Milijoni brez razpisa! UKC Ljubljana v središču vprašanj – kdo ima korist?
Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana je konec leta 2024 izvedel nakup dveh aparatov za zunajtelesni krvni obtok (ZTO), ki je skupno znašal skoraj 1,2 milijona evrov z vključenim davkom. Presenetljivo je, da je bil ta posel oddan brez javnega razpisa, kar poraja številna vprašanja glede transparentnosti in zakonitosti postopka. O tem poroča tudi portal Info360.si.
Postopek brez predhodne objave
Dne 23. decembra 2024 je UKC Ljubljana podjetju Meditrina posredoval povabilo k oddaji ponudbe za dobavo sistema za ZTO. Le dan kasneje je Meditrina poslala svojo ponudbo, ki je bila edina prejeta in zato izbrana kot ekonomsko najugodnejša. Že 27. decembra 2024 je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno prostovoljno obvestilo za predhodno transparentnost, tri dni kasneje, 30. decembra, pa je bila z Meditrino podpisana pogodba.
Po Zakonu o javnih naročilih je oddaja naročila brez predhodne objave dovoljena le v skrajno nujnih primerih, ki jih naročnik ni uspel in ni mogel nikakor predvideti. Vendar se postavlja vprašanje, kateri nepredvideni dogodki so UKC Ljubljana prisilili v takšen postopek, namesto da bi objavili javni razpis, ki bi verjetno lahko pritegnil širši krog ponudnikov in morebiti tudi znižal ceno.
Razlogi za nujnost
Oktobra 2024 je UKC Ljubljana za medije izjavil, da je v pripravi javno naročilo za nabavo opreme za ZTO, vključno z analizo trga in pripravo tehničnih specifikacij. Kljub temu je bil decembra izveden postopek brez predhodne objave. Kot razlog so navedli, da proizvajalec obstoječega sistema za ZTO ne zagotavlja več podpore, vključno z nadomestnimi deli, kar onemogoča redne letne servise, nujne za varno delovanje sistema. Veljavnost zadnjega servisa je potekla konec leta 2024.
UKC Ljubljana je 19. decembra 2024 preveril možnost dodatnega servisnega pregleda, vendar je bil zaradi pomanjkanja nadomestnih delov zavrnjen. Poudarili so, da so edina institucija v Sloveniji, ki izvaja program otroške srčne kirurgije, ki brez delujočega sistema za ZTO ni izvedljiv. To naj bi upravičevalo skrajno nujnost naročila.
Vprašanja glede pravočasnosti ukrepanja
Nejasno ostaja (navedenim razlogom navkljub), zakaj UKC Ljubljana ni ukrepal že oktobra, ko so pripravljali naročilo, in preveril možnosti servisiranja opreme. V izjavi so navedli, da je bilo za leto 2025 predvideno podaljšanje servisne pogodbe, ampak so šele decembra izvedeli, da to ne bo mogoče.
Vloga sveta zavoda
Predsednica sveta UKC Ljubljana, Irma Gubanec, je pojasnila, da svet zavoda ni vključen v posamezne postopke naročanja, razen pri poslih, katerih vrednost brez davka presega dva milijona evrov. Tako svet zavoda ni bil obveščen o nakupu sistema za ZTO brez javnega razpisa.
Pogostost tovrstnih postopkov
Samo Červek, predsednik Državne revizijske komisije, je opozoril, da so se postopki oddaje javnih naročil s pogajanji brez predhodne objave od epidemije COVID-19 močno razširili. Takšni postopki so najmanj transparentni in bi se morali uporabljati le v res skrajnih primerih, ki niso posledica malomarnosti naročnika.
Monopolni položaj dobavitelja
V preteklosti sta UKC Maribor in Splošna bolnišnica Celje aparate za ZTO kupila prek javnega razpisa, kjer je posel kot edini ponudnik prav tako dobila Meditrina. Direktor celjske bolnišnice, Dragan Kovačić, je izpostavil, da ima Meditrina v Sloveniji monopol pri ponudbi aparatov za ZTO, kar ji omogoča dvig cen, medtem ko so naročniki nemočni, saj to opremo nujno potrebujejo. Tako so v Celju za enak aparat, kot ga je kupil UKC Maribor, le pol leta kasneje plačali 80.000 evrov več.
UKC Ljubljana je decembra 2024 naročil dva aparata LivaNova (model Essenz) z enoletnim preventivnim garancijskim vzdrževanjem, za katera bo skupaj z 3-letnim pogarancijskim vzdrževanjem plačal skoraj 1,2 milijona evrov z davkom. Podjetje Meditrina je od leta 2008 do januarja 2025 od UKC Ljubljana prejelo skoraj 37 milijonov evrov. Ob tem je UKC leto 2024 zaključil z okoli 60 milijoni evrov dolgov do dobaviteljev in 40 milijoni evrov minusa.
Ta primer odpira pomembna vprašanja o transparentnosti postopkov javnega naročanja v slovenskem zdravstvenem sistemu ter o morebitnih monopolnih praksah dobaviteljev medicinske opreme.
Pripravil: N. Z.
Vir: Delo, Portal javnih naročil, Državna revizijska komisija, UKC Ljubljana, Agencija za varstvo konkurence
Neverjetno! V UKC Ljubljana šestmesečnemu dojenčku presadili srce in mu rešili življenje!
Transplantacija srca pri tako majhnem otroku je izjemno redek in zahteven poseg, ki zahteva ne le vrhunsko strokovno znanje, temveč tudi izjemno natančnost, timsko usklajenost in, nenazadnje, ogromno poguma. V Evropi se na leto izvede le nekaj takšnih operacij, zato je nedavna uspešna presaditev srca pri šestmesečnem dojenčku v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana dosežek, ki odmeva daleč preko slovenskih meja.
Ko ni več časa za čakanje
Za novorojenčka, pri katerem so zdravniki diagnosticirali gensko bolezen srčne mišice, je bil ta poseg edina možnost za preživetje. Srce je bilo prešibko, da bi opravljalo svojo nalogo, in brez donorskega organa ni bilo več poti naprej. Prirojene srčne bolezni so sicer različne, od blažjih oblik, ki ne vplivajo bistveno na življenje, do kritičnih stanj, kjer je presaditev srca edina rešitev.
Slovenski zdravniki so se znašli pred eno največjih preizkušenj v medicini – presaditi srce pri dojenčku, ki tehta komaj nekaj kilogramov, pri čemer so morali upoštevati vse možne zaplete, od zavrnitvene reakcije organizma do tveganj pri operaciji. Tak poseg ni zgolj tehnični izziv, ampak zahteva tudi globoko razumevanje delovanja organizma na celični ravni.
Redkost in zahtevnost takšnih operacij
Transplantacija srca pri dojenčkih je izjemno redek postopek – v celotni Evropi se letno opravi le do pet takšnih operacij. Organi primernih velikosti so redki, postopek iskanja primernega darovalca pa še dodatno otežujejo strogih kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni. Čas je ključen – vsaka minuta šteje.
V Sloveniji se na leto rodi približno 12 otrok s prirojeno srčno napako, ki lahko vpliva na srčne stene, zaklopke ali krvne žile. Med 80 in 100 otrok vsako leto potrebuje operativni poseg na srcu, kar kaže na to, kako pomembno je, da imamo v državi strokovnjake, ki znajo obravnavati tako kompleksne primere.
Lani so v UKC Ljubljana opravili:
- 72 operacij na srcu pri otrocih,
- 70 katetrizacij in interventnih posegov
- 750 hospitalizacij otrok s srčnimi obolenji,
- 6400 pregledov v specialističnih ambulantah.
Številke govorijo same zase – kardiološka dejavnost v Sloveniji je na izjemno visoki ravni, saj lahko UKC Ljubljana kot edina ustanova v državi izvaja tako zahtevne posege.
Kako poteka takšna operacija?
Presaditev srca pri dojenčku je kirurgija na najvišji ravni – dobesedno dirka s časom. Po tem, ko je bilo prejeto sporočilo o razpoložljivem srcu darovalca, je sledila zahtevna logistična operacija – organe je treba transportirati v najkrajšem možnem času, saj vsaka dodatna ura zunaj telesa zmanjša možnosti za uspeh.
Ko je bilo novo srce pripeljano v Ljubljano, je ekipa kirurgov takoj začela s pripravo pacienta. Vsak rez, vsak šiv, vsaka poteza mora biti izjemno natančna, saj so krvne žile pri tako majhnem otroku izjemno drobne, vsak napačen gib pa lahko pomeni konec operacije. Poleg kirurgov so ključni tudi anesteziologi in pediatrični intenzivisti, ki skrbijo za stabilnost malega telesa med operacijo.
Kaj pomeni ta dosežek za slovensko medicino?
Takšen poseg je dokaz, da lahko slovenska medicina sledi najvišjim svetovnim standardom, ko gre za zdravljenje kompleksnih srčnih bolezni pri otrocih. Gre za kombinacijo dolgoletnih izkušenj, vrhunskih tehnologij in izjemne predanosti zdravniškega osebja, ki si upa sprejeti najtežje izzive – takšne, kjer ni prostora za napake.
A ta zgodba ni pomembna zgolj s strokovnega vidika – prinaša tudi upanje številnim družinam, ki se soočajo s prirojenimi srčnimi napakami pri svojih otrocih. Presaditev srca pri tako majhnem otroku je jasen znak, da lahko slovenska medicina ponudi rešitve tudi v najtežjih primerih, kjer bi v preteklosti možnosti preživetja bile skoraj nične.
Življenje po transplantaciji – nova priložnost za otroka in družino
Po uspešni operaciji pa se delo zdravnikov ne konča. Otrok zdaj potrebuje redne preglede, da se preveri delovanje novega srca, prav tako mora prejemati zdravila za preprečevanje zavrnitvene reakcije. A ob dejstvu, da je poseg uspel, je prihodnost za družino, ki je prestala to izjemno zahtevno preizkušnjo, bistveno svetlejša.
Kaj pomeni življenje s presajenim srcem?
- Redni obiski kardiologa in spremljanje delovanja srca.
- Jemanje imunosupresivnih zdravil, da telo ne zavrne organa.
- Prilagojen življenjski slog, a kljub temu polno in kakovostno življenje.
Medicinski preboj, ki daje upanje
Ko se soočamo s takšnimi zgodbami, je enostavno pozabiti, koliko strokovnega znanja, tehnologije in predanosti stoji za takšnimi dosežki. Ta presaditev ni zgolj medicinski uspeh – je zmaga življenja, zmaga upanja.
Tako majhno telo, a tako velik boj – in ekipa UKC Ljubljana je dokazala, da so na prvih bojnih črtah, ko gre za rešitev človeškega življenja. Slovenija ima vrhunske zdravnike, ki se kosajo z najboljšimi na svetu, in to je nekaj, na kar smo lahko ponosni vsi.
Pripravil: E. K. Vir: UKC Ljubljana, Freepik
Tragedija na Krimu: plezalec omahnil v globino, za življenje se še bori, bilo je grozljivo
KRIM – Včeraj dopoldne se je na pobočjih Krima zgodila huda gorska nesreča. Plezalec je med vzponom omahnil v globino, poškodbe so bile tako hude, da so ga morali s helikopterjem prepeljati v UKC Ljubljana, kjer se zdravniki borijo za njegovo življenje. Kar se je začelo kot običajen izlet v naravo, se je v trenutku spremenilo v boj za preživetje.
Po prvih ugotovitvah je bila stena, po kateri se je vzpenjal, mokra in spolzka, zaradi česar je morda izgubil oprijem. A to je le ena od možnosti – preiskava bo pokazala, ali je šlo za človeško napako, tehnično okvaro plezalne opreme ali morda celo nepričakovano krušenje kamnine.
Gorski reševalci opozarjajo, da je teren na Krimu zahrbten, saj je sestavljen iz apnenca, ki je ob deževju ali vlagi še posebej nevaren. “Ko se takšna skala začne krušiti pod prsti, je že prepozno. Vsaka napačna odločitev se lahko konča tragično,” je dejal izkušen gorski vodnik, ki pozna ta teren kot lasten žep.
Številke gorskih nesreč govorijo same zase
Podatki Gorske reševalne zveze Slovenije kažejo, da je bilo lani v slovenskih gorah kar 558 nesreč, kar je 20 % več kot pred desetimi leti. Najpogostejši vzrok? Podcenjevanje terena, slaba oprema in nepripravljeni posamezniki.
A statistika skriva še eno podrobnost – več kot 60 % nesreč se zgodi izkušenim pohodnikom in plezalcem, ne začetnikom. Paradoks? Nikakor. Kot pravijo reševalci, so prav tisti, ki so že večkrat brez težav preplezali isti teren, najbolj nagnjeni k temu, da podcenijo razmere.
Plezalec, ki je včeraj padel na Krimu, naj bi bil po poročanju Policije – poročilo Operativno komunikacijskega centra Ljubljana izkušen v visokogorju. To le potrjuje tezo, da izkušenost žal ni garancija za varnost – nasprotno, lahko daje lažen občutek nepremagljivosti.
Ena izmed preteklih nesreč in reševanje je izgledalo tako:
Vremenske razmere – tihi sovražnik
Območje Krima, ki se dviga dobrih 1107 metrov nad morjem, slovi po svojih vetrovnih grebenih in hitrih vremenskih spremembah. Kar je bilo zjutraj suho in primerno za vzpon, je lahko popoldne že nevarno gladko.
Meteorologi Agencije RS za okolje (ARSO) poročajo, da je bila včerajšnja vlaga v zraku izjemno visoka, veter pa je pihal s hitrostjo do 50 km/h. Kdor pozna takšne razmere, ve, da lahko že rahla nestabilnost v skali povzroči zdrs, ki se konča v najboljšem primeru z zvitim gležnjem – v najslabšem pa s helikopterskim prevozom v bolnišnico.
Kaj bi lahko preprečilo to nesrečo?
Po mnenju strokovnjakov bi plezalca morda rešilo nekaj preprostih pravil:
- Dodatna previdnost pri izbiri smeri, saj nekatere poti po dežju postanejo prave pasti.
- Vremenska analiza pred odhodom, ne le preverjanje temperature in padavin, ampak tudi vetrovnih razmer.
- Dovolj dolg časovni okvir, saj se mnoge nesreče zgodijo v naglici, ko ljudje hitijo nazaj pred nočjo.
- Dobra oprema – ni dovolj, da je vrv nova, pomembno je tudi, kako se uporablja.
Vsaka nesreča v gorah je opozorilo – ne le posamezniku, ampak celotni skupnosti. Gore so lepe, a nepredvidljive. Na Krimu se je včeraj odvijal dramatičen boj za življenje, ki se – upajmo – ne bo končal tragično.
Slovenci imamo radi hribe, a vsak vzpon naj bo prepleten z zavedanjem, da je narava vedno korak pred nami. Vsaka prehojena pot, vsaka osvojena stena je zmaga – a le, če se z nje tudi varno vrnemo.
Vir: Policija – poročilo Operativno komunikacijskega centra Ljubljana, Agencija RS za okolje (ARSO), Gorska reševalna zveza Slovenije.
Pripravil: N. Z.
Odločitev, ki pretresa Slovenijo: Zunanje revizije bolnišnic ukinjene?!
Ko se človek vpraša, kam izginjajo milijoni, namenjeni slovenskemu javnemu zdravstvu, ga pretrese novica, da se ukinjajo obvezne zunanje revizije bolnišnic. Valentina Prevolnik Rupel, ki vodi Ministrstvo za zdravje, je presenetila javnost z napovedjo, da zunanjega pregleda poslovanja bolnišnic v prihodnje ne bo več. Odločitev je sprožila val vprašanj – predvsem o tem, ali je to korak v pravo smer ali pa morda signal za še večjo finančno nepreglednost.
Zunanje revizije – zakaj so sploh pomembne?
Najprej si razjasnimo – kaj sploh pomeni zunanja revizija? Gre za postopek, pri katerem neodvisni strokovnjaki pregledajo poslovanje bolnišnic, preverijo pravilnost finančnih transakcij, ugotavljajo nepravilnosti pri javnih naročilih in ocenjujejo učinkovitost porabe sredstev. Revizije niso le birokratska formalnost – so ključni mehanizem za ohranjanje transparentnosti v zdravstvu, kjer se vrtijo milijarde evrov.
V zadnjih letih so te revizije razkrile vrsto nepravilnosti. Na primer: leta 2018 je Računsko sodišče pri pregledu poslovanja UKC Ljubljana ugotovilo resne kršitve javnih naročil, kar je bilo celo prijavljeno policiji (vir: RTV Slovenija). Če bi takrat ukinili revizije, bi te nepravilnosti morda ostale zakopane pod preprogo.
Kaj pomeni ukinitev?
Odločitev o ukinitvi obveznih zunanjih revizij odpira Pandorino skrinjico. Kritiki opozarjajo, da je slovenski zdravstveni sistem že zdaj zaznamovan z aferami – od preplačanih medicinskih aparatov do netransparentnih pogodb s podizvajalci. Ali ukinitev pomeni, da bo nadzor še ohlapnejši? Ali pa se od ministrstva pričakuje, da prevzame večjo odgovornost pri nadzoru?
Zanimivo je, da je ministrica svojo odločitev utemeljila z željo po zmanjšanju administrativnega bremena bolnišnic, saj naj bi bile preobremenjene z izpolnjevanjem birokratskih zahtev. A tu se postavlja vprašanje: Je resnično zmanjšanje birokracije vredno tveganja, da javni denar, ki ga za zdravstvo prispevamo državljani, ne bo ustrezno nadzorovan?
Finančni izzivi UKC Ljubljana – primer za razmislek
Največja slovenska bolnišnica, UKC Ljubljana, se že leta spopada s kritikami zaradi netransparentnosti poslovanja. Letno poročilo UKC za leto 2022 je že sprožilo val vprašanj – kako je mogoče, da 50 strani dokumentov vključuje pogodbe za več milijonov evrov, a brez podrobnih pojasnil, kam je denar dejansko šel?
Poglejmo konkretne številke: v letu 2022 je UKC Ljubljana iz svojega proračuna pokril 27,3 % vseh bolniških odsotnosti zaposlenih, preostanek – torej 72,7 % – pa je bil v breme Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Hkrati se bolnišnica bori z visokimi stroški zaradi pomanjkanja kadra in preplačanih storitev. Ali je res smiselno, da v takem trenutku odpovemo dodatni nadzor?
Kaj pravijo strokovnjaki?
Ekonomist in nekdanji direktor Union Hotelov, Matej Rigelnik, je bil na družbenih omrežjih oster: “Če v bolnišnicah upravljajo z milijardami, zakaj bi ukinili revizije? Namesto, da se nadzor okrepi, ga odpravljamo – kam to vodi?” Rigelnik opozarja, da so državljani dolžni vedeti, kako se upravlja z njihovim denarjem, in da bi morale bolnišnice transparentno poročati o porabi sredstev.
Hkrati pa nekateri zdravstveni delavci menijo, da bi lahko interno izvajanje nadzora povečalo učinkovitost. Vendar ostaja ključna težava – ali imamo res dovolj zaupanja v notranje sisteme nadzora?
Je to korak naprej ali nazaj?
Ko pogledamo širšo sliko, se zdi, da odločitev Ministrstva za zdravje dviguje več prahu, kot prinaša rešitev. Čeprav je zmanjšanje birokracije hvalevreden cilj, se moramo vprašati – kakšna je cena te racionalizacije? Zdravstvo je področje, kjer napake niso zgolj finančne – lahko ogrozijo kakovost oskrbe in zaupanje bolnikov.
Medtem ko Slovenija stremi k optimizaciji zdravstvenega sistema, si težko predstavljamo, da bi ukinitev revizij resnično prinesla boljše rezultate. Brez neodvisnega nadzora se ustvarja prostor za nove afere – tiste, ki jih bomo morda opazili šele čez leta.
Odločitev o ukinitvi obveznih zunanjih revizij bolnišnic je korak, ki zahteva temeljit razmislek. Ali bo to res prineslo večjo učinkovitost, ali pa le odprlo vrata za netransparentno porabo javnega denarja? O tem bo morala odločiti javnost – in morda tudi naslednje revizije, ki jih ne bo več.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
Migranti napadli policista, eden zaradi poškodb prepeljan v UKC Ljubljana
LJUBLJANA – Migrantski napad na policista v azilnem domu Vič, ki je bil zaradi poškodb prepeljan v UKC Ljubljana, je zbudil več vprašanj kot odgovorov. Kako je mogoče, da se tako resen dogodek zgodi v osrčju Ljubljane, uradne informacije pa zamujajo – ali jih sploh ni? Na družbenih omrežjih je zgodba eksplodirala hitreje, kot se lahko preverijo dejstva, odzivi pa so od razočaranja nad policijo, do neposrednih pozivov k deportacijam. Z vprašanji smo se obrnili tudi na policijsko postajo Ljubljana-Vič.
Praznina informacij in medijski molk: naključje ali strategija?
Zmago J. Plemeniti, znan po ostrih besedah, je na omrežju X (prej Twitter) objavil informacije o napadu in s prstom pokazal na policijo in ministrstvo: “Ali so informacije o tem incidentu točne?” O tem, ali je njegov vir zanesljiv, se lahko vprašamo – a dejstvo, da javnost o tem dogodku ni vedela nič, je resno vprašanje.
Molči policija, molčijo mediji, molči vlada. Ko gre za resne napade, kot je tale, molk institucij deluje skoraj tako glasno, kot sirene reševalcev. In ker informacije niso na voljo, se odzivi kot vedno delijo – polovica ljudi vpije, da je treba “vse poslati nazaj”, druga polovica pa jezna išče krivce v nesposobnosti države.
Javnost se odziva: frustracija in nestrpnost
Ljudje so že tako siti vsega. Spomnimo se – azilni dom Vič je bil v zadnjem desetletju večkrat v središču polemik. Ljubljančani, ki živijo v bližini, dobro vedo, da se tam včasih dogajajo konflikti, a velikokrat ostanejo skriti za zidovi. To je morda udobno za pristojne, a nič kaj tolažilno za prebivalce, ki se ponoči sprašujejo, ali bi morali zapirati okna – in ne zgolj zaradi mraza.
Komentarji pod objavo Plemenitija so, pričakovano, goreči. Eden izmed njih zapiše: “A nimajo pendrekov in pištol?” To vprašanje – preprosto, a udarno – je dejansko odraz globljega problema: je policija opremljena in pripravljena?
Kje smo bili in kam gremo?
Ne tako dolgo nazaj je Slovenija veljala za zgled države z urejeno varnostjo. Policijske postaje so bile manj obremenjene, konflikti redki in azilni sistem – vsaj navidezno – bolj obvladljiv. Toda zdaj? Zdi se, da država ni več gospodar v lastni hiši. Incident na Viču je zgolj en primer, kako se sistem sesuva – počasi, a vztrajno.
Pri tem ni nepomembno, da azilni domovi, kot je Vič, pogosto postanejo prelivajoči se lonci težav. Prenatrpanost, pomanjkanje nadzora in nerealna pričakovanja do migrantov vodijo do napetosti, ki slej ko prej izbruhnejo. To ni nič novega – a vsak tak izbruh le še bolj polarizira javnost.
Problem sistema, ne le posameznikov
Incident na Viču ni le vprašanje trenutne situacije, temveč sistemske težave. Azilna politika v Sloveniji poka po šivih že vrsto let, pa vendar se zdi, da resne rešitve ne zanima nikogar. Migrantska vprašanja so – hočeš nočeš – politizirana do onemoglosti. A zakaj bi jih reševali, ko pa so bolj priročna za nabiranje političnih točk?
Ljudje, ki tukaj delajo in živijo, si zaslužijo varnost. In migranti, ki prihajajo po boljše življenje, si zaslužijo jasen in pravičen sistem, ne pa kaosa, kjer se dogajajo napadi, zamolčani incidenti in frustracija z vseh strani.
V iskanju odgovorov
Plemeniti je z objavo dvignil prah. Ali je imel prav ali ne, bomo izvedeli, ko se pristojni vendarle oglasijo – če se bodo. A to ne spremeni dejstva, da je incident na Viču še en opomin, da nekaj v sistemu hudo škripa. Ali bomo težavo rešili, preden se zgodi še hujše? Zgodovina nas uči, da je čakanje najdražja možna rešitev.
Članek bomo posodobili, ko bodo na voljo uradne informacije in bomo prejeli odgovore na naša vprašanja.
Napisal: N. Z.
Vir: X, www
V UKC-ju danes odprli nove prostore! Doktor Radšel pa: “Upam, da se ne bomo srečali” (VIDEO)
Slovenija odpira vrata nove intenzivne interne medicine
LJUBLJANA – UKC Ljubljana je danes odprl prenovljene prostore za intenzivno interno medicino. Predstojnik oddelka doc. dr. Peter Radšel je ob tem poudaril pomen boljše oskrbe pacientov in boljših pogojev za zdravstveno osebje, vendar ostajajo dvomi – bo ta investicija res kos ogromnim sistemskim težavam, ki že leta pestijo slovensko zdravstvo?
Odprtje, ki prinaša upanje – in vprašanja
Ko danes pogledamo na prenovljeni oddelek intenzivne interne medicine v UKC Ljubljana, ni dvoma, da gre za korak v pravo smer. Sodobna infrastruktura, boljša oprema, celo optimistični obrazi ekipe, ki bo tu delala – vse to na prvi pogled deluje kot zmaga za slovensko zdravstvo. A če pobrskamo malce globlje, se začnejo kopičiti vprašanja. Zakaj smo potrebovali skoraj desetletje, da smo dosegli to točko? Ali bodo novi prostori rešili preobremenjenost zdravnikov, ki delajo preko svojih meja, ali pa bodo le še ena lepotna preobleka v sistemu, ki že dolgo poka po šivih?
Doc. dr. Peter Radšel je ob odprtju dejal: “Upamo, da se vas večina z nami ne bo nikoli srečala v bolnišnici. Če pa se že boste, bomo skupaj z ekipo naredili vse, kar je v naši moči, da vam pomagamo.” Lepo rečeno, kajne? Ampak kaj, če bi ga vprašali še nekaj drugega: kdaj bomo dočakali, da intenzivni oddelek ne bo več sinonim za zadnjo rešilno bilko, temveč del učinkovitega in dostopnega zdravstvenega sistema za vse?
Jedro težav: sistemska odpoved
Prenova oddelka je vsekakor dobrodošla, a težave slovenskega zdravstva se ne skrivajo le v zidovih ali opremi. Slovensko zdravstvo že leta bije bitko na več frontah. Pomanjkanje zdravstvenega kadra – od zdravnikov do medicinskih sester – je postalo tako pereče, da se pacienti na določenih oddelkih UKC Ljubljana počutijo kot obiskovalci na razprodanem koncertu: preveč ljudi, premalo prostora, osebje na robu zmogljivosti. Ali lahko prenovljeni oddelek resnično spremeni realnost, kjer mnogi zdravniki opravljajo delo za dva ali celo tri?
Za primerjavo, Slovenija za zdravstvo nameni okoli 8,5 % svojega BDP, kar je opazno manj od povprečja Evropske unije. Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da so dolgoročne investicije v infrastrukturo redke in nepovezane. Prenova oddelka je tako le ena redkih svetlih točk v morju težav, ki ostajajo nerešene.
Nova oprema, stari izzivi
Seveda, sodobna oprema in prenovljeni prostori so več kot dobrodošli – za paciente, ki bodo potrebovali najvišjo raven zdravstvene oskrbe, je to lahko razlika med življenjem in smrtjo. A kaj se zgodi, če sistem ne more zagotoviti dovolj osebja, ki bi znalo delati z vso to tehnologijo? Recimo, v letu 2023 je bila povprečna čakalna doba na intenzivni oddelek v UKC Ljubljana med najdaljšimi v regiji, kar je posledica pomanjkanja kapacitet in osebja. Prenova ne rešuje teh težav – zgolj jih prikrije za nekaj časa.
Na tem mestu se postavlja še eno vprašanje: zakaj se večina investicij osredotoča na velike, centralizirane bolnišnice, kot je UKC Ljubljana, medtem ko manjše regijske bolnišnice ostajajo prezrte? Denimo, bolnišnice v Celju, Novem mestu ali na Ptuju se prav tako soočajo z naraščajočimi potrebami, a pogosto ostanejo brez potrebnih sredstev za prenovo in posodobitev. Takšna centralizacija ne vodi le v preobremenjenost velikih bolnišnic, temveč tudi v zmanjšanje dostopnosti zdravstvenih storitev za prebivalce iz bolj oddaljenih krajev.
Kako naprej?
Slovensko zdravstvo potrebuje več kot le nove prostore in opremo. Potrebuje jasno strategijo, kako zagotoviti dolgoročno vzdržnost sistema. To vključuje:
- 1. Kadrovsko okrepitev: Število specialistov intenzivne medicine v Sloveniji je med najnižjimi v Evropski uniji. Potrebujemo več zdravnikov in medicinskih sester, kar zahteva povečanje števila mest na medicinskih fakultetah in boljše delovne pogoje za zdravstveno osebje.
- 2. Pravično razporeditev sredstev: Prenove, kot je ta v UKC Ljubljana, so pomembne, vendar morajo biti razporejene bolj enakomerno po regijah. Vsaka bolnišnica – ne glede na svojo velikost – bi morala imeti dostop do sodobne opreme in ustreznega kadra.
- 3. Sistemske reforme: Treba je spremeniti način financiranja in organizacije zdravstvenih storitev, da se zmanjša birokracija in izboljša učinkovitost sistema.
Upanje na dolgoročne rešitve
Prenovljeni oddelek intenzivne interne medicine v UKC Ljubljana je svetla točka v sicer temnem obdobju slovenskega zdravstva. Za paciente, ki bodo deležni oskrbe v teh prostorih, to pomeni novo upanje – upanje na kakovostno zdravljenje in hitrejše okrevanje. A če pogledamo širšo sliko, je jasno, da prenove, kot je ta, ne bodo rešile temeljnih težav slovenskega zdravstva. Potrebne so celovite reforme, več vlaganj v kadre in infrastrukturo ter boljša organizacija sistema.
Doc. dr. Radšel je ob odprtju dejal: “Pot do resničnega napredka bo dolga in zahtevna.” In prav ima. Vprašanje pa je, ali so pristojni res pripravljeni to pot prehoditi.
Vir: Zdravniška zbornica Slovenije, Ministrstvo za zdravje, OECD, interne analize slovenskega zdravstva
Napisal: N. Z.
