopedske preglede ponekod daljše od enega leta. Pri onkoloških storitvah, kjer vsak teden šteje, pa je stanje še bolj srhljivo. To ne postavlja le vprašanj o organiziranosti sistema, ampak tudi o osnovni človeškosti naše družbe. Kako smo lahko prišli do točke, ko je dostop do zdravljenja privilegij?

Samoplačniške storitve: rešilna bilka ali kladivo po žepu?

Zdi se, da je rešitev za mnoge postala samoplačniški sistem – ampak kakšna rešitev je to? Je to res izhod, ali le dokaz, da javno zdravstvo ne zmore več? Ko posameznik plača za pregled ali poseg iz lastnega žepa, ne razbremeni le sistema, ampak pogosto občutno zmanjša stanje na svojem bančnem računu.

“Sicer ne čakate več, vendar vas obravnava stane toliko, da razmišljate, ali bi bilo bolje poplačati kredit ali preveriti kri,” pripomni Peter, ki se je moral za operacijo kolena obrniti na zasebno kliniko. Poroča STA. Samoplačniške storitve so za marsikoga rešilna bilka, a hkrati tudi simbol tistega, kar v sistemu ne deluje.

Ekonomija in javno zdravstvo: kdo resnično profitira?

Ob pogledu na vse večje število samoplačniških storitev postane jasno, da se denar – ki bi moral ostati v javnem zdravstvu in ga izboljšati – preusmerja v zasebni sektor. In to nas vodi v začarani krog: manj denarja za javno zdravstvo pomeni slabše storitve, kar posledično prinaša še več samoplačniških pregledov.

Twitter komentar Sama Vesela, da bi morala ZZZS in Ministrstvo za zdravje pacientom, ki se odločijo za samoplačniške storitve, poslati zahvalno pismo, ker “pomagajo reševati stisko s kadri in denarjem”, je ciničen, a morda še kako na mestu. Twitter, 26. november 2024.

Solidarnost – je to le še beseda na papirju?

Ob vsaki politični razpravi o zdravstvu se omenja solidarnost – ampak ali ta res obstaja, če si nekdo lahko privošči operacijo, drugi pa ne? Če nekdo v Ljubljani lahko najde zasebnega specialista, medtem ko pacient iz Kočevja te možnosti nima, je jasno, da solidarnost postaja privilegij, ne pravica.

Poleg tega so razmere za zdravstvene delavce vse bolj neznosne. Podhranjenost sistema, pomanjkanje kadra in vse večje administrativne obremenitve vodijo do tega, da zdravstveni delavci zapuščajo javni sektor ali celo državo. Vlada sicer obljublja spremembe, a za zdaj so te vidne zgolj na papirju. Obenem se poraja vprašanje: ali sploh še obstaja politična volja, da se ta kolaps ustavi?

Kako naprej?

Reforme so nujne. Povečanje financiranja, boljša organizacija, digitalizacija in izboljšanje pogojev za zdravstvene delavce so le nekateri izmed predlogov. A vse to bo brez politične volje le še ena zbirka praznih obljub. Če se ne bomo resno lotili težav, bomo čez nekaj let živeli v državi, kjer bo javno zdravstvo le še na papirju – za zdravljenje pa bomo vsi morali posegati po kreditih.

Plačujemo, čakamo, a smo res vsi enaki?

Slovensko zdravstvo, ki bi moralo biti dostopno vsem, se vse bolj odmika od te ideje. Samoplačniške storitve, čeprav včasih nujne, niso rešitev, ampak simptom sistemske bolezni. Vprašanje je preprosto: bomo kot družba dovolili, da nas dolgovi in čakalne dobe uničijo, ali bomo zahtevali spremembe, ki bodo vrnile dostojanstvo in solidarnost v zdravstvo?

Napisal: N. Z.

Vir: www, X