Humor, ki razkriva (ne)pripravljenost na krize – smo pripravljeni ali zgolj čakamo na najboljše?

Medtem ko se Evropa – in z njo tudi Slovenija – sooča z vedno večjimi geopolitičnimi izzivi, so prebivalci Zabačenega na Radiu 1 postregli s presenetljivo modro potezo: z izdajo lokalne knjižice o ravnanju v primeru vojne. Toda kaj, če satira ni le humor, temveč ogledalo stanja, ki se tiho nasmiha naši realnosti?

Knjižica: Zgled Skandinavcev ali le prva obrambna linija?

V oddaji Zjutranja kronika so poslušalci izvedeli, da je “po zgledu Skandinavcev tudi v Zabačenem izdana knjižica o ravnanju v primeru vojne.” Sliši se kot nekaj povsem logičnega – v kriznih časih je ključna informiranost, kajne? A že naslednji stavek pove več: “Za palec debela knjižica lokalno prebivalstvo usmerja v primeru vojne.” Za palec? Najbrž gre za priročnik, ki naj bi nas spomnil, da se kriza začne tam, kjer se konča improvizacija – ali pač?

Tu lahko poslušate celoten posnetek, ki je bil pripravljen iz strani Radia 1:

Tovrstni humor zabava, a hkrati prebuja misel: ali je tudi naša država pripravljena? Slovenija, z vsemi svojimi strateškimi načrti in dolgoročnimi reformami, pogosto zveni bolj kot Zabačeno, kot pa del razvitega Zahoda. Nedavno objavljeno poročilo Ministrstva za obrambo razkriva, da nam manjka kar 20 odstotkov kadrov v vojski, prav tako pa so težave z vzdrževanjem opreme in pomanjkanjem osnovnih sredstev, kot so strelivo in zaščitna oprema.

Suha vaja in suha realnost

V Zabačenem so prebivalci organizirali “prvo suho vajo”, pri čemer so testirali delovanje svoje knjižice. Še bolj kot vaji so se posvetili malce ekscentričnim metodam obrambe, ki so jih razkrili v oddaji: “Fižol, rdeča pesa, prepečenec. Otroci in ženske v kleti, dedci pa na prvi obrambni liniji.” Šaljivo? Seveda. Toda ali je to kaj manj logično od tega, da slovenske obrambne sile še vedno uporabljajo oklepnike iz časa Jugoslavije?

Tu se poraja vprašanje: ali imamo Slovenci načrt – ne le za vojno, ampak za vse vrste kriz? Pretekle izkušnje kažejo, da smo pogosto boljši v improvizaciji kot v dolgoročni strategiji. Medtem ko je leta 2023 sosednja Avstrija vložila rekordnih 3,4 milijarde evrov v posodobitev svoje vojske (poroča Die Presse), Slovenija ostaja pri skromnem odstotku BDP za obrambo. Ampak hej, knjižico imamo, kajne?

Ali smo pripravljeni na vojno?

V satiričnem tonu oddaje je bilo poudarjeno: “Na suho tudi ne bomo na vojno čakali. Piše, da se vojno počaka počasi in z odprtimi očmi.” Zdi se, da prebivalci Zabačenega niso prepričani, kaj bi morali storiti – kar je presenetljivo podobno našim lastnim razpravam. Medtem ko se v Sloveniji razpravlja o posodobitvi vojaške doktrine, je jasno, da so ljudje pogosto prepuščeni sami sebi. Kako bi na primer prebivalci Ljubljane reagirali na alarm za zračno nevarnost? Bi vedeli, kam se skriti? Po zadnji raziskavi Uprave RS za zaščito in reševanje le tretjina Slovencev ve, kje so lokalni zakloni.

Še bolj zanimivo pa je razmišljanje Zabačenega: “Samo da so otroci in ženske na varnem, smo tudi mi varni.” Ali ni to starodavna filozofija vsake skupnosti? Žal se zdi, da naše resne strategije temeljijo na enako banalnem in zastarelem razumevanju krizne pripravljenosti.

Od humorja do resnice: Kaj nam Zabačeno pove o naši družbi?

Morda največji dosežek satire Radia 1 ni smeh, ampak premislek. Ali res čakamo, da kriza pride k nam, kot so šaljivo ugotavljali: “Greš ali jo pa doma počakaš. Da sama te pride.” Ob tej izjavi se je težko ne nasmehniti, hkrati pa še težje ne zamisliti. Slovenska zgodovina je polna trenutkov, ko smo čakali na “tisto pravo” rešitev od zunaj – pa naj je šlo za gospodarsko krizo, pandemijo ali politične reforme.

In še nekaj: čeprav nas je oddaja nasmejala, ni odpravila potrebe po resnih vprašanjih. Kako bo Slovenija ukrepala ob morebitni zaostritvi konflikta v Ukrajini? Ali smo pripravljeni na kibernetske napade, ki so postali nova oblika vojnega delovanja? Po podatkih Slovenian Cybersecurity Agency je bilo v zadnjem letu zabeleženih več kot 500 incidentov, povezanih z vdorom v informacijske sisteme.

Smeh kot sredstvo za preživetje?

Na koncu oddaje je bila izrečena preprosta, a močna misel: “Naj bo pred vsako vojno mir.” Lahko bi to izrekli sarkastično, lahko cinično ali pa povsem resno. Kakorkoli že, v teh besedah se skriva srčika tega, kar Zabačeno – in nenazadnje Slovenija – potrebuje. Mir. Toda mir zahteva trud, strategijo in odločitev, da se ne zanašamo zgolj na knjižice za ravnanje v vojni – ali na to, da se bo vojna nas usmilila.

Naj bo satira Zabačenega opozorilo, da humor ne sme nadomestiti pripravljenosti. Če se Zabačeno lahko nasmehne resnim vprašanjem, zakaj ne bi tudi mi – a s tem dodali nekaj več resnosti tja, kjer je to potrebno?

Zabačeno je morda fikcija, toda vprašanja, ki jih odpira, so vse prej kot izmišljena. Čas je, da tudi mi poiščemo odgovore. Celoten prispevek lahko poslušate tukaj.

Napisal: N. Z.

Vir: Radio 1, www

Dražba za Janeza: ko stari stoli in glavnik postanejo simbol “krivosodja”

V Zabačenem, tistem malem slovenskem kraju (o katerem poročajo na Radiu 1 in tudi v tem primeru je tako), kjer se ljudje radi zbirajo na trgu in rešujejo vse, od lokalnih težav do političnih vprašanj, je bilo tokrat še posebej živahno. Tokratni dogodek – prav posebna dražba – pa ni bil le navaden vaški spektakel, temveč svojevrstna mešanica satire, političnega protesta in nostalgičnega humorja. Prebivalci so organizirali dražbo za pomoč Janezu Janši, ki je v očeh mnogih žrtev tako imenovanega “krivosodja”. Kaj je to pomenilo v praksi? No, na dražbo so prinesli vse mogoče predmete – od glavnika do starih stolov – vsak z zgodbo, vsak z nekim simbolnim pomenom.

Dražba z glavnikom, stoli in partijsko knjižico

Med najbolj zanimivimi predmeti na dražbi je bil star glavnik, za katerega je eden izmed dražiteljev, ki ga lokalno poznajo kot Rudija, razložil, da ga je prejel leta 1988 na Roški. »Mi je dal glavnik, pa je rekel: ‘Spravi ga, Rudi. Jaz grem na klinca.’« Nič več in nič manj kot kos plastike, pa vendar – ta predmet nosi zgodovinsko težo in kar kipi od simbolike. Poleg glavnika so bili na dražbi tudi stoli, za katere je Rudi dodal, da so “z državnih proslav, kjer je Janez manjkajoči del zgodbe, ker ga tam ni bilo”. A tu ni šlo zgolj za predmete – šlo je za celotno politično sporočilo, ovito v humor in sarkazem.

A če bi kdo pomislil, da je dražba omejena le na Janšo, se moti. Eden izmed udeležencev je cinično pripomnil, da bodo prihodnje leto verjetno priredili dražbo tudi za leve politike – morda s kakšno staro flašo ali rdečo knjižico. “Zastonj ne bomo dajali ničesar,” je zaključil, ob tem pa požel val smeha.

Kaj dogodek pove o Sloveniji danes?

Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za navaden vaški dogodek z nekaj predmeti, je v resnici dogajanje v Zabačenem veliko bolj kompleksno. Slovensko politično prizorišče je razdeljeno kot nikoli prej, Janez Janša pa ostaja figura, ki hkrati polarizira in združuje. Po eni strani je v očeh svojih podpornikov simbol boja proti “krivosodju” in političnim zarotam, po drugi strani pa ga kritiki vidijo kot nekoga, ki uporablja takšne dogodke za poglabljanje delitev.

Lokalni dogodki, kot je ta, pa odsevajo prav to – globoke družbene razpoke, ki jih humor lahko zakrije le za trenutek. Zanimivo je, da tovrstne dražbe in satire nastajajo predvsem v manjših krajih, kjer je politična zavest pogosto bolj izrazita kot v urbanih središčih. V manjših skupnostih so odnosi bolj neposredni, konflikti bolj vidni, humor pa pogosto ostane edini ventil.

Simbolika humorja in frustracij

Dražba za Janeza ni bila samo zbiranje sredstev – bila je tudi javni komentar. Predmeti, kot so glavnik, partijska knjižica in stari stoli, niso le predmeti. Postanejo simboli – eni vidijo v njih boj za pravičnost, drugi pa banalizacijo resnih političnih tem. Vse skupaj je podano v humornem tonu, a kot pri vsaki šali se tudi tukaj skriva zrno resnice.

Slovenija je danes država, kjer zaupanje v sodstvo ni na zavidljivi ravni. Raziskave kažejo, da več kot 60 % prebivalcev meni, da je pravosodni sistem neučinkovit in pogosto pristranski. Takšne percepcije dajejo prostor dogodkom, kot je ta dražba – kjer se ljudje prek satire in humornega kritiziranja poskušajo soočiti s svojimi frustracijami.

Na koncu dneva dogodek v Zabačenem ni bil zgolj lokalna dražba. Postal je politična izjava, ki odpira vprašanja, kaj pomeni pravičnost in kdo si zasluži podporo. Medtem ko so eni dogodek jemali kot gesto podpore Janši, so ga drugi videli kot cinično kritiko sistema, kjer posamezni obrazi – bodisi desni ali levi – še vedno dominirajo političnem prostoru.

Lahko bi rekli, da je bila dražba uspešna. Ne samo zaradi sredstev, ki so jih zbrali, temveč zaradi sporočila, ki so ga poslali – da je Slovenija, kljub svoji majhnosti, še vedno velika v svojih zgodbicah, političnih trenjih in nenavadnih dogodkih, kot je bil ta.

Dogodek je poročal Radio 1 v svoji Zjutranji kroniki.

Napisal: N. Z.