LJUBLJANA – Dizel, gorivo, brez katerega si številni Slovenci preprosto ne moremo predstavljati vsakodnevnega življenja – od jutranje vožnje v službo do vikend izletov po slikovitih cestah naše domovine – je ponovno v središču razprav. Zakaj so cene pri nas višje kot pri Hrvatih, Madžarih ali celo Avstrijcih, ki živijo v bolj “urejenem” svetu? Je to preprosto stvar ekonomije, ali smo Slovenci res “najboljši plačniki” tudi pri gorivu?

Razlike, ki jih občutimo na vsakem kilometru

Ko se znajdete na bencinski črpalki in pogledate ceno dizla, ki trenutno v Sloveniji znaša 1,56 evra na liter, vas morda prešine: Je to normalno? Če se zgolj nekaj kilometrov odpeljete proti jugu, boste na Hrvaškem za liter istega goriva odšteli le 1,38 evra. Še ceneje? Na Madžarskem, kjer stane 1,35 evra. A naj vas ne zavede! Če zavijete proti Italiji, vas bo tamkajšnji račun, z visokih 1,73 evra na liter, udaril še nekoliko močneje po žepu. V Avstriji, kjer bi pričakovali “švicarsko” natančnost tudi pri cenah, boste za liter dizla odšteli približno 1,44 evra.

Razlika med Slovenijo in Hrvaško znaša skoraj 18 centov na liter. Pri povprečnem rezervoarju (50 litrov) je to skoraj 9 evrov razlike – ali, če hočete, skoraj cela kosilo za dva v povprečni gostilni. Ste že pomislili, zakaj je temu tako? Hrvatje so v Evropski uniji šele “novinci”, pa vendarle znajo zadržati cene dizla nižje kot mi. Bi jim lahko sledili?

Diesel na Hrvaškem 1.38 evra v Sloveniji 1.56 evra. Je potreben komentar?

— dr. Vinko Gorenak (@drVinkoGorenak) December 3, 2024

Davki, trošarine in … politika?

V Sloveniji ima dizel – kot praktično vse – vgrajene trošarine, davke in dodatke, zaradi katerih je polnjenje rezervoarja dražja izkušnja. Vlada sicer “skrbi” za regulacijo cen goriv, vendar je to pogosto omejeno le na črpalke zunaj avtocest in hitrih cest. Če se odločite točiti na avtocesti, pa – seveda – pozabite na ugodne cene.

Za razliko od nas Hrvaška precej bolj agresivno posega v trošarine, kar omogoča nižje cene za končnega potrošnika. Madžarska pa se je odločila za skoraj radikalen pristop – subvencioniranje goriv, ki je trenutno najnižjih v regiji. In Avstrijci? Oni stavijo na boljšo infrastrukturo, večjo konkurenčnost med ponudniki in stabilne cene brez večjih nihanj.

A Slovenija? Mi smo nekje vmes – dovolj regulacije, da lahko rečemo, da nekaj delamo, a premalo, da bi to občutil povprečen državljan. Ali so slovenski vozniki zgolj preveč “potrpežljivi” ali pa preprosto nimamo pravega vpliva na politiko?

Lokalne posebnosti, ki določajo cene

Če se zazremo v zgodovino, so bile cene goriv pri nas pogosto med najvišjimi v regiji – navkljub našemu strateškemu položaju na križišču Evrope. Kako je mogoče, da država, ki je geografsko blizu večjih rafinerij (npr. v Italiji ali na Madžarskem), ne izkoristi tega položaja? Ali pa gre morda za to, da slovenski trg zaradi svoje majhnosti preprosto ne more ustvariti dovolj konkurence?

Dodajmo še logistične stroške. Hrvaška, z dostopom do morja in lastnimi rafinerijami, lahko ceneje pripelje naftne derivate na svoje črpalke. Pri nas je to, žal, drugače. Vsak liter goriva, ki ga tankate, je bil prej “turist” – potoval je skozi rafinerije, distribucijske centre in končno do vaše lokalne črpalke. Vsak ta korak pa, logično, pomeni dodaten strošek.

Vpliv na potrošnike – in politiko

Višje cene goriv ne prizadenejo le posameznikov, temveč celotno gospodarstvo. Stroški prevoza se povečujejo, kar posledično viša cene izdelkov in storitev. Če ste opazili, da vas vsak teden v trgovini čaka nekoliko višji račun za osnovne dobrine, je to neposredno povezano tudi z višjimi cenami dizla.

Še huje je za obmejne regije. Veliko prebivalcev Pomurja, Prekmurja ali Dolenjske raje skoči čez mejo – v Hrvaško ali Madžarsko – kjer cene goriva občutno lajšajo njihove denarnice. Rezultat? Manj denarja ostaja v Sloveniji, manjši so državni prihodki iz trošarin, a politika se, kot kaže, na to ne ozira.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Ali bo slovenska vlada posegla v trošarine in s tem zmanjšala razlike v cenah? Zaenkrat konkretnih napovedi ni, razen “skrbi” za potrošnike, ki se ponavlja v obliki političnih fraz. Pričakujemo lahko le, da bodo naši južni in vzhodni sosedje še naprej obvladovali svoje politike, medtem ko bomo Slovenci izračunavali, kdaj in kje točiti.

Morda je čas, da se tudi slovenski potrošniki glasneje oglasimo in zahtevamo ukrepe, ki bi zmanjšali razliko – in prihranili vsakodnevne evre, ki jih zdaj izgubljamo na domačih črpalkah.

Vir podatkov:

• Ministrstvo za infrastrukturo
• N1info.si
• AMZS.si
• RTVSlo

Napisal: N. Z.

LJUBLJANA – Ob nedavni oddaji Tarča na RTV Slovenija je dr. Vinko Gorenak izpostavil vprašanje resničnosti trditev predsednika vlade Roberta Goloba v zvezi s komunikacijo med njim in direktorico Agencije za energijo, Duško Godina. Gorenak namreč trdi, da je razkril novo “laž” Goloba, ko je slednji zanikal stike z vodstvom Agencije, ki bi sicer po zakonu morali biti omejeni. A resnica je morda bolj zapletena.

@TarcaRTVSLO pravkar razkriva novo laž Goloba. Golob z direktorico Agencije za energijo ni bilo nobenih stikov ker jih ne sme biti. Direktorica Agencije za energijo Duska Godina pa…z ministrom imam redne stike pri predsedniku vlade pa sem bila enkrat lani.

— dr. Vinko Gorenak (@drVinkoGorenak) November 14, 2024

Je bila komunikacija z Golobom nezakonita?

Robert Golob je izjavil, da z direktorico Agencije za energijo ni imel nobenih stikov, ker jih ne sme biti. V nasprotju s tem pa je direktorica Agencije za energijo, Duška Godina, izjavila: “Z ministrom imam redne stike, pri predsedniku vlade pa sem bila enkrat lani.” Čeprav so stiki z ministrstvom razumljivi, saj je energija ključen sektor, ostaja vprašanje, ali je komunikacija z vlado v tem primeru presegla zakonske omejitve.

Vloga Agencije za energijo in njeni odnosi z vlado

Agencija za energijo je ključna institucija, ki skrbi za neodvisno regulacijo energetskega sektorja v Sloveniji. Neodvisnost agencije je bistvenega pomena za ohranitev transparentnosti in pravičnosti na trgu. V primeru, da se predstavniki vlade neposredno vmešavajo v njene odločitve, se lahko hitro poruši javno zaupanje v nepristranskost teh postopkov. Vendar ostaja odprto vprašanje, kaj točno je vsebovala komunikacija med Golobom in Godino – ali gre zgolj za protokolarne zadeve ali pa za konkretne direktive, ki bi lahko vplivale na avtonomno odločanje agencije.

Je res šlo za “laž”?

Gorenakovo obtoževanje Goloba za “novo laž” odpira vprašanje o politizaciji informacij. Ali je možno, da je Golob svoje odgovore podal glede na specifično interpretacijo zakonodaje in meja komunikacije? Iz javnega nastopa predsednika vlade in drugih vladnih predstavnikov pogosto izhajajo trditve, ki jih je mogoče razlagati različno, še posebej, kadar gre za teme, povezane z regulativnimi organi.

Pomembno je poudariti, da se pogosto zgodi, da politiki informacije interpretirajo v svojo korist. Ali je Golob resnično namerno zavajal javnost, ali pa je šlo za nesporazum ali nejasnost v izjavah, je torej odprto vprašanje.

Spomnimo:

“Laž na laž na laž?” Analizirali smo nasprotujoče si izjave Roberta Goloba! (VIDEO)

Kaj to pomeni za javnost?

Za javnost je transparentnost ključnega pomena, še posebej pri institucijah, ki nadzirajo tako pomembna področja, kot je energija. Zaupanje v javne institucije se lahko hitro zmanjša, če so vpleteni v konflikte ali neskladja z zakonodajo. Še bolj zaskrbljujoče je, da politiki pogosto uporabljajo tovrstne situacije za pridobivanje političnih točk, namesto da bi resnično zagotovili večjo transparentnost in učinkovitost sistema.

Morda bi bilo koristno, da se podrobneje razišče naravo in vsebino komunikacij med vlado in Agencijo za energijo, saj bi to pripomoglo k večji jasnosti. Javnost bi verjetno želela vedeti, ali so bile upoštevane zakonske omejitve, ali pa so bile morda te meje prečkane. Prav tako bi bilo koristno, da Golob in Godina javno razložita svoja stališča, saj bi s tem pomirila dvome in zmanjšala prostor za interpretacije in domneve.

Je res šlo za “novo laž” Roberta Goloba ali pa za politično interpretacijo izjav? Ta vprašanja ostajajo odprta, a kažejo na potrebo po večji transparentnosti in odgovornosti politikov. Na koncu je pomembno, da javnost dobi natančne in preverljive informacije, saj le tako lahko ohrani zaupanje v institucije in demokratični proces.Napisal: N. Z.

Vir: X, www