Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

“Zeleni prehod koristi le kšeftarjem z elektriko,” razkrivajo nove analize

Zeleni prehod koristi le tistim, ki prodajajo elektriko, razkrivajo nove analize, medtem ko evropska industrija vse bolj tone pod bremenom naraščajočih stroškov. Kritiki opozarjajo, da ta ambiciozna energetska politika spodbuja zgolj trgovce, ne pa okoljske izboljšave.

Energetska politika kot zlata jama za trgovce z energijo

Evropa že dolgo zagovarja potrebo po trajnostnem razvoju, ki bi zmanjšal emisije in rešil okolje. Toda najnovejše analize kažejo, da je glavni dobičkar “zelenega prehoda” pravzaprav peščica trgovcev z elektriko, medtem ko evropska industrija trpi zaradi visokih stroškov energije. Poročilo Financial Timesa razkriva, da je cena električne energije za industrijske uporabnike v Združenem kraljestvu presegla 350 $ na megavatno uro, kar je skoraj štirikrat več kot v ZDA, kjer znaša manj kot 100 $ na MWh (BloombergNEF). Nemčija, Italija in Francija, ki sledijo podobni “zeleni” politiki, so prav tako med najdražjimi.

Razkorak v cenah vpliva na konkurenčnost evropske industrije in otežuje položaj evropskih proizvajalcev na globalnem trgu. “Zeleni prehod” se tako kaže kot izjemno donosna priložnost za trgovce, a breme naraščajočih stroškov elektrike nosijo podjetja in končni potrošniki, je zapisal Alec Stapp, so-ustanovitelj podjetja za tržne analize (Financial Times).

Slovenska industrija v primežu energetske politike EU

Tudi Slovenija občuti posledice energetske politike EU. Čeprav so cene energije pri nas nižje kot v nekaterih večjih evropskih državah, vplivajo na slovensko industrijo, ki si težko privošči višje stroške. Podjetja, ki so že tako pod pritiskom globalne konkurence, se zdaj soočajo z izbiro: bodisi bodo zmanjšala proizvodnjo, povečala cene svojih izdelkov ali celo preselila proizvodnjo v države z nižjimi stroški energije.

Višji stroški energije bodo verjetno vplivali tudi na delovna mesta in na konkurenčnost slovenskih izdelkov. Slovenski industrijski sektor je tako rekoč ujetnik energetske politike EU, saj ne more vplivati na višje cilje “zelenega prehoda”, obenem pa nosi njegove posledice.

Ali “zeleni prehod” sploh rešuje okolje?

Eden glavnih argumentov kritikov “zelenega prehoda” je, da Evropa z drago energijo v resnici ne dosega pomembnih okoljskih ciljev, saj svetovni onesnaževalci, kot so Kitajska, Rusija in ZDA, ne sledijo enakim standardom. Tako Evropa plačuje visoko ceno za “zeleni prehod”, medtem ko globalne emisije ostajajo skoraj nespremenjene.

Janez Janša je na Twitterju zapisal, da zeleni prehod koristi le kšeftarjem z elektriko, uničuje pa evropsko gospodarsko podlago. Po njegovem mnenju je evropska industrija žrtev prehoda, ki naj bi zmanjšal emisije, a v resnici zgolj dviguje stroške in prinaša dobičke trgovcem (Twitter).

Pravi namen energetskih politik EU?

Mnogi se sprašujejo, ali je pravi namen energetskih politik EU resnično zmanjšanje emisij ali zgolj ustvarjanje dobička za izbrane energetske igralce. Kritiki opozarjajo, da brez učinkovitih tehnologij za shranjevanje energije obnovljivi viri ne prinašajo stabilnosti, temveč zgolj višje cene za končnega uporabnika.

V nedavnem poročilu Evropskega sveta za obnovljive vire (EREC) je poudarjeno, da je brez poceni in zanesljivega shranjevanja energije prehod na obnovljive vire ekonomsko nevzdržen. V Sloveniji, kjer se večina energije pridobi iz jedrskih in termoelektrarn, prehod na obnovljive vire predstavlja finančno breme za industrijo, medtem ko so koristi za okolje vprašljive.

Kaj lahko slovenski odločevalci storijo?

Glede na trenutne razmere slovenski odločevalci nimajo veliko izbire. Ena izmed možnosti je zagotavljanje subvencij za industrijske uporabnike, s čimer bi se omilili vplivi višjih cen elektrike. Prav tako bi morala Slovenija povečati naložbe v razvoj novih tehnologij, ki bi lahko ponudile ekonomsko vzdržne rešitve za prehod na obnovljive vire.

Slovensko gospodarstvo preprosto ne more slediti politikam, ki koristijo le energetskim kšeftarjem, a škodijo industriji in zaposlenim. Ključnega pomena je, da Slovenija ohrani svojo konkurenčnost in poišče alternative, ki bodo resnično koristile tako gospodarstvu kot okolju.

Evropa na razpotju energetske prihodnosti

Evropa je torej na razpotju. Politike, ki so bile zasnovane z namenom reševanja planeta, verjetno zdaj ogrožajo industrijsko prihodnost celine. Če ne bo sprememb, bo “zeleni prehod” prinesel koristi zgolj izbranim igralcem na trgu z elektriko, medtem ko bo breme visokih stroškov nosila evropska industrija in potrošniki. Evropska energetska politika potrebuje resen premislek, saj je cena neuspeha že zdaj visoka in bo v prihodnje še višja.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www, Freepik

Kakšna je naša povezava z Nizozemsko in ali se uvoz elektrike zares bolj izplača kot JEK2?

LJUBLJANA – Nizozemska energetika se letos sooča z grenko resnico: kljub rekordnim količinam izvožene električne energije, se zdi, da država več plačuje za uvoz, kot zasluži z izvozom. Od januarja do septembra 2024 je Nizozemska izvozila kar 55 % več električne energije, kot jo je uvozila, vendar so stroški uvoza presegli prihodke od izvoza. Kaj se skriva za tem navidez nelogičnim scenarijem?

Visoki stroški uvoza in nizke izvoznih cen

Energetska bilanca kaže, da so Nizozemci uvozili 4,7 TWh elektrike po povprečni ceni 81 €/MWh, medtem ko so izvozili 7,3 TWh po precej nižji povprečni ceni 46 €/MWh. Izračuni kažejo, da so skupni stroški uvoza znašali 382 milijonov evrov, prihodki od izvoza pa 336 milijonov evrov. Razlika je očitna: država uvaža predvsem takrat, ko so cene na trgu najvišje, medtem ko svojo energijo prodaja po bistveno nižjih cenah. Kot je izpostavil strokovnjak Martien Visser, gre za precej neugodna razmerja (poroča Visser na družbenih omrežjih).

Obnovljivi viri – blagoslov ali breme?

Nizozemska energetska politika temelji na povečani rabi obnovljivih virov energije (OVE), kot sta sončna in vetrna energija, ki sestavljata velik del proizvodnje. Podatki kažejo, da 46 % električne energije v državi prihaja iz obnovljivih virov, medtem ko 51 % iz nizkoogljičnih, kar vključuje tudi jedrsko energijo in naravni plin. To pomeni, da se država zanaša na naravne pogoje za proizvodnjo elektrike, ki so seveda spremenljivi in nepredvidljivi.

V praksi to pomeni, da se država pogosto znajde v situaciji, ko mora elektriko uvažati, saj so lokalni viri preprosto nezadostni. In kot po pravilu, so cene takrat najvišje. Na drugi strani pa, ko je ponudba višja od povpraševanja, Nizozemska izvaža elektriko po nizkih cenah. Torej, ali je prekomerno zanašanje na “zeleno energijo” res smiselno brez ustreznih ukrepov za uravnoteženje potreb?

Slovenski nauk iz nizozemske lekcije

V Sloveniji, kjer prav tako poteka razprava o energetski prihodnosti, so zagovorniki opustitve jedrske energije pričeli promovirati ideje o popolni samozadostnosti z obnovljivimi viri. Teoretično bi z gradnjo večjih sončnih in vetrnih elektrarn ter izkoriščanjem hidroenergije lahko pokrivali potrebe za večji del leta. Vendar pa praksa v Nizozemski kaže, da so takšni načrti pogosto povezani z visokimi stroški uvoza, ko “narava ne sodeluje.”

Pomembno je poudariti, da tudi če bi Slovenija vlagala več milijard evrov v obnovljive vire, bi morala v kritičnih trenutkih, kot so dolge zimske noči ali obdobja brez vetra, še vedno posegati po uvoženi elektriki. In če bi takrat, podobno kot Nizozemska, kupovali po visokih cenah, bi lahko nastala finančna luknja, ki bi jo občutili tako gospodinjstva kot podjetja.

Kaj pa JEK2?

Nasprotniki drugega bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2) poudarjajo, da bi namesto gradnje jedrske elektrarne, ki naj bi stala več kot 10 milijard evrov, lahko vlagali v obnovljive vire. Po njihovem mnenju bi to omogočilo 100 % pokritost z OVE, brez uporabe jedrske energije ali uvoza plina. A, kot so pokazali nizozemski primeri, je težko vzdrževati stabilno oskrbo z električno energijo zgolj z OVE, saj so potrebni tudi stabilni viri za kritične trenutke.

Nizozemski primer je učna ura, ki Sloveniji kaže, da mora “zeleno preobrazbo” dopolniti s premišljenimi odločitvami o stabilnih in zanesljivih virih. S tem se lahko izognemo visokim stroškom uvoza, ki bi lahko ogrozili dolgoročno stabilnost. Če bomo šli prehitro v “zeleno” brez trdne osnove, bi lahko na koncu uvažali elektriko po najvišjih cenah.

Vir podatkov je bil objavljen na družbenih omrežjih (Martien Visser) in dokazuje realnost visokih stroškov uvoza kljub zeleni energiji.

Napisal: N. Z.