Bolniške odsotnosti v Sloveniji dosegajo rekordne ravni!

V zadnjih letih je bolniška odsotnost v Sloveniji dosegla raven, ki vzbuja resno zaskrbljenost – tako pri delodajalcih kot pri zdravstvenih institucijah. Če je še leta 2014 delež izgubljenih delovnih dni znašal 3,8 %, je v letu 2023 ta številka poskočila na 5,97 %! Kaj to pomeni? Če bi prevedli v konkretna števila: v letu 2023 smo v Sloveniji skupaj “nabrali” kar 18.295.988 dni bolniške, kar pomeni povprečno 19 koledarskih dni na zaposlenega. V primerjavi s povprečjem Evropske unije, ki se giblje med 3,2 in 3,5 %, smo očitno v zgornjem delu lestvice držav z najvišjo stopnjo bolniških odsotnosti.

Slovenci – res bolni ali samo dobro prilagojeni sistemu?

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da je rast bolniških odsotnosti posledica staranja prebivalstva in daljšanja delovne dobe. Vse več zaposlenih je starejših od 50 let, kar pomeni več kroničnih bolezni, več težav s kostno-mišičnim sistemom in posledično več izostankov. A po drugi strani je zanimivo dejstvo, da so izostanki pogosto najvišji ob petkih in ponedeljkih, kar nakazuje tudi na možno “podaljševanje vikenda”.

ZZZS je zato v zadnjih letih okrepil nadzore, pri čemer so ugotovili, da je bilo približno 5 % bolniških odsotnosti neupravičenih. V letu 2024 so opravili 4.859 nadzorov in v kar 215 primerih zaznali nepravilnosti. To pomeni, da se nekateri zaposleni na bolniški niso držali zdravniških navodil, opravljali so pridobitno dejavnost ali pa so preprosto nepojasnjeno manjkali na delu.

Finančna bomba, ki jo plačujemo vsi

Ni skrivnost, da bolniška odsotnost državo drago stane. Če so leta 2013 izdatki ZZZS za nadomestila znašali 224,7 milijona evrov, je ta številka do leta 2023 narasla na 606,9 milijona evrov! In to še ni vse – čeprav delodajalci v prvih 30 dneh bolniške krijejo stroške nadomestila plače, po tem obdobju breme prevzame ZZZS, torej pravzaprav vsi davkoplačevalci.

Če pogledamo zgolj obdobje med letoma 2020 in 2023, vidimo skokovito rast stroškov:

  • 2020: 444,2 milijona evrov,
  • 2021: 497,7 milijona evrov,
  • 2022: 689 milijonov evrov,
  • 2023: 606,9 milijona evrov.

Zanimivo je tudi to, da je najdaljša bolniška odsotnost v Sloveniji neprekinjeno trajala kar 14 let – to pomeni, da je nekdo že od marca 2011 na bolniški in še vedno ni zaključil svojega zdravljenja.

Primerjava s tujino: pri nas neomejena bolniška, drugje stroge omejitve

V večini držav EU je bolniška odsotnost časovno omejena, pri nas pa so stvari precej bolj ohlapne. V Nemčiji in Franciji je na primer mogoče biti na bolniški maksimalno eno leto, preden se delavca premesti v invalidsko upokojitev ali na drugo delovno mesto. Podobno velja za Avstrijo, kjer so bolniške strogo nadzorovane, nadomestila pa se s časom znižujejo, da bi se preprečilo podaljševanje odsotnosti.

Slovenija pa sodi v skupino držav (skupaj z Bolgarijo), kjer je trajanje bolniškega staleža neomejeno – kar pomeni, da lahko nekdo ostane na bolniški več let, brez da bi moral uradno preiti na invalidsko upokojitev ali kako drugače rešiti svojo delovno situacijo. To seveda pomeni, da imamo v primerjavi s številnimi drugimi državami višje stroške in večji pritisk na zdravstveni sistem ter gospodarstvo.

Kaj narediti? Ukrepi, ki jih predlagajo strokovnjaki

Da bi zmanjšali bolniške odsotnosti in preprečili zlorabe, strokovnjaki predlagajo več ukrepov:

  • Bolj strog nadzor in omejitve pri dolgotrajnih bolniških odsotnostih. To bi lahko vključevalo omejitev trajanja na eno ali dve leti, kot to že velja v večini drugih evropskih držav.
  • Prilagoditev delovnih mest starejšim zaposlenim. Ker je eden izmed ključnih razlogov za daljše bolniške prav staranje prebivalstva, bi bilo smiselno spodbujati bolj fleksibilne oblike dela in prilagoditev delovnih pogojev.
  • Spodbujanje hitrejše rehabilitacije in skrajšanje čakalnih vrst. Pogosto se zgodi, da delavec na bolniški čaka mesece ali celo leta na potrebno operacijo ali terapijo – kar pomeni, da se njegova odsotnost le še podaljšuje.
  • Bolj striktna pravila za preverjanje neupravičenih odsotnosti. Nekateri delodajalci že najemajo zasebne detektive, da preverijo, ali so zaposleni resnično bolni – toda to ni sistemska rešitev. Država bi morala bolj dosledno nadzorovati odsotnosti in jih v spornih primerih preverjati.
  • Višja odgovornost delodajalcev in zaposlenih. Medtem ko je v interesu vsakega delodajalca, da ima zdrave in učinkovite zaposlene, pa bi morali tudi delavci nositi večjo odgovornost za svoje zdravje.

Kako preprečiti, da ne postanemo “država na bolniški”?

Ob vsem tem se postavlja ključno vprašanje: je slovenski delovni trg v resnici preveč obremenjen, da ljudje ne zdržijo več v službah, ali pa gre za sistemske luknje, ki omogočajo pretirano izkoriščanje bolniške odsotnosti? Verjetno je resnica nekje vmes – a dejstvo je, da bo treba nekaj spremeniti, če ne želimo, da se Slovenija v prihodnosti znajde med evropskimi rekorderji po bolniških odsotnostih.

Napisal: E. K.

Vir: ZZZS, Freepik

“Bil je še pri zavesti… potem se ni več oglasil. Vedel sem, da je konec.” – Pretresljiva izpoved dispečerja

V Sloveniji se že desetletja pogovarjamo o potrebi po boljši organizaciji nujne medicinske pomoči (NMP), a realnost ostaja daleč od idealne. Težave s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo (HNMP) niso novost, a vsak nov primer, ko sistem zataji, spet odpre stara vprašanja. Zakaj nimamo nočnih poletov? Zakaj helikopterji niso enakomerno porazdeljeni? In zakaj se Slovenija na tem področju zdi skoraj desetletje za evropskimi standardi?

Helikopterska nujna medicinska pomoč: privilegij ali osnovna potreba?

V državah, ki se ponašajo z učinkovitimi sistemi nujne medicinske pomoči, je helikopterska asistenca samoumeven del reševalne verige. V Avstriji, na primer, helikopterji letijo 24 ur na dan, pri čemer imajo povprečen čas vzleta manj kot sedem minut. Že preprost vpogled v slovensko realnost razkrije, da pri nas situacija ni niti približno takšna.

HNMP v Sloveniji trenutno deluje samo v dnevnem času. To pomeni, da so bolniki, ki potrebujejo hitro oskrbo ponoči, v veliki meri prepuščeni kopenskim reševalnim enotam, ki pogosto potrebujejo pol ure ali več, da pridejo na kraj nesreče. Pri srčnem zastoju ali hudi notranji krvavitvi lahko že desetminutna zamuda pomeni razliko med ŽIVLJENJEM IN SMRTJO.

Po podatkih 24ur.com so leta 2023 helikopterske ekipe v Sloveniji opravile približno 600 posredovanj, a kar 20 % vseh nujnih primerov je ostalo brez ustrezne oskrbe, ker je bil nočni polet nemogoč.

Zakaj Slovenija še vedno nima namenskih helikopterjev?

Ena izmed ključnih pomanjkljivosti slovenskega sistema je dejstvo, da nima lastnih, izključno medicinskih helikopterjev. Trenutno helikopterske prevoze izvajata Slovenska vojska in Policija, a ti helikopterji niso primarno namenjeni zdravstvenim intervencijam. Posledica? Dodatni birokratski postopki, potreba po odobritvah, zamude pri vzletu.

Vlada je sicer v letu 2024 napovedala nakup dveh novih namenskih helikopterjev, vrednih skupno 37,5 milijona evrov, a vprašanje ostaja – bo to res rešilo problem? Glede na geografsko razgibanost Slovenije in potrebe po pokritju celotnega ozemlja bi strokovnjaki potrebovali vsaj štiri do pet stalno delujočih baz.

Zapletena aktivacija – nepotrebna birokracija ali varnostni ukrep?

Aktivacija HNMP bi morala biti hitra in avtomatizirana, a v Sloveniji je sistem neverjetno okoren. Po trenutno veljavnem protokolu mora zdravstveni dispečer najprej prepoznati potrebo po helikopterskem posredovanju, nato aktivirati zdravnika HNMP, ki preko telefonskega klica preveri razpoložljivost helikopterja. Ko zdravnik potrdi potrebo, je treba dobiti dovoljenje Operativnega centra Slovenske vojske (OC SV), ki šele nato posadki helikopterja izda ukaz za vzlet.

Vse to pomeni, da lahko od prvotnega klica do dejanskega vzleta mine tudi 15 minut ali več, medtem ko je v naprednejših sistemih, kot je nemški DRF Luftrettunghelikopter v zraku v manj kot petih minutah!

Osebna izpoved dispečerja: Ko sistem zataji, je prepozno

Prav posebej pretresljiv je primer, ki ga je opisal zdravstveni dispečer Domen Kleva. Sprejel je klic s Kočevskega – pacient, pripadnik Slovenske vojske, je imel hude težave z dihanjem, svojci pa so klicali v njegovem imenu. NMP Kočevje je potreboval skoraj 18 minut, helikopterska pomoč pa ni bila mogoča, saj HNMP v Sloveniji ne deluje ponoči.

Kljub vztrajnim klicem in obvodom protokola, ko je dispečer osebno kontaktiral Operativni center Slovenske vojske, je bil odgovor jasen – nočni let ni mogoč. Po desetih minutah pacient ni več odgovarjal na klice, ob prihodu reševalcev je bilo prepozno. Ta primer jasno kaže, kako lahko tog sistem in pomanjkanje fleksibilnosti neposredno vplivata na ŽIVLJENJA ljudi.

Tako se glasi izpoved:

Piše Domen Kleva – Slovenski namenski reševalni helikopter (FB javna skupina). Vir: X

Pred časom sem, kot zdravstveni dispečer, sprejel klic s Kočevskega. Bilo je ponoči, okoli 22. ure. Razlog: težko dihanje. Klicali so svojci, ki niso bili na kraju. Takoj po prejemu klica je bila izvedena aktivacija Nujne medicinske pomoči (NMP) Kočevje, ki do kraja (skupaj z aktivacijo) potrebuje okoli 18 minut (nujna vožnja ne predstavlja bistvene prednosti v nočnem času na ovinkasti na lokalni cesti).

Medtem ko je kolega (oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer) izvedel aktivacijo ekipe NMP, sem poklical pacienta, sicer pripadnika SV, ki je resnično težko dihal. Posumil sem na pljučni edem, življenjsko ogrožajoče stanje. S pacientom sem bil stalno na vezi, mu dal napotke naj ne govori, kako naj se namesti, povedal da bom ostal na vezi do prihoda reševalcev, da ga bom vsake toliko časa kaj vprašal, da spremljam njegovo zavest, ter da naj se pod nobenim pogojem ne uleže.

V vmesnem času sem z drugega telefona, mimo protokolov, ki veljajo za aktivacijo HNMP, kontaktiral Operativni center Slovenske vojske… tako poteka aktivacija HNMP, povedal da imamo nujni primer, da gre za pripadnika SV (njihovega človeka) in če obstaja kakršna koli možnost, da se dvigne helikopter, saj bo ekipa NMP Kočevje do Ljubljane potrebovala dobro uro vožnje? Odgovor (sicer prijazen) je bil, da te možnosti NI! Let v nočnem času, izven časa delovanja enote HNMP NI mogoč, čas delovanja pa je ‘v svetlem delu dneva’. Ljudje ponoči nimajo urgentnih zdravstvenih stanj!

Po okoli 10 minutah se mi gospod neha odzivati na klice. V moji glavi se porajajo vprašanja… je izgubil zavest ali zgolj odložil telefon in me ne sliši? Prekinem linijo, v kolikor je pri zavesti tvegam da ga ne bom več dobil saj lahko ostane njegov telefon zaseden… pa vendar obstaja možnost, da je zgolj odložil telefon in ne sliši mojega nagovarjanja, in pokličem nazaj. Če je izgubil zavest tako nimam kaj narediti, bom poklical svojce… morda pa se bo odzval na zvonenje telefona… 

Po kaki minuti zvonenja, se mi javi gospodova sodelavka, ki je z ženo ravno prišla na kraj. Pove, da je gospod neodziven in po mojih navodilih prične s stisi prsnega koša, kar nadaljuje do prihoda ekipe NMP Kočevje. V vmesnem času kolega na oddaji obvesti NMP Kočevje, da na kraju poteka oživljanje. Ekipa ima do kraja še okoli 3 minute.

Po dobrih 20 minutah nas ekipa obvesti, da je moški umrl. Sistem, za katerega je delal, ga je pustil na cedilu! Pacient je umrl medtem ko sva bila na zvezi, pred svojo ženo in stanovsko kolegico.

V kolikor bi bil sistem nujne medicinske pomoči ustrezno urejen, v kolikor bi bile baze HNMP smotrno postavljene (ena od baz v okolici Trebnjega), bi bil helikopter lahko na kraju (kljub nočnemu času) v manj kot 10 minutah. Pacient bi prejel ustrezno medikamentozno terapijo, bil pravočasno oskrbljen in predihavan, in bi imel možnost preživetja do UKC Ljubljana, kjer bi izvedli ustrezne posege. Pacient bi imel možnost! Tako pa smo človeka, ki še ni dopolnil 50 let izgubili. Pustili na cedilu!

S tem in kopico drugih intervencij ne bo živel Predsednik Vlade dr. Robert Golob, Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, Minister za obrambo Borut Sajovic, Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, vodja Letalske enote Policije Dejan Kink! S tem bomo živeli zdravstveni dispečerji, ki smo sprejemali klice, člani enot nujne medicinske pomoči, ker jim sistem ni omogočil, da bi rešili življenje… z izgubo pa bodo morali živeti svojci umrlih, ki jih je (in jih še bo) sistem pustil na cedilu.

Aktivacija helikopterja s strani zdravstvenega dispečerja poteka tako, da sprejemni (ali oddajno-nadzorni) zdravstveni dispečer prepozna potrebo po aktivaciji HNMP (sočasno se izvede aktivacija nujnega reševalnega vozila), oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer aktivira zdravnika HNMP, ta se posvetuje s piloti SV ali je intervencija mogoča (zaradi vremenskih pogojev, vidljivosti, možnosti pristanka, tehničnih razlogov). Ko (če) pilot potrdi možnost intervencije, oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer ZAPROSI Operativni center Slovenske vojske (OC SV) za aktivacijo helikopterja HNMP, OC SV pa izda posadki helikopterja ukaz o akciji. Nato oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer obveti Center za obveščanje Republike Slovenije (CORS), da je helikopter zaseden in nato še pristojni Regijski center za obveščanje (ReCO), da bo helikopter pristal na nekem kraju in če lahko aktivirajo ustrezne službe (običajno gasilce ali policijo), da zavarujejo kraj pristanka. Z izjemo aktivacije zdravnika HNMP noben korak ni avtomatiziran ali elektronsko podprt, gre za ‘telefončkanje’. Tudi odgovor zdravnika HNMP ali je intervencijo možno izvesti, se izvede s povratnim klicem zdravnika. Običajno se za aktivacijo HNMP porabi 2-5 minut, helikopter SV pa je v zraku po okoli 15 minutah od prvega stika s HNMP, ko bi bil v urejenih sistemih že na kraju.

Zaradi slabe organizacije sistema se pogosto aktivira najmanj dva resursa, nujno reševalno vozilo in helikopter, saj do trenutka vzleta helikopterja ne vemo, ali bo ta dejansko poletel, in do trenutka pristanka ne vemo, ali bo lahko pristal (uporabe vitla praktično ni – sploh če v naprej ni bilo povedano da bo vitlanje potrebno)!

Primarne aktivacije HNMP v Sloveniji praktično ni, saj bi to pomenilo, da se HNMP odzove takoj, da je v zraku v 3-5 minutah in na kraju v najmanj 15 minutah od aktivacije, da je na kraju prva… mi pa praktično v vseh primerih na kraju nujno reševalno vozilo in druge intervencijske službe, ki poskrbijo za pristanek helikopterja, ekipa HNMP pa pomaga pri oskrbi pacienta in izvede transport v bolnišnico. Pa še ta ekipa (HNMP Brnik) je pogosto v zimskem času (zaradi smučarskih nesreč) in v poletnem času (zaradi gorskih nesreč)  zasedena zaradi izvajanja drugih celo nenujnih intervencij. Zaradi VEČNAMENSKOSTI helikopterja.”

Grafični prikaz optimalne razporeditve baz HNMP: Robert Sabol - Slovenski namenski reševalni helikopter
Grafični prikaz optimalne razporeditve baz HNMP: Robert Sabol – Slovenski namenski reševalni helikopter. Vir: X

Kaj bi Slovenija morala nujno spremeniti?

V strokovni javnosti se pogosto omenja primer Avstrije, kjer imajo helikopterji tri stalne baze (Dunaj, Innsbruck, Graz), kar omogoča hitro pokritost celotne države. V Sloveniji trenutno helikopterji vzletajo iz Brnika, Maribora in Postojne, kar pomeni, da so dolenjska, notranjska in obalna regija slabše pokrite.

Strokovnjaki predlagajo postavitev dodatne baze v okolici Trebnjega, ki bi lahko skrajšala odzivne čase za jugovzhodno Slovenijo in Belo krajino, kjer so trenutne zamude najbolj problematične.

Poleg tega bi bilo nujno potrebno:

  • Uvesti 24-urno pripravljenost HNMP.
  • Narediti postopek aktivacije bolj avtomatiziran in hiter.
  • Zagotoviti več kot dva namenska medicinska helikopterja.
  • Izboljšati sodelovanje med reševalnimi enotami in vojsko/policijo.

Kako dolgo še?

Vsako leto v Sloveniji zaradi pomanjkanja hitre zdravstvene pomoči umre več deset ljudi, ki bi jih lahko rešili z boljše organiziranim sistemom HNMP. Vprašanje ni več, ali Slovenija potrebuje reformo, temveč zakaj do nje še ni prišlo. Je to posledica finančnih omejitev? Birokracije? Politične neodločnosti? Odgovore bomo morda nekoč dobili, a za tiste, ki so zaradi tega sistema že izgubili življenje, je žal prepozno.

Viri:

  • “Helikopterska pomoč: Koliko nas stane?” (svet24.si)
  • “Helikopterska nujna medicinska pomoč neenotno razvita po EU” (insajder.com)
  • “Slovenija kupuje nova helikopterja za HNMP – a bo to dovolj?” (24ur.com)
  • “Strokovna izhodišča za prenovo sistema NMP v Sloveniji” (gov.si)
  • X

Pripravil: N. Z.

Na urgenco nekateri zaradi ušesnega masla? Poglejte, zakaj boste za to morda plačali vi!

V zimskih mesecih, ko gripe in viroze napolnijo čakalnice, so urgence po Sloveniji pod hudim pritiskom. Toda, ali ste vedeli, da med bolniki, ki v paniki poiščejo nujno medicinsko pomoč, niso le tisti z resnimi zdravstvenimi težavami, ampak tudi ljudje, ki imajo – na primer – težave z ušesnim maslom? Zdi se neverjetno, a statistike iz nekaterih zdravstvenih domov kažejo, da dve tretjini obiskovalcev urgence ne potrebujejo takojšnje pomoči. In to postaja vse večji problem, tako za bolnike kot za sistem.

Urgenca ali osebni zdravnik? Velikokrat napačna odločitev

Čeprav je urgenca namenjena reševanju življenjsko ogrožujočih stanj, jo številni uporabljajo kot bližnjico za dostop do zdravnika, še posebej zdaj, ko so čakalne vrste pri osebnih zdravnikih daljše kot kdajkoli prej. “Če grem na urgenco, bom vsaj v nekaj urah prišel do zdravnika,” si mislijo nekateri. A realnost je pogosto drugačna – v resnici lahko na pregled čakajo tudi več ur, pri čemer tisti, ki nujno potrebujejo obravnavo, čakajo še dlje.

Primer iz Ljubljane: prejšnji konec tedna je zaradi izjemnega navala Zdravstveni dom Ljubljana aktiviral celo načrt množične nesreče, ker je bilo osebje tako preobremenjeno. Na urgenco so prihajali bolniki z vsem mogočim – od vročine, ki je trajala nekaj ur, do bolečin v križu, za katere niso vzeli niti enega analgetika.

Koliko vas lahko stane nenujni obisk urgence?

Čeprav marsikje še vedno velja nenapisan pravilo, da se nenujne obravnave ne zaračunavajo, se stvari spreminjajo. V nekaterih zdravstvenih ustanovah je že mogoče dobiti račun za obisk, ki ni bil ocenjen kot nujen. Po uradnih cenikih v Ljubljani lahko pacient, ki bi lahko obiskal osebnega zdravnika, na koncu plača:

  • 11 evrov za kratek obisk,
  • 27 evrov za prvi kurativni pregled,
  • 30 evrov za odstranitev klopa,
  • 20 evrov za izdajo nenujne napotnice,
  • 15 evrov za predpis recepta.

To pomeni, da lahko zaradi napačne odločitve hitro plačate od 15 do 30 evrov – kar je še vedno manj kot samoplačniški obisk pri zasebniku, a vseeno nepotreben strošek.

A veste, kdaj morate dejansko na urgenco?

Ljudje pogosto niso prepričani, ali je njihova težava res nujna ali ne. Zdravniki priporočajo preprosto pravilo: če težava ogroža vaše življenje, povzročate neznosne bolečine ali tvegate trajne posledice, morate takoj na urgenco. V vseh drugih primerih je bolj smiselno obiskati osebnega zdravnika ali dežurno ambulanto.

Primeri, ko NUJNO obiščete urgenco:

  • Močan pritisk v prsih, težave z dihanjem, sum na srčni infarkt ali možgansko kap.
  • Huda poškodba – zlom, močna krvavitev, hude opekline.
  • Izguba zavesti, huda dezorientacija.
  • Akutna alergijska reakcija s težavami pri dihanju.

Primeri, ko bi morali raje obiskati osebnega zdravnika ali dežurno ambulanto:

  • Prehlad, vneto grlo ali viroza.
  • Zmerne bolečine v križu, vratu ali ramenih.
  • Blage prebavne težave, kot so slabost ali rahla driska.
  • Težave, kot so glivične okužbe, kožni izpuščaji ali vneto uho.

Rešitev? Zdravstvena pismenost in dostop do osebnega zdravnika

Slovenija ima enega najboljših zdravstvenih sistemov v Evropi, a njegovo delovanje ogroža slaba dostopnost do družinskih zdravnikov in naraščajoče število nepotrebnih obiskov urgenc. Rešitev? Boljša zdravstvena pismenost in hitrejši dostop do osebnega zdravnika.

V nekaterih državah, kot so Danska, Nizozemska ali Nemčija, deluje sistem, kjer pacienti najprej pokličejo telefonski zdravstveni posvet, kjer jih usposobljeni medicinski delavci usmerijo k pravi obravnavi – bodisi k osebnemu zdravniku, dežurni ambulanti ali urgenci. Takšni sistemi učinkovito zmanjšajo nepotrebne obiske in razbremenijo zdravstvo.

Dokler pa bo v Sloveniji urgenca še vedno prva izbira za vse, ki ne morejo ali nočejo čakati na pregled pri osebnem zdravniku, bo kaos v zimskih mesecih ostal naša realnost. A naslednjič, ko boste razmišljali o tem, da bi zaradi zamašenega ušesa obiskali urgenco, se vprašajte – ali je to res nujno? Morda boste prihranili čas, denar in predvsem prostor tistim, ki ga resnično potrebujejo.

Napisal: E. K.

Vir: ZD LJ, Freepik

Čudežne tablete za odvajanje od kajenja: Zakaj slovenski kadilci ostajajo brez dostopa do učinkovite rešitve?

V Združenem kraljestvu so kadilci dobili novo upanje za opustitev kajenja – na recept jim bo na voljo zdravilo Vareniklin, ki dokazano zmanjšuje potrebo po nikotinu. To zdravilo, ki vpliva na možgane in s tem zmanjšuje željo po kajenju, je bilo nekoč dostopno tudi v Sloveniji pod imenom Champix. Zakaj pa ga danes ni več mogoče dobiti pri nas in ali obstaja možnost, da ga ponovno uvedemo?

Vareniklin: Revolucija v odvajanju od kajenja

Vareniklin, ki se jemlje nekaj mesecev, je zelo učinkovit pri odvajanju od kajenja. Njegova učinkovitost je primerljiva z elektronskimi cigaretami in boljša od nikotinskih obližev ali žvečilnih gumijev. Zdravilo deluje na specifične receptorje v možganih, kar zmanjša užitek ob kajenju ter ublaži odtegnitvene simptome. Nacionalna služba za zdravje (NHS) v Združenem kraljestvu zdaj ponuja Vareniklin na recept, kar pomeni, da imajo kadilci brezplačen dostop do te pomoči. V Sloveniji pa je zgodba žal drugačna.

Zakaj Vareniklin ni več na voljo v Sloveniji?

Vareniklin, znan pod blagovno znamko Champix, je bil v Sloveniji dostopen do leta 2021, a so ga zaradi prisotnosti nečistoč umaknili s trga. Po besedah strokovnjaka z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), dr. Tomaža Čakša, je zdravilo Champix predstavljalo pomembno orodje v boju proti kajenju in je pomagalo mnogim Slovencem. “Odkar zdravila ni več, se je možnost opuščanja kajenja precej zmanjšala,” opozarja Čakš, ki si želi, da bi zdravilo ponovno postalo del rednega programa za opuščanje kajenja.

Zdravilo, ki ni prinašalo dobička

Specialistka interne medicine, dr. Mihaela Zidarn s Klinike Golnik, pojasnjuje, da je bil Vareniklin verjetno umaknjen s trga, ker ni prinašal zadostnih finančnih koristi za proizvajalca. Podobna usoda je doletela tudi zdravilo Zyban, ki se je prav tako uporabljalo pri odvajanju od kajenja. Zidarnova dodaja, da je Vareniklin učinkovita pomoč, a če proizvajalci ne vidijo ekonomske priložnosti, zdravila ne bodo tržili.

Strogi postopki za dovoljenje za promet

Kot pojasnjujejo na Javni agenciji za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), mora vsako zdravilo, preden pride na trg, pridobiti dovoljenje za promet. Proizvajalec ali njegov zastopnik mora predložiti obsežno dokumentacijo, ki dokazuje varnost, učinkovitost in kakovost zdravila. Če so vse zahteve izpolnjene, lahko nacionalni organ – v Sloveniji je to JAZMP – izda dovoljenje za promet. Vendar pa mora biti na koncu tudi proizvajalec tisti, ki vloži predlog za začetek trženja.

Ali obstaja možnost, da bi Vareniklin znova prišel na slovenski trg?

Po besedah dr. Čakša in dr. Zidarnove bi lahko Vareniklin ponovno postal dostopen, če bi proizvajalec pokazal interes za pridobitev dovoljenja za promet in če bi bil pripravljen sodelovati z zdravstvenimi institucijami. S tem bi lahko Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) odločal o možnosti, da bi zdravilo krili iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To bi omogočilo kadilcem, da bi zdravilo dobili brezplačno, če bi jim ga predpisal zdravnik.

Trenutne možnosti za slovenske kadilce

Kljub odsotnosti Vareniklina imajo slovenski kadilci na voljo nekaj drugih možnosti za opustitev kajenja. Zdravstveno-vzgojni centri v zdravstvenih domovih nudijo individualno in skupinsko svetovanje, kadilci pa lahko kupijo tudi nikotinske nadomestke, kot so obliži, žvečilke in inhalatorji, vendar morajo stroške kriti sami, saj jih ZZZS ne krije. Dr. Zidarn poudarja, da je uporaba registriranih nikotinskih nadomestkov priporočljiva, saj lahko pripomore k uspešnemu odvajanju.

Elektronske cigarete – dobra alternativa?

V Veliki Britaniji lahko kadilci na recept prejmejo tudi paket za elektronsko kajenje (vejp) za nekaj tednov, vendar slovenski zdravniki ostajajo skeptični. Dr. Mihaela Zidarn opozarja, da nadomeščanje kajenja z vejpom pomeni le menjavo ene oblike zasvojenosti z drugo. Podobno meni tudi dr. Čakš, ki poudarja, da elektronske cigarete niso prava rešitev za opuščanje kajenja, saj zgolj vzdržujejo nikotinsko zasvojenost.

Kaj pa prihodnost?

Trenutno ni jasno, ali se bo Vareniklin ponovno vrnil na slovenski trg. Vendar pa strokovnjaki verjamejo, da bi moral biti del programa za opuščanje kajenja, saj ima potencial, da pomaga številnim kadilcem, ki se želijo osvoboditi nikotinske odvisnosti. Do takrat bodo slovenski kadilci morali iskati druge načine, da premagajo to škodljivo navado in si izboljšajo zdravje.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Ali bo Slovenija ostala brez urgentne medicine?

Slovenska urgentna medicina se sooča s hudimi težavami. Preobremenjeni zdravniki, pomanjkanje kadra in dolge čakalne dobe so le nekateri od izzivov, s katerimi se sooča ta ključna veja zdravstva. Vlada se zaveda resnosti problema in je napovedala več ukrepov za izboljšanje stanja. Med njimi so nagrajevanje zdravstvenih delavcev, uvedba novih specializacij in širitev mreže urgentnih centrov. Vendar pa se zastavlja vprašanje, ali bodo ti ukrepi dovolj za rešitev kompleksnega problema.

Pomanjkanje zdravnikov in sestre

Eden od največjih problemov slovenske urgentne medicine je pomanjkanje zdravnikov in medicinskih sester. Mladi zdravniki se vse manj odločajo za specializacijo iz urgentne medicine, saj je delo izjemno zahtevno in stresno. K temu prispevajo dolge delovne ure, velika odgovornost in relativno nizke plače. Tudi med medicinskimi sestrami je veliko nezadovoljstvo, saj so preobremenjene in podplačane.

Nove specializacije in nagrade

Vlada je napovedala uvedbo novih specializacij za medicinske sestre in zdravstvenike v urgentni dejavnosti. Ta ukrep bi lahko pripomogel k povečanju števila usposobljenega kadra. Poleg tega bo ministrstvo za zdravje nagradilo zdravstvene delavce glede na obremenitve, kar bi lahko motiviralo zdravnike, da ostanejo v urgentni medicini.

Širitev mreže urgentnih centrov

Drugi pomemben ukrep je širitev mreže urgentnih centrov. Manjši satelitski centri naj bi razbremenili večje bolnišnice in zagotovili boljšo dostopnost do nujne medicinske pomoči v lokalnih okoljih.

Kaj pa pravijo strokovnjaki?

Predsednica Zdravniške zbornice Slovenije Bojana Beović poudarja, da je treba izboljšati pogoje dela urgentnih zdravnikov, tako kar se tiče delovnih obremenitev kot tudi plač. Po njenem mnenju gre za izjemno težko delo, ki pa seveda rešuje življenja. Podobnega mnenja je tudi predsednik Sekcije za urgentno medicino Gregor Prosen, ki opozarja na velike urne obremenitve in stres, ki ga zdravniki doživljajo.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Kaznovana pediatrinja zaradi prekomernega dežurstva: Sistem kaznuje zavzetost namesto, da bi jo spodbujal

Slovensko javno zdravstvo se sooča z nenehnimi izzivi, med katerimi sta pomanjkanje zdravnikov in preobremenjenost obstoječega zdravstvenega osebja. Primer Mateje Predalič, dr. med., specialistke pediatrije iz Zdravstvenega doma Črnomelj, ki je bila kaznovana zaradi prekomernega dežurstva v Splošni bolnišnici Novo mesto, pa je še dodatna ilustracija teh težav. Kljub prizadevanjem, da bi pomagala otrokom in podprla svoje kolege v novomeški bolnišnici, je bila vpisana v evidenco storilcev prekrškov in plačala denarno kazen.

Mateja Predalič, zdravnica z več kot 26-letnimi izkušnjami v pediatriji, je v novomeški bolnišnici preživela večino svoje kariere, zadnji dve leti pa je zaposlena v Zdravstvenem domu Črnomelj. Kljub novi zaposlitvi se je odločila, da bo še naprej dežurala v bolnišnici, saj je želela pomagati otrokom in razbremeniti svoje kolege. Prek podjemne pogodbe je namesto dovoljenih osmih ur tedensko pogosto dežurala do 12,5 ure, kar je presegalo dogovorjene omejitve. Ko je zdravstveni inšpektorat to odkril, je bila kaznovana zaradi prekomernega dela in vpisana v evidenco storilcev prekrškov, kar je povzročilo veliko razočaranje pri zdravnici.

Primer Predaličeve osvetljuje nepravilnosti in pomanjkljivosti v slovenskem zdravstvenem sistemu. Kljub pomanjkanju zdravnikov in potrebam po dodatnem kadru, je zdravnica, ki je želela pomagati, kaznovana. To je še posebej presenetljivo, saj se v času stavk in javnih debat o zdravstvu pogosto pojavljajo očitki na račun zdravnikov, ki naj bi delali premalo ali se izogibali odgovornostim. V primeru Predaličeve pa je kaznovana zdravnica, ki je svojo zavzetost in predanost delu pokazala z nadpovprečnim številom opravljenih ur.

Zdravstveni inšpektorat se je pri kaznovanju Predaličeve skliceval na Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki jasno določa omejitve glede števila ur, ki jih lahko zdravnik opravi pri drugem izvajalcu zdravstvenih storitev. Vendar pa ta primer kaže na potrebo po prilagoditvi zakonodaje glede na realne razmere v slovenskem zdravstvu, kjer je pomanjkanje kadra pogosto ovira za zagotavljanje nemotenega zdravstvenega varstva.

Predaličeva je po kazni izrazila svoje razočaranje nad sistemom in poudarila, da si vedno prizadeva pomagati otrokom in kolegom, tudi na račun lastnega časa in zdravja. Poudarila je, da so njeno pripravljenost delati dodatno izkoriščali za reševanje kadrovskih stisk, zdaj pa se počuti kaznovano za svojo zavzetost. Poleg tega je izrazila skrb, kako bo bolnišnica ob upoštevanju strogih pravil glede delovnih ur v prihodnje zagotavljala dovolj pediatrov za dežurstva.

Primer Mateje Predalič kaže na nujnost sprememb v zakonodaji in upravljanju zdravstvenega sistema, ki bi omogočile boljše pogoje za delo zdravnikov ter hkrati zaščitile tiste, ki so pripravljeni narediti več za svoje paciente. Namesto kaznovanja bi bilo smiselno razmisliti o sistemu spodbud za tiste zdravnike, ki se izkažejo z dodatno pripravljenostjo pomagati, saj je to ključnega pomena za delovanje javnega zdravstva, še posebej v času kadrovskih stisk in povečanih potreb po zdravstvenih storitvah.

EK; Facebook, Pexels