Na prvi pogled bi 13. februar verjetno marsikomu zlezel mimo brez večjega odmeva – pravzaprav bi ga marsikdo verjetno kar pozabil, če se ne bi zgodili nekateri ključni zgodovinski dogodki, ki so ta dan zaznamovali v preteklosti. Ampak, ko enkrat začnemo raziskovati, se izkaže, da ima ta datum svojo težo. Morda ne danes, v svetu, kjer so vsi očarani z iskanjem »instantne« resnice in hitro dostopnimi informacijami. Toda, ko pogledamo, kaj vse je 13. februar že prinesel, si postavimo vprašanje – ali je vse, kar danes šteje, zgolj to, kar hitro mine? Ali pa bi se morali malce bolj poglobiti v to, kaj nas zgodovina lahko nauči za prihodnost?

Zgodovinski trenutki 13. februarja

13. februar je vedno bil in bo ostal pomemben dan za tiste, ki verjamejo v moč zgodovine, čeprav smo mnogi to žal že pozabili. Leta 1130 je bil izvoljen papež Inocenc II. Po njegovi izvolitvi so se začeli pomembni politični in verski premiki, ki so vplivali na evropsko zgodovino in oblikovali življenje Cerkve. In, kot pri mnogih papeških izvolitvah, smo se verjetno vsi že nekoliko preveč navadili na to, da se pretekli dogodki – pa naj bodo še tako prelomni – le ponavljajo skozi zgodovinske učbenike, medtem ko jih praktično nikoli ne obravnavamo dovolj globoko.

Po drugi strani pa ni težko razumeti, da je dan, kot je 13. februar 1542, močno zaznamoval Catherine Howard, peta žena angleškega kralja Henrika VIII., ki je bila obsojena na smrt zaradi prešuštva. Zgodbe o prešuštvu in zgodovinskih prelomnicah so pogosto pretirane in romantizirane v filmih, vendar nas vprašanje ostaja – zakaj so tovrstni dogodki vedno obarvani z toliko tragičnosti, hkrati pa pogosto prezremo njihovo širšo politično in družbeno ozadje? Kaj, če so bile take odločitve samo manjše pege v širšem političnem slogu tega časa?

Praznovanje dogodkov, ki so zaznamovali svet

Potem pa je tu še zgodba o Portugalski, ko je leta 1668 Španija priznala neodvisnost Portugalske. Nekaj več kot 350 let kasneje si bomo verjetno bolj zapomnili, kaj pomeni politična dinamika današnjega sveta, kot to, kar so takratne države počele v svojih bojih za prevlado. Se res zavedamo, kako so si moči skozi stoletja oblikovale celotno geopolitiko? Ali pa smo zgolj naveličani ponavljanja zgodovinskih lekcij, dokler nas ne udari v obraz nekaj resnega? Še danes je mogoče opaziti, kako močne države včasih ignorirajo interese manjših, le da je danes vse skupaj le malo bolj zapakirano v lepem političnem celofanu.

Čeprav 13. februar pogosto prinaša te velikanske zgodovinske dogodke, pa moramo izpostaviti še nekaj – leta 1689 so William III. in Mary II. postala sovladarja Anglije, kar je imelo velik vpliv na ustavno ureditev in našo sodobno demokracijo. In ko danes pogledamo na britansko monarhijo – ki ima skorajda več gledalcev na Instagramu kot političnih odločitev – nas preplavi vprašanje: Kaj so si ljudje tedaj predstavljali pod “demokracijo”? Je danes mogoče zares reči, da smo napredovali v pravem smislu besede, ali pa zgolj ponavljamo zgodovinske scenarije v bolj “modrih” in »cool« izvedbah?

Začetek pomembnih vojnih in političnih odločitev

Nič pa ne ponazarja grenkega okusa zgodovine bolj kot bombardiranje Dresdna 13. februarja 1945. Zavezniki so začeli obsežno uničenje tega mesta, in to je bilo brez dvoma eden izmed tistih trenutkov, ki se jih spomnimo v zgodovini, vendar se pojavi vprašanje: Ali so bili cilji te operacije zares potrebni? Ali pa je šlo zgolj za vojno, kjer je moči že zmanjkalo, zato so se zavezniki zatekli k brezobzirnim metodam? Tudi danes se postavlja vprašanje, kako upravičeni so bili določeni vojaški ukrepi, ki so povzročili nepopravljivo škodo. Na kaj smo pripravljeni, da bi dosegli »konec«, in ali smo sploh pripravljeni priznati vse tiste, ki so bili ob tem “neposrečeni?”

Slovenija na današnji dan

Seveda pa ni treba pozabiti na Slovenijo, ki je vsako leto na ta dan prav tako delovala v kulturnih okvirih. Tudi če ni uradni praznik, 13. februar vseeno predstavlja zgodovinske danosti. Tako kot so slovenske galerije na tem dnevu obdarjene z razstavami, ki si jih lahko ogledajo številni obiskovalci, je razstava v Kranju “Pesniške oblike v Prešernovi poeziji” le še ena v seriji, ki nas spominja na našo kulturno dediščino. Vse to je lepo in pohvalno, a vprašanje ostaja – Ali ob vsem tem kulturnem praznovanju zares razumemo pomen teh dni, ali pa so to samo še ene priložnosti za večjo zabavo in obvezno druženje? Ali znamo kot narod ceniti te trenutke? Smo pripravljeni spremeniti svet okrog sebe?

Ali se sploh spominjamo preteklosti?

13. februar je zagotovo pomemben datum – ne le zaradi zgodovinskih dogodkov, ki so oblikovali svet, ampak tudi zaradi tega, kar nam lahko pove danes. Ampak kaj se sploh naučimo iz teh zgodb, ko živimo v svetu, kjer je vse minljivo, kjer je informacija na dosegu roke, vendar jo hitro pozabimo? Kje so tiste dolgoročne spremembe, ki bi nas resnično lahko popeljale v boljšo prihodnost? Morda je ta dan kot vsaka druga obletnica – trenutek, ko si nekaj obljubimo, a nič ne naredimo.

Napisal: E. K.

Vir: www, Wikipedia

11. februar je eden tistih dni, ki se, čeprav na prvi pogled morda ne zgleda kot nekaj posebnega, skriva za sabo kopico zanimivih, pogosto tudi izzivalnih dogodkov. In prav to je lepota teh običajnih dni, ki se na koncu zdijo vse prej kot navadni. Ko se ozremo na današnji datum, si lahko postavimo vprašanje – kaj vse nam pravzaprav pomeni ta dan? Ali nam zgolj dopušča pogled v preteklost, ki se zdi oddaljena, ali je morda trenutek, da se vprašamo, kako se odzivamo na današnje izzive? Oglejmo si ključne trenutke, ki so ta dan pustili svoj pečat na svetu – in tudi v Sloveniji.

Stanko Bloudek: Nekoč slovenski junak, danes le še del zgodovine?

Začnimo z enim od največjih slovenskih športnih pionirjev – Stankom Bloudkom. Ob praznovanju njegovega rojstnega dne, 11. februarja 1890 v Idriji, se zagotovo vsi spomnimo njegovih dosežkov. Tudi tisti, ki se niti ne spomnijo točno, kaj je Bloudek sploh storil, si ga lahko povežejo s smučarskimi skakalnicami. Toda kaj pomeni Bloudek v današnjem času? Ali je njegov vpliv na slovenski šport, arhitekturo in inženirstvo še vedno živ, ali pa se je preprosto izgubil v poplavi novodobnih medijev in vplivov iz tujine? Sodobne skakalnice, ki so postale svetovno prepoznavne, so odraz njegovega dela, toda večina ljudi danes najbrž ne pomisli na ime tega pionirja, ko se usede na smučarske naprave v Planici ali drugje. Je mogoče, da smo v svoji zasičenosti z novimi obrazami, športnimi zvezdami in globalizacijo pozabili, kdo so bili resnični graditelji teh zmagovitih poti? Morda bi bilo dobro, da se vsaj ob praznovanju Bloudkovega dne spomnimo, koliko dolgujemo ljudem, ki so Slovenijo postavili na zemljevid še dolgo pred tem, ko je postala “smučarska velesila.”

Svetovni dan bolnikov: Zakaj ga spregledamo?

Na 11. februar pa se spomnimo tudi svetovnega dneva bolnikov, praznika, ki je bil ustanovljen leta 1993 s strani papeža Janeza Pavla II. No, morda praznik ni povsem pravi izraz – kajti ali lahko trdimo, da resnično praznujemo ta dan? Ali pa gre zgolj za spominski trenutek, ko si vseeno obrišemo solze in si priznamo, da bi lahko naredili več za tiste, ki trpijo, bodisi zaradi bolezni bodisi zaradi pomanjkanja osnovnih zdravstvenih potrebščin? Sodobni svet, kjer napredna medicina, raziskave in tehnologija postajajo vse bolj dostopni, ima vendarle številne pomanjkljivosti, ki jih pogosto spregledamo. In če smo že tako napredni, zakaj potem še vedno obstajajo številni posamezniki, ki zaradi pomanjkanja denarja, dostopa do zdravljenja ali zgolj zaradi nebrzdanih birokratskih ovir ne dobijo ustrezne pomoči?

Da, na današnji dan si bomo verjetno spomnili, da bolniki niso le številke in statistike, ampak ljudje z zgodbami, družinami in neizmernimi potrebami. Kljub temu pa bi bilo dobro, da se vprašamo, koliko resničnega vpliva imajo praznovanja takšnih dni na konkretne spremembe v zdravstvu in družbenih sistemih. Praznik ali pa le enkratna priložnost za občutek dobrodelnosti – morda bi lahko poiskali bolj trajnostne rešitve za težave, s katerimi se soočajo milijoni ljudi po svetu.

Svetovni dan žena in deklet v znanosti: Enakopravnost ali le še en “lep” dan v koledarju?

Nato pa imamo še en praznik – svetovni dan žena in deklet v znanosti. Morda se sliši kot zelo napreden korak proti enakopravnosti in vključevanju žensk v znanstvene sfere, toda ali je ta dan res zgolj simbol, ali pa dejansko odpira vrata za tiste, ki si želijo slediti znanstveni poti? Razumemo, da je za veliko žensk v znanosti, ki se borijo proti stereotipom, diskriminaciji in podcenjevanju, ta dan morda opomnik, da niso pozabljene – vendar, kaj pa v praksi? Ali je ta dan le lep in prijeten trenutek v koledarju, ko vemo, da se tovrstni problemi pojavljajo vsak dan, ali pa je resno orodje za spodbuditev sprememb? In kako se lotiti pravega napredka, ko se soočamo z institucionalnimi ovirami, ki se morda zdijo pretežke za premagati? Kljub številnim prizadevanjem, so ženske v znanosti še vedno precej podzastopane, in včasih se zdi, da so prazniki, kot je ta, le poskus zakrivanja dejanske pomanjkljivosti, ki jo imamo pri zagotavljanju enakih možnosti.

Zgodovinski dogodki: Vse se vrti v krogu

Nekateri pomembni dogodki tega dne so seveda prisotni v vsakem zgodovinskem učbeniku, vendar je prav zanimivo opazovati, kako se zgodovina ponavlja – včasih tudi na nekoliko nepričakovane načine. Tako, 11. februarja leta 1990, je bil Nelson Mandela po 27 letih zapora izpuščen iz ječe, kar je pomenilo pomemben korak v boji proti apartheidu. Verjetno ni treba poudarjati, kako prelomna je bila ta odločitev, ampak vprašajmo se – ali ni to zgolj potrditev, da smo ljudje pogosto pripravljeni ignorirati osnovne človekove pravice, dokler so situacije tako ekstremne, da jih prepoznamo? In če že govorimo o tovrstnih pomembnih trenutkih, koliko takšnih “Mandela trenutkov” potrebujemo, preden bomo spoznali, da moramo resnično ukrepati že ob najmanjšem sumu neenakopravnosti in zatiranja?

Praznik ali trenutek resnice?

Torej, kaj nam pomeni ta 11. februar? Ali smo zares pripravljeni sprejeti izzive, ki jih prinaša svetovni dan bolnikov, dan žena v znanosti in spomin na svetovne junake? Praznovanje teh dni je vse prevečkrat le zgolj opomnik na težave, ki se jih pogosto ne zavedamo do trenutka, ko so neposredno pred nami. In kot vedno, se ob teh praznikih sprašujemo – je to le priložnost za lepih besedah, ali pa bi morali resnično, vendar resnično, ukrepati?

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Vsak datum na koledarju skriva zgodbe. Nekatere so velike, epske, polne dramatičnih preobratov; druge pa, vsaj na prvi pogled, nepomembne. A poglejmo bližje – 30. januar nas uči, da zgodovina pogosto hodi po tanki črti med veličastnim in pozabljivim.

Vzemimo na primer Budišinski mir, podpisan leta 1018. Ta sporazum je končal dolgoletno nemško-poljsko vojno. Čeprav je bil Budišinski mir sklenjen pred več kot tisoč leti, nas spominja na eno od tistih resnic, ki je danes še bolj očitna – meje, pa naj bodo politične ali fizične, so pogosto le črte v pesku. Zgodovina bi nas morala naučiti, da je mir dragocen – ampak bodimo realni, koliko ljudi danes sploh ve, kaj je Budišinski mir?

Celje – zgodovina srebra in grofov

Pa poglejmo, kaj ta dan pomeni za Slovenijo. 30. januar 1323 – prvič se v pisnih virih omeni mesto Celje. Takratna transakcija – 500 mark srebra – je bila zagotovo poslovni dosežek, ki bi ga danes primerjali z nakupom nepremičnine na najbolj prestižni lokaciji. Ulrik V. Pfanberški in Elizabeta Goriška sta zastavila svojo polovico celjskih posesti, in čeprav tega takrat zagotovo nista vedela, je bilo Celje na poti, da postane eno ključnih središč slovenskega prostora.

Kasneje je mesto postalo znano kot dom Celjskih grofov, družine, ki je zaznamovala srednjeveško Evropo. A, kot pri vseh velikih zgodbah, tudi ta ni bila brez tragičnega konca – zadnji grof je bil umorjen leta 1456. Danes je Celje ponosno na svojo zgodovino – toda ali Celjani res nosijo to dediščino v srcu, ali pa so grofje le nekaj, kar omenimo turistom?

Poe in njegov Krokar – glas preteklosti, ki odmeva še danes

V literarnem svetu je 30. januar prav tako pomemben. Leta 1845 je Edgar Allan Poe prvič objavil svojo pesem “Krokar”, ki je hitro postala sinonim za gotiko in melanholijo. Pesem, v kateri ponavljajoči se stavek “Nikoli več” dobi skoraj hipnotičen učinek, je še danes opomnik, da sta strah in žalost univerzalni čustvi. Morda zato “Krokar” še vedno odmeva – ker se vsi kdaj pa kdaj znajdemo v temi, kjer se zdi, da ne bo nikoli več svetlobe.

Poejeva zgodba nas tudi opominja, kako kruto je lahko življenje genijev. Bil je nerazumljen, finančno nestabilen in osamljen – ironično, kajne, da njegove pesmi danes prinašajo milijone, a v času življenja ni imel niti za dostojen obrok?

Danes v Sloveniji: kultura med domačim kavčem in trebanjskimi odri

Vrnimo se v sodobnost. 30. januarja 2025 se po Sloveniji odvija kar nekaj kulturnih dogodkov, ki ohranjajo našo živahno tradicijo. Kavč Festival, na primer, prinaša umetnost v domače prostore. Koncept je preprost – umetnik pride k vam, namesto da bi vi šli v gledališče ali koncertno dvorano. A hkrati je ideja revolucionarna, ker razbija klasične predstave o tem, kaj je kultura.

V Trebnjem pa bo danes potekala monokomedija “Jamska ženska”, ki z igrivo noto razbija stereotipe o moških in ženskah. Predstava, ki je morda klišejska na prvi pogled, odpira vprašanja, ki jih radi pometemo pod preprogo – zakaj so razlike med spoloma vedno tako problematične, ko pa vsi vemo, da brez njih ne bi bilo nobene iskrice?

Vodnarji in njihova vizija: zakaj je 30. januar poseben?

Astrološko gledano je 30. januar dan Vodnarja – znamenja, ki simbolizira napredek in inovativnost. Vodnarji so tisti, ki gledajo v prihodnost, a jih pogosto motijo ljudje, ki živijo v preteklosti. So vizionarji, a tudi trmasti posamezniki, ki včasih hitijo prehitro. Je morda prav to razlog, da je ta dan tako bogat z dogodki, ki so premikali meje – pa naj bodo to politične, kulturne ali družbene?

Kaj nas uči 30. januar?

Če kaj, nas 30. januar uči, da je zgodovina vedno blizu, čeprav se zdi oddaljena. Dogodki tega dne – od mirovnih sporazumov in prvih omemb mest do literarnih presežkov in kulturnih revolucij – nas opominjajo, da je vsak dan priložnost za ustvarjanje nečesa novega. Vprašanje pa je, ali bomo priložnost izkoristili, ali pa bomo, kot Poejev krokar, le opazovali z veje in si šepetali: “Nikoli več.”

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Ste vedeli, da se je na današnji dan skozi stoletja zgodilo marsikaj, kar bi danes lahko primerjali z dobrim trilerjem ali celo kakšno črno komedijo? Leta 904 je, na primer, papež Sergij III. prevzel papeštvo – ne ravno prostovoljno. Po burnih spletkah in izrinjanju tekmecev je postavil temelje za obdobje, ki bi ga lahko poimenovali kar »cerkvena telenovela«. Če kaj, je to dokaz, da se politika in cerkev nikoli nista sramežljivo držali vsaka na svojem koncu.

Še bolj zanimivo je, da je na današnji dan leta 1595 svet prvič ugledal eno najbolj slavnih ljubezenskih tragedij, Romea in Julijo. Shakespeare je občinstvu predstavil zgodbo, ki je morda najbolj znana po tem, kako močno jo je sodobna popkultura izrabila. Kolikokrat ste že slišali frazo »Romeo in Julija« v kakšnem reklamnjem sloganu ali romantičnem filmu? Ironično, ljubezenska zgodba, ki je bila vse prej kot srečna, danes služi kot simbol idealne romance.

Slovenski kontekst: od samostanov do tehničnih dosežkov

Pa poglejmo bližje domu. 29. januar 1782 je bil za Slovenijo prav poseben dan – vendar ne ravno vesel za kartuzijane v Bistri. Jožef II., avstrijski cesar in pionir razsvetljenskega absolutizma, je tisti dan ukinil njihov samostan. Razsvetljenost, pravijo? Za koga že? Medtem ko je cesar prenavljal družbo, so menihi izgubljali streho nad glavo. A vseeno – nekaj dobrega je iz tega nastalo. Bistra je danes dom Tehniškega muzeja Slovenije, kjer lahko med drugim občudujete tehnične dosežke, ki morda navdušujejo, a tudi opominjajo, kako hitro gre svet naprej. Se sploh še kdaj spomnimo, da je bil ta kraj nekoč zatočišče duhovnosti?

Ko Poe razkrije temo in prižge svečo

Edgar Allan Poe je bil eden tistih ljudi, ki je v svojem času imel težave, danes pa velja za genija. Na današnji dan leta 1845 je prvič objavil svojo pesem “Krokar”, eno najbolj prepoznavnih pesmi v ameriški literaturi. Kdo bi si mislil, da bo preprosta fraza “Nikoli več!” postala tako močan simbol obupa in vztrajnosti hkrati? Poejeva zgodba je opomnik, da velikokrat prepoznavamo genialnost šele, ko je prepozno – morda bi se morali tega naučiti in začeti ceniti talente, ko jih imamo pred nosom.

Danes v Sloveniji: vonj kulinarike in prihodnosti

Pogled na današnji dan v Sloveniji nam razkrije nekaj bolj konkretnega – in morda bolj okusnega. GASTexpo – Sejem okusov, ki bo potekal v Ljubljani, bo združil kulinarične mojstre, gostince in tiste, ki vedo, kako zadovoljiti brbončice. A bodimo iskreni: ali to pomeni, da bomo na koncu res dobili večjo kulinarično raznolikost, ali bomo spet obtičali pri “trojčku” – kranjski klobasi, štrukljih in potici? Slovenija ima ogromno kulinaričnega potenciala, vprašanje pa je, ali ga znamo izkoristiti.

Vodnarji in njihova znamenja

Astrološki pogled na današnji dan razkriva še nekaj zanimivega. Vodnar, ki vlada 29. januarju, je znan po svoji inovativnosti, drugačnosti in humanitarnosti. To je znamenje, ki stremi k napredku – a včasih tako zelo, da ga okolica komaj dohaja. Je pa to tudi opomnik, da bi lahko bili vsi malo bolj drzni, malo manj ujeti v cone udobja.

Kaj nas uči 29. januar?

Na koncu je 29. januar opomnik, da so pomembni dogodki pogosto spregledani, dokler jih ne pogledamo skozi drugačno lečo. To je dan, ki združuje drzne poteze, kulturne dosežke in težke življenjske zgodbe. Je dan, ki nas poziva, da se vprašamo: Ali smo zadovoljni z vlogo opazovalca zgodovine, ali želimo postati njeni ustvarjalci? Odgovor je, kot vedno, v naših rokah – če si le upamo.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Na prvi pogled je 28. januar eden izmed tistih dni, ki jih večina preskoči na koledarju. A, kot se pogosto izkaže, je to dan, poln zgodovinskih momentov – če le znamo pogledati dovolj pozorno. Zgodovina ima svoje igrive načine, kako nas opomni, da se vse vedno nekako vrti v krogu. Na ta datum je cesar Henrik IV. leta 1077 romal v Canosso, da bi prejel papeževo odvezo. Zamislite si to ponižanje: cesar, ki pred vrati v snegu čaka tri dni in tri noči, dokler ga papež ne sprejme. In zakaj? Zaradi politične igre, ki jo danes prepoznamo pod drugim imenom – PR stunt. Ali pa morda ne?

Če preskočimo nekaj stoletij naprej, pridemo do leta 1918, ko je bila ustanovljena Rdeča armada. To je bil čas, ko so se zgodovinski tokovi menjavali hitreje kot vreme na Gorenjskem. Rdeča armada je postala simbol moči – in tudi opozorilo, da moč brez vizije pogosto vodi v kaos. Se nam to zdi znano? Poglejmo okoli sebe – ideologije morda niso več oblečene v rdečo zvezdo, a zgodba ostaja enaka.

Izum, ki je oblikoval otroštvo (in našo potrpežljivost)

Ah, legokocke – preprosta ideja iz leta 1958, ki je postala več kot igrača. Kdo med nami ni vsaj enkrat zaklel, ko je stopil na kakšno pozabljeno kocko? A ironija je tu globlja: legokocke nas ne učijo le gradnje in ustvarjalnosti, ampak tudi potrpežljivosti. Če gradimo nekaj velikega – bodisi stolp iz kock ali družbo – se moramo pripraviti na nekaj neuspehov in precej bolečih korakov.

Ko so tragedije kolektivni šok

28. januar 1986. Ime Challenger je sprva obetalo uspeh, napredek, preboj v neznano – toda eksplozija raketoplana po vsega 73 sekundah je opomnila, da tudi najboljša tehnologija in človeški talent nista brez napak. Ta dogodek ni pretresel le Amerike, ampak celoten svet. In kaj smo se naučili? Morda tega, da ambicije pogosto prehitevajo realnost. A čeprav nas zgodovina opozarja, se zdi, da smo neizmerno vztrajni pri ponavljanju istih napak.

Slovenija in njen prelomni trenutek

Poglejmo domače dvorišče: 28. januar 2004 je za Slovenijo poseben dan. Takrat je parlament ratificiral pristopno pogodbo k Evropski uniji – trenutek, ko smo si rekli: »Pridružimo se veliki družini.« Seveda so bila pričakovanja ogromna, skoraj naivna. Večja integracija, lažji dostop do trgov, boljša birokracija… ja, prav ste prebrali – boljša birokracija. Danes, z nekaj distance, se sprašujemo: smo res izkoristili vse, kar nam je EU ponudila? Ali pa smo ostali pri svoji najljubši športni disciplini – iskanju krivde pri drugih?

28. januar 2025: dogajanje doma

Letos bomo na Bledu priča Slovenskemu Startup Forumu, ki obeta povezovanje podjetnikov in državnih akterjev. Lepo se sliši, kajne? A če smo čisto iskreni – kolikokrat smo že slišali za take dogodke, ki končajo s kupom lepih obljub in malo dejanj? Morda pa je čas, da od besed preidemo k dejanjem?

Poleg tega bo potekal Kavč Festival, ki prinaša kulturne dogodke v intimno domače okolje. To je opomnik, da kultura ne potrebuje velikih odrov, ampak le ljudi, ki jo znajo ceniti. Vse to se dogaja na dan, ki nas spodbuja k razmisleku – o velikih in malih stvareh.

Kaj pravi astrologija?

Za vse ljubitelje zvezd: 28. januar je v znamenju Vodnarja. Vodnarji slovijo po svoji viziji, inovativnosti in želji po izboljšanju sveta. Če kdaj, je danes priložnost, da se vprašamo: kje smo lahko boljši? In ne, odgovor »nikjer« ni možnost.

Povzetek: Kaj nas 28. januar uči?

Na koncu gre pri 28. januarju za več kot le zgodovinske dogodke. Gre za dan, ki nas opominja, da so prelomnice povsod – če jih le znamo prepoznati. Je dan, ki nas uči potrpežljivosti, spominja na ceno ambicij in nas vabi k razmisleku o lastnih korakih. Boste danes naredili kaj, kar bo nekoč zgodovinska opomba – ali pa boste samo čakali na boljši trenutek? Odločitev je, kot vedno, vaša.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Vsak dan ima svojo zgodbo, a 24. januar se zdi kot tisti dan, ko zgodovina pokaže svoj široki spekter – od kraljev, ki so ustvarjali imperije, do naravnih katastrof, ki so spremenile pokrajino in življenja, pa vse do sodobnih umetniških provokacij. Slovenija? Ne skrbite, tudi mi imamo svoj košček v tej razgibani zgodbi.

Matija Korvin: Kralj, ki je s knjigami gradil mostove

Leta 1458 je bil za kralja Češke in Ogrske izbran Matija Korvin, ime, ki ga zgodovinarji danes omenjajo s precejšnjim občudovanjem. Njegova “Corvina” knjižnica, ena največjih zbirateljskih zakladnic tistega časa, je postala simbol renesanse v Srednji Evropi. Matija ni bil zgolj vojskovodja, bil je tudi zaščitnik znanja in umetnosti – nekaj, kar vladarjem danes pogosto manjka.

Pa Slovenija? Morda nismo bili neposredno pod njegovim vplivom, a Korvinova kulturna in politična zapuščina se je širila po regiji in vplivala na razvoj številnih področij, tudi pri nas.

Potres v Shaanxiju: Naravna katastrofa, ki je presegla vse meje

1556. Kitajska. Provinca Shaanxi. Najsmrtonosnejši potres v zgodovini. S številkami, ki še danes jemljejo sapo – 830.000 mrtvih. Če primerjamo, je to, kot da bi celotna Slovenija izginila z zemljevida.

Kaj nas ta tragedija uči? Preprosto, da kljub vsem tehnološkim dosežkom še vedno ostajamo nemočni pred močjo narave. In čeprav potresna varnost v Sloveniji ni najbolj vroča tema, bi se morda morali spomniti na leta 1895, ko je Ljubljano stresel katastrofalen potres – a z neprimerno manj smrtonosnimi posledicami.

Laibach: Ko glasba ni samo glasba

Če obstaja nekaj, kar Slovenijo postavlja na svetovni kulturni zemljevid, je to gotovo Laibach. Od prvih nastopov, polnih kontroverznih simbolov in težkih industrijskih zvokov, do mednarodne slave, ki je prišla z nastopi v Severni Koreji – Laibach ni zgolj glasbena skupina, temveč fenomen.

In danes? 24. januarja 2025 bo skupina nastopila v Mariboru, kar je del njihove aktualne turneje. Ta koncert bo še ena priložnost, da se spomnimo, kako lahko umetnost presega meje – politične, kulturne in glasbene. Pa še namig: če mislite, da je Laibach preteklost, se pripravite na presenečenje. Njihova glasba je bolj relevantna kot kdajkoli prej.

Svetlobna gverila: Ljubljana v novi luči

Festival Svetlobna gverila, ki se začenja 24. januarja 2025 v Ljubljani, je nekaj, kar navdihuje in očara. Letos z naslovom “Transformacije” raziskuje, kako lahko svetloba spremeni prostor in percepcijo. Če ste kdaj videli, kako svetloba oživi temačne ulice Ljubljane, potem veste, zakaj ta dogodek pritegne množice.

A festival ni zgolj estetski užitek. Je tudi sporočilo – kako lahko umetnost osvetli težave sodobnega sveta, naj bo to klimatska kriza ali družbena neenakost. Če ste skeptični, obiščite kakšno instalacijo. Lahko, da boste odšli drugačni, kot ste prišli.

Kaj nam 24. januar lahko ponudi?

Morda je ta dan le še en v nizu, morda pa je opomnik. Opomnik, da so prelomnice povsod – v zgodovini, naravi, umetnosti in kulturi. Ali pa v majhnih zgodbah, ki jih pogosto prezremo. Matija Korvin je združeval regije in kulturo, potres v Shaanxiju je pokazal krhkost našega obstoja, Laibach pa nas uči, da so meje pogosto zgolj iluzija.

Vsak dan je lahko priložnost, da osvetlimo preteklost in se vprašamo: kaj bomo ustvarili danes, da bo 24. januar prihodnosti postal dan, ki ga bodo pisali prihodnji zgodovinarji?

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik

Zgodovina je čudna stvar. Nekateri dnevi so popolnoma pozabljivi – tisti, ko na koledarju piše “sreda”, zunaj dežuje, v kavarni zmanjka mleka za kapučino, vi pa ostanete brez občutka, da bi se zgodilo kaj pomembnega. 20. januar pa ni eden izmed teh dni. Ta datum je poln prelomnic, ki so oblikovale svet in zaznamovale generacije. Od ustanov parlamenta do konca dolgih vojn in nepozabnih ikon filmskega platna – vse to se je zgodilo prav danes.

Angleški parlament: “Glas ljudstva ali šov plemiških privilegijev?”

Leta 1265 je angleški plemič Simon de Montfort naredil nekaj, kar je bilo za tisti čas skorajda revolucionarno – sklical je parlament, kjer so poleg plemičev sedeli tudi predstavniki mest, običajni meščani. Ja, verjetno so se tisti najbogatejši še vedno držali za glavo ob misli, da bi kdo, ki nima grajskega naslova, imel mnenje o pomembnih stvareh. Ampak to je bil začetek. Majhen korak proti temu, kar danes poznamo kot parlamentarna demokracija.

Čeprav je bil to zgolj “pilotni projekt” in je trajalo še stoletja, preden so množice dejansko dobile svoj glas, je Montfortu uspelo nekaj, kar je mnogim vladarjem prej in kasneje spodletelo: postavil je vprašanje, ali mora biti odločanje res privilegij peščice. Če bi danes gledali to situacijo z distanco, bi lahko rekli: “Simon, ti si bil eden tistih, ki je prvi rekel: ‘Hej, pa dajte ljudi vsaj vprašat!'”.

Rusko-poljski spor: Premirje ali premor pred naslednjo vojno?

Premirja so zanimiva reč. Na papirju zvenijo lepo – mir, roke se stisnejo, orožje utihne. A zgodovina nas uči, da so pogosto zgolj preludij novega konflikta. 20. januarja 1667 je bilo podpisano premirje v Andrusovu, ki je končalo 13-letno vojno med Rusijo in Poljsko. Na prvi pogled: “Bravo, diplomacija!” Toda, poglejmo malo globlje.

Rusija je dobila ogromna ozemlja, ki so danes del Ukrajine, Belorusije in Smolenska. Poljska? No, izgubila je precej. Če bi se to zgodilo danes, bi bila diplomatska pogajanja naslovnica vseh medijev – “Poljska izgublja, Rusija krepi svoj položaj!” Če povlečemo vzporednice z današnjimi političnimi napetostmi na vzhodu, hitro ugotovimo, da zgodovina ni le učiteljica življenja – včasih je zlovešča prerokinja, ki nam šepeta: “Videli ste že to predstavo.”

Audrey Hepburn – Igralka, ki ni bila le obraz hollywoodskih sanj

Zdaj pa zavijmo iz zgodovinskih bojišč naravnost na rdečo preprogo. 20. januarja 1993 nas je zapustila Audrey Hepburn, ženska, ki ni bila zgolj filmska zvezda, ampak utelešenje elegance in preprostosti. Filmi, kot so “Rimske počitnice”, “Zajtrk pri Tiffanyju” in “Sabrina”, so postali klasike, ker je imela Audrey tisti “nekaj”, kar je povzdignilo vsak kader v čarovnijo.

Toda Hepburn je bila več kot samo prelepa ikona v večerni obleki s cigaretnim držalom v roki. Po svoji filmski karieri se je posvetila delu z UNICEF-om in obiskovala najrevnejše predele sveta. Kako je iz zvezdniške Hollywoodske dive postala humanitarka? Zato, ker je razumela, da prava veličina ne prihaja s slavo, ampak z delom za druge. Lahko bi rekli, da so njeni najbolj ganljivi nastopi potekali stran od kamer, v zapuščenih vasicah in z otroki, ki so jo gledali z enakim občudovanjem kot nekoč njeni oboževalci v kinematografih.

In Slovenija? Kaj pa kulturni januar?

Priznajmo – v slovenski zgodovini 20. januar ni zapisan kot dan monumentalnih dogodkov. Pa vendar, zima pri nas ni nikoli dolgočasna. Januarski večeri so polni kulturnih prireditev, od koncertov v Slovenski filharmoniji do gledaliških premier in literarnih večerov. V zadnjih letih so se v tem času množili tudi koncerti alternativnih skupin in razstave, ki izzivajo klasične poglede na umetnost.

Na podeželju je januar hkrati čas priprave na pustne povorke – maske, smeh in tradicija se začnejo pripravljati že zdaj. Nič čudnega, da Slovenci radi prav sredi zime obujamo svojega pustnega duha – če nam nekaj prepreči sivino zimskih dni, so to maske, ki oživijo vsak trg in ulico.

Kaj nam pove zgodovina 20. januarja?

Če je kaj gotovo, je to, da se zgodovina ponavlja. Parlamentarna demokracija se ni zgodila čez noč – bila je krvav boj za glas vsakega posameznika. Premirja so vedno imela grenak priokus – en pridobi, drugi izgubi. In tudi danes nas dogodki učijo, da nič ni samoumevno. Tudi ikone, kot je Audrey Hepburn, nas opominjajo, da je prava moč v nežnosti in srčnosti.

Zato ne jemljimo zgodb iz preteklosti kot le zanimivosti za šolske knjige. Raje jih vzemimo kot opomnik, da so pogum, empatija in boj za boljši svet vrednote, ki jih pišemo vsak dan – ne le na pomembne datume.

Napisal: E. K.

Vir: www

Vsak dan nosi svojo zgodbo – nekatere dni pozabimo, še preden se dan izteče, drugi pa se kot zgodovinski zapisi vtisnejo globoko v zavest narodov. 16. januar je eden tistih dni, ko je svet znova in znova dobival nove obrise, ko so padali kralji, nastajali imperiji in se rojevala umetniška dela, ki so pustila trajen pečat. Pa poglejmo, kaj vse nam pripoveduje ta zimski dan.

Od rimskega “avgusta” do grozljivega Ivana

Leta 27 pr. n. št. je rimski senat uradno razglasil Gaja Julija Cezarja Oktavijana za prvega cesarja, “avgusta”. Rim, ki je iz republikanskih korenin prerasel v imperij, je začel novo dobo, ki je trajala več kot štiri stoletja. Oktavijan ni postal samo simbol politične prebrisanosti – njegov vzpon je bil učna ura, kako združiti moč, šarm in propagando. Rimski narod je dobil “očeta naroda”, a kaj, ko je za to moral žrtvovati svoje republikanske ideale.

A na drugi strani Evrope, skoraj 16 stoletij pozneje, je Ivan IV. Grozni postal prvi ruski car. 16. januar 1547 je zaznamoval začetek obdobja carstva – obdobja reform, a tudi neizmernega terorja. Ivan je bil nekakšna mešanica reformatorja in tirana: medtem ko je moderniziral državno upravo, je istočasno s svojo “oprichnino” (osebno policijo) vnesel strah v vsak kotiček ruskega plemstva. Ironično je, kako zgodovina pogosto slavi avtoritarne voditelje prav zaradi tega, kar bi jih moralo obsoditi.

Don Kihot na popotovanju in protireformacija na domačem pragu

Španija je 16. januarja 1605 dobila svojega najznamenitejšega viteza – Don Kihota, ki se je s svojim zvestim spremljevalcem Sančem Panso odpravil na nepozabno pot proti vetrnicam. Cervantesova mojstrovina ni bila zgolj satira, temveč tudi neusmiljena refleksija tedanjih družbenih vrednot. Si upamo priznati, da se včasih tudi sami spopadamo z mlini na veter? Svet se sicer spreminja, a Don Kihoti ostajajo.

Medtem ko se je Španija zabavala ob Cervantesovi mojstrovini, je bila na Kranjskem leta 1601 situacija vse prej kot zabavna. Škof Tomaž Hren in Jurij Lenkovič sta poskrbela za izgon protestantov – tistih, ki so si upali brati Biblijo v svojem jeziku in ne slediti doktrini Rimskokatoliške cerkve. Protireformacija ni poznala milosti: svobodomiselni razumniki so morali zapustiti domove, medtem ko je ogenj goltal prepovedane knjige. Če bi takrat obstajali družabni mediji, bi bil “cancel culture” otročji vrtec v primerjavi z Hrenovimi metodami.

Giljotine in “suhi zakon”

V Franciji je bil 16. januarja 1793 podpisan smrtni stavek za kralja Ludvika XVI. Francoska revolucija je obljubljala svobodo, enakost in bratstvo, a ko so se rezila giljotine zagnala, se je svoboda začela dušiti v krvi. Ironija? Gibanje za svobodo se je hitro sprevrglo v diktaturo strahu.

Na drugi strani Atlantika so se leta 1920 Američani odločili, da je alkohol sovražnik št. 1. Tako se je začela prohibicija – “plemenit poskus”, kot so jo poimenovali, ki je poskrbela, da so ilegalni bari cveteli hitreje kot žitna polja v Kansasu. Alkohol je postal prepovedano sadje, mafijski šefi pa zvezdniki, ki so bili znani prav tako kot filmski igralci.

Slovenski glas na Štajerskem: “Slovenski gospodar”

A ni vse le zgodba o vladarjih in vojnah. 16. januarja 1867 je izšla prva številka “Slovenskega gospodarja”, prvega časopisa v slovenščini na Štajerskem. Časopis ni bil le navadna publikacija – bil je simbol narodnega ponosa in odpora proti potujčevanju. Dr. Matija Prelog, ustanovitelj in urednik, je poudarjal, da je časopis namenjen razsvetljevanju kmetov in obrtnikov, ki so v času političnih in družbenih sprememb pogosto ostali pozabljeni.

Puščavska nevihta in broadwayska uspešnica

Leta 1991 je ameriški predsednik George H. W. Bush napovedal začetek operacije “Puščavska nevihta”, ki je pomenila začetek prve zalivske vojne proti Iraku. Hitre vojaške akcije in obsežna medijska pokritost so poskrbele za to, da je vojna delovala skoraj kot resničnostni šov. A v ozadju televizijskih prenosov so se dogajale človeške tragedije, ki jih statistike nikoli ne prikažejo.

Isti dan, a popolnoma druga zgodba – 16. januarja 1964 je Broadway ugledal premiero muzikala “Hello, Dolly!”. Predstava je doživela kar 2.844 ponovitev in postala simbol optimizma in zabave. Če smo se na eni strani ukvarjali z napovedjo vojne, se je na drugi strani svet izgubljal v glasbenem vrtincu.

Ogledalo zgodovine

Če nas zgodovina česa uči, je to spoznanje, da ima vsak dan potencial za prelomnico – ali za tragedijo ali za zmago. 16. januar nas opominja, da so ambicije in ideali pogosto prepleteni z napakami, preizkušnjami in neusmiljenim časom. Zato ne gre pozabiti: pomembno je, kako se odločimo zaznamovati svoj dan – v spomin na tiste, ki so svojo priložnost že dobili.

Napisal: E. K.

Vir: www,

Današnji datum ni zgolj še en zimski dan, ki mine v sivini vsakdanjika. 15. januar v zgodovini tako Slovenije kot sveta nosi dogodke, ki so oblikovali družbeno in politično sliko sveta, kot ga poznamo danes. Gre za datum, ki ponuja zgodbe o zmagi trdoživosti, vztrajnosti in tudi nekaj grenkih spominov na težke čase.

Mednarodno priznanje Slovenije: trenutek, ko smo postali vidni na svetovnem zemljevidu

15. januar 1992 je za Slovenijo zgodovinski mejnik. Na ta dan je Evropska skupnost formalno priznala Slovenijo kot samostojno državo – trenutek, ko so veliki svetovni igralci prvič resnično vzeli našo neodvisnost resno. Toda kako dolgo je trajala ta pot? Šest mesecev negotovosti, napetosti in diplomatskega vrtenja kolesja, da smo dosegli ta korak.
Praznujemo ta datum, kot da je bilo priznanje samoumevno. A spomnimo se – le leto dni prej so tankovske kolone brnele po slovenskih cestah, medtem ko so ljudje skrivoma poslušali radijske prenose in se bali, kaj bo prinesla noč. Ko je prišel 15. januar, je bil to dokaz, da lahko majhen narod s pogumom in pametjo doseže nepredstavljivo.

A ni šlo le za priznanje. Leto dni kasneje, 15. januarja 1993, je Slovenija postala članica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Svetovne banke in Mednarodne finančne korporacije. Prav tisto leto je Slovenija zaradi gospodarskih reform in novih finančnih priložnosti zadihala bolj svobodno, čeprav so mnogi dvomili, ali bo vključitev v te institucije koristna ali ne. Kaj pravijo danes? Razprava še vedno ni povsem zaprta.

Košarka – globalni fenomen s koreninami v eni dvorani

Šport, ki ga danes povezujemo z legendami, milijoni evrov in polnimi dvoranami, se je začel povsem skromno. 15. januarja 1892 je James Naismith objavil prvih 13 pravil košarke, igre, ki jo je izumil, da bi zasedel svoje učence v dolgih zimskih mesecih. Ironično, kajne? Igra, ki je zdaj simbol atletike in spektakla, je bila zasnovana zgolj kot način, kako preprečiti, da bi mladina znorela od dolgčasa.

Danes ima Slovenija svojega junaka v Luki Dončiću, košarkarju, ki je postal globalna zvezda. Kdo bi si mislil, da bo majhna država postavila košarkarskega velikana, ki ga obožujejo tudi onkraj oceana?

Wikipedija – enciklopedija ali labirint interpretacij?

15. januarja 2001 je luč sveta ugledala Wikipedija, spletna enciklopedija, ki je danes eden najpogosteje uporabljenih virov informacij. In roko na srce – kdo med nami še ni kliknil na Wikipedijo med iskanjem hitrega odgovora na vprašanje, kako se piše kakšna letnica ali kdo je bil kateri kralj?

Toda hkrati je Wikipedija dokaz, kako hitro lahko informacije postanejo orožje za manipulacijo. Vsi vemo, da lahko članke urejajo uporabniki – kar pomeni, da lahko vsak v hipu spremeni zgodovino. Ironično, kajne? Na eni strani brezplačno znanje, na drugi pa potencialni “vojni spominov”.

Asuanski jez: tehnološki čudež ali kulturna katastrofa?

Na današnji dan leta 1971 so v Egiptu slavili dokončanje Asuanskega jezu, ki je nadzoroval reko Nil in spremenil kmetijsko podobo države. Z jezerom, dolgim več kot 500 kilometrov, je Egipt dobil neprecenljivo zalogo vode in električno energijo. Toda, kot pravijo, vse ima svojo ceno. Stotine vasi je bilo potopljenih, na tisoče ljudi preseljenih, dragoceni arheološki zakladi pa izgubljeni pod gladino. Med drugim tudi deli znamenitega templja Abusimbel – ki so ga sicer rešili, a ne brez zapletenih projektov in milijonov dolarjev.

Molière – mojster besed in človeške nečimrnosti

15. januarja 1622 se je rodil eden največjih francoskih dramatikov – Molière. Njegove komedije, kot sta Tartuffe in Skopuh, so še danes sinonim za seciranje človeške nečimrnosti. Njegova dela nas opominjajo, da se človeška neumnost ni bistveno spremenila skozi stoletja. Molière bi danes imel več kot dovolj materiala za nove satire – dovolj je pogled na dnevne novice.

15. januar kot simbol zmag in opozoril

15. januar nosi v sebi prelomne trenutke. Od priznanja neodvisnosti naše države do mejnikov v kulturi, športu in znanosti – ta dan je kot mozaik pomembnih zgodb, ki nas učijo, da spremembe niso nikoli lahke, a so vedno možne. In če nas zgodovina česa uči, je to tole: biti na pravem mestu ob pravem času je morda sreča, toda uspeh je vedno plod dela, vztrajnosti in neomajnega duha.

Napisal: E. K.

Vir: www, Wikipedija

Nekateri datumi se zdijo kot popolnoma običajni, nekakšni prazni listi v koledarju. Potem pa pride 7. januar, ki s seboj prinese zgodbe o pogumu, prelomih in absurdih, ki presegajo domišljijo najboljših pisateljev. Od poskusov, da bi z balonom osvojili nebo, do povsem resnega vprašanja: Ali res še vedno praznujemo praznik na dveh različnih koledarjih? Poglejmo torej, kaj vse je zaznamovalo ta dan.

Balon čez Rokavski preliv – ko so obleke postale odveč

Priznajte – balonarski poleti danes delujejo kot romantični izlet z razgledom, a leta 1785 je bilo vse prej kot to. Jean-Pierre Blanchard in John Jeffries sta na ta dan prva preletela Rokavski preliv. Zadeva se je začela lepo: balon se je dvignil, veter je bil naklonjen, občutek svobode čudovit. Potem pa panika – začela sta izgubljati višino. Kaj storita dva moška na višini, ko zmanjka idej? Začneta metati iz balona vse, kar imata: najprej vreče peska, nato celo svojo opremo in… ja, na koncu tudi obleke. Čeprav je bil prelet uspešen, je njun prihod na obalo najbrž izzval kar nekaj začudenih pogledov. Ampak hej – za pionirje so si ljudje vedno pripravljeni zamižati na eno oko.

Ko se demokracija šele uči hoditi – prve ameriške volitve

Leta 1789 so v Združenih državah Amerike potekale prve predsedniške volitve, na katerih je bil izvoljen nihče drug kot George Washington. Brez dvoma so vsi vedeli, da bo zmagal – mislim, saj druge izbire skorajda ni bilo. A začetek je pomemben. Takrat so volitve potekale precej drugače: volilno pravico so imeli le belopolti moški z lastnino. Demokracija? Zagotovo še zelo okrnjena različica, ampak vseeno – za leto 1789 precej napreden podvig.

Calais – ko Francija reče: »Dovolj vas imamo«

Leta 1558 so Francozi iz rok Angležev iztrgali strateško pomembno mesto Calais, zadnji košček angleškega imperija na evropskih tleh. Britanci tega dneva ne omenjajo ravno z veseljem – gre za konec njihovega vpliva na celini. Francija pa si je lahko privoščila kolektivno vzdih olajšanja. Še danes velja, da je izguba Calaisa za Angleže simbol tega, da celo največje sile kdaj izgubijo bitke.

Slovenija leta 1942 – upor na domačih tleh

Pri nas ima 7. januar prav poseben pomen zaradi ustanovitve Bataljona Ljuba Šercerja. Leta 1942, sredi mrzle vojne zime, so partizani ustanovili enoto, ki je nosila ime po legendarnem narodnem heroju. Naši zgodovinski učbeniki o tem govorijo kot o trenutku poguma in upora proti zatiranju. Kakorkoli že gledamo na to obdobje – ideološko ali čustveno – ni mogoče zanikati, da je šlo za čas, ko so se ljudje odločili, da ne bodo le žrtve zgodovine, ampak njeni ustvarjalci.

Pravoslavni božič – julijanski koledar vztraja

7. januar je za milijone pravoslavnih kristjanov po vsem svetu božični dan. Čeprav je večina že pospravila jelke in shranila okraske, je ta dan za pravoslavne družine še vedno čas praznovanja in obdarovanja. Zanimivo je, kako nas koledarji lahko razdelijo na čisto preprostem vprašanju: kdaj pojemo božično večerjo? A kljub temu je bistvo enako – druženje, toplina in nekaj povsem neprecenljivega – čas z najbližjimi.

Nicolas Cage – hollywoodska enigma, ki se je rodila na ta dan

Če imate radi akcijo in nore filmske zaplete, ste zagotovo že gledali vsaj enega izmed filmov Nicolasa Cagea, rojenega 7. januarja 1964. Nekateri pravijo, da je eden najboljših igralcev, drugi, da eden najbolj čudaških. Resnica? Verjetno nekje vmes. Cage je znan po tem, da kupuje dvorce, eksotične živali in celo lobanje dinozavrov. Njegov filmografija pa ima vse – od oskarjevskih filmov do popolnih filmskih katastrof, ki so danes kultni hiti. Če nič drugega, Cage nikogar ne pusti ravnodušnega. In če to ni uspeh, kaj potem sploh je?

Gregor XIII. – papež, ki je spremenil naše koledarje

Mislite, da bi znali povedati, kdo je kriv za to, da imamo danes gregorijanski koledar? Naj vam olajšam: papež Gregor XIII., ki se je rodil 7. januarja 1502, je tisti, ki nas je “pripeljal” v našo časovno realnost. A čeprav danes vsak z lahkoto preklopi na koledar v telefonu, v 16. stoletju ni bilo tako enostavno. Reformacija koledarja je povzročila pravo zmedo – ljudje niso vedeli, kdaj praznovati, kdaj sejati in kdaj sploh priti v cerkev. Ironično, ko so jim dejansko povedali, da so “izgubili” nekaj dni, se je marsikdo počutil prevaranega.

Kaj nas uči 7. januar?

Če bi bil 7. januar lik v filmu, bi bil junak, ki rad tvega in dela velike spremembe. Ta dan nas spomni, da so zgodovina, kultura in vera prepleteni s trenutki, ki niso vedno logični, a zato nič manj pomembni. Je to dan, ki prinaša drznost in vztrajnost? Absolutno. Je dan, ki kaže, kako različni smo, a se kljub temu vrtimo okoli podobnih vrednot? Vsekakor.

Naj bo to dan, ko se spomnimo, da je tudi naš vsakdan lahko del nečesa večjega – če si le upamo skočiti iz varnega balona, tudi če to pomeni, da bomo na koncu pristali brez srajce.

Napisal: E. K.

Vir: www, Freepik