65. Kurentovanje je podrlo rekorde in preplavilo mesto z več kot 100.000 obiskovalci.

PTUJ – Ptuj te dni? Čisto nor! 65. Kurentovanje je med 22. februarjem in 4. marcem 2025 dobesedno preplavilo ulice in trge najstarejšega slovenskega mesta. Več kot 100.000 obiskovalcev, 8.200 nastopajočih, kurenti, koranti, glasba, ples – skratka, cel spektakel. Pustno vzdušje? Nepopisno.

Rekordna množica in vrhunski program

Če bi kdo še podvomil, da je Kurentovanje eden največjih etnografskih festivalov v Evropi, ga letos ne bi več. Nedeljska mednarodna povorka (2. marec) – osrednji dogodek festivala – je na Ptuj privabila več kot 40.000 ljudi. Kar 81 pustnih skupin, od tega 41 kurentov in korantov, pet mednarodnih ekip. Ulice so bile nabito polne, vzdušje pa tako energično, da bi ga lahko rezal z nožem.

“To so bili izjemni dnevi, o katerih lahko govorimo le v presežkih. Od vremenskih razmer, števila obiskovalcev, do programa, ki je presegel vsa pričakovanja,” je navdušeno povedal direktor festivala Matic Ber.

Nova atrakcija, Kurentova tržnica, je bila polna življenja. Ročno izdelane maske, domače dobrote, kurentovski spominki – vse to je še dodatno popestrilo dogajanje. Organizatorji pravijo, da jo bodo v prihodnjih letih še nadgradili.

Kurentovanje #ifeelsLOVEnia #sloveniaculture #visitptuj pic.twitter.com/9Glav1AKvo

— Feel Slovenia (@SloveniaInfo) February 22, 2025

Kurentov skok, Obarjada in tradicionalni običaji

Pustni čas se na Ptuju začne že z legendarno nočjo – Kurentovim skokom. Letos se je 2. februarja več kot 500 kurentov zbralo ob ognju, nadelo zvonce in simbolično odgnalo zimo. Prizor? Kot iz filma.

Posebno mesto ima tudi Obarjada – kulinarična poslastica, kjer ekipe tekmujejo v kuhanju tradicionalne obare. Letos? Rekord! 24 ekip, skoraj 40.000 evrov zbranih v dobrodelne namene. To ni samo tekmovanje, ampak pravi družabni dogodek, kjer se srečajo tako domačini kot obiskovalci.

Kurentovanje – zlata jama za turizem

Kurentovanje ni samo pustna norčavost – je tudi resna gospodarska zgodba. Mesto Ptuj med festivalom zaživi v polnem zamahu. Hoteli? Polni do zadnje sobe. Gostilne? Nabito polne. “To je izjemen dogodek, ki mestu prinese velik gospodarski impulz,” je povedala ptujska županja Nuška Gajšek. Po nekaterih ocenah Kurentovanje prinese več milijonov evrov prihodkov v regijo – kar ni mačji kašelj.

Letos je festival potekal pod častnim pokroviteljstvom predsednice Republike Slovenije Nataše Pirc Musar, kar dodatno potrjuje njegov pomen. Ptujsko Kurentovanje ni samo lokalna posebnost – to je festival, ki ga poznajo in cenijo po vsej Evropi.

Slovo od pusta in pogled naprej

Kot se spodobi, se je festival zaključil s pokopom pusta. Tradicija na Ptuju veleva, da se to zgodi že na pustni torek – in tako je bilo tudi letos. Pusta so obsodili (revček, vedno kriv za vse), ga zaprli v kletko in simbolično sežgali maske.

Ampak, brez skrbi – pust ni za vedno pokopan. 66. Kurentovanje že trka na vrata! Prihodnje leto bo potekalo od 7. do 17. februarja, karnevalska sezona pa se bo začela že 11. novembra, ko bo izbran novi princ karnevala.

Kaj pravijo obiskovalci?

Reakcije? Navdušenje na vseh frontah. “To je neverjetno doživetje. Prvič sem na Ptuju in vzdušje je fenomenalno. Kurenti so res nekaj posebnega,” je povedal nemški turist.

Čeprav je pustni čas zdaj končan, bo odmev bobnečih zvoncev kurentov v mestu slišati še dolgo. Kaj pa vi? Ste že rezervirali svoj obisk za prihodnje leto?

Pripravil: N. Z.

Vir: STA, Reuters, Javna agencija Ptuj, izjave organizatorjev Kurentovanja, uradna spletna stran Kurentovanja

Ko se zima še oklepa svojega zadnjega upanja in mraz vztraja v ozadju, nastopi čas, ko pustne maske, zvonci in razposajena glasba zavladajo ulicam. Letošnje pustovanje v ALEJI ni izjema – nasprotno, letos se obeta spektakel, ki ga ne gre zamuditi!

Čuki razgreli pustno soboto

Vse se je začelo že v soboto, ko je ALEJA odmevala v ritmih legendarnih Čukov. Kdo jih ne pozna? Vsak, ki je vsaj enkrat poskočil ob “Krokodilčkih” ali zapel ob “Zgodbah izza šanka”, ve, da Čuki vedno prinesejo zabavo, in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ples, petje in veselje so napolnili vsak kotiček prizorišča, obiskovalci – od najmlajših do tistih, ki pusta doživljajo že desetletja – pa so se prepustili rajanju, kot se za pustno soboto spodobi.

Kurenti prihajajo – zima beži!

Če kaj zagotovo pomeni, da se zima poslavlja, so to kurenti! Danes, ob 17. uri, bo ALEJA zadonela v zvokih glasnih zvoncev, ki imajo že stoletja nalogo preganjati zimo in priklicati pomlad. Čeprav je njihova podoba mogočna – kosmati, s strašljivimi rogovi in maskami – pa v sebi nosijo globoko simboliko. Kurenti so ambasadorji pomladi, nosilci tradicije in povezovalci generacij. Tisti, ki ste jih že kdaj videli v živo, veste, kako poseben občutek je, ko se s svojim značilnim plesom in zvonjenjem približajo množici.

Bi se jim pridružili? Ni boljšega načina, da pust doživite avtentično!

Jutrišnja poslastica: Ribič Pepe in brezplačni krofi!

Pustno rajanje pa še zdaleč ni pri koncu. Vrhunec bo nastopil jutri ob 17. uri, ko bo ALEJO obiskal neponovljivi Ribič Pepe. Njegove pesmi, smeh in domiselne pustolovščine so zaznamovale otroštvo številnih generacij, zato je njegov prihod zagotovo eden najbolj pričakovanih trenutkov tega pustovanja.

A to še ni vse! Kaj bi bil pust brez krofov? Brez skrbi – v ALEJI so poskrbeli, da bo dišalo po slastnih, brezplačnih krofih, ki jih bo lahko okušal prav vsak obiskovalec. In če dodamo še poslikavo obraza, ki bo otroke spremenila v njihove najljubše pravljične junake, dobimo popolno pustno doživetje!

Zakaj pust v ALEJI ne smete zamuditi?

Ker gre za kombinacijo glasbe, tradicije, veselja in pristnega pustnega duha! Redko kje boste našli takšno zlitje zabave, folklore in otroške razigranosti, ki bi privabilo tako družine kot ljubitelje pristnih slovenskih običajev. Ne glede na to, ali pridete zaradi kurentov, Ribiča Pepeta ali preprosto zato, ker imate radi pust, se boste v ALEJI zagotovo imeli odlično!

Zato si nadenite masko, pridite nasmejani in skupaj prikličimo pomlad!

Naročnik: Aleja

Pustni čas v Sloveniji je obdobje, ko se ulice napolnijo z barvitimi maskami, živahnimi kostumi in veselimi šemami. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je razkril, da je država v preteklem letu za 12,2 milijona evrov uvozila prazničnih, karnevalskih in drugih podobnih izdelkov za razvedrilo, medtem ko je izvozila le za 4,2 milijona evrov takšnih izdelkov. Glavna trgovinska partnerica pri tem je bila Italija.

Kurenti

Eden najbolj prepoznavnih pustnih likov v Sloveniji so kurenti, ki s svojim plesom in zvonjenjem odganjajo zimo ter kličejo pomlad. Po ljudskem izročilu so se v kurente lahko preoblačili le neporočeni fantje. Statistični podatki kažejo, da je bilo lani v Sloveniji 210.122 moških, starih med 15 in 34 let, kar predstavlja 23 odstotkov vseh moških, starejših od 15 let.

Priimki, povezani s pustnimi običaji

Zanimivo je, da nekateri slovenski priimki izvirajo iz pustnih tradicij. Na začetku lanskega leta se je 345 oseb v Sloveniji pisalo Pust, 310 Kurent, 35 Krof in devet Šema. Ti priimki odražajo globoko zakoreninjeno povezanost Slovencev s pustnimi običaji.

Krofi

Pust ni popoln brez slastnih krofov. SURS je raziskal cene sestavin za pripravo te priljubljene sladice v preteklem letu. Kilogram džema je v povprečju stal 7,71 evra, deset jajc 2,38 evra, liter jedilnega olja 1,55 evra, kilogram belega sladkorja 1,45 evra, liter polnomastnega mleka 1,12 evra, medtem ko je kilogram pšenične moke stal 0,87 evra. Ti podatki ponujajo vpogled v stroške priprave domačih krofov.

Začetek posta: Pepelnična sreda

Po pustnem torku sledi pepelnična sreda, ki označuje začetek 40-dnevnega posta. V tem obdobju se mnogi odločijo za omejitev uživanja določene hrane, zlasti mesa. Leta 2022 je povprečno gospodinjstvo za sveže, ohlajeno ali zamrznjeno meso porabilo 681,58 evra. Cene mesa so bile januarja letos v povprečju za 1,7 odstotka višje kot leto prej. Stopnja samooskrbe z mesom v Sloveniji je bila predlani 83-odstotna, kar kaže na visoko stopnjo domače proizvodnje.

Pripravil: N. Z.

Vir: SURS

Februar, ta nehvaležni mesec, ki se vedno znajde v senci razpotegnjenih januarjev in bombastičnih marčevskih obljub o pomladi, danes kaže zobe. Slovenija se, kot vsako leto, znajde v vrtincu pustnih norčij, visokoletečih kulturnih projektov in večnih družbenih vprašanj, ki – ironično – ne glede na dan ostajajo skoraj nespremenjena. A danes, 25. februarja 2025, se dogaja. Dogaja na veliko.

Kurentovanje na Ptuju – kultura ali prodajni hit?

Če kdo v Sloveniji zna iz kaosa narediti spektakel, so to gotovo Kurenti. Ti mistični liki, ki naj bi po starih verovanjih preganjali zimo in prinašali plodnost, so danes, če smo iskreni, postali magnet za turiste in priložnost za prodajo zvoncev ter suhega sadja po petkratni ceni. Kurentovanje na Ptuju, največji pustni festival v državi, danes privablja trume obiskovalcev, ki med vonjem po kuhanem vinu in vonjavah kurentovih kož spremljajo grandiozne povorke, tradicionalne obrede in, seveda, neizogiben komercialni del zgodbe.

V središču mesta se že od ranega jutra odvijajo nastopi folklornih skupin, medtem ko se v ozadju sliši tipično slovensko pritoževanje: “Kje so zdaj tisti časi, ko so bili Kurenti še pravi? Ko ni bilo selfijev in marketinga?” A naj se pritožujemo ali ne, dejstvo ostaja: Kurenti so še vedno tu, še vedno rožljajo in – vsaj za en dan – še vedno kraljujejo v slovenskem kulturnem prostoru.

Pust v Cerknici – ko maske govorijo več kot politiki

Medtem ko Ptuj slavi mitološke like, Cerknica prisega na črni humor in ostro politično satiro. Današnja pustna povorka, ki jo spremlja nepogrešljiva godba in vonj po krofih (ter rahlo zažganih flancatih, ki jih nekdo vedno speče v preveč segretem olju), je prava učna ura družbene kritike.

Letošnja tema? Nepremičninski kaos, birokratske neumnosti in – kako presenetljivo – trajajoče cestne zapore. Po ulicah se sprehajajo maske v obliki betonskih stolpnic, ki ponazarjajo stanovanja, “dostopna za mlade” (le če si hkrati še profesionalni nogometaš ali sin nepremičninskega mogotca). Smejemo se, seveda – dokler ne pomislimo, da so te satirične maske pravzaprav precej dobesedne.

Najboljši del? Cerknica dokazuje, da se narod, kljub vsemu, še vedno zna smejati sebi in svojim težavam – kar je, iskreno, ena redkih stvari, ki nas še drži pokonci.

GO! 2025: Evropska prestolnica kulture – kulturni most ali zgolj dobro oglaševana utopija?

Slovenski ponos, italijanska soseda, združeni v veličastnem kulturnem projektu? Lepo se sliši, a realnost je, kot vedno, nekoliko bolj zapletena. Nova Gorica in Gorica, ki letos nosita laskavi naslov Evropske prestolnice kulture, sta danes v središču številnih dogodkov – od literarnih večerov do umetniških performansov. A vprašanje, ki lebdi nad mestom, ostaja: bo ta projekt resnično povezal mesti ali bo ostal v domeni slavnostnih govorov in odlično oblikovanih brošur?

Organizatorji trdijo, da gre za zgodovinski trenutek, ki bo presegel meje. Kritiki pa opozarjajo, da večina meščanov še vedno hodi v trgovine v eno in na kavo v drugo Gorico – kot so to počeli že desetletja, ne glede na evropske projekte. Res je, kulturni dogodki so zanimivi, toda vprašanje ostaja: kaj bo ostalo, ko se reflektorji ugasnejo?

Glasba v Ljubljani – umetnost za izbrance ali za vse?

Med vsemi pustnimi norčijami in velikimi kulturnimi projekti danes v Ljubljani odmeva še nekaj – glasba. Viteška dvorana Križank gosti harfistki Mojco Zlobko Vajgl in Marion Ravot, medtem ko v Slovenski filharmoniji poteka mednarodno tekmovanje trobilnih kvintetov in kvartetov.

Vse lepo in prav – klasična glasba je vrhunska, Slovenija ima izjemne glasbenike, a težava? Koliko ljudi sploh ve, da se ti dogodki dogajajo? Dokler se ne najde način, kako kulturo približati širši javnosti (brez da bi pri tem šli v ekstrem “Mozart na TikToku”), bo vrhunska glasbena umetnost ostala v senci bolj glasnih in – bodimo iskreni – lažje dostopnih spektaklov.

Dan, ko Slovenija diha v vseh svojih nasprotjih

25. februar 2025 je dan, ko Slovenija ne počiva – vsaj ne na papirju. Medtem ko ena polovica države v zvonjenju kurentov in humorju pustnih povork išče način, kako pregnati vsakodnevne skrbi, druga polovica razpravlja o pomenu evropskih kulturnih projektov, umetniških performansov in prihodnosti slovenske glasbe.

A kaj bo ostalo od vsega tega? Bo jutri vse skupaj le še bežen spomin na krofe in pustne maske, ali se bodo nekatere današnje tematike obdržale dlje? Bo kultura res postala nekaj, kar presega meje ekskluzivnih krogov, ali bomo naslednje leto ponovno razpravljali o istih dilemah?

Pripravil: E. K. Vir: www, Facebook

Pust je eden tistih praznikov, ki v Sloveniji oživijo skoraj vsako vas, trg in mesto. Ko se po dolgi zimi začnejo dolgi dnevi in se v zraku čuti pridih pomladi, Slovenci oblečemo maske, spečemo krofe in se predamo veselju. A zakaj je letos pust nekoliko pozneje kot prejšnja leta in kaj vse ta praznik pravzaprav simbolizira? Letos ga bomo praznovali 4. marca, pustna sobota bo 1. marca, pustna nedelja pa 2. marca.

Kako se določa datum pusta?

Morda se vam je že kdaj zazdelo, da pust ni “zvest” svojemu datumu, ampak skače med februarjem in marcem, kot da bi bil sam maskiran. V resnici ima določitev datuma pusta jasno pravilo: pust nastopi 47 dni pred veliko nočjo. Velika noč pa ni naključen datum, temveč je vezana na luno – vedno je prva nedelja po prvi pomladni polni luni. Letos bomo veliko noč praznovali 20. aprila, kar pomeni, da je pust “odšel” v marec. Za primerjavo: lani je bil pust že 13. februarja, prihodnje leto pa ga bomo praznovali 17. februarja.

Zakaj je to pomembno? Ker datum pusta ne vpliva le na naše krofe in kurente, temveč tudi na številne druge prireditve, običaje in celo na turistične sezonske programe. Ptuj, na primer, zaživi ob pustnem času, saj privabi množice domačih in tujih obiskovalcev.

Kurenti: Strašljivi, a zaščitniški duhovi pomladi

Če vprašate tujca, kaj je prva asociacija na slovenski pust, bo brez dvoma odgovoril: kurenti. Te mogočne, kosmate maske z zvonci, ki v zboru preganjajo zimo, so zaščitni znak Ptuja in okoliških krajev, a njihova simbolika sega veliko dlje. Kurenti niso zgolj maska – so tradicija, ritual, dediščina. Njihov ples in zvonjenje sta namenjena odganjanju zime ter zlih duhov, obenem pa pozdravljanju pomladi in želji po dobri letini.

Ni naključje, da je ta običaj tako globoko zakoreninjen v slovenski kulturi. Pustni čas je vedno predstavljal prelomnico – čas, ko so se ljudje poslovili od dolgih zimskih noči in pričakovali obilje, ki ga prinaša pomlad. Danes je ta običaj toliko bolj poseben, saj je vključen tudi na UNESCO-v seznam nesnovne kulturne dediščine.

Pustna kulinarika: Zakaj krofi niso edini kralji mize?

Ko govorimo o pustu, se nam mnogim pred očmi prikažejo krofi – tisti zlato zapečeni, polnjeni z marmelado, ki dišijo tako, da jih ni mogoče ignorirati. A pustna kulinarika v Sloveniji sega dlje. Ocvirkovka, preprosta, a okusna potica z ocvirki, je pravi kulinarični zaklad, ki je marsikje še vedno nepogrešljiv del praznovanja. Poleg tega na mizah ne manjkajo miške, majhni ocvrti koščki testa, ki so prav tako simbol preprostosti in užitka.

A to še ni vse. Pečenice, krvavice, kislo zelje in repa, ki jih spremlja krompir v različnih oblikah, so tisti slani elementi, ki dopolnjujejo pustni čas. Prav v tej kulinariki se skriva odsev slovenskega kmečkega življenja, kjer je bil pust priložnost za uživanje v obroku, ki je presegalo vsakdanje jedi.

Zakaj je pust tako pomemben za Slovence?

Za mnoge je pust zgolj čas, ko si nadenemo maske in se poveselimo, a v resnici nosi globlji pomen. Pust je čas preobrazbe, čas, ko lahko vsak vsaj za trenutek postane nekaj, kar sicer ni. Otroci se spremenijo v superjunake, odrasli se oblečejo v duhovite maske, vse skupaj pa ima en skupen cilj: prinašati veselje.

Toda pust je tudi čas skupnosti. Marsikje po Sloveniji so pustni običaji še vedno povezani s starodavnimi verovanji in praksami. Pustni sprevodi, kot so tisti na Ptuju, Cerknici ali v Drežnici, niso zgolj prireditev – so obred, ki združuje lokalno prebivalstvo, in spomin na čase, ko je bil pust nekaj več kot le zabava.

Kako boste letos preživeli pust?

Naj vas letošnji pust spomni, da je to čas za veselje, povezovanje in ohranjanje tradicije. Oblecite svojo najljubšo masko, obiščite katerega od slovenskih pustnih festivalov, zaplešite z zvonci kurentov in si privoščite krof (ali dva). Naj bo to čas, ko pozabite na vsakdanje skrbi – in se vsaj za trenutek prepustite čarobnosti pusta.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

2. januar – dan, ko mnogi še vedno uživamo v prazničnem vzdušju, drugi pa že hitijo nazaj v službe. Ampak, zakaj je ta dan v Sloveniji dela prost? In kako se ta odločitev ujema z evropskimi praksami? Poglejmo podrobneje.

Zgodovina praznovanja 2. januarja v Sloveniji: Tradicija ali potreba po spremembah?

V Sloveniji je bil 2. januar dolgo časa dela prost dan, saj je bil skupaj z 2. majem in 30. novembrom določen za praznik že leta 1955. Spomnite se teh dni, ko so se še otroci veselili prostih dni in njihovih “pomladitvenih” razlogov – 2. januar je bil skoraj vedno dan, ko smo uživali v dobri hrani, gledanju televizijskih maratonov ali zgolj počitkovali po prazničnem obdobju. Toda, ko so krize pritisnile, se je 2012 odločitev, da se ta dan spremeni v delovni, zdel popolnoma razumljiva. Konec koncev, zakaj bi imeli prost dan, če ga lahko uporabimo za povečanje produktivnosti?

A kljub “praktičnim” varčevalnim ukrepom so se leta 2016 odločili, da ga vrnejo kot dela prost dan. Nekako se zdi, da je bila ta odločitev sprejeta bolj zaradi sindikalnega pritiska in tradicije, kot pa zaradi preučevanja dolgoročnih ekonomskih posledic. In vendar, ko na 2. januar pogledamo skozi prizmo trenutne produktivnosti in naraščajoče konkurenčnosti na svetovnih trgih, se ni težko vprašati – ali Slovenija res potrebuje še en prost dan?

Evropske primerjave: Slovenija kot izjema?

Tisti, ki smo pozorni na evropske prakse, bomo opazili, da Slovenija v tem primeru ni prav pogosto v skladu z evropskimi trendi. Večina evropskih držav 2. januarja ne praznuje. V nekaterih državah, kot so Belgija, Francija ali Nemčija, je ta dan običajen delovni dan. Slovenija je tako med redkimi državami, kjer 2. januar velja za dela prost dan, skupaj z nekaj drugimi, kot so Škotska, Romunija in Bosna in Hercegovina. To nam sporoča, da Slovenija v tem kontekstu ohranja svojo specifično tradicijo, ki pa se sprašuje, ali je v skladu z modernim načinom življenja in gospodarjenja.

Zdaj pa resno, kaj to pomeni za nas? Če pogledamo širše, smo v Sloveniji pogosto priča argumentom, da se moramo prilagoditi evropskim normam, ampak 2. januar kot dela prost dan? Res? Slovenija, majhna država z omejenimi viri, bi si morda lahko privoščila dan ali dva več počitka, ampak ali imamo res luksuz, da odlašamo z našimi cilji samo zato, da obdržimo nekaj, kar nas loči od preostale Evrope?

Ekonomija in produktivnost: Ali Slovenija res potrebuje ta dan?

Tukaj nastane tisto pravo vprašanje: ali 2. januar res pripomore k večjemu počitku, ali pa je zgolj še en dan, ko je vse zaprto, kar pomeni, da bo Slovenija imela še en počitek, vendar bo zaradi tega kasneje težje doseči cilje?

Slovenija je še vedno v boju za večjo konkurenčnost, predvsem v svetovnem merilu. Čeprav smo že opravili številne korake naprej, kot je prehod na evro in vključitev v Evropsko unijo, ni težko opaziti, da smo še vedno ranljivi, če pogledamo svetovne gospodarske tokove. Seveda, nihče ne zanika, da je potrebna regeneracija in premor, vendar pa obstaja vprašanje, ali Slovenija ne bi mogla bolje izkoristiti ta dan za okrepitev produktivnosti, če bi ga nadomestila z bolj kreativnimi pristopi k delu, na primer spodbujanjem večje fleksibilnosti delovnega časa ali alternativnimi načini dela.

Občutek, da imamo “preveč” prostih dni, je včasih nelagodje, saj medtem ko drugi svet hitro napreduje, smo lahko ujeti v neskončnem ciklu “samo še enega prostega dne.” Če želimo biti resnično konkurenčni v svetovnem gospodarstvu, bi se morali začeti spraševati: Ali si lahko privoščimo počitek, če nas izzivi čakajo vsak dan?

2. januar kot simbol – praznik ali zgolj priložnost za počitek?

Ni pa 2. januar le dan za razmislek o produktivnosti. Ta praznik ima tudi kulturni pomen, saj pomeni konec božičnih praznikov in začetek novega leta. V Sloveniji, kjer so praznovanja in druženja pogosto osredotočeni na običaje in tradicije, ima ta dan tudi simbolni pomen. Tudi če so se spremembe v družbi zgodile, se še vedno zdi, da Slovenci radi ohranjamo svoje kulturne zaklade.

A to ne pomeni, da je ta dan brez vsakršnih kritik. Ali je res tako pomembno, da smo veseli, ko imamo še en prost dan, ki sicer samo podaljša pretekli praznični obdobji? Ali je to še vedno obdržana tradicija, ali pa smo le obtičali v starodavnih navadah, ki jih je težko spremeniti?

Ali je 2. januar v Sloveniji še vedno potreben praznik?

Če se vprašamo, ali je 2. januar še vedno potreben, moramo najprej razmisliti o tem, ali ta odločitev služi svojemu namenu. Seveda, ta dan simbolizira našo kulturo in zgodovino, vendar se postavlja vprašanje, ali potrebujemo še en dan prostega časa, ko smo že tako obremenjeni s prazničnim obdobjem. Mogoče bi morali v prihodnosti razmisliti, kako bolje uskladiti tradicije s potrebami sodobne družbe, kjer so naša pričakovanja po produktivnosti in učinkovitosti vedno večja.

Zato bo morda 2. januar ostal še naprej dela prost dan – a vprašanje je, ali bomo kot družba znali razviti nova, pametnejša načela, ki bodo omogočila, da se bomo bolj učinkovito soočili z izzivi prihodnosti.

Napisal: E. K.

Vir: www

24. december – dan, ki bi ga morali zaznamovati toplina, povezanost in duh praznikov. A bodimo iskreni: ali smo še vedno sposobni občutiti pristno čarobnost, ali pa smo jo nekje na poti zamenjali za pretirano potrošnjo, nerealna pričakovanja in obveze, ki nas spravljajo na rob razuma? Slovenija, z bogato kulturno dediščino in modernim pristopom, je v tem času nekakšna miniatura vsega, kar prazniki prinašajo – od najboljšega do najbolj ironičnega.

Okrasitev mest: čarobnost, ki žari, a tudi peče

Ljubljana, slovenska prestolnica, v decembru zažari kot majhen evropski dragulj. Praznična razsvetljava, delo umetnika Urbana Modica, nosi naslov »Veso(e)lje življenja« in naj bi poudarjala lepoto bivanja. A vprašajmo se: Koga nagovarja ta lepota? Tistega, ki se sprehaja s toplim kuhanim vinom v roki, ali tistega, ki mora zvečer prižgati svečo, da prihrani na elektriki?

Maribor, Celje, Kranj in druga večja mesta sledijo z lastnimi prazničnimi sejmi in lučkami, vsako s svojo različico praznične idile. V Kranju, recimo, delajo korak naprej z bolj trajnostno usmerjenimi rešitvami – manj plastike na stojnicah in delavnice z recikliranimi materiali. Pohvalno, a hkrati postavlja ogledalo drugim mestom, ki se še vedno hvalijo z neštetimi lučkami, ki gorijo cele noči.

Ironija je očitna: ko se v enem kotičku mesta govori o trajnostni prihodnosti, drugi kotiček izgublja svojo osvetljavo v meglicah energije, ki je ne moremo zamenjati čez noč.

Božični sejmi: pristna toplina ali skrita past za denarnico?

Če ste že kdaj obiskali ljubljanski praznični sejem, veste, da se tam srečata dve resničnosti. Na eni strani stojnice, ki ponujajo čudovito obrtniško delo – ročno izdelane okraske, piškote z bogato zgodovino in vroče napitke, ki pritegnejo še tako hladnega obiskovalca. Na drugi strani pa realnost, ki v vaš denarnici izprazni še zadnji drobiž. Deset evrov za skodelico kuhanega vina? Resno?

A bodimo pošteni. Ti sejmi niso zgolj komercialni – nosijo duh povezanosti, lokalnega ustvarjanja in nostalgične topline. Ko na Pogačarjevem trgu zavohate vonj po pečenih kostanjih in slišite uličnega glasbenika, ki igra »Sveto noč«, se vprašate: Ali ni morda to tista prava vrednost praznikov?

Polnočnica: sveti trenutek ali družbeni ritual?

Če obstaja en dogodek, ki na božični večer preživi vse kritike in cinizem, je to polnočnica. Slovenske cerkve se na ta večer napolnijo z ljudmi – od vernikov do tistih, ki jih tam ne vidimo celo leto. V krajih, kot je Velika planina, polnočnica prinaša prav poseben čar. S snežno pokritimi vrhovi, leseno kapelico in vonjem po dimu iz bližnjih koč, je to prizor, ki bi ga težko opisali brez kančka občudovanja.

A vendar se vprašajmo: Je polnočnica še vedno duhovni dogodek ali bolj priložnost za izkazovanje družbene pripadnosti? Za mnoge je to tradicija, ki povezuje generacije, za druge pa zgolj ritual, ki ga opravijo, ker se “pač spodobi”.

Družinske večerje: zaklad ali breme?

Božični večer v Sloveniji skoraj ne mine brez tradicionalne večerje. Potica, pečenka, mlinci in druga praznična hrana so nepogrešljivi. Toda vsaka družinska zgodba nosi svoj podton: Koliko stresa gre v pripravo teh jedi? Marsikatera gospodinja bi verjetno potrdila, da se je za te praznične večerje pripravljala več dni – samo zato, da so gostje jedli v tišini in se po večerji razšli k svojim zaslonom.

Tu je še vprašanje daril. Se še spomnite časa, ko je bilo dovolj, da ste dobili skrbno zavito domačo igračo? Danes, ko otroci pričakujejo najnovejše tehnološke igrače, starši pa iz dneva v dan iščejo popuste, je darilna norija dosegla povsem nove dimenzije.

Prazniki in okolje: pozabljeni vidik?

Morda eden najbolj zamolčanih vidikov božičnega večera je njegov vpliv na okolje. Medtem ko praznična osvetlitev žari in nas vabi, je njena energijska potratnost očitna. Ali res potrebujemo tako grandiozne instalacije, ko v drugih delih sveta še vedno živijo brez elektrike? Poleg tega stojnice na sejmih proizvedejo gore embalaže, ki se pogosto ne reciklira.

Na koncu: vrnimo si božič, ki nekaj pomeni

Božični večer je čas za premislek. Kaj si resnično želimo od teh praznikov? Če odgovor vključuje mir, povezanost in preprosto veselje, morda ni treba vsega tega kupiti ali na silo poustvariti. Največ, kar lahko naredimo, je, da si dovolimo nekaj iskrenih trenutkov z najbližjimi, brez pritiska, brez nerealnih pričakovanj.

Naj bo ta božični večer priložnost, da se ustavimo in opomnimo na to, kar je zares pomembno. In če bo pri tem prižgana le ena sveča namesto tisočerih lučk, morda sploh ni tako slabo. Vesel božič!

Napisal: E. K.

Vir: www

Božični prazniki, ki bi morali biti čas miru in družinskega veselja, so za britansko kraljevo družino pogosto obremenjeni z navideznimi drobnarijami, ki se sprevržejo v javne špekulacije. Letos sta princ William in princesa Kate presenetila z odločitvijo, da se ne bosta udeležila predbožične večerje v Buckinghamski palači. Namesto tega bosta praznike preživela na posestvu Sandringham – sama s svojo družino. A v ozadju te izbire tiho odmeva dogodek izpred skoraj dvajsetih let. Se je leta 2006 zgodilo nekaj, kar še danes oblikuje Kateine odnose s kraljevo družino?

Leto 2006: Prelomna odločitev Kate Middleton

Leta 2006, ko je Kate Middleton že pet let hodila s princem Williamom, je pokojna kraljica Elizabeta II. storila nekaj, kar je presenetilo celo tiste, ki so kraljevo družino spremljali od blizu. Prvič v zgodovini je povabila neporočeno partnerico enega od svojih vnukov na tradicionalno božično kosilo v Sandringhamu. Gre za dogodek, ki je stoletja veljal za privilegij zakonskih partnerjev, v njem so se zrcalili strogi protokoli in neizrečena pričakovanja. Princesa Diana, na primer, leta 1980 – kljub temu, da je bila na pragu zaroke s princem Charlesom – tega povabila ni prejela.

Toda Kate se je odločila drugače. Zavrnila je povabilo. Da, zavrnila je kraljičino velikodušno gesto. Njena zavrnitev ni bila izklopljiva, niti nesramna; bila je premišljena poteza, ki je takrat presenetila marsikoga. “Na božično kosilo v Sandringhamu bom šla šele, ko bom zaročena,” naj bi dejala. Kate je želela počakati, dokler ne bo uradno del družine, da bi se izognila prehitevanju dogodkov ali morebitnim nesporazumom glede svojega statusa.

Je šlo za spoštovanje tradicije ali previdno distanciranje?

Kateina odločitev iz leta 2006 je bila več kot zgolj osebna poteza. Bila je tudi sporočilo. Čeprav je kraljičino povabilo pomenilo izjemo, je zavrnitev izrazila Kateino zvestobo tradiciji. A hkrati je bila ta poteza, vsaj za nekatere, rahlo uporniška – znak, da Kate želi svoj prostor v kraljevi družini pridobiti na svojih pogojih.

S tem se je Kate nehote postavila v kontrast z drugimi ženskami, ki so vstopile v kraljevo družino. Diana je, denimo, po svojih zarokah hitro postala osrednja figura monarhije, vendar na račun svoje osebne svobode. Meghan Markle je, po drugi strani, javno pokazala pripravljenost prelomiti s tradicijo, kar je pripeljalo do odmevnih sporov in njenega odhoda iz kraljeve družine. Kate pa je ubrala povsem drugačno pot: potrpežljivost, premišljenost in globoko spoštovanje pravil igre, ki jih je narekovala monarhija.

Prazniki danes: Mirno življenje na Sandringhamu

Čeprav se letošnji božični prazniki odvijajo v drugačnem kontekstu, izbira Williama in Kate, da ostaneta stran od Buckinghamske palače, nosi podobno simboliko kot Kateina odločitev iz leta 2006. Sandringham, kraljeva posest v Norfolku, je postal njihovo zatočišče – kraj, kjer lahko svoja otroka Georgea, Charlotte in Louisa vzgajata v miru.

Namesto tradicionalnih božičnih ritualov, polnih formalnosti, sta se odločila za bolj sproščeno praznično vzdušje, ki poudarja družinske vrednote. Ta odločitev ni brez simbolike: Kate in William na subtilen način prikazujeta, kako je mogoče uravnotežiti kraljevo tradicijo in sodobne družinske prioritete.

Konflikt med dolžnostjo in svobodo

Toda vprašanje ostaja: ali njuna odločitev kaže na napetosti med njima in ostalimi člani kraljeve družine? Ni skrivnost, da so odnosi med člani kraljeve družine pogosto zapleteni. Tradicionalni protokol in pričakovanja, ki izhajajo iz zgodovine, se včasih srečajo z individualnimi željami in potrebami, kar lahko povzroči trenja.

Kate in William si prizadevata oblikovati novo sliko monarhije – takšno, ki spoštuje preteklost, a hkrati omogoča več prostora za osebno svobodo in pristnost. Njuna praznična odločitev ni zgolj osebna, temveč tudi del širše vizije sodobne kraljeve družine.

Ali odločitve iz preteklosti še vedno odmevajo?

Odločitev iz leta 2006, ko je Kate zavrnila povabilo na božično kosilo, ni le zgodovinski drobec. Je ogledalo, ki razkriva, kako princesa Kate razmišlja, deluje in se sooča z izzivi kraljevskega življenja. Takrat je pokazala izjemno premišljenost in spoštovanje do tradicije, ki ju še danes ohranja v svojem pristopu do kraljevskih dolžnosti. Toda hkrati je z vsako svojo potezo – naj gre za zavrnitev povabila ali za izbiro praznovanja zunaj Buckinghamske palače – jasno, da zna postaviti svoje meje.

Napisal: E. K.

Vir: X

4. DECEMBER – Dan, ki v sebi nosi zgodbe vladarjev, znanstvenih odkritij, političnih prebojev in lokalnih tradicij. Toda kaj vse pomeni ta datum? Poglejmo podrobneje – z rahlim pridihom kritičnosti, ki ga takšne zgodbe včasih zahtevajo.

Zgodovinski preobrati: Kralji in vesolje

Leta 771 je Karel Veliki postal edini vladar Frankovskega kraljestva. Kaj to pomeni danes? Takrat je bil to korak, ki je utrdil temelje za Svetorimsko cesarstvo, nekakšen predhodnik modernih evropskih združenj. Ampak priznajmo si – ideja o združeni Evropi, kjer bi vsi sodelovali v miru, ni nova, niti vedno uspešna. Če bi Karel vedel, kako zapletena bo politika v prihodnjih stoletjih, bi morda raje postal kmetovalec.

Na popolnoma drugem koncu spektra, leta 1639, je Jeremiah Horrocks prvi natančno opazoval prehod Venere čez Sončevo ploskev. Gre za dogodek, ki ga danes težko cenimo – a takrat je bil to mejnik. Horrocks je s svojim delom odprl vrata novim razumevanjem vesolja. Ironično je, da dandanes več ljudi pozna astrološke znamenja kot pa prelomne dosežke astronomije.

Slovenske zgodbe: Maribor in politična prelomnica

Na današnji dan leta 1254 je bil Maribor prvič omenjen kot mesto. To staro mesto, ki danes slovi po najstarejši trti na svetu, ima bogato zgodovino, ki pa jo večina Slovencev, iskreno povedano, pozna precej površno. Morda je čas, da Mariborci svoje mesto prodajo bolje – in ne mislimo dobesedno, ampak kot simbol dolgega slovenskega obstoja.

Leta 1989, v prelomnem trenutku slovenskega osamosvajanja, je bila ustanovljena koalicija DEMOS. Združitev političnih idej z različnih koncev spektra je vodila do demokratičnih sprememb. Če bi to zgodbo pripovedovali danes, bi se vprašali: ali je mogoče, da bi se različne politične struje danes ponovno združile za skupni cilj? Verjetno ne. Demokracija se zdi bolj kaotična, kot so si jo DEMOS-ovi pionirji verjetno predstavljali.

Svetniki in rudarji: Lokalna tradicija svete Barbare

Sveta Barbara, zavetnica rudarjev, topničarjev in arhitektov, ima v Sloveniji poseben pomen. Na območjih, kot so Velenje in Zasavje, praznik spremljajo blagoslovi rudarskih objektov, kar je še vedno čudovit prikaz spoštovanja do delavcev, ki v nevarnih razmerah opravljajo svoje delo. Ampak iskreno – ali ni nekoliko ironično, da praznujemo zavetnico nevarnih poklicev, ne da bi se v modernem času dejansko bolje lotili vprašanj varnosti in delovnih pogojev?

Katastrofa, ki nas še vedno opominja

Leta 1952 je London zajel veliki smog, katastrofa, ki je povzročila smrt več kot 10.000 ljudi in privedla do pomembnih okoljskih zakonodajnih sprememb. Smog je bil takrat posledica industrijskega onesnaževanja – danes pa smo bolj iznajdljivi in onesnažujemo s plastičnimi odpadki in mikroplastiko. Se je svet res kaj naučil od tiste tragedije? Če gledamo na okoljske izzive, bi lahko rekli, da se trudimo, a s tempom, ki ga planet očitno ne bo dolgo prenesel.

Praznična Slovenija: Lučke in oljčno olje

Današnji december v Sloveniji je veliko manj smogast in veliko bolj lučkast. Ljubljana, s svojo okrašeno podobo, privablja obiskovalce od blizu in daleč. Trgci, kuhano vino, praznično vzdušje – vse to lepo zveni, dokler se ne spomnite na množice, ki se prebijajo mimo stojnic.

Medtem v Kopru potekajo Dnevi mladega oljčnega olja, kjer lahko pokusite bogate okuse slovenske Istre. Gre za praznik, ki nas spominja, da je Slovenija tudi kulinarična destinacija, čeprav je pogosto zasenčena sosednja Italija. Morda bi morali bolj promovirati ta dragoceni slovenski izdelek, preden ga kdo iz tujine označi kot “svojega”.

Kaj nam 4. december pove danes?

Ta datum ni le zbirka dogodkov iz preteklosti, temveč tudi opomnik, kako kompleksna je naša zgodovina in kako pomembno je, da ne pozabimo na lekcije, ki nam jih ponuja. Maribor nas uči o pomenu lokalne identitete, DEMOS o politični združitvi, sveta Barbara o spoštovanju težkega dela, London pa o ceni, ki jo plačamo za ignoriranje okoljskih težav.

Zato je 4. december pravzaprav dan, ki nas opominja na preteklost – in, če si drznemo, nas spodbuja, da prihodnost oblikujemo bolj premišljeno.

Napisal: E. K.

Vir: www