MARIBOR – “Rodil se je moj učitelj” – Indira Ekić iskreno o poti do materinstva

Indira Ekić, znana medijska osebnost, je javno delila izjemno čustveno porodno izkušnjo, ki je, kot pravi sama, ni mogla predvideti niti v svojih najbolj divjih sanjah – niti v tistih, kjer se vse zdi popolno, a ti na koncu nekaj manjka.

Porod. Ena tistih življenjskih izkušenj, ki jih, čeprav si o njih preberemo cele knjige, poslušamo zgodbe prijateljic in na YouTubu pogledamo več ur posnetkov, preprosto ne moremo povsem razumeti – dokler se ne zgodi. Indira Ekić je skozi 14 ur popadkov doživela vse: od vzponov, padcev in trenutkov, ko bi najraje dvignila roke, do končne zmage, ki ji je spremenila življenje. “Moj porod je bil daleč od idealnega,” je zapisala na svojem Instagram profilu (vir: Instagram profil Indire Ekić). Kdo bi si mislil, da lahko 14 ur popadkov pusti tako globok pečat – ne le na telesu, ampak tudi na duši?

View this post on Instagram

A post shared by Indira Ekic (@indiraekic)

Ko načrti trčijo v realnost

Indira se je na porod pripravljala, kot bi se pripravljala na pomemben projekt – vse je bilo načrtovano, od dihalnih tehnik do vizualizacije tistega sanjskega trenutka, ko prvič vidiš svojega otroka. A življenje, kot vedno, poskrbi za nepričakovano. Epiduralna analgezija, ki je za marsikatero žensko v Sloveniji rešitev pri lajšanju bolečin, je tudi pri njej odigrala ključno vlogo. Po podatkih (NIJZ) se za epiduralno odloči približno tretjina porodnic v Sloveniji – torej ni ravno “redka odločitev”, a kljub temu ostaja tema, ki vzbuja deljena mnenja.

“Najprej si misliš, da zmoreš vse sama – ker, hej, kdo pa bolje obvlada tvoje telo kot ti sama? In potem pride trenutek, ko preprosto moraš priznati, da ne gre več,” je zapisala. Kdo bi si mislil, da so trenutki ranljivosti lahko pravzaprav najmočnejši?

“Rodil se je moj učitelj”

Indira je v svojem zapisu večkrat poudarila, da ji je največjo moč dal sin – njen “učitelj”. Kot pravi, jo vsak dan opominja na pomen potrpežljivosti in brezpogojne ljubezni. A hkrati priznava: materinstvo ni popolna slika, kot jo pogosto vidimo na Instagramu. Je kaos, je neprespanost in je neskončno vprašanje: “Ali sem dovolj dobra?”

In vendar, čeprav je porod trajal 14 ur – kar je precej nad povprečjem, saj večina porodov v slovenskih bolnišnicah po podatkih (Statistični urad RS) traja med 6 in 12 urami – je Indira našla moč v trenutkih, ki so se zdeli skoraj preveč. “Ko sem ga prvič držala v naročju, je bilo, kot da bi se ves ta kaos sestavil v nekaj, kar ima smisel,” je zapisala. Je to trenutek, ko se vse bolečine, frustracije in dvomi preprosto razblinijo? Ali je to zgolj prvi test brezpogojne ljubezni?

Podpora – tista, ki jo včasih spregledamo

Zanimivo je, kako pogosto v zgodbah o porodu izpustimo vse tiste majhne, a ključne elemente – od zdravnikov in babic do partnerjev, ki v sobi čakajo, trepetajo in hkrati držijo vse skupaj. Indira je izpostavila pomen tega, da si obkrožen z ljudmi, ki jim lahko zaupaš. “Ko sem bila na najnižji točki, sem prosila za pomoč,” je zapisala in dodala, da je znati prositi za pomoč eden najpomembnejših korakov v življenju – ne le med porodom.

Po podatkih (NIJZ) ima vsaka porodnica v Sloveniji pravico do prisotnosti partnerja ali druge spremljevalne osebe, kar lahko bistveno zmanjša stres. A koliko žensk si to dejansko privošči? In koliko jih v strahu pred “šibkostjo” zavrne pomoč, ki bi jim morda olajšala eno najzahtevnejših izkušenj v življenju?

Zakaj je ta zgodba pomembna?

Indirina zgodba ni le osebna izkušnja – je okno v realnost, ki je mnogi nočejo priznati. Porod ni vedno idiličen trenutek, prežet z veseljem in solzami sreče. Je izziv, ki zahteva ne le fizično pripravljenost, ampak tudi čustveno stabilnost. Zanimivo je tudi, kako so sledilci reagirali na njeno iskrenost – več kot 8000 všečkov in stotine komentarjev dokazujejo, da je iskrenost še vedno cenjena v svetu, kjer se pogosto izpostavljajo le “filtrirane resnice”.

Njena zgodba odpira tudi vprašanja o realnosti porodniških izkušenj v Sloveniji. Ali imamo kot družba dovolj odprte diskusije o tem, kaj porod dejansko pomeni? Ali ženske prejmejo dovolj informacij o možnostih, ki so jim na voljo?

Indira Ekić je s svojo izpovedjo naredila več kot le delila osebno zgodbo – odprla je vrata k razumevanju, empatiji in predvsem hvaležnosti za vse tiste majhne, a pomembne trenutke, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne.

Iz uredništva pa Indiri in njenemu partnerju iskreno čestitamo in želimo vse dobro!

Napisal: N. Z.

Vir: IG, www

“Enkrat proti jutru je prišla do mene in se začela pogovarjati z mano. Vprašal sem jo, kaj bo spila. Rekel sem ji, naj se usede v separe, jaz pa sem šel po pijačo. Med pitjem sva se pogovarjala.”

TREBNJE – „V diskoteko je redno hodila ena zelo luštna punca, ki se je oblačila kot poceni k****. Nočem biti nesramen, ampak tako je bilo. Večkrat sem jo opazoval od daleč, konkretnega koraka do nje pa si nekako nisem upal naredi. Imel sem občutek, da so ji všeč popolnoma drugačni fantje od mene,“ v svoji knjigi Vse se da, če se hoče! zapiše Tomaž Gorec, eden najbolj branih blogerjev in zagotovo eden izmed elitnih vplivnežev na slovenski sceni. Danes objavljamo drugo od njegovih zgodb v sila zanimivi knjigi. Takole Gorec piše dalje:

Odpeljal jo je domov

„Enkrat proti jutru je prišla do mene in se začela pogovarjati z mano. Vprašal sem jo, kaj bo spila. Rekel sem ji, naj se usede v separe, jaz pa sem šel po pijačo. Med pitjem sva se pogovarjala. Kmalu mi je povedala, da nima prevoza in če bi jo jaz peljal. Odgovoril sem, da nemogoče, ker sem čisto preveč pijan. Vztrajala je, da mora nekako priti domov. Doma je bila iz Ljubljane. Rekel sem ji, da greva lahko do mene domov in se skupaj naspiva za par ur, da pridem k sebi, nato pa jo lahko peljem domov. Strinjala se je. Ko sva prišla k meni, sva se ulegla v posteljo. Poskušal sem jo objeti, a ni bila za, tako da sem kmalu odnehal.“

Vaš zanimajo še ostale Tomaževe zgodbe iz njegove knjige? Potem vabljeni k branju in nakupu knjige:

Knjiga “Vse se da, če se hoče!” – avtor: Tomaž Gorec (tomazgorec.si)

In potem dodaja:
„Ko sva se zbudila, me je pograbila groza, ko sem se spomnil, kako izgleda. Res je bila oblečena kot poceni kurba. Nadstropje nižje so živeli moji starši. Upal sem samo, da je mama ne bo videla, ko bova šla iz hiše. Ko sva šla po stopnicah, se mi je zdelo, da gre namerno počasi, da bi jo kdo videl. Srečno sem jo pripeljal tja, kamor je želela. Ko sem prišel domov, me je na stopnicah čakala mama in mi rekla: »A zdaj si začel pa kurbe domov voziti?« Mnogo let kasneje sem slišal, da je punca res pristala med prodajalkami ljubezni. Še danes sem vesel, da ni kazala interesa zame.“

Vaš zanimajo še ostale Tomaževe zgodbe iz njegove knjige? Potem vabljeni k branju in nakupu knjige:

Knjiga “Vse se da, če se hoče!” – avtor: Tomaž Gorec (tomazgorec.si)

Pripravil: Nadlani.si
Foto: www