Ljubljana, 13. marec 2025 – Zgodba, ki je dvignila veliko prahu. Brezplačna pitna voda v gostinskih lokalih – da ali ne? Vlada se je odločila: določilo, ki bi obvezovalo gostince, da morajo vsakemu gostu brezplačno ponuditi vodo iz pipe, je črtano iz novega Zakona o gostinstvu. Po burnih razpravah so pristojni ocenili, da je to odločitev, ki pušča svobodo izbire gostincem.

Začetek zgodbe: Zakaj sploh predlog o brezplačni vodi?

Lani poleti je Zveza potrošnikov Slovenije pozvala vlado, naj zakonsko zagotovi brezplačno strežbo vode v vseh gostinskih lokalih in zdraviliščih. Argument? Dostop do pitne vode je ustavna pravica in marsikateri lokal gostom ne ponuja vode iz pipe ali pa zanjo zaračuna postrežnino. Vlada je nato v osnutek Zakona o gostinstvu vključila določilo, ki bi obvezalo vse gostince, priključene na javno vodovodno omrežje, da gostom nudijo brezplačno pitno vodo.

A tukaj se je začelo zapletati. Gostinci niso bili navdušeni.

Gostinci: “Država nam ne more vsiljevati, kaj moramo ponujati!”

Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije (OZS) je hitro reagirala in nasprotovala predlogu. Blaž Cvar, predsednik OZS, je bil jasen: „Vsak gostinec oblikuje svojo ponudbo. Nekateri strežejo vodo iz pipe, drugi ne. Takšna prisila je nesprejemljiva.“

Argument gostincev?

• Voda iz pipe ni resnično brezplačna – pri njeni strežbi nastajajo stroški (pranje kozarcev, postrežba).
• Gostinci že zdaj prostovoljno nudijo vodo – večina ob naročilu hrane.
• Država ne more posegati v poslovne odločitve gostincev.

In?

Vlada je popustila.

Vlada se umakne – brezplačna voda ni več obvezna

Državni sekretar na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport Matevž Frangež je pojasnil: „Pitna voda je ustavno zagotovljena pravica, a jo je tudi doma treba plačati. Če je nekaj ustavna pravica, to še ne pomeni, da morajo to zagotavljati in plačati gostinci.“

To pomeni, da je odslej odločitev o brezplačni vodi prepuščena posameznim lokalom.

A kako je v tujini?

Poglejmo primerjave.

• Francija: v restavracijah je brezplačna voda iz pipe standard.
• Združeno kraljestvo: od leta 2010 je zakonsko določeno, da morajo gostinci gostom brezplačno ponuditi vodo.
• Italija: odvisno od lokacije – v nekaterih območjih je to praksa, drugje voda ostaja plačljiva.

Slovenija? Ostajamo na sredini. Brez zakonske obveznosti, a s prakso, ki jo marsikateri gostinec že izvaja.

Kaj zdaj? Bo manj plastenk?

Ena od idej zakona je bila tudi zmanjšanje uporabe plastenk in spodbujanje pitja vode iz pipe. Po podatkih Statističnega urada RS Slovenci letno porabimo okoli 120 litrov ustekleničene vode na prebivalca. To pomeni ogromno plastičnih odpadkov. Bi lahko brezplačna voda v gostinskih obratih pripomogla k manjši uporabi plastenk? Možno. A zdaj ostaja vprašanje, koliko gostincev se bo prostovoljno odločilo za brezplačno strežbo vode.

Gostinci zadovoljni, potrošniki razdeljeni

Po umiku določila so se odzivi razdelili. Gostinci? Zadovoljni. „Veseli smo, da je prevladal zdrav razum,“ pravi Blaž Cvar. Potrošniki? Nekateri pravijo, da bi morala biti voda brezplačno na voljo povsod. Drugi menijo, da ni pravično gostincem nalagati dodatnih stroškov.

Kako bo v praksi? Bomo videli. Dejstvo pa je, da Slovenija ostaja brez zakonske obveze – a s številnimi gostinci, ki že zdaj nudijo vodo iz pipe. Brezplačno ali ne? To bo odslej njihova odločitev.

Pripravil: N. Z.

Vir:

• Delo
• Večer
• Statistični urad RS

Lastniki stanovanj v večstanovanjskih stavbah bodo po novem smeli oddajati največ 60 dni letno, a le s soglasjem 75 % sosedov. Vlada trdi, da bo s tem sprostila stanovanja za dolgoročne najeme, sobodajalci opozarjajo na birokratsko nočno moro.

Nova pravila: Strožja, kompleksna, birokratska?

Če ste lastnik stanovanja v bloku in ste ga občasno oddajali prek Airbnb – slabe novice. Po novem boste morali pridobiti soglasje treh četrtin etažnih lastnikov in vseh neposrednih sosedov. Poleg tega bo dovoljeno le 60 dni oddajanja na leto. In še to samo za fizične osebe – pravne osebe in podjetniki so izključeni.

Kaj pa, če imate hišo? Pravila so nekoliko milejša. Če v njej živite, jo lahko oddajate do 150 dni letno, v nasprotnem primeru pa prav tako 60 dni. Občine bodo imele pravico te meje prilagoditi – bodisi znižati na 30 dni ali zvišati na 90 dni.

Vse to, da bi rešili stanovanjsko krizo. Vsaj tako trdi vlada. A ali bo res?

Kje je problem? Ljubljana, Ljubljana in še enkrat Ljubljana

Vlada ne skriva, da so ukrepi predvsem odgovor na situacijo v prestolnici. V Ljubljani so leta 2023 2.482 stanovanj oddajali turistom prek Airbnb in podobnih platform. To pomeni, da je 1,9 % vseh stanovanj v mestu namenjenih kratkoročnim najemom. Po mnenju oblasti to prispeva k pomanjkanju stanovanj za dolgoročne najemnike in višanju cen najemnin.

Minister za gospodarstvo Matjaž Han je ob predstavitvi zakona dejal:

“Velik obseg kratkoročnih najemov vpliva na cene stanovanj in najemnin. Ukrep ne bo rešil celotne stanovanjske problematike, a je korak v pravo smer.”

Ob tem vlada navaja podatke, da v Sloveniji 22,8 % vseh tržnih najemnih stanovanj pripada kratkoročnim najemom. Kar pomeni – na vsaka tri dolgoročna najemna stanovanja pride eno, ki je na voljo turistom.

Ampak ali to res pomeni, da bo več stanovanj za dolgoročni najem?

Sobodajalci: “To je nočna mora”

Lastniki stanovanj, ki oddajajo kratkoročno, niso navdušeni. Pravijo, da jih zakon nepravično omejuje in da bo celoten proces postal tako zapleten, da se mnogim ne bo več izplačal.

Predstavnik Združenja sobodajalcev je za Svet24 povedal:

“Zakon gre predaleč. Namesto da bi uravnoteženo reguliral trg, bo mnogim onemogočil legalno oddajanje in s tem vplival na njihov zaslužek.”

Tudi Združenje občin Slovenije opozarja, da zakon odpira vrata birokratskemu kaosu. Ena glavnih težav? Pridobivanje soglasij. Če v bloku živi 50 ljudi, mora sobodajalec prepričati vsaj 38 etažnih lastnikov in vse neposredne sosede. In to vsakih tri leta!

“To bo dejansko onemogočilo kratkoročno oddajanje v večstanovanjskih stavbah,” opozarjajo pri Združenju občin.

Kaj se je zgodilo na Dunaju?

Vlada se pri regulaciji Airbnb očitno zgleduje po evropskih prestolnicah, kjer so podobne omejitve že v veljavi. A slovenska pravila so strožja kot marsikje drugje.

Na Dunaju, kjer imajo strogo regulacijo, je še vedno dovoljeno oddajanje do 90 dni letno. Če lastnik pridobi dovoljenje občine, lahko oddaja še dlje. V Sloveniji pa bo meja pri 60 dneh – in to le, če dobite vsa potrebna soglasja.

V nekaterih mestih, kot sta Barcelona in Amsterdam, so oblasti uvedle visoke davke na kratkoročne najeme, namesto da bi jih povsem omejile. To pomeni, da država še vedno pobere delež zaslužka, a lastniki niso povsem onemogočeni.

Bo več stanovanj za dolgoročni najem? Mnenja so deljena.

Vprašanje, ki visi v zraku: bo zakon dejansko prinesel več stanovanj na dolgoročni trg?

Vlada pravi, da ja. Kritiki pa opozarjajo, da ni nobenega zagotovila, da bodo lastniki, ki ne bodo smeli oddajati kratkoročno, svoja stanovanja sploh dali v dolgoročni najem.

Po podatkih Mestne občine Ljubljana je v prestolnici več kot 129.000 stanovanj, od tega jih je bilo leta 2023 za kratkoročno oddajanje registriranih 2.482. To pomeni manj kot 2 % celotnega stanovanjskega fonda.

Torej – če bi jih vse prenesli na dolgoročni trg, bi to res močno vplivalo na cene?

Marsikdo dvomi. Ekonomisti opozarjajo, da je glavni problem pomanjkanje novogradenj in ne kratkoročni najemi. Država namreč že več desetletij ne gradi dovolj stanovanj, kar ustvarja neravnovesje na trgu.

Kaj sledi?

Predlog zakona je trenutno v fazi medresorskega usklajevanja. Sobodajalci zahtevajo ponovno javno razpravo, saj menijo, da zakon ni dovolj premišljen. A vlada se zdi odločna.

Če bo zakon sprejet v tej obliki, bo začel veljati v začetku leta 2025.

Bo res izboljšal dostopnost stanovanj za dolgoročne najemnike – ali bo le še ena regulacija, ki bo udarila male lastnike?

To bomo videli kmalu.

Pripravil: N. Z.

Vir: Dnevnik, N1, Svet24, Žurnal24, Sobodajalstvo.si, Gov.si, Mestna občina Ljubljana, SURS

V vsaki zvezi se partnerja soočata z izzivi, ki se lahko pojavijo zaradi preteklih izkušenj in čustvenih prtljag. Čeprav si večina partnerjev deli večino svojih življenjskih zgodb in izkušenj, obstajajo določene skrivnosti, ki jih nekateri raje obdržijo zase. V zadnji anketi je 13 žensk razkrilo, katere so tiste najglobje skrivnosti, ki jih nikoli niso želele in ne nameravajo deliti s svojimi možmi. Te skrivnosti so pogosto povezane z bivšimi razmerji, čustvenimi bolečinami ali obžalovanji, ki se jih bojijo deliti s trenutnimi partnerji.

1. “Nikoli nisem pozabila svojega prvega fanta”

Ena izmed žensk je priznala, da je bil njen prvi fant tista oseba, ki jo je zares ljubila. Kljub temu, da je sedaj srečno poročena, v srcu nosi spomin na prvo ljubezen in se boji, da bi to razkritje njenega moža prizadelo.

2. “Vedno sem si želela imeti drugega otroka, a moj mož tega ne ve”

Nekatera obžalovanja iz preteklosti se lahko zdijo majhna, vendar imajo na čustveno stanje posameznika velik vpliv. Ena izmed žensk je razkrila, da si je vedno želela še enega otroka, vendar njen mož tega ni nikoli želel. “Nikoli mu ne bom povedala, da me to še vedno boli,” je dejala.

3. “Imam skrivni bančni račun”

Finančne skrivnosti so lahko precej občutljiva tema. Ena izmed anketiranih je priznala, da ima skrivni bančni račun, kamor shranjuje denar za primer, če bi se kdaj njeno razmerje končalo. To ji daje občutek varnosti, ki ga drugače ne bi imela.

4. “Nekateri komentarji mojega moža me še vedno bolijo”

Kljub zunanji trdnosti se mnoge ženske včasih čutijo prizadete zaradi komentarjev svojih mož, ki so bili morda mišljeni kot šala. Namesto da bi odprto spregovorile o teh občutkih, pogosto skrivajo svojo bolečino.

5. “Bila sem zaljubljena v najboljšega prijatelja svojega moža”

Čustvene povezave z drugimi moškimi so lahko zelo občutljiva tema. Ena izmed anketiranih je priznala, da je bila nekaj časa zaljubljena v najboljšega prijatelja svojega moža, vendar tega ni nikoli razkrila, da ne bi povzročila težav v prijateljstvu in zakonu.

6. “Imam zdravstvene težave, za katere moj mož ne ve”

Nekatere ženske skrivajo zdravstvene težave, ker ne želijo obremenjevati svojih partnerjev ali ker se bojijo, da bi jih ti začeli gledati drugače.

7. “Nisem tako zadovoljna s svojim zakonom, kot to kaže navzven”

Mnogo žensk priznava, da niso tako srečne, kot to prikazujejo drugim. Razlogi za to so različni – od pričakovanj družine in okolice do strahu pred tem, kaj bi izguba zakonskega statusa pomenila.

8. “Še vedno sanjam o svoji preteklosti”

Ena ženska je priznala, da včasih še vedno sanja o svojem prejšnjem življenju – o bivšem partnerju, o tem, kaj bi lahko bilo drugače. Te sanje jo pogosto zmedejo, vendar se boji povedati svojemu možu, ker se boji njegovega odziva.

9. “Včasih pogrešam samsko življenje”

Tudi srečne poročene ženske včasih sanjarijo o svobodi, ki so jo imele, preden so se poročile. To ne pomeni, da so nesrečne v svojem zakonu, ampak da občasno pogrešajo nekatere vidike prejšnjega življenja.

10. “Nisem mu povedala o vseh preteklih razmerjih”

Ena izmed žensk je priznala, da svojemu možu ni povedala o vseh preteklih razmerjih, saj meni, da bi to vplivalo na njegovo dojemanje nje kot osebe.

11. “Svojega moža nisem izbrala zaradi ljubezni, ampak zaradi varnosti”

Nekatere ženske so bile iskrene glede tega, da so se poročile ne iz ljubezni, ampak zaradi varnosti ali stabilnosti, ki jim jo je ponudil partner.

12. “Nekatere njegove lastnosti me motijo, a mu tega nikoli ne bi povedala”

Ena izmed žensk je priznala, da jo določene lastnosti njenega moža motijo, vendar se odloči, da o tem ne bo govorila, da ne bi povzročala nepotrebnih prepirov.

13. “Vedno bom skrivala, kako zelo me je prizadelo, ko je pozabil najino obletnico”

Majhne stvari lahko včasih pustijo največje rane. Ena od anketirank je priznala, da jo je zelo prizadelo, ko je njen mož pozabil na pomemben dogodek v njunem življenju, vendar se je odločila, da mu tega ne bo nikoli očitala.

Napisal: E. K.

Vir: www, Pexels

Claire Lodge, 48-letna menedžerka za komunikacije iz Wakefielda v Združenem kraljestvu, se je odločila deliti svojo zgodbo, ki je mnogi ne bi razumeli. Čeprav je živela v na videz popolnem zakonu, brez večjih prepirov in s partnerjem, ki ni varal ali se vdajal razvadam, se je odločila za ločitev. Zakaj? Ker ni bila srečna in je začela dvomiti, ali je njeno življenje res takšno, kot si ga želi.

“Imela sva odličen odnos in nisva se veliko prepirala, a iskra je ugasnila,” se spominja Claire. Po njenih besedah so se prijatelji spraševali, zakaj bi zapustila moža, ki je dober in pošten, a zanjo to preprosto ni bilo dovolj. “Vsi so mi rekli, da sem nora, ker ga zapuščam,” pripoveduje.

View this post on Instagram

A post shared by My 40 plus life (@my40pluslife.me)

Notranji boj in težka odločitev

Claire je razkrila, da se je več let borila z mislijo na ločitev. “Vsaj dve leti sem razmišljala o tem, da bi zapustila Davida, a nisem želela prizadeti njega ali najine hčerke,” pravi. Kljub temu je čutila, da je njena sreča z njim izginila in da se nikakor ne more osvoboditi občutka nezadovoljstva. Situacija je bila zanj enako težka, saj ni mogel razumeti njenih razlogov za tako drastičen korak.

“Bila sem na robu napada panike,” se spominja dneva, ko je končno zbrala pogum za ločitev. Tisto nedeljo se ni mogla niti premikati, saj je občutila izjemno tesnobo. Medtem ko je vozila starše na obisk, je gledala, kako se smejita in klepetata na zadnjih sedežih, kar jo je prisililo, da se vpraša, zakaj tudi sama ne more biti srečna. “To je bilo tisto, kar sem si želela – da bi lahko živela tako kot oni,” pojasnjuje.

Mirna, a boleča ločitev

Po pogovoru z možem sta Claire in David nadaljevala skupno življenje še šest mesecev, dokler nista uspela prodati hiše. “Prvih šest mesecev po razhodu sva živela ločeno, a skupaj. Imela sva ločeni spalnici in Božič je bil še posebej težak,” pripoveduje. V tistem času se je Claire počutila krivo in obremenjeno z mislijo, da je uničila družino. “Zdelo se mi je, da sem jaz kriva za vse in da naša hčerka ne bo imela pravega doma,” pravi.

Po tem obdobju je Claire preselila v svoje stanovanje in postopoma začela čutiti olajšanje. Z Davidom sta po njenih besedah uspela ohraniti mirno komunikacijo in razdeliti finance pošteno, kar je njuno ločitev olajšalo.

Iskanje sreče in ponovna ljubezen do življenja

Čeprav je bila odločitev težka, Claire trdi, da se je po ločitvi njeno življenje izboljšalo. Ponovno se je posvetila sebi, začela hoditi v telovadnico, barvati lase in bolj zdravo živeti. “Zdaj nimam tehtnice doma, ampak vem, da sem veliko bolj zdrava in srečna kot prej,” pravi.

Zgodba Claire ni osredotočena zgolj na njen razhod, ampak je močno sporočilo za vse ženske, ki ostajajo v odnosih, kjer niso srečne. “Muka mi je ob misli, da obstajajo ženske, ki ostajajo v slabih zakonih, ker menijo, da bodo sebične, če odidejo,” pravi Claire in dodaja, da je treba prisluhniti srcu.

“Grozno je, ko mi kdo reče, da bi morala biti hvaležna za tisto, kar imam,” pravi. Po njenih besedah se od žensk pogosto pričakuje, da bodo sprejemale nezadovoljstvo v odnosu, kar jih še bolj omejuje.

Sledi svojemu srcu in poišči srečo

Claire je svojo zgodbo delila z javnostjo, da bi spodbudila druge ženske, naj sledijo svojemu srcu in ne ostajajo v odnosih, kjer se ne počutijo izpolnjene. Poudarja, da ni lahko sprejeti odločitve o ločitvi, a je pomembno, da si vsaka ženska prizadeva za svojo srečo in notranji mir. “Le tako lahko postaneš boljša mama in boljša verzija same sebe,” zaključuje.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook, Instagram

LJUBLJANA – Ali novi zakon o ‘odklopu’ res ščiti vse delavce enako?

Novi zakon, ki ureja pravico do “odklopa”, bo v Sloveniji začel veljati čez mesec dni in že dviguje veliko prahu. Zakon omogoča zaposlenim, da po delovnem času niso več dolžni biti dosegljivi za delovne obveznosti. Vendar pa ni enotno sprejet, saj mnogi opozarjajo na njegove pomanjkljivosti in izključitve. Poglejmo, kaj točno prinaša ta zakon in kako bo vplival na slovensko delovno okolje.

Kaj pomeni pravica do “odklopa”?

Pravica do “odklopa” omogoča zaposlenim, da se izognejo službenim obveznostim zunaj rednega delovnega časa. To vključuje ignoriranje službenih klicev, elektronskih sporočil in drugih komunikacijskih kanalov po zaključku delovnega dne. Cilj zakona je zaščititi delavce pred prekomernimi obremenitvami, izboljšati njihovo kakovost življenja ter zmanjšati stres, ki ga prinaša stalna dosegljivost.

Toda zakon vključuje določene omejitve. Ne velja za vse zaposlene – nekateri poklici so izključeni, predvsem tisti, ki so ključnega pomena za delovanje družbe, kot so zdravstvo, policija, vojska ter drugi nujni poklici. Poleg tega je zakon zelo omejen tudi za vodilne kadre in direktorje, kar povzroča val ogorčenja med strokovnjaki.

Omejitve in očitki o diskriminaciji

Ena izmed največjih kritik zakona je, da ne zajema vseh zaposlenih enako. Vodje, direktorji in zaposleni v nujnih službah morajo biti dosegljivi tudi zunaj delovnega časa, saj narava njihovega dela zahteva stalno pripravljenost. To pomeni, da bodo določeni delavci še naprej izpostavljeni stresu in preobremenitvam, medtem ko bodo drugi uživali prednosti, ki jih prinaša zakon.

Kritiki zakona menijo, da to ustvarja nepravičnost med delavci in da zakon spodkopava načelo enakosti na delovnem mestu. “Če pravica do odklopa ne velja tudi za šefe, direktorje, funkcionarje, policiste, vojake, zdravstveno osebje, vzdrževalce in podobne, je ta zakon diskriminatoren, nepravičen in v vseh ozirih neprimeren,” je dejal nek analitik v pogovoru za Finance.si. Po njegovem mnenju zakon favorizira določene poklice, medtem ko drugim odvzema osnovno pravico do odmora in sprostitve.

Vpliv na delovno kulturo in podjetništvo

Zakon o pravici do “odklopa” bo nedvomno vplival na slovensko delovno kulturo. V podjetništvu je pogosto pričakovano, da so zaposleni dosegljivi tudi zunaj običajnega delovnega časa, še posebej v manjših podjetjih, kjer fleksibilnost pomeni konkurenčno prednost. Nekateri podjetniki zato opozarjajo, da bo zakon prinesel negativne posledice za mala podjetja, kjer je potrebna visoka prilagodljivost.

“Zakon prinaša tveganje, da bo zmanjšal delavnost in podjetništvo pri belem dnevu,” so opozorili v združenju slovenskih podjetnikov. Njihovo stališče temelji na prepričanju, da bo omejitev dosegljivosti negativno vplivala na konkurenčnost slovenskih podjetij v mednarodnem okolju, kjer ni nujno, da imajo vsi države podobne zakone o delu.

Mednarodno delo in težave s samoprijavo

Dodatno vprašanje se pojavlja pri delavcih, ki sodelujejo z mednarodnimi partnerji, npr. strankami v Združenih državah Amerike. Kaj se zgodi, če morajo delati po 20. uri zaradi časovne razlike? Ali bodo morali sami prijaviti prekršek, če bodo delali zunaj določenega delovnega časa? Ta vprašanja odpirajo številne dileme in zmede glede zakonodaje.

Kot je poročal portal Finance.si, mnogi zaposleni izražajo strah pred možnimi kaznimi, ker zakon ne ponuja jasnih smernic o tem, kako obravnavati posebne okoliščine, kot je sodelovanje s tujimi strankami. Pomanjkanje jasnih pravil povzroča skrbi, da bi lahko zakon postal vir birokratskih težav namesto zaščite za delavce.

Učinkovitost zakona in njegov pomen za prihodnost

Zakon o pravici do “odklopa” je pomemben korak v smeri izboljšanja delovnih pogojev v Sloveniji. Čeprav se zdi, da ne pokriva vseh izzivov in da bodo določeni zaposleni še naprej soočeni z delovnimi obremenitvami tudi zunaj rednega časa, pa pomeni pozitiven premik za mnoge delavce, ki si želijo več prostega časa in manj stresa.

Pravo ravnovesje med potrebami delodajalcev in pravicami delavcev bo težko doseči. Potrebne bodo prilagoditve in morebitni popravki zakona, da bi bil pravičnejši za vse. S tem se odpira prostor za razpravo o tem, kako bi lahko slovenska zakonodaja še bolje zaščitila delavce, ne da bi pri tem ogrozila konkurenčnost podjetij in delovanje ključnih javnih služb.

Najpogostejša vprašanja in odgovori glede pravice do odklopa – “malo za hec in malo zares”

1. Vprašanje: Če bom imel pravico do “odklopa”, ali to pomeni, da lahko po koncu delovnega časa avtomatsko izklopim vse delovne možganske celice?

• Odgovor: Seveda! Pravica do “odklopa” je tu, da nas vse nauči, kako postati strokovnjaki v ignoriranju šefovih klicev. Končno lahko svoje misli preusmerimo s službenih e-poštnih sporočil na “bolj pomembne” zadeve, kot je binge-watching Netflixa.

2. Vprašanje: Ali bo ta zakon povzročil zmanjšanje stresa na delovnem mestu ali bo ustvaril več birokracije?

• Odgovor: Nič ne zmanjšuje stresa bolj kot nova pravila in predpisi! Še posebej, če vključujejo obveznost dokazovanja, da res nismo delali po uradnih urah. Kdo si ne želi dodatnih obrazcev?

3. Vprašanje: Če delam od doma, ali to pomeni, da moram v 8-urnem delovnem času izključiti telefon vsaj 8-krat, da pokažem svojo zavezanost “odklopu”?

• Odgovor: To je pravzaprav odlična ideja. Po možnosti bi bilo dobro, da vnaprej načrtujete “nenadne” prekinitve povezave z internetom za bolj verodostojno izvedbo odklopa.

4. Vprašanje: Ali ta zakon velja tudi za tiste, ki delajo v tujini ali z mednarodnimi strankami?

• Odgovor: Seveda, zakaj pa ne! Ker vsi vemo, da se svet ustavi, ko ura odbije 17:00 v Sloveniji. Stranke iz ZDA bodo prav gotovo razumele, da je naša pravica do “odklopa” pomembnejša od njihovih poslovnih potreb.

5. Vprašanje: Ali bodo vodilni kadri končno dobili pravico do prostega časa?

• Odgovor: Pravica do prostega časa je rezervirana za navadne smrtnike, ne za nesmrtne direktorje. Vodilni so preveč pomembni, da bi bili izpostavljeni nečemu tako banalnemu, kot je počitek.

6. Vprašanje: Kako bo zakon preprečil, da bi delodajalci vse pomembne naloge preložili na “prostovoljne” ure izven delovnega časa?

• Odgovor: Zakon temelji na dobri veri in predpostavki, da se bodo vsi delodajalci čudežno spremenili v svete može in dame. Konec koncev, kdo bi si upal zlorabiti tako jasno in učinkovito zakonodajo?

7. Vprašanje: Ali bo novi zakon vplival na produktivnost?

• Odgovor: Seveda, pozitivno! Delodajalci bodo produktivnost začeli meriti glede na to, koliko časa zaposleni dejansko ne delajo. Čim več časa preživite v “odklopu”, tem bolj ste produktivni.

8. Vprašanje: Kaj se zgodi, če me šef pokliče po delovnem času? Ali lahko vložim tožbo?

• Odgovor: Da, toda le če dokažete, da vas je šef neizogibno prisilil v odgovor. Lahko mu pošljete sliko svojega kavča kot dokaz, da ste bili dejansko “odklopljeni” in ste morali fizično vstati, da bi dvignili telefon.

9. Vprašanje: Ali zakon zahteva, da vsem kolegom pošljem avtomatski odzivnik z napisom “Trenutno uživam pravico do ‘odklopa’”?

• Odgovor: Da, to je celo priporočljivo. Vaši kolegi si zaslužijo vedeti, da ste zdaj zakonito nedosegljivi in da ne pričakujejo odgovorov vsaj do naslednjega dne. Dodajte še kakšen smeško, da boste videti prijazni.

10. Vprašanje: Ali je res, da zakon o “odklopu” ne velja za zdravnike in nujne službe, ker naj bi bili nadčloveški?

• Odgovor: Točno tako. Kdo pa sploh potrebuje zdravnika, ki ima čas za počitek? Konec koncev, od zdravnikov in gasilcev pričakujemo, da so na voljo 24/7, ker imajo očitno sposobnosti, ki presegajo človeške meje.

Napisal: N. Z.

Vir: www, ZDR-1, ZSSS, GZS, Finance.si

V dolgoročnih partnerskih odnosih, zlasti v zakonu, se pogosto pojavijo obdobja, ko ženske postanejo nezadovoljne s svojimi možmi, kljub temu da možje na prvi pogled delajo vse, kar je v njihovi moči, da bi jih osrečili. To nezadovoljstvo ni nujno povezano z napakami žene, temveč lahko korenini v načinu, kako se moški vedejo v partnerskem odnosu. Pogosto gre za skrite vzorce obnašanja, ki lahko vodijo v frustracije in občutek čustvene odtujenosti.

1. Prepuščanje odgovornosti za vse odločitve ženi

Mnogi moški se izogibajo sprejemanju pomembnih odločitev, saj se bojijo, da bodo naredili napako. To lahko vodi v situacijo, kjer moški prepušča svojo odgovornost ženi, ne le za manjše vsakodnevne odločitve, temveč tudi za večje življenjske odločitve, kot so družinske finance ali vzgoja otrok. S tem bremenijo svoje partnerke in ustvarjajo občutek preobremenjenosti, kar vodi do nezadovoljstva.

2. Pasivna agresivnost namesto neposredne komunikacije

Ko moški rečejo: “Naredi, kar želiš,” vendar z očitno nejevoljo, ustvarjajo prostor za pasivno-agresivno vedenje. Namesto jasnega izražanja svojih želja ali nesoglasij, raje popustijo, vendar s tem negativno vplivajo na dinamiko odnosa. Žena hitro začuti to neiskrenost in pasivno agresivnost, kar lahko še poveča njeno razočaranje in nezadovoljstvo.

3. Strah pred zapustitvijo in pretirano prilagajanje

Moški, ki se bojijo, da niso dovolj dobri za svoje žene, pogosto prepuščajo vse odločitve partnerkam v upanju, da bodo s tem preprečili morebitno ločitev ali razhod. Ta preokupirani stil privrženosti izvira iz preteklih čustvenih ran, kot je npr. občutek zapuščenosti v otroštvu. Ironično pa lahko to privede do občutka čustvene odtujenosti pri ženi, saj se počuti, kot da je v zvezi z nekom, ki se ne zna postaviti zase.

4. Moški se čustveno umikajo, ko jih žene kritizirajo

Ko se moški soočajo s kritikami, se pogosto čustveno umaknejo, da bi se zaščitili. To pomeni, da se izognejo odgovornosti pri sprejemanju odločitev, kar vodi do še večjega nezadovoljstva pri ženi. Ženska lahko hitro dobi občutek, da mora prevzeti vodilno vlogo v zvezi, saj njen partner noče sodelovati pri reševanju problemov.

5. Izogibanje konfliktom za vsako ceno

Veliko moških meni, da se je konfliktom najbolje izogniti, saj se ne želijo soočiti z napetostjo ali prepirom. To pomeni, da se izogibajo pogovorom o težavah, kar vodi do nabiranja čustvene napetosti in naraščajočega nezadovoljstva pri obeh partnerjih. Konfliktom se ni mogoče popolnoma izogniti, vendar je odprta komunikacija ključnega pomena za reševanje nesoglasij.

6. Depresija in čustveno zapiranje

Nekateri moški, ki se soočajo z depresijo ali drugimi notranjimi težavami, se pogosto čustveno umaknejo iz odnosa. Takšno vedenje je pogosto prikrito z izjavami, kot so, da so sproščeni ali da “gredo s tokom”. V resnici pa se zaprejo v svoj svet in ne prevzamejo odgovornosti za svoje vedenje, kar pušča njihove žene čustveno zapuščene. Težave, kot so prekomerno igranje videoiger, uživanje alkohola ali čustveno izogibanje, so pogosto znaki globljih težav, ki jih je treba rešiti.

Rešitev: Moški morajo prevzeti večjo odgovornost

Moški, ki se znajdejo v teh vzorcih vedenja, morajo pridobiti pogum za soočenje s svojimi strahovi in negotovostmi. Morda bodo potrebovali strokovno pomoč, kot je terapija, da razrešijo svoje notranje konflikte in prevzamejo bolj aktivno vlogo v odnosu. Pomembno je, da moški prenehajo nenehno skrbeti, kaj si njihove žene mislijo o njihovih odločitvah, in začnejo razmišljati o tem, kaj je najbolje za celotno družino.

V odnosih, kjer se ženske počutijo, kot da morajo same nositi breme vseh odločitev, se hitro vzpostavi dinamika, kjer postanejo nezadovoljne. Zato je ključnega pomena, da moški prevzamejo večjo odgovornost in pokažejo, da so zmožni sodelovati pri vseh pomembnih odločitvah, kar bo posledično izboljšalo kakovost odnosa.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik