Ko govorimo o nebesnih pojavih, ki burijo domišljijo in navdihujejo tako znanstvenike kot radovedneže, so sončni mrki zagotovo na vrhu seznama. Tisti trenutek, ko se zdi, da se čas ustavi, Sonce izgine za Luno in okoli njegove črne silhuete zasije eterični prstan – korona. Toda ta čudoviti pojav je v naravi redek, kratkotrajen in odvisen od kopice srečnih naključij: pravilne lokacije, jasnega neba, popolnega položaja. Kaj pa, če bi lahko znanstveniki ta čudež ustvarili sami, brez milosti narave?

Točno to bo omogočila misija Proba-3, inovativni projekt Evropske vesoljske agencije (ESA), ki je konec decembra 2024 izstrelila par satelitov z edinstvenim ciljem – ustvariti prvi umetni sončni mrk v vesolju.

🚨 ISRO successfully launches PSLV-C59/PROBA-3 mission from Sriharikota, Andhra Pradesh. pic.twitter.com/7cVOZZGQvV

— Indian Tech & Infra (@IndianTechGuide) December 5, 2024

Zakaj sončni mrk?

Da bi razumeli veličino tega projekta, moramo najprej razumeti, zakaj so sončni mrki tako ključni za znanstvenike. Leta 1919 je astronom Arthur Eddington med sončnim mrkom dokazal pravilnost Einsteinove splošne teorije relativnosti – odkritje, ki je spremenilo naše razumevanje vesolja. Prav med popolnim mrkom lahko vidimo tisto, kar je sicer skrito za oslepujočo svetlobo Sonca: sončevo korono – redko in izjemno vročo plast, ki sega več milijonov kilometrov v vesolje.

A sončni mrki so redki in nepredvidljivi. Pojavijo se le vsakih 18 mesecev, trajajo pa največ sedem minut – v najboljšem primeru. In četudi imate srečo, da ste na pravem mestu ob pravem času, vam lahko načrte pokvari že navadna oblačnost.

Misija Proba-3: tehnologija brez primere

Tukaj vstopi misija Proba-3, ki predstavlja tehnološki podvig brez primere. Dva satelita, Occulter in Coronagraph, bosta potovala v natančni formaciji, ločena za natanko 150 metrov. Occulter bo s krožnikom premera 1,4 metra blokiral svetlobo Sonca, medtem ko bo Coronagraph opazoval korono. Čeprav se to sliši enostavno, je izvajanje tega manevra v vesolju neverjetno zahtevno. Satelita morata biti sinhronizirana z natančnostjo milimetra – malenkostna napaka in misija bi lahko izgubila svojo funkcionalnost.

Zakaj torej dva satelita? Večina prejšnjih misij, ki so preučevale korono, je uporabljala eno samo napravo z diskom, ki je blokiral svetlobo. A difrakcija svetlobe pri takšnih napravah pogosto popači rezultate. Proba-3 s svojim “vesoljskim plesom” satelitov to težavo odpravlja – znanstveniki bodo dobili čistejši, podrobnejši vpogled v dogajanje v koroni.

Skrivnosti, ki jih korona še skriva

Čeprav je Sonce že stoletja predmet fascinacije, ostajajo nekatera ključna vprašanja še vedno brez odgovorov. Zakaj je korona, ki leži nad površjem Sonca, kar 200-krat bolj vroča od samega Sonca? Kaj povzroča sončni veter, ki s seboj nosi delce plazme in lahko ob močnem izbruhu moti satelitske povezave ter električna omrežja na Zemlji? Zakaj nekatere koronalne izbruhe spremljajo tudi množični izbruhi plazme (CME), druge pa ne? Ta vprašanja niso zgolj akademska – odgovori nanje lahko vplivajo na varnost naše infrastrukture in zmožnost napovedovanja “vesoljskega vremena”.

Dolga pot do rezultatov

Čeprav sta bila satelita Proba-3 že izstreljena, bo do prvih posnetkov umetnega sončnega mrka preteklo še nekaj časa. V naslednjih tednih se bosta satelita ločila in se počasi uskladila v svojo končno formacijo. Prva testna opazovanja so načrtovana za drugo polovico leta 2025, vendar bodo potrebna še leta, da bodo znanstveniki analizirali in interpretirali vse podatke.

V svetu znanosti je potrpežljivost ključna vrlina. Kot je nekoč dejal Carl Sagan: “V vesolju se stvari ne zgodijo na hitro, a ko se zgodijo, nam razkrijejo odgovore, ki jih nismo niti slutili.” Prav to upajo znanstveniki pri ESA – da bodo s pomočjo Proba-3 odkrili ne le skrivnosti korone, ampak tudi razširili meje našega razumevanja zvezd in njihovega vpliva na življenje v vesolju.

Napisal: E. K.

Vir: ESA, X

Raziskovalci z Inštituta za astronomijo Univerze na Havajih (IfA) so prišli do pomembnih novih odkritij glede rdečih pritlikavih zvezd in njihovega vpliva na potencialno življenje na eksoplanetih, ki krožijo okoli njih. Rdeče pritlikavke, ki so med najpogostejšimi zvezdami v vesolju, so znane po svojih nepredvidljivih in močnih zvezdnih izbruhih. Nova študija, ki je bila nedavno objavljena v Mesečnih obvestilih Kraljevega astronomskega društva, je pokazala, da ti izbruhi oddajajo veliko višje ravni ultravijoličnega (UV) sevanja, kot se je prej domnevalo. To odkritje postavlja pod vprašaj sposobnost planetov okoli teh zvezd, da vzdržujejo življenje.

Ultravijolično sevanje je pomemben dejavnik, ki vpliva na bivalnost planetov. Previsoke ravni UV sevanja lahko razgradijo atmosfere planetov, kar bi lahko ogrozilo njihovo sposobnost vzdrževanja življenja. Po drugi strani pa je UV sevanje ključnega pomena za določene kemične reakcije, ki so bistvene za nastanek življenja. Raziskava, ki jo je vodila astronomka Vera Berger, je pokazala, da so zvezdni izbruhi rdečih pritlikavk sposobni ustvarjati UV sevanje, ki je do trikrat bolj energijsko, kot so nakazovali prejšnji modeli. V določenih primerih lahko sevanje doseže celo do dvanajstkrat višjo raven, kar bi lahko bistveno vplivalo na potencialno bivalnost eksoplanetov v teh sistemih.

Ekipa raziskovalcev je za svoje delo uporabila arhivske podatke vesoljskega teleskopa GALEX, ki je med leti 2003 in 2013 opazoval nebo v bližnjih in daljnih UV valovnih dolžinah. Z uporabo naprednih računalniških tehnik so analizirali podatke o več kot 300.000 zvezdah in odkrili, da je sevanje iz zvezdnih izbruhov mnogo bolj intenzivno, kot se je prej mislilo. “Združevanje sodobne računalniške moči z gigabajti desetletij starih opazovanj nam je omogočilo iskanje izbruhov na tisoče in tisoče bližnjih zvezd,” je povedal Michael Tucker, podoktorski sodelavec na Ohio State University.

Ta nova spoznanja imajo pomembne posledice za astrobiologijo, saj nakazujejo, da bi lahko bili planeti okoli rdečih pritlikavk pod večjim pritiskom, kot je bilo sprva domnevano. Čeprav sevanje lahko prispeva k nastanku osnovnih kemijskih gradnikov življenja, lahko prekomerno UV sevanje hkrati uniči atmosfere in ogrozi stabilnost potencialno bivalnih pogojev. “Sprememba za trikrat je enaka razliki v UV sevanju poleti od Anchoragea na Aljaski do Honoluluja, kjer lahko nezaščitena koža dobi sončne opekline v manj kot 10 minutah,” je povedal Benjamin J. Shappee, pridruženi astronom pri IfA.

Natančen vzrok za tako močno daljno UV sevanje še ni popolnoma razumljen. Raziskovalci sumijo, da bi lahko bila intenzivnost sevanja povezana z določenimi valovnimi dolžinami, kjer prevladujejo atomi, kot sta ogljik in dušik. Študija opozarja na potrebo po nadaljnjem preučevanju teh pojavov, saj lahko vplivajo na sposobnost iskanja življenja zunaj našega osončja.

Nova odkritja spreminjajo našo sliko o tem, kako izgleda okolje okoli rdečih pritlikavih zvezd in postavljajo nove izzive za astrobiologe pri ocenjevanju bivalnosti eksoplanetov v vesolju.

EK; ScienceDaily, Pexels