Titov kip iz muzeja vračajo na Brdo, kjer so z njim ravnali takole …
BRDO PRI KRANJU – Kipi iz povojnega obdobja, med njimi znameniti spomenik maršalu Titu, se po sklepu vlade ponovno vračajo na Brdo. Gre za lokacijo, kjer, pravijo pričevalci, nikoli niso bili ustrezno restavrirani ali primerno predstavljeni javnosti. Bo zgodovina znova postavljena v senco parkovnih okraskov?
Kipi iz Vile Bled: kako se je vse začelo
Tudi zgodovina ima svoje spomenike – dobesedno. Med leti 1947 in 1948 so v Sloveniji pod budnim očesom revolucionarne oblasti nastajale skulpture, ki so slavile zmago partizanskega boja in gradnjo »nove družbe«. Kipi, ustvarjeni za Titovo rezidenco Vilo Bled, so danes več kot le bronasti relikti. So pričevanja časa, ko so ideje revolucije in estetika proletariata stopile z roko v roki – nekje med umetnostjo, propagando in patetiko.
Ko si danes ogledamo ta dela, se ne moremo izogniti občutku, da so nekatera bolj primerna za muzejske prostore kot za parkovne aranžmaje, kjer mimobežni obiskovalec pogosto niti ne ve, kaj pravzaprav gleda. Tako je na primer Kurirček, simpatična podoba idealiziranega partizanskega mladeniča, v času nastanka simboliziral pogum in požrtvovalnost. Danes? Če bi ga kdo videl postavljenega v kakšni cvetlični gredi brez table, bi ga zlahka zamenjal za naključni okras kakega podeželskega parka.
Prestavljanje brez smisla: Od Bleda na Brdo in še dlje
A kako je pravzaprav prišlo do tega, da so se ti kipi iz prvotne postavitve pri Vili Bled znašli na Brdu pri Kranju – in nato še v Poljčah? Leta 1963 so jih začeli prestavljati, brez pompa ali dokumentov, ki bi kakorkoli utemeljili smiselnost njihove nove lokacije. Kot opozarja dr. Jože Dežman, je bila zbirka dejansko »izruvana iz konteksta« že desetletja nazaj. Na Brdu so jih najprej postavili na opečne podstavke, kjer naj bi bili zgolj dekoracija, vendar – paradoksalno – niti pomembni obiski tem kipom niso posvečali pozornosti. Verjetno so služili kot kulisa, bolj primerna za ozadje protokolarnih fotografij kot za spoštljivo predstavitev umetnosti.
In kaj se je zgodilo kasneje? Čeprav je ideologija zbledela, so kipi ostali – vendar kot brezdomci kulturne dediščine. Partizanska družina Boža Pengova, na primer, je bila v Poljčah odložena na zelenico, kjer je videti, kot da se je tam znašla po pomoti. In Bombaš? Njegov novi dom je bil garažni nadstrešek. To je bilo ravnanje, ki mu niti najstrastnejši konservator ne bi mogel reči »ustrezna prezentacija«.
Pivka: Ko se zgodovina končno ustavi
A vse le ni tako črno. Leta 2021 je Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS) uspel postaviti Odprti depo v Parku vojaške zgodovine v Pivki. In tam, med tanki in vojaškimi razstavami, kipi iz Vile Bled končno dihajo – prvič predstavljeni celovito in korektno. Ta prostor ni le premišljeno urejen, ampak je postal most med preteklostjo in sedanjostjo.
V Pivki so poskrbeli za natančno konzervacijo in restavracijo, ki je pri bronastih skulpturah nujna. Kot poudarjajo restavratorji, so kipi različni tako po avtorjih kot po tehnikah izdelave – in to zahteva izjemno natančen pristop. Ureditev depoja je financiralo Ministrstvo za kulturo, prostor pa je velikodušno odstopila občina Pivka. Tukaj obiskovalci prvič dobijo priložnost videti kip Josipa Broza Tita, Kurirčka in ostale skulpture, predstavljene v kontekstu, ki spoštuje njihovo zgodovinsko vrednost.
Tako je bila predstavljena zbirka:
“Kipi v odprtem depoju so del kiparske zbirke, ki je bila do leta 1948 ustvarjena za Titovo vilo na Bledu s kipom Josipa Broza Tita in Kurirčka.
Kiparsko in čustveno sporočilo te zbirke zaznamuje več deset kiparskih spomenikov, posvečenih partizanskemu gibanju in proletariatu, ki so bili do srede petdesetih let postavljeni po Sloveniji. Potem so se tako naročniki kot avtorji pri oblikovanju spominsko pokrajine posvetili iskanju novih slogovnih in izraznih možnosti.
V obdobju od 1963 pa do 1997 so bili kipi prestavljeni z Bleda na Brdo in v Poljče.
Od leta 2021 potekajo postopki konzervacije in restavracije kipov. Muzej novejše zgodovine Slovenije je prevzel kipe in pripravil predlog ureditve odprtega depoja v Parku vojaške zgodovine.
Ureditev depoja je financiralo Ministrstvo za kulturo, prostor za depo je odstopila občina Pivka.”
Zakaj spet Brdo?
Ko je vlada zdaj spet odločila, da se spomenik maršalu Titu vrne v parkovno ureditev Brda, se je v javnosti znova odprla debata. Je to res prava lokacija? Ni Pivka dokazala, da so muzejski prostori bolj primerni za tovrstno dediščino? Na Brdu kipi verjetno ne bodo deležni niti pozornosti niti ustreznega zgodovinskega konteksta.
Ironično je, da spomenike, ki so bili v času nastanka simbol ideološke stabilnosti, zdaj premikamo bolj pogosto kot pohištvo v dnevni sobi. Toda to ni zgolj vprašanje prestavljanja bronastih figur – gre za vprašanje spoštovanja zgodovine. Kipi iz Vile Bled namreč niso le stvar preteklosti, ampak zrcalo družbe, ki se s svojo preteklostjo še vedno ni dokončno soočila.
Učimo se iz preteklosti
Kaj nam torej povedo kipi iz Vile Bled? Najprej to, da je zgodovina zahtevna gostiteljica. Ni dovolj, da spomenike zgolj prestavimo ali jih skrijemo za živo mejo. Spoštovati jih moramo kot del zgodbe naše preteklosti – z vsemi njimi vred.
Namesto večne selitve bi morali kipom zagotoviti trajni dom v muzejih, kjer jih lahko predstavimo na način, ki spoštuje tako umetniško vrednost kot zgodovinski pomen. Odprti depo v Pivki je dokaz, da to zmoremo. Zato naj bo vračanje kipa maršala Tita na Brdo priložnost za premislek – kaj želimo s to dediščino sporočiti prihodnjim generacijam? Če je odgovor le simbolna gesta, potem bomo čez nekaj let znova poslušali o prestavljanju spomenikov, ki si zaslužijo več kot vlogo potujočih relikvij preteklosti.
Viri: zapisi dr. Jožeta Dežmana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Park vojaške zgodovine v Pivki.
Napisal: N. Z.