ŠENTILJ – Komu mar za slovenski jezik? Ministrstvo odgovarja, inšpektorat zaključuje na podlagi dokumentacije, šola pravi, da težave ni

Zadeva, ki buri duhove na Osnovni šoli Rudolf Maister v Šentilju, dobiva nove razsežnosti. Starši učencev trdijo, da učiteljica uporablja sporni jezik, šola zanika obstoj težave, ministrstvo odgovarja po vzorcu “to ni naša odgovornost,” inšpektorat pa brez izrednega nadzora mirno zaključuje pregled?

“Učiteljica izpolnjuje pogoje” – inšpektorat zaključil, a brez ukrepov?

Po dolgem molku in ob obilici vprašanj, ki so jih postavili starši in širša javnost, je Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje prek svoje službe za odnose z javnostmi potrdilo, da je primer obravnaval Inšpektorat RS za šolstvo. Njihov sklep? Nič spornega. Inšpekcijski nadzor ni bil uveden, saj dokumentacija kaže, da učiteljica izpolnjuje zakonske pogoje za poučevanje. Ali torej dokumenti v resnici povedo celotno zgodbo?

V odgovoru ministrstva je zapisano, da učiteljica “obvlada slovenski knjižni jezik,” saj ima opravljen strokovni izpit, kakor zahteva Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Starši, ki trdijo, da učiteljica pri pouku uporablja izraze, kot so “dođi ovamo” in “ne znaš ništa”, bi se na tem mestu verjetno vprašali: kdo je preveril, kako “knjižni” jezik v resnici slišijo otroci?

Naj spomnimo:

Javili so se nam glede (sporne) učiteljice v Šentilju, šola pravi, da težave ni

Šola vztraja: težave ni

Vse oči so bile usmerjene tudi v vodstvo šole, kjer trdijo, da težava ne obstaja. Učiteljica naj bi bila zgolj nadomestna delavka, zaposlena zaradi porodniškega dopusta redne učiteljice, njeno znanje slovenščine pa ni vprašljivo. A če težave res ni, zakaj toliko razburjenja na družbenih omrežjih? Je možno, da je ravnateljica šole bolj osredotočena na obrambo svojega kadra kot na dejanske skrbi staršev?

Ministrstvo umiva roke – odgovornost na papirju preložena na inšpektorat

Ministrstvo se je po pričakovanjih zaneslo na birokratsko frazo, da so pristojnosti za reševanje take situacije prenesene na inšpektorat. A odgovor inšpektorata odpira več vprašanj, kot jih razrešuje. Če starši niso vložili uradne pritožbe, zakaj potem takšen nemir na družbenih omrežjih? Bi se inšpektorat moral odzvati že zgolj na podlagi javnega interesa, ali velja pravilo, da dokler ni uradne pritožbe, težave ni?

V odgovoru službe za odnose z javnostmi ministrstva so podali tudi teoretične osnove, kako bi lahko preverili morebitne pomanjkljivosti učiteljice v znanju slovenščine – preko izvedencev za pedagoško področje. A kaj točno bi ti izvedenci ugotavljali? Bi preverjali, koliko pogosto se sliši “ne znaš ništa” namesto pravilne slovenščine? Ali pa bi le pregledali še več dokumentov in ugotovili, da je na papirju vse v redu?

Odgovori, ki to niso?

Celotna situacija deluje kot tipičen primer prelaganja odgovornosti. Občina pravi, da ni pristojna za ukrepanje, šola pravi, da starši niso vložili pritožbe, ministrstvo pa vse prepušča inšpektoratu, ki brez izrednega nadzora mirno zaključuje primere. Medtem pa učenci še naprej poslušajo izraze, ki niso značilni za slovenski knjižni jezik.

Kdo bo poskrbel za zaščito slovenščine?

Ostaja grenak priokus, da je celotna zadeva bolj primer za arhive birokracije kot za resno obravnavo. Starši si želijo konkretnih odgovorov, a namesto tega dobijo le formalne izgovore. Ali je to res prihodnost slovenskega izobraževalnega sistema, kjer zakoni in papirji štejejo več kot jezik, ki ga otroci slišijo vsak dan? Čas bo pokazal, ali bo ta primer obravnavan resno ali pa bo ostal še ena “pozabljena pritožba”.

Starše pa predvsem zanima sledeče:

• 1. Zakaj ni bil uveden izredni nadzor? Inšpektorat je na podlagi dokumentacije ugotovil, da učiteljica izpolnjuje zakonske pogoje za poučevanje. A zgolj pregled dokumentacije ni nujno dovolj za ugotovitev dejanskega stanja. Če obstajajo očitki staršev o jeziku, ki ga učiteljica uporablja pri pouku, bi bilo smiselno izvesti podrobnejšo preiskavo, kot je nadzor na terenu, ali uporabiti izvedence za pedagoško področje. Zakaj se inšpektorat ni odločil za ta korak?
• 2. Jezikovna ustreznost se preverja le na papirju? Odgovor ministrstva izpostavlja, da učiteljica izpolnjuje pogoje, saj ima opravljen strokovni izpit, ki vključuje znanje slovenskega knjižnega jezika. Toda kako zagotavljajo, da učiteljica dejansko uporablja slovenski knjižni jezik pri poučevanju? Zakoni ne opredeljujejo konkretnih mehanizmov za sprotno preverjanje prakse poučevanja, kar odpira prostor za dvom.
• 3. Ignoriranje mnenj staršev in družbenih omrežij? V odgovorih je izpostavljeno, da pritožbe niso bile uradno vložene. Ali to pomeni, da pristojni ignorirajo opozorila, če niso podana v formalni obliki? V sodobni dobi so družbena omrežja pomemben vir informacij, ki lahko razkrijejo resnične težave. Starši so izrazili zaskrbljenost, a ta očitno ni dovolj za ukrepanje.
• 4. Prelaganje odgovornosti na druge organe? Ministrstvo je svojo odgovornost preneslo na inšpektorat, kar je sicer standardna praksa, a obenem kaže na pomanjkanje proaktivnosti. Zakaj ministrstvo ni uvedlo dodatnih postopkov ali priporočilo preventivne ukrepe, ki bi zmanjšali dvome? Namesto tega se zdi, da je odgovor birokratski, brez pravega prizadevanja za rešitev težave.
• 5. Ali je težava v sistemu? Ministrstvo se sklicuje na zakonodajo, ki določa, da učiteljica ustreza formalnim pogojem za poučevanje. A to ne odgovarja na pomisleke staršev, ali njeno znanje slovenskega knjižnega jezika res zadostuje za kakovostno poučevanje. Je zakonodaja preveč splošna in se zanese na papirnate dokaze, namesto da bi v ospredje postavila dejansko prakso?
• 6. Splošna neodgovornost? Odgovor ni naslovil ključnega vprašanja: ali bodo učenci še naprej poslušali neslovenske izraze pri pouku? Čeprav se ministrstvo sklicuje na zakonodajo in dokumentacijo, ni podano jasno zagotovilo, da bodo težave v prihodnje spremljali ali razreševali.

Spremljajte Nadlani.si za nadaljnje informacije o razpletu te zgodbe.

Napisal: N. Z.

Vir: www, fotografija je simbolična (Freepik)

Dodajamo odgovor službe za odnose z javnostmi z Ministrstva za vzgojo in izobraževanje:

Spoštovani.

Pošiljamo odgovor na vprašanja.

Na Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje smo z zadevo seznanjeni. Obravnaval jo je Inšpektorat RS za šolstvo, ki v šoli izrednega inšpekcijskega nadzora ni uvedel, saj je na podlagi pregledane dokumentacije v postopku ugotovil, da učiteljica, proti kateri so bile dane pritožbe, izpolnjuje pogoje za poučevanje v skladu s področno zakonodajo. Učiteljica ima opravljen strokovni izpit, kot določa 3. odstavek 92. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, in sicer da morajo strokovni delavci obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom.

Strokovni delavci morajo v skladu z 92. členom Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja obvladati slovenski knjižni jezik, imeti ustrezno izobrazbo, določeno s tem zakonom in drugimi predpisi ter opravljen strokovni izpit v skladu s tem zakonom. Obvladovanje slovenskega knjižnega jezika kot učnega jezika strokovnega delavca, ki je pridobil srednjo ali srednjo strokovno izobrazbo po javnoveljavnem izobraževalnem programu, ki se izvaja v slovenskem učnem jeziku, ali je končal študijski program za pridobitev izobrazbe v Republiki Sloveniji, se preverja s strokovnim izpitom. Kandidat za strokovnega delavca, ki ne izpolnjuje pogojev iz prejšnjega odstavka, lahko dokaže, da obvlada slovenski knjižni jezik kot učni jezik, če opravi preizkus znanja tega jezika.

Morebitno sporno znanje slovenščine pri poučevanju posameznega učitelja v šoli, bi se lahko v primeru inšpekcijskega postopka preverjalo preko izvedencev za pedagoško področje.

Lep pozdrav.

Služba za odnose z javnostmi

T: 01 400 53 70

E: soj.mvi@gov.si

ŠENTILJ – Kdo bo zaščitil slovenski jezik v šolah? Na ministrstvu in občini pravijo, da “niso odgovorni”, šola težave zanika, inšpektorat pa (še vedno) molči

Pristojni molčijo ali odgovarjajo le napol

Po tem, ko je v javnost prišla informacija o spornem jezikovnem izražanju učiteljice na Osnovni šoli Rudolf Maister v Šentilju, so se pojavila številna vprašanja. Starši učencev drugega razreda so ogorčeni in se sprašujejo, ali je zares primerno, da učiteljica v šoli uporablja besede, kot so “dođi ovamo,” “ne znaš ništa” in druge, ki niso značilne za slovenski jezik. Po njihovih besedah naj bi učiteljica pri poučevanju slovenščine celo opuščala dvojino – eno od ključnih posebnosti slovenščine. Na portalu Nadlani.si smo tako naslovili vprašanja na več pristojnih institucij, da bi razjasnili, kaj se pravzaprav dogaja in kdo je odgovoren za nadzor nad kakovostjo izobraževanja na tej šoli.

V Šentilju učiteljica, ki ne govori slovensko? Odmeva “dođi ovamo,” “ne znaš ništa” in “nemoj”

Šola pravi, da težave NI

Starši naj bi bili zgroženi nad dejstvom, da učiteljica uporablja izraze, kot so “dođi ovamo,” “ne znaš ništa,” in druge besede, ki niso značilne za knjižno slovenščino, prav tako pa učiteljica naj ne bi uporabljala dvojine. Toda, po prejetem odgovoru šole, težava naj ne bi obstajala. V odgovoru šole so namreč zapisali, da učiteljica nima pomanjkljivega znanja slovenščine in da starši niso vložili nobene pritožbe. Učiteljica, ki jo starši omenjajo (in šola očitno ve, o kom je govora in kdo naj ne bi imel pomanjkljivega znanja slovenščine), naj bi bila zgolj nadomestna delavka, zaposlena od septembra letos, zaradi porodniškega dopusta redne učiteljice. Sporočili so tudi, da se s kadrovski stisko ne soočajo (poroča tajništvo OŠ Rudolfa Maistra). Ob tem se poraja vprašanje, če kadrovske stiske ni, zakaj ne more slovenščine (in drugih predmetov) poučevati kateri izmed slovensko govorečih učiteljev oziroma učiteljic.

Občina odgovarja: “Opazili smo na družbenih omrežjih“

Obrnili smo se na Občino Šentilj, kjer so nam hitro odgovorili. Pojasnili so, da so s problematiko seznanjeni, saj so na družbenih omrežjih opazili objave staršev, vendar sami niso prejeli uradne pritožbe. Prav tako so navedli, da je občina opravila pogovor z ravnateljico šole, vendar naj bi bila šola tista, ki je pristojna za nadaljnje ukrepanje.

Kakšna je odgovornost občine v tem primeru? V Sloveniji občine nimajo neposredne vloge pri zaposlovanju učiteljev v osnovnih šolah, saj je za to odgovorno vodstvo šole, natančneje ravnatelj. Ravnatelj šole vodi postopek zaposlovanja, izbira primerne kandidate in skrbi, da ustrezajo zakonodajnim zahtevam in standardom za poučevanje v osnovnih šolah. Vloga občine je pri tem posredna. Kadar pa pride do spornih situacij ali pritožb, kot je ta, lahko občina posreduje kot mediator ali kot posrednik pritožb med šolo, starši in širšo skupnostjo. Občina v takih primerih pogosto stopi v stik s šolo, preveri, kaj se dogaja, in se obvešča o ukrepih, a vsebine pritožbe ne rešuje neposredno. V primerih, ko gre za vsebinske težave poučevanja ali primernost učiteljev, se običajno vključi tudi pristojno ministrstvo ali inšpektorat za šolstvo, ki ima večja pooblastila za vsebinsko reševanje takih vprašanj.

Ministrstvo: “Seznanjeni smo, odgovornost predana inšpektoratu“

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je v svojem odgovoru zapisalo, da so s primerom seznanjeni in da bo zadevo obravnaval Inšpektorat RS za šolstvo. Skratka, odgovornost so prenesli na inšpekcijo in dali staršem vedeti, da ministrstvo samo ne bo posredovalo. Čeprav je razumljivo, da ima vsak organ svoje pristojnosti, se ob tem sprašujemo, koliko časa bo trajalo, da bo inšpektorat zadevo sploh obravnaval. Bodo otroci medtem še naprej slišali jezikovne izraze, ki niso slovenski, ali pa bo morda ministrstvo tokrat ukrepalo hitreje, kot to pogosto vidimo pri birokratskih postopkih. Vprašanja smo naslovili tudi na Inšpektorat RS za šolstvo.

Ali težava zares NE obstaja?

Odgovor šole odpira dodatna vprašanja – ali res ni razloga za skrb? Če starši res niso vložili uradne pritožbe, zakaj je potem prišlo do toliko nemira na družbenih omrežjih? Zdi se, da so pristojne institucije morda bolj kot reševanju zadeve posvečene iskanju, kdo bo odgovornost prenesel na drugega. Medtem pa ostaja vprašanje, ali bodo učenci še naprej poslušali izraze, ki niso značilni za slovenski knjižni jezik, neodgovorjeno.

Odgovori, ki niso odgovori

Celotna situacija za zdaj izgleda kot klasičen primer prelaganja odgovornosti. Občina se sklicuje na šolo, šola pravi, da starši niso vložili pritožbe, ministrstvo pa celotno zadevo prenaša na inšpektorat, ki še ni podal odgovora. Zdi se, da so pristojni zadovoljni, da so podali formalne odgovore, ne da bi dejansko naslovili temeljne pomisleke javnosti. Ob tem se pojavlja tudi vprašanje, ali lahko starši v prihodnje sploh pričakujejo konkretne odgovore na podobna vprašanja ali pa bo vse skupaj le potihnilo.

Kaj lahko pričakujemo od inšpektorata?

Trenutno vse oči strmijo v Inšpektorat RS za šolstvo, ki ima možnost, da jasno in transparentno odgovori na vprašanja, ki tarejo starše. Ali bo inšpektorat ukrepal ali pa bo zadeva končala v neskončnih birokratskih procesih? Starši in širša javnost si želijo jasnih odgovorov, ministrstvo pa naj bi prav zaradi teh pomislekov dalo pooblastila inšpektoratu. Čas bo pokazal, ali bodo njihovi pomisleki obravnavani resno ali pa bo vse skupaj le še en primer pozabljene pritožbe.

Spremljajte naš portal, kjer bomo poročali o razpletu zgodbe.

Napisal: N. Z.

Vir: Freepik