Nekdaj ponos, danes pa: “Zanemarjena in umazana”

LJUBLJANA – Mesto, ki je nekoč veljalo za ponos Slovencev, danes buri duhove s svojo podobo. Umazane ulice, propadajoče stavbe, grafiti – je to res odsev prestolnice ali zgolj trenutni kaos, ki ga je mogoče urediti?

Čopova ulica: od elegance do apokalipse

Ko se danes sprehodite po Čopovi ulici, vas ne pričaka tisto, kar bi morda pričakovali od enega najbolj znamenitih predelov slovenske prestolnice. Nič več vonja po svežem pecivu iz bližnje pekarne ali sijaja izložb, ki so nekoč privabljale tako domačine kot turiste. Namesto tega vas pozdravijo z grafiti prekriti zidovi, žalostno zaprte trgovine in občutek, kot da je čas tu obstal. “Vedno več trgovin zapira svoja vrata, stene pa so videti kot prizorišče urbane apokalipse,” je zapisala obiskovalka, ki je po dolgih letih znova obiskala mesto. Vir: družbeno omrežje.

Toda ali je res tako hudo? Ljubitelji Ljubljane bi morda rekli, da je mesto še vedno polno čara – le s spremenjeno, bolj alternativno estetiko. Konec koncev, grafiti niso nujno kazalec zanemarjenosti. Pa vendar, ko jih je toliko, da spominjajo na nekontrolirano ulično umetnost v New Yorku iz 70. let prejšnjega stoletja, težko rečemo, da gre za urbano lepoto.

Če je bil Tivoli nekoč sinonim za mirno sprehajališče, danes obiskovalce pričakajo nalomljene plošče na stopnicah, ki vodijo proti parku, in zapleveljene poti. Prebivalci ugotavljajo, da stanje ni le estetska težava, temveč tudi varnostno vprašanje. Ena izmed obiskovalk je zapisala: »Po šestih letih sem se prvič vrnila domov. Ljubljana mi je izgledala zanemarjena, brez tiste ‘beline’, ki smo jo nekoč tako opevali.«

Še več, težava niso zgolj grafiti in zapuščene fasade – razmajane plošče, neurejene poti in celo pomanjkanje osnovnih javnih storitev, kot so stranišča na avtobusni ali železniški postaji, kažejo na širši problem. Ali gre zgolj za pomanjkanje financ ali tudi za pomanjkanje vizije, kako naj bi prestolnica izgledala?

Primerjava z Bejrutom: pretiravanje ali brutalna resnica?

Med bolj odmevnimi komentarji na spletu je bil tisti, ki je Ljubljano primerjal z Bejrutom. Da, z Bejrutom. »Mesto, ki bi moralo sijati, zdaj spominja na razpadli Bejrut,« je zapisal anonimni uporabnik. Takšne primerjave morda zvenijo kot provokacija, a izražajo, kako globoko so nekateri razočarani nad trenutnim stanjem mesta.

Toda ali je Ljubljana res na poti, da postane balkanski Bejrut? Ali pa gre zgolj za odsev družbenega trenutka, ko nezadovoljstvo prebivalcev zaradi širših težav (politika, gospodarstvo) najde tarčo v svojem mestu? Težko je reči. A eno je gotovo: grafiti na Čopovi niso zgolj estetski problem, temveč simptom širše urbane krize.

Grafiti: umetnost ali vandalizem?

Ljubljana je nekoč skušala legalizirati ulično umetnost z določenimi grafitarskimi prostori, vendar se zdi, da se je stvar izmaknila nadzoru. Namesto nekaj premišljenih umetniških del danes mesto prekrivajo neurejene čačke. »Trubarjeva naj bi bila sinonim za urbano subkulturo, danes pa kaže na popolno neorganiziranost,« ugotavlja eden od prebivalcev. Vir: družbeno omrežje.

Seveda bi lahko rekli, da grafiti mestu dodajajo določeno surovost, pristnost – morda celo uporniški duh. Toda mejo med umetnostjo in vandalizmom pogosto določa kontekst. In ko grafiti prekrivajo zgodovinske fasade ali spomenike, težko govorimo o estetski vrednosti.

Kdo je kriv in kaj lahko storimo?

Kritike na račun mestne uprave in župana niso nič novega. Mnogi prebivalci menijo, da trenutna oblast ne daje prednosti osnovni infrastrukturi, kot so čiščenje mestnega jedra, urejanje javnih prostorov ali spodbujanje lokalnega gospodarstva. »Potrebujemo nekoga, ki bo znal uvesti red in obnoviti temeljne funkcije mesta,« je zapisal eden izmed anonimnih komentatorjev na spletu.

Rešitev? Morda dolgoročni načrt prenove, ki bi vključeval večjo participacijo prebivalcev, večjo regulacijo vandalizma in spodbujanje podjetnikov, da ponovno oživijo mestne ulice. Morda je čas za nov pogled na urbano upravljanje, ki bi Ljubljano vrnil med najlepše prestolnice Evrope.

Sreča se skriva v majhnih rečeh

Ljubljana je brez dvoma posebno mesto – a trenutne razmere, čeprav morda niso tako dramatične, kot jih nekateri opisujejo, kažejo na potrebo po spremembah. In te ne smejo biti zgolj kozmetične. Z dobro strategijo, ki bi združila estetiko in funkcionalnost, bi lahko mesto zasijalo v vsej svoji lepoti. A vprašanje ostaja: ima trenutna oblast dovolj volje in znanja, da to uresniči?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www