Ko govorimo o socialnih reformah, se vprašanje vedno glasi: kdo bo plačal račun? Tokrat je odgovor jasen – zaposleni, delodajalci in upokojenci. S 1. julijem 2025 bo v Sloveniji uveden obvezni prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki bo pomembno vplival na osebne finance vseh omenjenih skupin. A kaj ta sprememba pomeni v vsakdanjem življenju povprečnega upokojenca?

Prispevek po principu solidarnosti

Zaposleni in delodajalci bodo v sistem prispevali 1 % od bruto plače, medtem ko bodo samostojni podjetniki in kmetje, ki hkrati nastopajo kot delavci in delodajalci, plačevali 2 %. Upokojenci bodo prispevali 1 % od neto pokojnine, kar pomeni, da bo upokojenec s pokojnino 800 evrov mesečno plačeval 8 evrov, tisti z 1000 evri pa 10 evrov. Na vsakih 100 evrov pokojnine bo torej treba odšteti 1 evro.

Morda se sliši malo, toda pri upokojencih z nižjimi prihodki tudi majhne spremembe naredijo opazno razliko. Je ta znesek sprejemljiv ali še en dodaten pritisk na tiste, ki že sedaj komaj shajajo skozi mesec?

Kaj omogoča dolgotrajna oskrba in kdaj?

Čeprav besedna zveza “dolgotrajna oskrba” zveni abstraktno, gre za storitve, ki ljudem omogočajo dostojnejše življenje v obdobju, ko sami ne zmorejo več vseh vsakodnevnih opravil. Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je začel veljati letos, uvaja pravice postopoma:

• Od 1. januarja 2024: pravica do oskrbovalca družinskega člana – to pomeni, da lahko družinski člani prejmejo podporo, če skrbijo za svoje bližnje.
• Od 1. julija 2025: pravica do oskrbe na domu, e-oskrbe (uporaba tehnologije za nadzor in pomoč) ter storitev za krepitev samostojnosti.
• Od 1. decembra 2025: celodnevna oskrba v instituciji, dnevna oskrba in denarni prejemek, ki bo nadomestil obstoječi dodatek za pomoč in postrežbo.

Kaj pokriva zavarovanje?

Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo bo pokrivalo storitve pomoči pri vsakodnevnih opravilih in osnovnih potrebah, medtem ko bo uporabnik v primeru institucionalnega varstva plačeval le stroške nastanitve. Vse storitve oskrbe – od nege do socialne podpore – bodo krili iz “solidarnostne blagajne”.

To je pomembna sprememba, saj bo mnogim starejšim olajšala dostop do storitev, ki jih zdaj pogosto ne zmorejo plačati. Na centrih za socialno delo (CSD) so že vzpostavili vstopne točke, kjer bodo ocenjevali upravičenost prosilcev in pripravili osebne načrte storitev.

Dileme in vprašanja

Po ocenah Ministrstva za solidarno prihodnost bo država z uvedbo prispevka letno zbrala 620 milijonov evrov, dodatnih 190 milijonov evrov pa bo prispeval proračun. A kljub tem številkam ostaja odprto vprašanje: bo zbrani denar res zadoščal za vse potrebe starajoče se populacije?

Skeptiki opozarjajo na možna ozka grla v sistemu – kako bo zagotovljeno dovolj usposobljenega osebja, ali bodo nove storitve dovolj dostopne v manjših krajih in kako dolgo bo trajalo, da bo sistem popolnoma zaživel? Prav tako se mnogi bojijo, da bo finančno breme za upokojence z nizkimi pokojninami pretežko.

Solidarnost ali nova finančna obremenitev?

Zamisel o prispevku temelji na načelu solidarnosti – vsi prispevajo, da se zagotovi pomoč tistim, ki jo potrebujejo. A v realnosti solidarnost pogosto pomeni tudi žrtvovanje. Za nekatere upokojence bo novih 8 ali 10 evrov mesečnega prispevka majhna cena za zagotavljanje oskrbe, ki jo bodo morda potrebovali v prihodnosti. Za druge bo to dodaten rez v že tako omejen družinski proračun.

Kako se bo nova dajatev obnesla v praksi, bo pokazal čas. A ne gre le za številke – gre za vprašanje dostojanstva in varnosti v starosti, kar zadeva prav vsakega izmed nas.

Napisal: E. K.

Vir: CSD, Freepik

Oddaja Tarča na Televiziji Slovenija je prejšnji četrtek razburkala javnost z domnevno šokantnimi posnetki iz ene izmed slovenskih kmetij za rejo kokoši nesnic. Posnetki so prikazovali prizore, ob katerih so se številni zgrozili – kokoši, ki naj bi nesele jajca neposredno na truplih poginulih živali. Vendar se je že kmalu po objavi razvnela še ena zgodba: ali so bili posnetki resničen prikaz stanja ali zgolj manipulacija z namenom blatenja?

Kmetija Kaučič: “To je zmontirano!”

Ime kmetije M. M. Kaučič iz Gornjih Ivanjcev v občini Gornja Radgona se je v javnosti pojavilo kmalu po oddaji, čeprav ga Televizija Slovenija ni izrecno navedla. Po prvem šoku so se odzvali z dolgim in podrobnim pojasnilom, v katerem strogo zavračajo obtožbe.

“Posnetki so računalniško obdelani,” poudarjajo in dodajajo: “Če dobro pogledate, je bila ena poginula kokoš posneta iz treh različnih zornih kotov, kar ustvarja vtis množičnega pogina.” Poleg tega naj ne bi bilo nikakršnih dokazov, da gre za njihov hlev – samo domneve, ki so jih v medijih hitro razglasili za dejstva.

Inšpekcijski nadzor – dokaz v korist kmetije

Že naslednji dan po predvajanju oddaje je bila na kmetiji izvedena nenapovedana inšpekcijska kontrola. Rezultati? Po navedbah predstavnikov kmetije sta inšpektorici ob obsežnem pregledu našli le dve poginuli kokoši in dve bolni kokoši – kar je povsem običajen pojav v hlevu s 12.000 nesnicami. Kmetija je predložila tudi točne zapise o rednem pobiranju poginulih živali ter potrdila o njihovem odvozu, kar po njihovem mnenju dodatno potrjuje, da ravnajo skladno z zakonodajo.

Prikrit boj za spremembe v zakonodaji?

Predstavniki kmetije so prepričani, da v ozadju stoji več kot zgolj novinarska zgodba. Prav v teh dneh je v pripravi novela zakona o dobrobiti živali, ki si prizadeva za ukinitev reje v obogatenih kletkah. Kmetija Kaučič, ki uporablja to vrsto reje, poudarja, da gre za obliko, ki je dovoljena v celotni Evropski uniji in velja za eno najbolj higienskih praks v reji perutnine.

“Jajca iz obogatene reje imajo manjše tveganje za okužbo s salmonelo, saj niso v neposrednem stiku z iztrebki kokoši,” razlagajo. Prepričani so, da bi ukinitev te vrste reje še dodatno zmanjšala domačo samooskrbo z jajci za 20 odstotkov, kar bi Slovenijo še bolj pahnilo v odvisnost od uvoza jajc iz tujine, zlasti iz Ukrajine. Ironično pa je, da se prav tisti, ki nasprotujejo lokalni reji, pritožujejo tudi nad kakovostjo uvoženih živil.

Družinska tradicija pod drobnogledom javnosti

Kmetija Kaučič ni novinka na področju reje živali – ukvarjajo se z živinorejo že več generacij. Prav zaradi tega se predstavniki kmetije počutijo osebno prizadeti: “Če nam ne bi bilo mar za živali, se s tem preprosto ne bi ukvarjali,” so zapisali. Trdijo, da so bili v tej zgodbi “izrabljeni za politične cilje” in da gre za primer, ko posamezniki poskušajo manipulirati javnost ter diskreditirati rejce z namenom oblikovanja pritiska na zakonodajo.

Sporna Tarča – razkritje ali preusmeritev pozornosti?

Poleg vprašanj o resničnosti posnetkov so se na spletu pojavile tudi teorije, da je bila oddaja morda zlorabljena za odvračanje pozornosti od aktualnih političnih razmer in težav vlade. Na družbenih omrežjih se je oglasilo več komentatorjev, ki menijo, da je bila zgodba senzacionalistična, saj bi morala več pozornosti nameniti dejstvom in dokazom, ne pa emotivnim posnetkom.

Napisal: E. K.

Vir: sobotainfo.com, Freepik

Ko govorimo o alkoholnih pijačah, se marsikomu prikradejo slike družinskih praznovanj, piknikov s prijatelji in večerov ob kozarcu vina. Toda za to skoraj romantično podobo se skriva temačna resnica, ki jo je javnosti znova predstavil ameriški generalni kirurg Vivek Murthy. S trditvijo, da alkohol povečuje tveganje za najmanj sedem vrst raka, je sprožil pravo plaz vprašanj: bo vsaka steklenica alkohola v ZDA kmalu opremljena z opozorilom, podobnim tistim na cigaretnih škatlicah?

Nevidna nevarnost v kozarcu?

Čeprav marsikdo alkohol dojema kot nekaj povsem običajnega – ritual po napornem dnevu ali način praznovanja uspehov –, raziskave ne dopuščajo dvoma. Rak dojk, debelega črevesa, jeter – to so zgolj nekatere vrste raka, pri katerih se tveganje povečuje z vsakim kozarcem pijače. Murthy opozarja na šokantno statistiko: vsako leto v ZDA alkohol povzroči 100.000 primerov raka in 20.000 smrti. To je več, kot jih je posledica prometnih nesreč, povezanih z alkoholom. Ste vedeli, da je takih smrti “le” 13.500 na leto?

Pa vendar – kolikokrat ob dvigu kozarca kdo pomisli na te številke? Zdi se, da ljudje povezavo med alkoholom in rakom pogosto ignorirajo, bodisi zaradi pomanjkanja informacij bodisi zaradi udomačenega občutka, da so ta tveganja nekje daleč v prihodnosti.

Prenova opozoril: Potreba ali nepotrebna panika?

Obstoječa opozorila na alkoholnih pijačah v ZDA opozarjajo zgolj na tveganja za nosečnice in nevarnosti pri upravljanju vozil ali strojev. Ta opozorila – natisnjena na zadnji strani embalaže, v drobnem tisku – so v veljavi že od leta 1988. Murthyjev predlog pa bi pomenil korak naprej: opozorila o tveganju za nastanek raka bi bila bolj vidna, čeprav (vsaj za zdaj) ne na sprednji strani embalaže, kot to velja za tobačne izdelke.

To ni zgolj tehnična sprememba – gre za poseg v percepcijo javnosti. Čeprav bi tak ukrep povečal ozaveščenost, bi lahko obenem udaril po prihodkih industrije, ki je že tako na trhlih nogah. Prodaja alkohola po pandemiji covida-19 upada, vse več ljudi, zlasti mladih, pa posega po alternativah, kot so brezalkoholne pijače in kanabis.

Odzivi in politične posledice

Ni presenetljivo, da je predlog naletel na odpor industrije, ki ima globoke korenine in močno lobistično mrežo v Washingtonu. Po objavi Murthyjevega mnenja so delnice največjih proizvajalcev alkohola padle za več kot tri odstotke, kar je precejšen signal, kako resno je industrija vzela to opozorilo.

Vprašanje pa ostaja: ali je politična klima pripravljena na tako spremembo? Opozorila bo moral potrditi kongres, kjer bo razprava zagotovo vroča. Zanimivo je tudi, da se bo s tem vprašanjem morda ukvarjala administracija Donalda Trumpa, ki je že večkrat javno zavzela strogo stališče do alkohola – Trump osebno alkohola ne pije, saj je njegov brat Fred zaradi alkoholizma umrl v mladih letih.

Ironično pa je, da bo ključni akter v tej zgodbi morda prav njegov kandidat za ministra za zdravje Robert F. Kennedy mlajši – moški, ki je javno spregovoril o svojem boju z odvisnostjo od alkohola in heroina ter danes obiskuje srečanja skupin za samopomoč.

Mednarodna primerjava – korak za ZDA ali zaostajanje?

Zanimivo je, da v tej razpravi ZDA nikakor niso pionirji. Irska je že sprejela zakon, ki od leta 2026 zahteva jasna opozorila o tveganjih raka na alkoholnih etiketah. Kanada je izvedla pilotni projekt z oznakami na alkoholnih pijačah in poročala o pozitivnem vplivu na javno ozaveščenost. Ali bo Amerika sledila ali se ogradila z argumenti o svobodni izbiri posameznika?

Kaj to pomeni za potrošnike?

Če bo kongres potrdil Murthyjeve predloge, se bo zgodovina zdravja in potrošništva v ZDA pisala na novo. A ključna vprašanja ostajajo: bodo opozorila dejansko vplivala na vedenje potrošnikov, tako kot so vplivala opozorila na tobačnih izdelkih? Ali pa se bo javnost nanje navadila in jih sčasoma ignorirala?

Ne glede na to, kako se bo zgodba razpletla, je jasno, da alkohol, pogosto predstavljen kot simbol sproščenega življenja, nosi veliko bolj težko prtljago, kot si mnogi želijo priznati. Je torej kozarec vina res zdrav, kot pravijo nekatere študije – ali pa le tihi spremljevalec večjih tveganj, ki jih raje pometemo pod preprogo?

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Praznični čas je tisti, ki se ga večina veseli – vonj po kuhanem vinu, sijaj lučk in topel objem domačega vzdušja. A za nekatere je december tudi čas nemira, strahu in bolečine. Ste kdaj pomislili, kaj glasni poki pomenijo za vašega psa, mačko ali celo divjo srno, ki panično beži pred neznanim hrupom? Tina Gaber, ena izmed najbolj prepoznavnih glasov za pravice živali v Sloveniji, je na Instagramu brez ovinkarjenja spregovorila o temi, ki jo mnogi še vedno podcenjujejo – uporabi petard. In to v času, ko se te, kljub zakonski prepovedi, še vedno znajdejo v rokah premnogih.

Petarde: Zakonsko prepovedane, a še vedno prisotne

Slovenija ima enega izmed najstrožjih zakonov na področju pirotehnike v Evropi. Prodaja, posest in uporaba petard so prepovedane, ne glede na letni čas. A kljub temu poki v decembru preplavijo mestne ulice in vasi, kot da zakonodaja ne obstaja. Kakšne so kazni? Fizične osebe lahko pričakujejo globe od 400 do 1.200 evrov, pravne osebe pa še višje kazni. Toda, ali je to dovolj? Statistike kažejo, da se prepoved pogosto krši – ali zaradi ignorance ali prepričanja, da je to »del prazničnega vzdušja«.

Zakaj so petarde tako nevarne?

Uporaba petard ni zgolj vprašanje zakonodaje – gre za vprašanje varnosti, zdravja in etike. Vsako leto slovenske urgence obravnavajo več deset poškodb, povezanih s pirotehniko, od opekline do trajne invalidnosti. Ena napačna poteza – trenutek nepazljivosti – in pok lahko pomeni izgubo prstov ali vida. Še huje, ti poki močno prizadenejo tudi najranljivejše: otroke, starejše in bolnike, ki pogosto doživijo napade panike ali celo poslabšanje zdravstvenega stanja.

Kaj pa živali?

Tina Gaber je v svojem čustvenem nagovoru poudarila, kako močno petarde vplivajo na živali. Psi se v paničnem strahu zatečejo v kot, tresoč in v šoku, mačke lahko pobegnejo iz hiše in se izgubijo, divje živali pa bežijo do izčrpanosti, kar lahko vodi celo v smrt. »Prazniki naj bodo veseli, ne stresni – tako za ljudi kot za živali,« je zapisala Gabrova in dodala, da glasni poki niso »nujni del prazničnega vzdušja«.

Kultura pokanja: Kako smo prišli do sem?

Pokanje petard ima globoke korenine v praznovanjih – od novoletnih praznikov do porok in celo rojstnih dni. A zakaj je glasen hrup postal sinonim za veselje? Psihologi opozarjajo, da gre pogosto za privzeto družbeno navado, ki nima pravega pomena. Zakaj si praznikov ne predstavljamo brez uničujočega pokanja? Ali smo res tako navezani na hrup, da spregledamo škodo, ki jo povzročamo?

Rešitve za tišje praznike

Rešitev ni zgolj v kaznovanju, temveč tudi v ozaveščanju in iskanju alternativ. LED svetlobne predstave, družinska praznovanja ob svečah, glasba in tradicionalni ognjemeti – vse to lahko ustvari praznično vzdušje brez trpljenja in nevarnosti. Tina Gaber spodbuja ljudi, naj se vprašajo: »Kaj želimo zapustiti prihodnjim generacijam – kulturo glasnega pokanja ali mirne in vesele praznike, kjer se lahko vsi počutimo varne?«

Je vredno tvegati?

Petarde so nezakonite, nevarne in nepotrebne. A kljub temu se njihova uporaba nadaljuje – zakaj? Vsak posameznik ima možnost, da izbere drugačen način praznovanja, način, ki spoštuje zakon, varuje zdravje in daje prednost sožitju z naravo. Kot pravi Tina Gaber: »Naj bo novo leto čas veselja in miru – ne tragedij in strahu.«

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

S 1. januarjem 2025 na Hrvaškem začne veljati nov Zakon o upravljanju in vzdrževanju stavb, ki že buri duhove – ne le zaradi vsebine, temveč zaradi vprašanj, ki jih odpira za prebivalce stanovanjskih stavb. Po novem zakonu bodo klimatske naprave in satelitske antene strogo prepovedane na uličnih fasadah stavb, kar pomeni, da bo za marsikoga iskanje ustrezne lokacije za namestitev prava misija nemogoče.

Kje bodo klimatske naprave še dovoljene?

Novi zakon dovoljuje postavitev klimatskih naprav zgolj na stranske fasade, terase, balkone ali na območja, ki so v znižanih legah. Namen teh sprememb je, kot poudarjajo zagovorniki zakona, izboljšanje videza mest in zmanjšanje vizualnega kaosa na fasadah. “Klimatskih naprav na fasadah, ki gledajo na ulice in trge, ne bo več dovoljeno, kar bo pomembno prispevalo k lepšemu videzu mest,” pojasnjuje Željko Uhlir, državni sekretar na Ministrstvu za prostor, graditev in državno premoženje.

Kazni za kršitelje bodo visoke

Globe za kršitelje niso zanemarljive: izvajalci, ki bodo vgradili klimatske naprave v nasprotju z zakonodajo, bodo kaznovani z zneski med 5.000 in 10.000 evri. Lastnike stanovanj, ki bodo ignorirali nova pravila, pa čakajo kazni med 1.000 in 5.000 evri. Lokalni komunalni redarji bodo odgovorni za nadzor in ukrepanje v primeru kršitev. Na srečo zakon ne velja za nazaj, kar pomeni, da lastnikom obstoječih klimatskih naprav teh ne bo treba odstraniti.

Tehnični izzivi ali popolna zmeda?

A kaj to pomeni za prebivalce stanovanjskih blokov, kjer enostavno ni prostora za takšno postavitev? Zdravko Vladanović, predsednik Združenja predstavnikov solastnikov stanovanjskih stavb v Zagrebu, opozarja na velike težave, ki jih bo zakon povzročil. “Res je, da klimatske naprave kazijo videz fasad, vendar je v določenih primerih rešitev tehnično skoraj nemogoča. Predstavljajte si blok, kjer stanovalec nima dostopa do balkona ali stranske fasade – kam naj postavi napravo? Nekateri bodo morali prositi sosede za dovoljenje, da napeljejo inštalacije skozi njihova stanovanja. Težko si je predstavljati, da bo to praksa, ki bo v resnici delovala,” je dejal.

Podobno meni tudi Ivan Vranek, lastnik podjetja za prodajo in montažo hladilnih naprav. “Vsaka vgradnja bo zdaj individualen projekt. Pred montažo bomo morali opraviti natančen pregled, kar bo bistveno podražilo postavitev klimatske naprave,” je pojasnil. Po njegovem mnenju bo novi zakon najbolj prizadel prebivalce starejših zgradb, kjer možnosti za namestitev praktično ni.

Zakaj tak zakon?

Glavni razlog za sprejetje zakona je po mnenju vlade estetika mestnih središč. Klimatske naprave, ki štrlijo z vsake fasade, so po njihovem mnenju neurejene in kazijo videz zgodovinskih in urbanih območij. Podobne ukrepe so že uvedle nekatere evropske države, kjer velja, da morajo biti klimatske naprave skrite pred pogledi z ulice. A nasprotniki opozarjajo, da zakon ne upošteva tehničnih omejitev številnih stanovanjskih stavb, še posebej starejših blokov, kjer je izbira lokacij za postavitev zelo omejena.

Kdo bo največ izgubil?

Eden izmed najbolj perečih izzivov bodo zagotovo najemniška stanovanja. Lastniki teh bodo morali najti rešitve, ki ne bodo zgolj skladne z zakonom, ampak tudi dostopne najemnikom. V nekaterih primerih bo to pomenilo obsežne prilagoditve, ki bodo zahtevale dodatne stroške in odobritve sosedov.

Poleg tega se postavlja vprašanje, kako bo zakon vplival na dostopnost klimatskih naprav za širšo javnost. Stroški vgradnje se bodo zaradi dodatnih pregledov in omejitev znatno povečali, kar bo klimatske naprave za nekatere lastnike postavilo izven dosega.

Bo zakon dosegel svoj cilj?

Čeprav so cilji zakona na papirju jasni, ostaja vprašanje, kako se bo vse skupaj odvijalo v praksi. Bo Hrvaška res postala lepša in bolj urejena, ali pa bodo stanovalci prisiljeni v improvizacije, ki bodo prinesle še več težav? Medtem ko bodo nove zgradbe lažje sprejele takšne zahteve, bodo starejši bloki, ki so zasnovani brez balkonskih in stranskih prostorov, predstavljali velik izziv za prebivalce.

Lepša mesta, a po kakšni ceni?

Hrvaški zakon o klimatskih napravah je brez dvoma pomemben korak k urejenemu videzu mest, vendar se mnogi sprašujejo, ali je cena, ki jo bodo morali plačati prebivalci, preprosto previsoka. Za marsikoga bo iskanje rešitve za postavitev klime prava “misija nemogoče”, še posebej v stanovanjih, kjer stranskih fasad ali teras preprosto ni. Kako bo zakon deloval v praksi, bo pokazal čas – a že zdaj je jasno, da bo povzročil veliko razprav in še več prilagoditev.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Praznični december – čas veselja, obdarovanj in toplih trenutkov z družino – ima tudi svojo temnejšo plat. Sijaj lučk in veselje otrok pogosto spremlja zvok pokanja petard, ki ga marsikdo dojema kot del prazničnega vzdušja. A pri tem se postavlja vprašanje: koliko veselja v resnici odtehta škodo, ki jo povzročijo? Med tistimi, ki opozarjajo na to problematiko, je Tina Gaber, ki je z osebno izpovedjo na družbenih omrežjih znova dvignila glas proti pirotehniki.

View this post on Instagram

A post shared by Tina Gaber (@tina_gaber)

“Decembra kot na fronti” – osebna izkušnja, ki odpira oči

Tina Gaber je s svojim zapisom in videom jasno povedala, da je bil njen odnos do petard zaznamovan že v mladosti. “Celo življenje sem živela v blokovskem naselju, kjer je bilo decembra videti kot na fronti,” je zapisala. Dodala je še zanimiv detajl: glasno pokanje ni bilo zgolj neprijetno, ampak je sprožalo pravo tekmovanje med najstniki, kdo bo izvedel drznejši podvig – od metanja petard v smetnjake do poskusov presenetiti sosede.

A Gaberjeva ni ostala le pri pritoževanju nad mladostniškim uporništvom. Vprašala se je: “Ali smo odrasli kaj drugačni?” Njeno opažanje je boleče resnično: tudi odrasli še vedno gojimo navade, za katere vemo, da so škodljive – tako za okolje kot za nas same. Od uporabe petard do drugih dejanj, ki prinašajo kratkotrajno zabavo na račun dolgoročne škode.

Pirotehnika – veselje za ene, trpljenje za druge

Pokanje petard na prvi pogled morda deluje kot nedolžna zabava. Toda za koga? Za ljudi s hišnimi ljubljenčki je december pogosto čas stresa. Psi, mačke in druge živali zaradi nenadnih in glasnih pokov pogosto doživljajo hudo tesnobo. Tudi divje živali niso izjema – petarde jih zmedejo, prestrašijo in preženejo iz njihovega naravnega okolja. Poleg tega pirotehnika vpliva tudi na ljudi: starejši, majhni otroci ali posamezniki s posttravmatsko stresno motnjo (PTSM) so zaradi nepričakovanih glasnih zvokov pogosto prestrašeni ali celo panični.

In tu se ne konča. Kljub temu, da so številni pirotehnični izdelki v Sloveniji že prepovedani, je njihova uporaba še vedno razširjena. Razlog? Nevednost in pomanjkljiv nadzor. Kot opozarja Gaberjeva: “Državljani pogosto ne poznamo vseh zakonov, saj so ti napisani zapleteno, poleg tega pa pogosto ostajajo mrtva črka na papirju.”

Kje smo zdaj in kako naprej?

V Sloveniji je že prepovedana prodaja in uporaba določenih vrst pirotehnike, vendar se ti ukrepi pogosto ne izvajajo dosledno. Po podatkih iz poročil policije je vsako leto več primerov nezakonite uporabe pirotehnike, a kazni so redke in nadzor omejen. Čeprav država prepoveduje nekatere izdelke, jih mnogi še vedno naročajo preko spleta iz tujine, kjer so zakoni manj strogi.

Poglejmo primer Norveške, kjer je uporaba pirotehnike strogo regulirana – dovoljena je zgolj na silvestrovo in to le za določene starostne skupine. V mestih, kot je Oslo, se prebivalci raje zberejo na skupinskih dogodkih, kjer ognjemet organizirajo mestne oblasti. Bi Slovenija lahko šla po podobni poti? Gaberjeva meni, da je to edina logična smer. “Potrebujemo popolno prepoved prodaje petard, okrepljen nadzor in stroge kazni za kršitelje.”

Odpravljanje navad – zakaj je tako težko?

Ljudje smo bitja navade. Tudi ko vemo, da nekaj ni prav – ali da ima dolgoročne posledice – težko spremenimo svoje obnašanje. Zakaj torej pričakujemo, da bodo mladi drugačni? “Opozorila niso dovolj,” je zapisala Gaberjeva. “Če odrasli ne moremo opustiti svojih slabih navad, zakaj bi to pričakovali od najstnikov?”

Njeno sporočilo mladim pa je bilo obenem tudi šaljivo in vzpodbudno: “Ne meči petard, raje kakšno pelji na zmenek!” S tem je želela poudariti, da lahko s svojo energijo počnejo stvari, ki so bolj koristne in prijetne – zase in za druge.

Prazniki brez petard – utopija ali prihodnost?

Razmislek o petardah je del širše debate o naši odgovornosti do okolja, živali in drugih ljudi. Prazniki bi morali biti čas, ko povezujemo, ne razdvajamo. Zakaj torej ne bi začeli novih tradicij? Namesto pokanja bi lahko več časa posvetili ustvarjanju skupnih trenutkov – družinskih srečanj, obiskov prijateljev ali preprostih sprehodov po praznično okrašenih ulicah.

Ali bo prihodnost drugačna?

Soglasje o popolni prepovedi petard se zdi v Sloveniji še daleč, a debate, kot jih je sprožila Tina Gaber, kažejo na premik v razmišljanju. S pravo zakonodajo in doslednim izvajanjem ukrepov bi lahko ustvarili družbo, kjer prazniki ne bi pomenili hrupa in onesnaževanja, ampak toplino in mir.

Na koncu ostaja vprašanje: Ali bomo znali preseči navade, ki nas omejujejo, in začeti graditi prihodnost, ki bo prijazna do vseh – ljudi, živali in narave?

Napisal: E. K.

Vir: Instagram

Pesticidi v sadju in zelenjavi so že dolgo ena najbolj vročih tem v javnem zdravju, vendar nedavni testi in analize kažejo na precej zaskrbljujoče ugotovitve. Skupina neodvisnih strokovnjakov je izvedla preizkuse vzorcev sadja in zelenjave iz različnih trgovin, rezultat pa je presenetil mnoge – številni pridelki, tudi tisti, ki jih pogosto najdemo v naših vsakodnevnih nakupih, vsebujejo visoke količine rakotvornih pesticidov. In kaj to pomeni za nas, slovenske potrošnike? Kakšno je stanje v Sloveniji, kjer smo lahko nekoliko bolj mirni zaradi stroge evropske zakonodaje, vendar tudi tukaj niso vse zgodbe brez pomislekov.

Pesticidi v sadju in zelenjavi: Katera živila so najbolj ogrožena?

Podatki britanskih raziskovalcev so postregli z alarmantnimi številkami – večina agrumov, ki jih zaužijemo, je kontaminirana z prekomernimi količinami pesticidov. Poročilo je pokazalo, da so skoraj vse mandarinske lupine vsebovale več kot 40 različnih pesticidov, od tega tudi rakotvorne snovi. Pomaranče in limone niso nič boljše, saj je bilo kar 95 odstotkov testiranih pomaranč ter 89 odstotkov limon okuženih s pesticidi, ki lahko škodujejo zdravju, še posebej pri dolgotrajni izpostavljenosti. Ob tem je treba poudariti, da so grozdje in hruške prav tako med najbolj izpostavljenimi pridelki, saj kar 87 odstotkov grozdja in 81 odstotkov hrušk vsebuje pesticide. Na seznamu sledijo stročnice, kot so leča in čičerika, ki so še vedno precej obremenjene s pesticidi, čeprav nekoliko manj kot sadje.

A kako to izgleda pri nas? Ali so slovenskemu trgu dejansko izpostavljeni isti tveganji kot v drugih evropskih državah?

Stanje v Sloveniji: Kako nas zaščitijo pred pesticidi?

Na srečo se Slovenija, v okviru evropske zakonodaje, trudi za zagotavljanje visokih standardov varnosti v zvezi s pesticidi. Kot so pojasnili strokovnjaki z Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR), so v preteklem letu testirali več kot 1300 vzorcev uvoženih živil, pri čemer so le pri 4 odstotkih vzorcev odkrili presežene mejne vrednosti pesticidov. Kar 53 vzorcev je bilo umaknjenih še pred vstopom na prodajne police, kar pomeni, da potrošniki niso bili izpostavljeni tveganju.

Seveda pa ni vse tako preprosto. Pesticidi v agrumih – pomarančah, mandarinih in limonah – so še vedno ena največjih skrbnosti pri nas. Toda strokovnjaki poudarjajo, da je v zadnjem času število takih primerov upadlo, kar kaže na boljši nadzor nad tem področjem. Zakaj se to dogaja? Evropska zakonodaja se namreč nenehno zaostruje, saj se z raziskavami dokazujejo škodljive posledice nekaterih pesticidov na zdravje ljudi. Za razliko od tretjih držav, kjer zakonodaja ni tako stroga, evropski trg natančno spremlja vsebnost fitofarmacevtskih sredstev v pridelkih, kar pripomore k večji varnosti za potrošnike.

Kako lahko zaščitimo svoje zdravje?

Ob tolikšni količini pesticidov v hrani se marsikdo vpraša, kako se zaščititi pred njihovimi negativnimi učinki. Pranje sadja in zelenjave je nujno, vendar tega ni dovolj, če ne upoštevamo še dodatnih varnostnih ukrepov. Če sadje in zelenjavo prihajata iz tretjih držav, kjer so predpisi morda nekoliko bolj ohlapni, je priporočljivo, da jih najprej temeljito operemo, lahko pa jih tudi namočimo v vodo s sodo bikarbono, saj ta snov pomaga pri odstranjevanju pesticidov. Če pa gre za pridelke, ki jih lahko olupljemo, to tudi storite – še posebej pri sadju z užitno lupino, kot so jabolka, hruške ali grozdje.

In kaj pa termična obdelava? Veliko ljudi misli, da bo s kuhanjem ali pečenjem pesticidi uničeni. To je le deloma res, saj pesticidi razpadajo hitreje pri višjih temperaturah, vendar pa lahko razgradni produkti, ki nastanejo ob tem procesu, predstavljajo dodatno tveganje za zdravje. Zato se priporoča previdnost – termična obdelava sicer pomaga, vendar pesticidi niso vedno popolnoma odstranjeni.

Pesticidi in njihov vpliv na zdravje: Zakaj moramo biti pozorni?

Učinki pesticidov na zdravje so še vedno predmet številnih raziskav, vendar so že zdaj znani nekateri ključni učinki. Kancerogenost, vpliv na plodnost, pa tudi nevrološki in endokrini učinki so le nekatere posledice, povezane z dolgotrajno izpostavljenostjo pesticidom. Čeprav se v Evropski uniji vsakodnevno izvaja strog nadzor, pa to ne pomeni, da smo popolnoma zaščiteni pred tem tveganjem. Zaradi tega je še vedno izredno pomembno, da kot potrošniki ostanemo osveščeni in sprejemamo ukrepe za zaščito svojega zdravja.

Kako bomo ravnali v prihodnosti?

Vsekakor je treba pohvaliti slovenski nadzor nad varnostjo hrane, vendar se moramo zavedati, da kljub strogi zakonodaji in naprednim postopkom preverjanja, nismo povsem zaščiteni pred nevarnostmi, ki jih lahko prinesejo pesticidi v hrani. Evropska zakonodaja je brez dvoma pripomogla k večji varnosti, vendar pa se ne smemo zanašati zgolj na državni nadzor. Ključnega pomena je, da vsak potrošnik poskrbi za temeljito čiščenje in obdelavo hrane, da bi zmanjšal tveganje za zdravje. V prihodnje bo zagotovo potrebna še večja osveščenost o tem, kako se lahko zaščitimo pred nevarnimi kemikalijami, ki jih najdemo v vsakdanjih živilih.

Napisal: E. K.

Vir: UVHVVR

Prepoved TikToka za mlade pod 16 let – ukrep, ki ga je sprejela Avstralija – je sprožil val razprav po vsem svetu. V času, ko so družbena omrežja za mlade več kot le digitalna igračka, so takšne omejitve pogosto sprejete z dvomi, a tudi z upanjem, da bodo prispevale k izboljšanju duševnega zdravja nove generacije. Kaj pa Slovenija? Bi lahko sledila avstralskemu zgledu?

Avstralski zakon: Odgovor na digitalno krizo?

Raziskave o vplivu družbenih omrežij že dolgo opozarjajo na skrb vzbujajoče trende. Nerealni standardi lepote, ki jih narekujejo filtri in influencerji, stalen pritisk po popolnosti ter povečana izpostavljenost spletnemu nasilju – vse to so nevarnosti, ki so postale sestavni del življenja mladih. Avstralija je s svojo zakonodajo, ki mladim pod 16 let prepoveduje uporabo družbenih omrežij, stopila korak naprej.

Tehnološka podjetja, kot so Meta (Instagram, Facebook), TikTok in Snapchat, so zakon hitro označila za »prehitro sprejetega«, opozarjajoč, da bi takšne prepovedi mlade lahko potisnile v “temne kotičke interneta”, kjer ni nadzora. Kljub temu je zakonodaja jasna: platforme morajo preverjati starost svojih uporabnikov, kršiteljem pa grozijo kazni v višini več milijonov evrov.

Ali je takšna prepoved mogoča tudi v Sloveniji?

Slovenija, ki ima podobno kot druge evropske države močno regulacijo glede varstva podatkov (GDPR), bi se z uvajanjem takšnih omejitev srečala z mnogimi izzivi. Eden ključnih je preverjanje starosti uporabnikov – bi lahko tehnologija, ki je namenjena tej nalogi, dejansko zagotovila zanesljivost, ne da bi ogrozila zasebnost posameznikov?

Poleg tega je družbena realnost v Sloveniji nekoliko drugačna. Mladi pri nas pogosto uporabljajo družbena omrežja ne le za zabavo, ampak tudi za učenje, komunikacijo s prijatelji in širjenje svojega socialnega kroga, zlasti v manjših krajih, kjer je fizični dostop do vrstnikov omejen. Odstranitev teh platform bi lahko povzročila več izolacije, kar bi nasprotovalo osnovnemu namenu ukrepa.

Družbeni kontekst in vpliv

Če bi Slovenija uvedla podobne ukrepe, bi to zagotovo sprožilo razprave med starši, šolami in mladimi. Na eni strani so očitne koristi: zaščita pred škodljivimi vplivi, manj časa pred zasloni, več možnosti za kvalitetno preživljanje prostega časa. Na drugi strani pa se postavlja vprašanje: ali bodo mladi našli alternative – manj nadzorovane, potencialno bolj škodljive spletne prostore?

Strokovnjaki opozarjajo, da prepovedi same po sebi niso rešitev. Pomanjkanje izobraževanja o odgovorni uporabi tehnologije in pomanjkanje nadzora doma pogosto pripeljeta do tega, da mladi preprosto najdejo obvode.

Kaj pravijo slovenski strokovnjaki?

Psihologi in pedagogi pri nas opozarjajo, da so negativni učinki družbenih omrežij neizpodbitni. A prav tako poudarjajo, da bi morale biti rešitve celovite. Prepoved, ki ni podprta z ozaveščanjem, dostopom do alternativnih dejavnosti in vključujočimi programi za krepitev socialnih veščin, tvega, da bo učinek zanemarljiv.

Po podatkih raziskave Safe.si več kot 90 % mladostnikov v Sloveniji uporablja družbena omrežja vsak dan, kar kaže na globoko vpetost teh platform v njihov vsakdan. Slovenija bi tako morala najti način, kako uravnotežiti koristi in tveganja uporabe družbenih omrežij – ne le z zakoni, temveč tudi z vzgojo.

Primerjava z drugimi državami

Poleg Avstralije so ukrepe za zaščito mladih uvedle tudi druge države. Francija zahteva, da otroci, mlajši od 15 let, pridobijo dovoljenje staršev za uporabo družbenih omrežij, medtem ko je na Kitajskem uporaba aplikacij, kot je Douyin (kitajska različica TikToka), omejena na 40 minut dnevno za mlajše od 14 let. Takšni ukrepi ponujajo vpogled v različne pristope, vendar se njihova učinkovitost še vedno ocenjuje.

Napisal: E. K.

Vir: www, Pexels

Kaj se zgodi, ko zakon, ki bi moral simbolizirati ljubezen in zvestobo, postane orodje za finančno korist? To vprašanje se zdaj postavlja v Avstriji, kjer je par iz Štajerske v obdobju 35 let izvedel kar 12 porok in ločitev – vse z enim ciljem: izkoristiti sistem pokojninskih zavarovanj. Ta nenavadna zgodba, ki meji na bizarno, razkriva, kako sta zakonca izigrala zakone in si s tem pridobila več kot 326.000 evrov.

Začetek nenavadne zgodbe

Vse se je začelo leta 1982, ko je danes 73-letna ženska, vdova po prvem možu, spoznala novega partnerja. Poročila sta se, a zakon ni trajal dolgo – šest let kasneje sta se ločila. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če ne bi kmalu sledila nova poroka – in nato še ena ločitev. Ta cikel sta ponavljala več kot tri desetletja, vse do leta 2019, ko je pokojninska zavarovalnica začela sumiti, da njuna zgodba ni zgolj plod ljubezni in nesporazumov.

Sistem v ozadju: Kako sta zakonca zlorabila zakon?

V Avstriji vdovska pokojnina pripada zakoncu, ki ovdovi, vendar se ta pravica prekine, če se vdova ali vdovec ponovno poroči. Tu pa je bila ključna taktika zakonca: po vsaki poroki sta se hitro ločila, s čimer je žena ohranila pravico do vdovske pokojnine, ki je znašala več tisoč evrov letno. Med ločitvijo sta še naprej živela skupaj – sodišče je kasneje ugotovilo, da njun življenjski slog nikakor ni odražal običajne dinamike ločenega para.

Vrhovno sodišče posreduje

Leta 2022 je žena, nezadovoljna z odločitvijo pokojninskega zavoda, ki ji je zavrnil nadaljnja izplačila, vložila pritožbo na vrhovno sodišče. Ta odločitev pa je sprožila obsežno preiskavo. Analiza podatkov o njunih porokah in ločitvah je pokazala, da sta zakonca v vseh teh letih izvedla dvanajst porok in enako število ločitev – vedno drug z drugim. To je sodišče ocenilo kot očitno zlorabo sistema.

Etika ali manipulacija?

Primer odpira pomembna vprašanja o zakonodajnih vrzelih in moralnih mejah. Na eni strani je treba priznati, da sta zakonca zgolj izkoristila pravne možnosti, ki so jima bile na voljo – tovrstne “luknje” v zakonodaji niso redkost. A na drugi strani se postavlja vprašanje etike: ali je sprejemljivo, da se zakon in ločitev, instituciji, ki naj bi temeljili na zaupanju in spoštovanju, uporabljata kot finančni instrument?

Kazenska ovadba in družbeni odzivi

Vrhovno sodišče je po preiskavi odločilo, da sta zakonca pokojninski zavod oškodovala za več kot 326.000 evrov. Proti njima je bila vložena kazenska ovadba na državno tožilstvo v Gradcu. Medtem ko javnost razmišlja o kompleksnosti primera, se mnogi sprašujejo, ali sta zakonca res storila kaznivo dejanje ali zgolj izkoristila slabosti v sistemu.

Napisal: E. K.

Vir: net.hr

V času, ko tehnologija vsak dan spreminja naše delo, komunikacijo in celo način razmišljanja, je digitalna pismenost postala nova oblika bralne in pisne pismenosti. Slovenska demokratska stranka (SDS) je prejšnji teden v parlamentarno proceduro vložila predlog novele Zakona o osnovni šoli, ki predvideva uvedbo obveznega predmeta računalništva in informatike v vseh razredih osnovne šole. Kaj to pomeni za prihodnje generacije, kako se primerjamo z drugimi državami in kaj na to pravi stroka?

Postopno uvajanje: premišljen korak ali zgolj začasen kompromis?

SDS predlaga, da se predmet uvede postopoma, s prvimi poskusnimi razredi šolskega leta 2027/2028, medtem ko bi leta 2030 postala obvezna za vse osnovne šole v Sloveniji. Poslanec SDS Andrej Hoivik je poudaril, da ima Zavod za šolstvo dovolj časa, da pripravi učne načrte in gradiva. Ta premišljen pristop se morda zdi smiseln, toda ali je šest let res dovolj za korenito prenovo izobraževalnega sistema?

Hoivik je poudaril, da je predlog zakona odgovor na alarmantne podatke: zadnja mednarodna raziskava je pokazala, da so slovenski osmošolci na področju računalniške pismenosti dosegli slabše rezultate kot pred desetletjem. “Če želimo biti sodobna država, ki sledi svetovnim trendom, preprosto ne smemo zaostajati,” je dodal.

Evropa že koraka naprej: kje je Slovenija?

Hoivik je opozoril, da ima skoraj polovica evropskih držav računalništvo in informatiko kot obvezna predmeta v osnovnih šolah. Bolgarija, Češka, Grčija, Poljska in Portugalska so predmet že vključile v prvih petih razredih, medtem ko ga v zadnjih triadah izvajajo Hrvaška, Latvija, Madžarska, Malta, Avstrija in Romunija. Slovenski izobraževalni sistem v tem kontekstu ostaja konzervativen – računalništvo trenutno obstaja zgolj kot neobvezni izbirni predmet, ki ga ponuja le 65 odstotkov osnovnih šol.

Se vprašate, zakaj so številke tako nizke? Mnogi učitelji opozarjajo na pomanjkanje usposobljenega kadra, neenotne učne načrte in nezadostno opremo. Čeprav bi bil predlog zakona korak naprej, se bo Slovenija soočila s številnimi infrastrukturnimi in kadrovskimi izzivi.

Kritičen pogled na digitalne kompetence slovenskih učencev

Raziskava računalniške pismenosti in mišljenja med mladimi je razkrila zaskrbljujoče trende: slovenski učenci so v mednarodnem merilu povprečni, vendar so njihovi rezultati nižji kot pred desetimi leti. Zakaj? Ena od možnih razlag je, da se mladi sicer intuitivno znajdejo z digitalnimi napravami, a pogosto ne razumejo osnovnih konceptov, kot so programiranje, algoritmi ali kibernetska varnost. Pritisk k boljši digitalni izobrazbi zato ne prihaja zgolj iz političnih vrst, temveč tudi iz gospodarstva. Združenje Manager je že leta 2023 pozvalo k uvedbi obveznega predmeta, saj podjetja vse bolj čutijo pomanjkanje digitalno kompetentne delovne sile.

Je digitalno znanje res prioriteta?

Čeprav je predlog SDS obsežen, se poraja vprašanje: ali je slovenska politika pripravljena podpreti takšen zakon? Hoivik je izrazil upanje, da bodo zakon podprle tudi koalicijske stranke in nepovezani poslanci. Obenem poudarja, da gre za strateško vprašanje, ki presega politična preigravanja. “To ni vprašanje le današnje šole, temveč prihodnosti slovenskega gospodarstva in družbe kot celote,” je izjavil.

Kritiki zakona pa opozarjajo, da bi bilo bolje najprej poskrbeti za enak dostop do opreme in interneta, saj digitalna neenakost med podeželjem in mesti ostaja velik izziv. Tudi vprašanje dodatnega izobraževanja učiteljev je ključno – kdo bo poučeval računalništvo in informatiko v vsaki osnovni šoli?

Napisal: E. K.

Vir: Združenje manager, Freepik