Nekateri dnevi v letu so tako nabiti z zgodovinskimi dogodki, da jih ne moremo ignorirati – potem pa so tu tisti, ki na prvi pogled delujejo običajni, a ob podrobnejšem pregledu razkrijejo presenetljivo zapleten mozaik človeške zgodovine. 1. februar spada med slednje.

To ni dan, ko bi svet obstal ob eni sami revoluciji, vojaškem spopadu ali zgodovinskem preobratu – pa vendarle je prepleten s trenutki, ki so določali prihodnost in, če smo čisto iskreni, dokazali, da se človeštvo iz preteklosti ne uči ravno hitro.

Ko so Angleži potrebovali 50 let, da so dokončali en slovar (1884)

Danes smo vajeni, da nas internet v milisekundi oskrbi z odgovorom na katerokoli vprašanje – ne glede na to, ali nas zanima znanstvena teorija ali to, kdo je imel večji škandal v Hollywoodu. A nekoč je bil proces zbiranja znanja bistveno počasnejši – in če je bila kakšna stvar simbol tega, je bil to Oxford English Dictionary.

1. februarja 1884 je izšel prvi del tega monumentalnega slovarja, ki je obsegal zgolj besede od A do Ant. Resno – več let dela, in prišli so komaj do “Ant”.

Projekt je trajal več kot 70 let, saj so želeli zajeti vsako možno variacijo besed, njihov izvor, spremembe skozi stoletja – nekaj, kar danes morda lahko doseže umetna inteligenca v nekaj sekundah. Čeprav je danes slovar še vedno spoštovana avtoriteta, si je težko predstavljati, da bi kdo v digitalni dobi še vedno brskal po neskončnih straneh definicij.

Ironično, danes hitreje najdemo pomen besede “fake news”, kot so tedaj uspeli priti do konca črke B.

Ko Nemci niso znali igrati diplomatskih iger – podmorniška vojna (1917)

Med prvo svetovno vojno je bila ena največjih geopolitičnih napak 1. februarja 1917, ko je Nemčija napovedala neomejeno podmorniško vojno. Načeloma je to pomenilo, da so nemške podmornice dobile dovoljenje, da potopijo vsako ladjo, ki se je približala zavezniškim pristaniščem – ne glede na to, ali je bila vojaška ali civilna.

Strategija? Očitno so računali, da bodo z izolacijo Velike Britanije zmagali vojno. Rezultat? Združene države Amerike so se razjezile, oborožile in se pridružile vojni – kar je pripeljalo do poraza Nemčije.

Ta odločitev je šolski primer tega, kako lahko kratkoročno razmišljanje v vojaški strategiji povzroči dolgoročno katastrofo. Če bi zgodovino pisali v obliki priročnika “Kako ne postati globalna parija v enem mesecu”, bi ta epizoda dobila kar precej strani.

Ko so mornarji rekli “dovolj” – vstaja v Boki Kotorski (1918)

Zanimivo je, da čeprav je Avstro-Ogrska veljala za mogočno cesarstvo, so njene težave pogosto izvirale od znotraj. Tako je bilo tudi 1. februarja 1918, ko so se mornarji v Boki Kotorski uprli svojim častnikom, ker so zahtevali boljše pogoje in predvsem konec vojne.

Ironično – cesarstvo, ki je veljalo za eno najbolj discipliniranih sil tistega časa, je začelo razpadati zaradi lastnih vojakov, ki so ugotovili, da jim niti imperialna propaganda ne more več prodajati iluzij o zmagi.

Upor seveda ni bil uspešen. Zatrt je bil v nekaj dneh. A če pogledamo širšo sliko – čez nekaj mesecev tistega cesarstva ni bilo več.

Lekcija? Če vojaki začnejo spraševati preveč vprašanj, je imperij že v težavah.

Ko je Slovenija začela svojo evropsko pot (1999)

Slovenija je konec devetdesetih prestajala gospodarsko tranzicijo, skušala vpeljati zahodne standarde in se postopoma oddaljevati od jugoslovanskega gospodarskega modela. In 1. februarja 1999 se je zgodil eden ključnih trenutkov: stopil je v veljavo Evropski pridružitveni sporazum, ki je Sloveniji omogočil dostop do evropskega trga, finančnih sredstev in formalni začetek poti v EU.

V tistem času je bil evropski sen nekaj, čemur je večina politikov prikimavala – danes? No, danes marsikdo ugotavlja, da Bruselj ni ravno utopija, ampak birokratska zver, ki se giblje počasneje od povprečnega slovenskega upravnega postopka.

A realnost je, da brez tega sporazuma Slovenija ne bi imela takšne gospodarske stabilnosti, kot jo ima danes.

Ko je vesoljski program doživel najtemnejši trenutek – Columbia (2003)

Vesoljske nesreče se ne dogajajo pogosto – a ko se, pustijo trajen pečat. 1. februarja 2003 se je med povratkom v atmosfero razpadel raketoplan Columbia, pri čemer je umrlo vseh sedem članov posadke.

NASA je kasneje ugotovila, da je težava nastala že pri vzletu, ko je kos izolacije poškodoval toplotni ščit. In tu se pojavi tista klasična težava – napako so zaznali, a je nihče ni jemal dovolj resno.

Najhuje? Ko je bilo že prepozno, so inženirji našli rešitev, a niso dobili dovoljenja za poskus reševanja.

Če to ne zveni kot popolna analogija za številne druge sisteme, ki ignorirajo očitne probleme, potem ne vem, kaj bi.

Kaj nas uči 1. februar?

Če bi morali povzeti bistvo tega dneva, bi lahko rekli, da zgodovina ponuja nešteto primerov nepremišljenih odločitev, uporov proti sistemu in tehnoloških prelomnic, ki so se končale bodisi v triumfu bodisi v tragediji.

Od nemških podmornic, ki so ZDA pahnile v vojno, do mornarjev, ki so imeli dovolj avstro-ogrske oblasti, do Slovenije, ki je začela svojo evropsko pot – to je dan odločitev, ki so imele daljnosežne posledice.

In če se zgodovina res ne ponavlja, ampak rima – potem se vprašajmo: kaj bo prinesel naslednji 1. februar?

Napisal: E. K.

Vir: www

“Če bodo z Miklavžem parklji, mojega otroka ne bo!” pravi razburjen starš – Je to res konec tradicije ali zgolj še ena v vrsti sprememb zaradi preobčutljivih?

SVETI JURIJ OB ŠČAVNICI – Letos bo Miklavževanje v tem majhnem, a tradicionalnem slovenskem kraju videti nekoliko drugače. Turistično društvo je namreč razburilo del javnosti z odločitvijo, da na dogodku ne bo parkljev. Namesto strahu in rožljanja z verigami se bodo otroci srečali le z Miklavžem in njegovimi angelčki. A ali je to res prava rešitev za ‘otrokom prijazno’ prireditev?

Parklji ostanejo doma – a zakaj?

Ko pomisliš na Miklavža, se v spominu marsikoga najbrž pojavi nostalgična slika iz otroštva – Miklavž s košaro daril, angelčki, ki z nasmehi delijo bonbone, in, jasno, parklji, katerih grozeči pogledi so v vsaj enem otroku povzročili tih obljub, da bo naslednje leto bolj priden. Ampak letos v Svetem Juriju ob Ščavnici parkljev ne bo. Zakaj? Organizatorji so prejeli številne pritožbe, da so parklji preveč zastrašujoči za mlajše otroke. “Tako vabimo k prijavi tudi tiste starše, ki svojih otrok zaradi parkljev doslej niso pripeljali,” so zapisali. Odločitev naj bi prireditev naredila dostopnejšo vsem otrokom.

Tukaj ste ga pa, po mojem videnju, fejst u kamen!!! https://t.co/OkDGbjWO5t

— Rastislav Rastko Tepina (@LajnarEU) December 4, 2024

Toda – ali niso prav parklji tisti, ki dajo dogodku čar? Nekateri bi rekli, da Miklavž brez parkljev ni Miklavž, tako kot pust brez kurentov ali Božič brez snega. Vse skupaj postane nekako prazno, brez značaja. Starši, ki so se pritoževali, so morda pričakovali manj strašljive maske, a povsem odpraviti tradicijo? To je, milo rečeno, drzen korak.

Tradicija, ki deli javnost

Parklji, ti zlovešči spremljevalci Miklavža, so že stoletja del evropskih prazničnih običajev. Simbolizirajo slabo vest, kazen za poredne otroke in opomin na pomembnost dobrega vedenja. “Otroci se morajo naučiti, da ima vsako dejanje svoje posledice,” je zapisal eden od kritikov na Facebooku. “Brez parkljev izgubljamo bistvo tradicije.”

A v zadnjih letih se pojavlja vse več nasprotnih glasov. Strašenje otrok – mar ni to zastarela metoda vzgoje? Starši, ki podpirajo odločitev, menijo, da otroci ne potrebujejo travm, da bi razumeli, kaj je prav in kaj narobe. “Moj sin se še zdaj boji noči, ko smo ga peljali na Miklavža, kjer ga je parkljeva maska spravila v jok,” je komentirala ena izmed mamic na družbenih omrežjih. Njena izkušnja ni osamljen primer.

Takole je bilo na enem izmed preteklih Miklavževanj, kjer so bili prisotni tudi parklji:

Kaj pravijo strokovnjaki?

Psihologi se strinjajo, da lahko strašljive podobe pri nekaterih otrocih pustijo dolgotrajne posledice. “Prekomerno strašenje lahko povzroči tesnobo in nočne more,” opozarja dr. Maja Potočnik, otroška psihologinja, v pogovoru za Dnevnik. Toda istočasno opozarja, da ni vsak strah nujno slab. Otroci se morajo naučiti soočanja z neprijetnimi občutki, vendar je pomembno, da starši pri tem igrajo vlogo posrednika. Miklavž brez parkljev po njenem mnenju sicer izgubi svoj kontrast med dobrim in slabim, a če dogodek povzroča več solz kot veselja, je sprememba morda upravičena.

Kulturna antropologinja dr. Ana Kavčič pa poudarja, da gre pri parkljih za simboliko, ki jo lahko prilagodimo sodobnemu času. “Ni nujno, da so parklji grozljivi, lahko pa so opomnik, da v življenju obstajajo tudi odgovornosti,” je komentirala za Mladina.

Preobčutljivost ali zgolj moderna vzgoja?

V debati o parkljih se kaže večji konflikt sodobne družbe – ali smo res postali preobčutljivi? Starši, ki podpirajo spremembo, vidijo to kot nujno prilagoditev. “Otroci živijo v drugačnem času, tradicijo moramo prilagoditi njim,” pravijo. Kritiki pa menijo, da s tem ubijamo čar in značaj praznikov.

A zanimivo je, da ne gre le za vprašanje tradicije. Marsikdo, ki se je oglasil, opozarja tudi na komercializacijo dogodkov. “Kmalu bo Miklavž postal le še en ‘family-friendly’ dogodek za Instagram,” je pripomnil eden izmed komentatorjev. In v tem je nekaj resnice – ali še cenimo tradicijo ali zgolj ustvarjamo dogodke, ki bodo ustrezali čim širši publiki?

Kam naprej?

Letošnje Miklavževanje v Svetem Juriju ob Ščavnici bo gotovo tema pogovorov še dolgo po dogodku. Ali bo dogodek brez parkljev postal nova norma? To je odvisno od odzivov – ne le otrok, temveč tudi staršev in širše skupnosti.

Morda pa je vprašanje širše: Ali smo kot družba pripravljeni ohraniti tradicije, tudi če jih je treba nekoliko prilagoditi, ali pa jih bomo sčasoma izgubili v imenu sodobnih vrednot? Odgovor morda ne bo črnobel, ampak – tako kot pri parkljih – nekoliko zlovešč.

Kaj pa vi menite – je tradicija še vedno vredna ohranjanja ali se moramo prilagoditi otrokom in njihovim strahovom?

Vir: X, Mladina, Dnevnik

Napisal: N. Z.