Novice Show Life & Style Sci-Tech Šport Viral Piši na dlan

Bi si upali poskusiti? Jelinčič razkril, kaj je njegova skrita strast …

LJUBLJANA – Politik, gobar in gurman? Zmago Jelinčič Plemeniti je na družbenih omrežjih delil najdbo, ki bi marsikaterega gobarja spravila v blago zavist. Marčnica (Hygrophorus marzuolus), precej redka in cenjena goba, ki jo je – kot pravi – najboljše pripraviti kar z jajci.

Gobarjenje je v Sloveniji skorajda narodna strast. Nekateri prisegajo na jurčke, drugi na lisičke, a pravi poznavalci? Ti iščejo marčnico. Ta sivo-črna lepotica, ki se spretno skriva med iglicami in listjem, ni le dobro skrita – je tudi redka.

Jelinčič je na omrežju X (nekdanji Twitter) objavil fotografijo svoje najdbe in pripisal:

“Marčevka (Hygrophorus marzuolus), danes precej redka goba. Odlična z jajci.”

Preprosto, jasno, brez dolgih filozofiranj. Ampak za gobarje? To pomeni veliko več.

Marčnica – goba za potrpežljive in izkušene gobarje

To ni navadna goba, ki bi jo našli kar povsod. Če želite marčnico, morate biti vztrajni, potrpežljivi – in imeti srečo. Pojavi se zgodaj spomladi, pogosto še pod snežno odejo. Ja, prav ste prebrali. Sneg še ne skopni, a marčnica že pogleda na svet.

Raste predvsem v gorskih iglastih gozdovih, največkrat v okolici Pokljuke, Jelovice in Kočevja, a jo je treba iskati z očmi orla. Zakaj? Njena sivo-srebrna barva se popolnoma zlije s tlemi. Če ne veste, kam gledati – gobe ne boste našli.

Kljub redkosti se še vedno najdejo tisti, ki so jo pripravljeni trgati v velikih količinah. Strokovnjaki svarijo – pretirano nabiranje bi lahko dolgoročno zmanjšalo populacijo. V nekaterih evropskih državah je že zaščitena.

Kaj pravi kulinarika?

Marčnica ima nežen, rahlo sladkast okus, ki ga najbolje poudari preprosta priprava. Maslo, sol, poper in – jajca. Nobene hude znanosti, a rezultat? Fantastičen.

Če vas zamika, tukaj je recept, ki ga priporočajo izkušeni gobarji:

1. Gobe dobro očistite in narežite na tanke rezine.

2. Segrejte ponev, dodajte maslo.

3. Ko maslo zadiši, stresite gobe in jih nekaj minut pražite.

4. Vmešajte razžvrkljana jajca, sol in poper. Mešajte, dokler se ne strdijo.

5. Postrezite s svežim kruhom.

Preprosto. A za prave gurmane? Neprecenljivo.

Jelinčič in njegova kulinarična presenečenja

Zmago Jelinčič Plemeniti je znan po marsičem – ostrih političnih izjavah, zbirateljski strasti, ljubezni do zgodovine. Ampak gobarjenje? Za mnoge presenečenje, a očitno ve, kaj dela.

Njegova objava je sprožila precej odzivov. Nekateri so navdušeno delili svoje gobarske podvige, drugi pa so se spraševali – je res pravilno določil gobo? Napaka pri nabiranju gob je lahko nevarna, celo usodna, saj je v Sloveniji kar nekaj strupenih dvojnic.

Pa še nekaj – se res spodobi hvaliti z redko gobo na družbenih omrežjih? Nekateri gobarji imajo stroga pravila – točnih lokacij ne razkrivajo, svoje najdbe pa raje zadržijo zase.

Marčnica – del slovenske kulinarične dediščine

V Sloveniji je gobarjenje več kot hobi – je tradicija. Že stoletja so naši predniki nabirali gobe in jih pripravljali na preprost, a okusen način. Marčnica, čeprav manj znana, sodi med tiste gobe, ki jih najbolj izkušeni gobarji cenijo skoraj toliko kot jurčke.

Jelinčičeva objava je tako nevede odprla več vprašanj:

  • Ali bi morali redke gobe zaščititi?
  • Je prav, da jih nabiramo v večjih količinah?
  • In najpomembneje – ste jo že kdaj poskusili?

Če ste gobar in veste, kje raste – srečno iskanje! Če ne? No, vedno lahko sledite Jelinčiču in upate, da še kdaj razkrije kakšno svojo gobarsko skrivnost.

Pripravil: N. Z.


Vir: X (Twitter), lastna analiza, gobarski viri (Gobarska zveza Slovenije, Flora Slovenije).

‘Prekleta vlada in EU!’ – Jelinčič besni, CSD Metlika zaprt zaradi Romov?

Nedavno zaprtje Centra za socialno delo (CSD) Dolenjska in Bela Krajina, Enota Metlika, je povzročilo val ogorčenja in razprav v slovenski javnosti. Center, ki se nahaja na Cesti XV. brigade 27 v Metliki, je bil zaprt iz varnostnih razlogov, kar je sprožilo številne odzive, med njimi tudi ostro kritiko politika Zmaga Jelinčiča Plemenitega.

Jelinčičeva kritika vlade in EU

Zmago Jelinčič Plemeniti, znan po svojih kontroverznih izjavah, je na družbenih omrežjih ostro kritiziral vlado in Evropsko unijo zaradi njihovega pristopa k romski skupnosti. V svoji objavi je uporabil žaljiv izraz za Rome in izrazil nezadovoljstvo s trenutnimi predpisi, ki po njegovem mnenju favorizirajo romsko skupnost na račun varnosti in dobrobiti večinskega prebivalstva. Njegove izjave so sprožile burne odzive tako med podporniki kot tudi med nasprotniki.

Dejstva o zaprtju CSD Metlika

Center za socialno delo Metlika je bil zaprt zaradi varnostnih razlogov, kar je razvidno iz uradnega obvestila na vhodu centra. V obvestilu so navedeni kontaktni podatki za pomoč uporabnikom, kar kaže na prizadevanja centra, da kljub zaprtju zagotovi podporo tistim, ki jo potrebujejo. Natančni razlogi za zaprtje niso bili javno objavljeni, kar odpira prostor za špekulacije in različne interpretacije dogodka.

Programi za pomoč romski skupnosti

CSD Dolenjska in Bela Krajina, Enota Metlika, izvaja program “Pomoč Romom pri socializaciji”, v katerem je zaposlen en izvajalec. Program je namenjen delu z romsko populacijo in predstavlja dopolnitev redne dejavnosti centra. Na območju krajevne pristojnosti centra živi približno 360 predstavnikov romske narodnosti, ki se soočajo s številnimi težavami, kot so brezposelnost, materialna ogroženost, izključenost, nepismenost ter različne oblike odvisnosti in nasilja. Program si prizadeva izboljšati kakovost življenja romske skupnosti in olajšati njihovo vključevanje v širšo družbo.

Zaprtje centra in Jelinčičeve izjave so ponovno odprle razpravo o odnosu države do romske skupnosti ter o učinkovitosti integracijskih programov. Nekateri menijo, da so tovrstni programi nujni za izboljšanje položaja Romov, medtem ko drugi izražajo dvome o njihovi učinkovitosti in smotrnosti porabe javnih sredstev. Poleg tega so Jelinčičeve izjave sprožile razpravo o meji med svobodo govora in sovražnim govorom, saj uporaba žaljivih izrazov lahko prispeva k poglabljanju stereotipov in nestrpnosti v družbi.

Dogajanje okoli zaprtja CSD Metlika in odzivi nanj kažejo na kompleksnost vprašanj v zvezi z romsko skupnostjo v Sloveniji. Medtem ko nekateri poudarjajo potrebo po večji podpori in integraciji, drugi izražajo pomisleke glede varnosti in porabe sredstev. Pomembno je, da se razprave odvijajo na podlagi preverjenih informacij in v duhu medsebojnega spoštovanja, saj le tako lahko prispevamo k iskanju učinkovitih rešitev za vse vpletene strani.

Pripravil: N. Z.

Vir: X

Z občine Novo mesto brez dlake na jeziku, vladi očitajo negospodarnost: “Od 1300 Romov je zaposlenih le 1-2 odstotka”

Javili so se nam policisti glede kočevskih Romov, takole bodo ukrepali

Zmago Jelinčič Plemeniti presenetil Damjana Murka z neprecenljivim poklonom!

Kadar Zmago Jelinčič Plemeniti nekaj podari, to nikoli ni le gesta brez ozadja. Če je bil v preteklosti znan po ekscentričnih političnih izjavah, je tokrat dvignil prah z nepričakovano potezo v svetu estrade. Damjan Murko, eden izmed najbolj prepoznavnih estradnikov v Sloveniji, je namreč za svoj 40. rojstni dan od Jelinčiča prejel darilo, ki nosi večjo težo, kot se zdi na prvi pogled.

Zbirateljski dragulj ali ironično sporočilo?

Po dostopnih informacijah je bil predmet darila zbirka redkih kovancev, med katerimi naj bi bili tudi tisti iz obdobja Tretjega rajha. Čeprav takšne numizmatične zbirke pogosto krožijo med zbiratelji, lahko izbira takšnega darila v politično občutljivem kontekstu hitro sproži dvome – gre zgolj za zgodovinsko zanimivost ali skrito simboliko?

Znano je, da Jelinčič strastno zbira tako staro orožje kot tudi zgodovinske kovance, med njimi tudi tiste iz obdobja, ki je zaznamovalo prejšnje stoletje. A to še ni najbolj presenetljiv del zgodbe.

“Damjan, s tem ti vračam dolg” – ali res?

Šok pa je sledil, ko je Jelinčič v opisu darila dodal pomenljivo izjavo:

“Darilo Damjanu za 40 let, ker mi je pred mnogo leti posodil okoli deset milijonov nemških (reichs) mark. Upam, da FURS ne bo ponovno poslal davčne kontrole.”

Ta trditev je dvignila kar nekaj obrvi. Deset milijonov reichsmark? Kdaj? Kako? Zakaj? Če upoštevamo, da je valuta nacistične Nemčije nehala veljati leta 1948, bi takšen znesek v današnjem času pomenil pravo bogastvo – ali pa popolno nesmiselnost.

Ali gre za šalo, provokacijo ali zgodovinsko nejasnost?

Če bi vzeli trditev dobesedno, bi to pomenilo, da je Murko v preteklosti razpolagal z ogromnimi vsotami, česar v njegovem javnem življenjepisu nikoli ni bilo zaznati. Kako bi nekdo, ki je zaslovel kot “štajerski slavček”, že v mladih letih razpolagal s takšnim kapitalom?

Obstajata dve verjetni razlagi:

  1. Gre za šalo – znano je, da Jelinčič rad provocira in uporablja ironične izjave, s katerimi vznemirja javnost. Če je temu tako, je omemba reichsmark zgolj absurdna popestritev zgodbe.
  2. Gre za prikrito kritiko FURS-a – Jelinčič je bil že večkrat v sporu s Finančno upravo Republike Slovenije in izjava o davčni kontroli bi lahko namigovala na njegove pretekle težave z obdavčitvijo premoženja.

Ne glede na razlago, je jasno eno: če bi Murko res kdaj posodil takšen znesek, bi bil danes med najbogatejšimi Slovenci – pa ni.

FURS, davčne kontrole in Jelinčičevi odnosi z oblastmi

Jelinčič je v preteklosti že večkrat javno izražal nezadovoljstvo s slovenskim davčnim sistemom, še posebej ko gre za preverjanje premoženja. Znano je, da je zbiratelj umetnin, orožja in drugih zgodovinskih artefaktov, kar pogosto pritegne zanimanje državnih organov. Njegova omemba FURS-a v kontekstu darila bi lahko bila opozorilo ali pa zgolj zbadljivka na račun birokracije.

Po drugi strani pa – ali je FURS res že imel opravka z Murkom? Za zdaj ni nobenih dokazov, da bi bil pevec pod drobnogledom finančnih organov, a če se bo razprava nadaljevala, bi lahko tudi ta plat postala predmet preverjanj.

Javnost – od dvomov do teorij zarote

Slovenci na take zgodbe nikoli ne ostanejo ravnodušni. Medtem ko eni vidijo v tem zgolj tipičen Jelinčičev humor, so se na družbenih omrežjih že pojavile teorije zarote:

  • Ali Murko in Jelinčič res delita skupno finančno preteklost?
  • Kaj pa, če je Jelinčič želel skriti kakšne druge transakcije?
  • Je bila v ozadju kakšna politična igrica, ki je javnost še ne pozna?

In nenazadnje: bo FURS res sprožil kakšno preiskavo?

Kaj lahko pričakujemo?

Damjan Murko za zdaj ni podal nobenega komentarja, a če se bo držal svojega običajnega sloga, bo zagotovo poskrbel za še kakšno presenečenje. Glede na to, da rad izkorišča medijsko pozornost, se lahko zgodi, da bo zgodbo še dodatno razširil – ali pa bo vse skupaj elegantno ignoriral.

Jelinčič pa? On bo verjetno užival v kaosu, ki ga je sprožil – kot vedno.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook

Vojaki so se pritožili, ker so morali delati sklece! Jelinčić: Boli, ker niste dobili vazelina za ritke?

Kot piše 24ur so udeleženci Temeljnega vojaško-strokovnega usposabljanja 2. učne enote v Vojašnici Janka Premrla Vojka v Vipavi podali anonimno prijavo zaradi organizacije učnega programa usposabljanja. Med drugim se pritožujejo zaradi kazenskih sklec in počepov, ki jih morajo po vrhu vsega delati tudi neogreti, povzdigovanja glasu in žaljivk, čiščenja sanitarij brez rokavic …

Anonimna pritožba udeležencev Temeljnega vojaškega-strokovnega usposabljanja (TVSU) iz novembra lani izpostavlja devet točk, ki vplivajo na zdravje, počutje, motivacijo in izvedbo nalog. Med glavnimi težavami so: kazenska fizična aktivnost (izvajanje sklec in počepov brez ogrevanja, kar povečuje možnost poškodb in zmanjšuje motivacijo. Udeleženci predlagajo odpravo tovrstnih kazni); komunikacija in vedenje inštruktorjev (dvigovanje glasu in žaljivke ustvarjajo stresno okolje in negativno vplivajo na motivacijo); higienski pripomočki (pomanjkanje toaletnega papirja, rokavic za čiščenje in brisačk za roke vodi do nehigienskih razmer); prepoved kave in cigaret (udeleženci menijo, da to posega v njihove osebne svoboščine, in predlagajo omilitev pravil) …

24ur ob tem dodaja, da je vojska bila o domnevnih kršitvah seznanjena novembra lani, poveljnik Poveljstva za doktrino pa je imenoval štiričlansko komisijo za razjasnitev navedb. Komisija je po pregledu dokumentacije in razgovorih ugotovila določene pomanjkljivosti pri usposabljanju. Po njihovih informacijah naj bi v Vipavi zamenjali poveljnika voda, a tega vojska ni potrdila …

Kaj pa pravijo naši politiki?

Poslanec NSi in nekdanji obrambni minister Matej Tonin je bil kritičen: ”Neogreti so delali sklece … Kdor ne mara discipline, reda in avtoritete pač ni za vojsko. Upam, da SV zaradi nekaj posameznikov ne bo spreminjala koncepta usposabljanj. Zadnje kar potrebujemo je uvajanje “raznolikosti” in podobne woke navlake v SV.”

Zmago J. Plemeniti, prvak SNS pa neposreden: ”Kaj je jokeci? A niste dobili mesečnih vložkov? A vas boli, ker niste dobili vazelina za mazanje ritke? A ste želeli, da vam dajo tudi roza kikljice in lak za nohte po izbiri? A vam je bilo hudo, ker ni bilo poleg mamice, ki bi vam brisala slinco okoli ust? Ti udeleženci priprav za profesionalne vojake se zgledujejo po švedski vojski, kjer prevladujejo transseksualci, homoseksualci in podobni degeneriki. Če bi naj bila takšna slovenska vojska, potem Bog se usmili domovine! Razmišljam, če ima v takih enotah Maljevac čin stotnika.”

Nd; Foto: Pixbay

Ministrica Vrečko z novo idejo, Jelinčič pa: “A zdaj bomo še sviranje k**** plačevali?!”

Ko ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko, spregovori o spremembah v kulturnem sektorju, marsikdo prisluhne z upanjem na izboljšave. A tokrat je njena izjava o uvedbi koncepta “nevidnega dela” dvignila več prahu, kot bi si verjetno želela. Zamisel, da bi priznanje dobile dejavnosti, ki so sicer bistvene za delovanje kulturnega sistema, a jih pogosto ne opazimo, je sprožila širok spekter reakcij – od popolnega nerazumevanja do posmehljivih kritik.

Kaj sploh je “nevidno delo” in zakaj ga potrebujemo?

Ministrica je v svojih pojasnilih navedla, da “nevidno delo” zajema aktivnosti, ki omogočajo kulturno ustvarjanje, a jih običajno nihče ne opazi – od organizacijskih nalog, tehnične podpore, pa do številnih birokratskih postopkov, brez katerih ne bi bilo dogodkov, razstav ali predstav. Na prvi pogled zveni logično, kajne? Navsezadnje tudi za kulisami gledališke predstave stoji množica ljudi, od tehnikov do organizatorjev, ki vse skupaj povežejo v smiselno celoto.

Toda, kje je težava? Kako bo ta koncept vplival na kulturno krajino v Sloveniji? Ministrstvo trdi, da gre za pomembno priznanje teh dejavnosti, vendar ostaja nejasno, kako bo to izvedeno. Kritiki že glasno opozarjajo: “Nevidno delo? Kdo bo določil, kaj je to in kdo ga opravlja? In kar je še bolj pomembno – kdo bo to plačal?”

Reakcije javnosti: kritika, posmeh in vprašanja

Javnost, že tako nezaupljiva do vladnih projektov, je ostro reagirala. Na družbenih omrežjih so se hitro pojavili komentarji, ki niso skoparili s sarkazmom. Eden izmed uporabnikov Twitterja je zapisal: “Če je delo nevidno, naj bodo tudi plače nevidne. Problem rešen!” Drugi so opozorili, da je kulturni sektor že zdaj kronično podfinanciran in da bi bilo bolje, če bi ministrstvo sredstva usmerilo neposredno v umetnike in ustvarjalce.

“Saj poznate tisto – bolj kot je nekaj nejasno, več je prostora za zlorabe,” je pripomnil kulturni analitik v enem izmed komentarjev. In res, skeptiki se sprašujejo, ali bo “nevidno delo” zgolj nov izraz za obstoječe birokratske postopke, ki pogosto otežujejo življenje umetnikom, namesto da bi jim pomagali.

Je to res prioriteta za Slovenijo?

Slovenija je država z omejenim proračunom za kulturo, kjer že dolgo ni zadostnih sredstev za osnovne potrebe – od obnove kulturne dediščine do financiranja neodvisnih umetnikov. V luči teh dejstev se zdi uvedba “nevidnega dela” za mnoge nepotreben luksuz. Je res smiselno uvajati nov koncept, ko se osnovni problemi še vedno kopičijo?

Če pogledamo na primer primerjavo s tujino, kjer podobne pobude pogosto uspejo, vidimo ključno razliko: tiste države imajo že vzpostavljeno močno financiranje kulturnega sektorja. Na Danskem, denimo, več kot 1 % državnega proračuna namenijo kulturi, kar omogoča prostor za eksperimentiranje s takšnimi idejami. Slovenija pa je že leta pod evropskim povprečjem, ko gre za kulturni proračun – kako bo torej financirala še “nevidno delo”?

Bodo občine prisiljene kriti stroške?

Posebno vprašanje se odpira na lokalni ravni. Slovenske občine, ki že sedaj težko zagotavljajo sredstva za osnovne kulturne programe, bi se lahko znašle pod še večjim pritiskom. Primer Ljubljane, kjer je financiranje gledališč in muzejev že zdaj izziv, je samo vrh ledene gore. Kako bodo manjše občine, kot so Sevnica, Brežice ali Slovenske Konjice, zagotovile sredstva za priznanje “nevidnega dela”? Bo to dodatno obremenilo njihove proračune ali bodo sredstva preprosto odvzeta drugim projektom?

Ministrica brani pobudo, kritiki ostajajo neizprosni

Dr. Asta Vrečko je v zadnjem intervjuju poudarila: “S tem priznavamo vlogo vseh, ki prispevajo k bogatenju naše kulture, četudi so vloge manj vidne.” Dodala je še, da si želi odpreti razpravo in vključiti strokovnjake iz različnih področij. A njeni kritiki opozarjajo, da je razprava potrebna že zdaj, preden pride do morebitnih nepravičnih odločitev.

Eden izmed najbolj glasnih nasprotnikov, kulturni menedžer z več desetletnimi izkušnjami, je komentiral: “Če ne bomo previdni, bo ‘nevidno delo’ postalo sinonim za delo, ki ga nihče ne bo opravljal, denar pa bo izginil.” Njegova pripomba zrcali strah pred nejasnimi kriteriji in pomanjkanjem nadzora.

Se obetajo zapleti?

Koncept “nevidnega dela” bi lahko bil pomemben korak k pravičnejšemu vrednotenju celotnega ekosistema kulture. A brez jasnih smernic, konkretnega financiranja in transparentnosti bi lahko ta pobuda hitro postala simbol birokratske zmede, namesto napredka. Javnost bo pozorno spremljala, ali bo ministrstvo uresničilo svoje obljube ali pa se bo “nevidno delo” spremenilo v neviden problem.

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

“Zahtevamo prepoved možnosti glasovanja na lokalnih volitvah vsem NEdržavljanom Slovenije!”

ALI JE GLASOVANJE TUJCEV NA LOKALNIH VOLITVAH RES TAKŠEN PROBLEM? SNS TRDI, DA JE

LJUBLJANA – Slovenska nacionalna stranka (SNS) znova dviguje prah s predlogom, ki bi tujcem odvzel pravico glasovanja na lokalnih volitvah. Njihovo utemeljevanje je preprosto – tujci naj bi že prevzemali lokalne funkcije in s tem, počasi, a vztrajno, vplivali na odločanje v občinah. Je to realnost ali zgolj poskus ustvarjanja nove polarizacije? Oglejmo si podrobneje.

Predlog SNS: tujcem glasovanja ni treba

Zmago Jelinčič Plemeniti, vodja SNS, ni znan po zadržanih izjavah, kar je ponovno dokazal v objavi na Twitterju. Tokrat se je obregnil ob pravico tujcev – celo državljanov Evropske unije – do glasovanja na lokalnih volitvah v Sloveniji. “SNS zahteva, da se prepove glasovanje na lokalnih volitvah vsem, ki nimajo državljanstva Republike Slovenije,” je zapisal in dodal, da tujci že prevzemajo lokalne položaje, kar vidi kot resno grožnjo. Da bi poudaril svoje stališče, je izpostavil Anglijo kot “lep primer” države, kjer se takšen vpliv že dogaja.

A vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je naslednje: je primer Anglije res tako “lep”, kot ga opisuje Jelinčič, ali gre za nekoliko dramatično interpretacijo dejstev?

Trenutna zakonodaja: Kdo sme glasovati?

Slovenska zakonodaja omogoča državljanom EU s stalnim prebivališčem v Sloveniji glasovanje in kandidiranje na lokalnih volitvah – z eno pomembno izjemo: ne morejo kandidirati za župana. Prav tako pa državljani tretjih držav (držav, ki niso članice EU) nimajo volilne pravice na lokalnih volitvah. Torej, ali je SNS-ov predlog res tako revolucionaren? Dejstvo je, da bi bila sprememba zakonodaje bolj simbolične narave, saj že zdaj tujci nimajo velikega vpliva na lokalno politiko.

Statistični podatki kažejo, da v Sloveniji živi približno 150.000 tujih državljanov, od tega jih je okoli 50.000 iz držav EU. Koliko od njih pa se dejansko udeleži lokalnih volitev? Zelo malo. Številke ne podpirajo Jelinčičeve trditve o množičnem vplivu – bolj kažejo na to, da je ta strah morda prenapihnjen.

Anglija kot opozorilo? Morda, morda pa tudi ne

Jelinčič je kot opozorilo navedel Anglijo, kjer naj bi tujci že zavzeli lokalne oblasti. Vendar je realnost drugačna. V Angliji sicer res lahko glasujejo in kandidirajo tujci, a njihov vpliv ostaja omejen. Da bi tujci “zasedli lokalne oblasti,” bi morali najprej množično kandidirati, nato pa tudi zmagati na volitvah – kar pa se ne dogaja. Ali je mogoče, da je Jelinčičeva trditev bolj strateška poteza za pridobivanje pozornosti kot dejansko zaskrbljenost za slovensko suverenost?

Pravniki in politologi opozarjajo, da so takšne izjave pogoste v populistični politiki. “Gre za tipično strategijo strahu, kjer se ustvarja problem tam, kjer ga ni,” je v pogovoru za Delo dejal politolog Marko Kovač. Dejansko pa so lokalne oblasti v Sloveniji še vedno pod trdnim vplivom domačega prebivalstva.

Kaj bi sprememba pomenila za Slovenijo?

Če bi SNS-ov predlog postal zakon, bi to pomenilo, da bi izgubili volilno pravico vsi tujci, tudi tisti iz EU, ki so stalni prebivalci Slovenije in pogosto pomemben del lokalnih skupnosti. Kakšne bi bile posledice? Prva bi bila jasna: manjša vključenost tujcev v lokalne procese. Tisti, ki že zdaj plačujejo davke, hodijo v službo, morda celo vzgajajo otroke v Sloveniji, ne bi več imeli možnosti soodločanja o lokalnih vprašanjih, ki neposredno vplivajo na njihovo življenje.

Drugič, takšna sprememba bi lahko sprožila konflikt z Evropsko unijo. Slovenija bi se znašla pod drobnogledom Evropske komisije zaradi morebitnega kršenja pravic državljanov EU, ki jih ščiti evropska zakonodaja.

In tretjič, kaj bi to pomenilo za mednarodni ugled Slovenije? Kot država, ki se že zdaj spopada z izzivi integracije tujcev, bi se s takim ukrepom postavila v še bolj defenzivno in izolacijsko vlogo. Morda bi SNS pridobila nekaj političnih točk pri svojih volivcih, a na dolgi rok bi tak zakon verjetno prinesel več škode kot koristi.

Kritike in vprašanja: Kdo se boji tujcev?

Predlog SNS je naletel na val kritik – od nevladnih organizacij, ki opozarjajo na kršenje pravic, do pravnikov, ki trdijo, da je zakonodaja v nasprotju z evropskimi normami. Pravnik Matej Avbelj je za Večer poudaril: “Takšna zakonodaja bi bila težko skladna z evropskimi direktivami in bi Slovenijo lahko spravila v konflikt z Evropsko unijo.”

A morda je najzanimivejše vprašanje naslednje: zakaj se nekateri tako bojijo tujcev? Je to res strah pred izgubo oblasti ali le priročen način za odvračanje pozornosti od drugih, bolj perečih težav? Konec koncev, tujci v Sloveniji niso tisti, ki bi povzročali politične ali gospodarske krize.

Realnost ali populistična iluzija?

Predlog SNS je nedvomno razburkal duhove, vendar ostaja vprašanje: je to resnično pomembno vprašanje za Slovenijo, ali gre zgolj za še eno temo, s katero se skuša pridobiti pozornost? Dejstva kažejo, da vpliv tujcev na lokalni ravni ostaja minimalen, njihova udeležba na volitvah pa zanemarljiva.

SNS je ponovno dokazala, da zna pritegniti pozornost javnosti. A ali bo ta predlog dejansko pripeljal do sprememb, ali pa se bo končal kot še en politični manever za pridobivanje glasov, ostaja odprto vprašanje.

Napisal: N. Z.

Vir: www, X

Zberimo 100.000 € za otroke! “Za spremembo spola na račun ZZZS – to pa imamo,” se razburja Jelinčič

Ali je pravično, da ZZZS financira spremembe spola, medtem ko otroci čakajo na zdravljenje?

LJUBLJANA – Razprava o porabi sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je te dni, zahvaljujoč Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, dobila povsem novo razsežnost. Tokrat ne gre za dolgočasno birokratsko debato o porabi javnih sredstev, temveč za moralno dilemo, ki se zdi kot izrezana iz kakšnega sodobnega družbenega eksperimenta: kdo je bolj upravičen do pomoči – transspolna oseba, ki potrebuje hormonsko terapijo, ali otrok, ki nosi ognjeno znamenje na obrazu?

“Za to, da si nekateri na račun ZZZS spreminjajo spol, to pa imamo. Sramota!” je na družbenem omrežju zapisal Jelinčič in dodal še fotografijo otrok z vidnimi rdečimi lisami na obrazu. Seveda, odziv javnosti ni izostal – eni so mu ploskali, drugi zavijali z očmi, tretji pa zastavili vprašanje: ali je naša zdravstvena blagajna res tako polna, da zmore vse?

ZZZS: prioritete ali populizem?

Ko pogledamo številke, postane jasno, da gre za resen znesek. Več kot 526.000 evrov je ZZZS namenil postopkom sprememb spola, kar vključuje hormonsko terapijo, kirurške posege in psihološko podporo. Takšni postopki so ključni za izboljšanje kakovosti življenja transspolnih oseb, katerih duševno zdravje je pogosto močno prizadeto. Z vidika človekovih pravic – nesporno. A kaj pa tisti, ki nimajo niti osnovnega dostopa do potrebne oskrbe?

ZZZS je financiral že več kot 526.000 € za spremembe spola

Na drugi strani imamo otroke z ognjenimi znamenji. Ti otroci pogosto ne le, da trpijo zaradi zdravstvenih zapletov, povezanih z znamenjem (npr. odebeljena in občutljiva koža, ki lahko povzroča infekcije ali druge težave), ampak so tudi vsakodnevno izpostavljeni psihološkemu pritisku. Si predstavljate otroka v šolski klopi, ko mu sošolec na ves glas reče: “Zakaj imaš to rdečo packo na obrazu?” Za te otroke zdravljenje ni le kozmetični poseg – je nuja, ki bi jim omogočila normalno otroštvo.

Ognjena znamenja in realnost slovenskega zdravstva

Slovensko javno zdravstvo ne premore posebnega PDL laserja, ki je nujen za zdravljenje ognjenih znamenj. Tako se starši znajdejo v situaciji, ko morajo iskati rešitve na zasebnem trgu ali v tujini. A cena? Povprečna terapija z laserjem lahko preseže več tisoč evrov. Si to lahko privoščijo vsi? Seveda ne.

Društvo Viljem Julijan, ki se zavzema za otroke z redkimi boleznimi, je zato začelo božično zbiralno akcijo, s katero želijo zbrati 100.000 evrov za nakup laserja, ki bi ga podarili Dermatovenerološki kliniki v Ljubljani. Njihova pobuda ni le plemenita, temveč tudi nujno potrebna – a resno, zakaj morajo starši zbirati sredstva za nekaj, kar bi moralo biti osnovna zdravstvena pravica? To ni vprašanje solidarnosti, ampak sistemske pomanjkljivosti. “V 21. stoletju zbiramo denar za laser, medtem ko država financira vse od sprememb spola do estetskih operacij nosov?” se sprašujejo kritiki. In, roko na srce, verjetno imajo prav?

Moralni prepad med pravicami in prioritetami

Vprašanje torej ni, ali transspolne osebe potrebujejo zdravstveno oskrbo – seveda jo. A kdo določa, kaj je bolj pomembno? Sistem je zasnovan tako, da naj bi zagotavljal enakopravnost za vse, toda realnost kaže drugače. Zdravstvena blagajna je omejena in vselej bo nekdo potegnil krajšo. Tokrat so to otroci.

Deklica s prirojenimi znamenji.

Kaj pa številke? V Sloveniji se letno opravi nekaj deset postopkov spremembe spola, medtem ko bi laser za ognjena znamenja lahko pomagal stotinam otrok. A namesto da bi vlada zagotovila sredstva za nakup, starši čakajo na božični čudež in dobre ljudi.

Je humanitarna akcija res rešitev?

Lahko bi rekli, da gre za izraz solidarnosti, toda v resnici gre za sistemski problem. Humanitarne akcije so pogosto le obliž na globoke rane, ki jih pušča neurejen zdravstveni sistem. “Namesto da bi država reševala težave, jih prepušča prostovoljnim prispevkom in dobrodelnosti,” pravijo starši otrok s težavami. In dodajajo: “A kaj, ko je tako lažje – manj političnega trenja, več odobravanja volivcev.”

Ko gledamo to dilemo – spremembe spola proti zdravljenju otrok – se zdi, da nihče ne zmaguje. Transspolne osebe končno dobivajo prepotrebno pomoč, a cena je visoka: otroci ostajajo spregledani. Je to res družba, ki jo želimo? Ena, kjer so osnove prepuščene naključnim dobrodelnim akcijam? Odgovor morda ni enostaven, a ena stvar je jasna – brez sistemskih sprememb bodo žrtve še naprej najbolj ranljivi.

Napisal: N. Z.

Vir: Velenjčan.si, www, Freepik, X

Zmago Jelinčič se oglaša s Kitajske: “Ni pomembno, kakšna je – NAŠA JE!” (VIDEO)

Slovenska zgodovina pod lupo: Je Kitajska res vzor, ki ga moramo posnemati?

Zmago Jelinčič nas ponovno spominja na tisto, kar se Slovencem pogosto izmika – spoštovanje do lastne preteklosti. Njegove besede o kitajskem odnosu do zgodovine in naši navadi, da spomenike rušimo, namesto da bi jih ohranili kot del kolektivnega spomina, so dvignile nemalo prahu. A ali je res, da se iz Kitajske lahko naučimo kaj uporabnega?

Slovenski spomeniki: Odražajo zgodovino ali le delitev?

V Sloveniji, kjer se zdi, da imamo skoraj refleks, da preteklost ob vsaki politični spremembi reinterpretiramo, spomeniki pogosto niso le kamen ali bron – postanejo ideološko bojišče. Pomislimo, kako pogosto se spomeniki rušijo, premikajo ali preprosto izginejo. Ali ni že to simptom nezrelega odnosa do zgodovine? Na Kitajskem bi takšno početje verjetno sprožilo ogorčenje, če ne kar mednarodno debato.

Pri nas so polemike stalnica. Spomnimo se denimo rušenja spomenika Borisu Kidriču v Ljubljani, ki je po osamosvojitvi postal simbol totalitarizma. Premik izpostav tega obdobja iz središč mest na bolj obrobne lokacije je bil na eni strani razumljen kot del politične tranzicije, na drugi pa kot brisanje zgodovine. “Ne maramo ga? Odstranimo ga!” – takšna logika je pri nas žal pogosto prisotna.

Nič manj razprave ni sprožil spomenik žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu. Ko je bil postavljen leta 2017, so nasprotniki opozarjali, da se s tem relativizira pomen boja proti fašizmu. Spomenik, ki naj bi simboliziral spravo, je v resnici še bolj poglobil razkol – paradoks, ki ga Slovenci še nismo razrešili.

Anektoda? Pomislimo na spomenik Titu v Velenju – še danes tam stoji, nekateri ga častijo kot simbol delavskih pravic, drugi ga kritizirajo kot ostanek komunizma. V primerjavi s Kitajsko, kjer bi podobni simboli služili kot most med generacijami, se pri nas pogosto spremenijo v orodje političnih obračunavanj.

Kaj nam pove kitajski odnos do zgodovine?

Kitajska, o kateri govori Zmago Jelinčič, ima svojo preteklost postavljeno na piedestal, čeprav ni brezmadežna. Spomeniki, kot je Veliki kitajski zid, niso zgolj opomniki na starodavno moč, ampak tudi sporočilo svetu: “Mi smo narod, ki ga ne morete zlomiti.” Pa vendar, ali Kitajska res časti vse plati svoje zgodovine? Ne smemo pozabiti, da so tam ideološki čiščenja preteklosti tudi pogosta praksa. Kritike Maove kulturne revolucije so, na primer, še danes tabu.

Kljub temu pa Kitajska svoje spomenike uporablja za utrjevanje kolektivne identitete. Slovenci, na drugi strani, se zdi, kot da si z vsakim sporom o spomenikih še bolj razbijamo že tako razdvojeno družbo. Kaj bi se zgodilo, če bi pri nas začeli razmišljati o zgodovini ne kot o orožju, ampak kot o orodju? Bi spomenik lahko postal nekaj, kar povezuje, namesto da deli?

Odstraniti ali pustiti? Slovenska posebnost

Razmislek o tem, kako se Slovenci ukvarjamo z zgodovino, je nujen. Ena najbolj razdvajajočih simbolnih gest zadnjih desetletij je bila zagotovo spominska plošča domobrancem v Rovtah. Za nekatere simbol rehabilitacije kolaboracije, za druge priznanje kompleksnosti slovenske zgodovine. Kdo ima prav? In ali lahko sploh obstaja ena sama resnica?

Na drugi strani pa imamo spomenike, kot je Prešernov kip v Ljubljani, ki je danes nedotakljiv. Si lahko predstavljate, kaj bi se zgodilo, če bi kdo predlagal njegovo odstranitev? Verjetno bi bilo bolj verjetno, da se spopademo z mednarodnim škandalom, kot da bi Slovenci dovolili, da se ikonično delo Maksa Fabjanija in Ivana Zajca premakne. In prav je tako. A zakaj tega odnosa ne razširimo na vse spomenike – tudi na tiste, s katerimi se ne strinjamo?

Ta veseli dan kulture: Kako spoštujemo Prešerna, a pozabljamo druge?

Danes, ko obeležujemo rojstni dan največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna, se vprašajmo: ali bi bil Prešeren danes deležen enakega spoštovanja, če bi živel v tem času? Spomnimo se, da je bil tudi Prešeren v svojem življenju tarča kritik in celo prezira. Kaj, če bi o njem govorili tako, kot danes govorimo o Borisu Kidriču ali drugih zgodovinskih osebnostih? Bi ga še vedno slavili, ali bi postal le še ena tarča za rušenje?

Ali lahko spomeniki postanejo mostovi med generacijami?

Zmago Jelinčič ima prav: zgodovina je naša, kakršna koli že je. Kitajska nam sporoča, da narod brez preteklosti nima prihodnosti. Če se bomo še naprej prepirali o tem, kateri spomenik je primeren in kateri ni, ne bomo nikoli dosegli kolektivne zrelosti. Je rešitev v tem, da zgodovino sprejmemo z vsemi njenimi plati, ali pa se bomo še naprej ukvarjali s tem, kdo ima prav? Odgovor na to vprašanje bo oblikoval prihodnost slovenskega naroda – vprašanje pa ostaja, ali smo nanjo pripravljeni.

Morda je res čas, da nehamo rušiti svojo preteklost in začnemo graditi mostove med generacijami – preteklost je že napisala svoje poglavje, kaj pa bomo storili mi?

Napisal: N. Z.

Vir: X, www

Financiranje LGBTQ+ projektov ali “spet javni denar za mavrične?!”

LJUBLJANA – Jelinčič znova udaril po “mavričnih”: Ali je financiranje LGBTQ+ organizacij res nepotrebno?

Ko se “mavrični” vpletejo v javni proračun

Zmago Jelinčič Plemeniti, znan po svojih brezkompromisnih izjavah, je še enkrat udaril v občutljivo temo – financiranje LGBTQ+ organizacij. Tokrat je na družbenih omrežjih delil svoje nestrinjanje z javno porabo sredstev za tovrstne projekte in zapisal: “Spet javni denar za mavrične. Kaj je dodana vrednost? Podpora buzerantstvu in deviantnosti.” S temi besedami je pritegnil pozornost širše javnosti, podkrepil pa jih je z dokumentom Ministrstva za javno upravo, ki razkriva dodelitev 70.000 evrov več LGBTQ+ organizacijam, kot so Društvo Legebitra, Zavod TransAkcija in Društvo Parada ponosa.

Jelinčičeva retorika je, kot bi kdo pričakoval, znova zanetila razpravo. Njegovi privrženci so ga pohvalili, ker naj bi “povedal resnico brez olepšav”, medtem ko so zagovorniki človekovih pravic njegove izjave označili za “nič manj kot sovražni govor” (poroča STA).

Zakaj so LGBTQ+ organizacije sploh na seznamu?

Javnost pogosto pozablja, da je financiranje nevladnih organizacij del širše strategije države za spodbujanje enakopravnosti in družbene vključenosti. Organizacije, kot so Legebitra, igrajo ključno vlogo pri ozaveščanju o pravicah LGBTQ+ skupnosti in zagotavljanju storitev, kot so svetovanje, izobraževanje in pomoč žrtvam diskriminacije. Država pa z njihovim financiranjem izpolnjuje svoje zakonske obveznosti, ki izhajajo iz slovenske ustave in evropskih konvencij o človekovih pravicah.

Pa vendar – zakaj je to nekaterim trn v peti? Kritiki, med njimi Jelinčič, trdijo, da LGBTQ+ skupnost že uživa enakopravnost, zato dodatno financiranje “nepravično favorizira določeno manjšino.” Zanimivo je, da istočasno teh kritik ne slišimo, ko gre za financiranje katoliških ali kulturnih društev.

Koliko “mavričnega” denarja gre iz proračuna?

V letu 2024 je Ministrstvo za javno upravo LGBTQ+ organizacijam namenilo po 70.000 evrov za posamezen projekt. Skupni znesek presega nekaj sto tisoč evrov. Ta denar je namenjen ozaveščevalnim kampanjam, delavnicam v šolah in podpori transspolnih oseb. Kritiki pravijo, da bi bila ta sredstva bolje porabljena za izboljšanje zdravstvenega sistema, a pozabljajo, da prav diskriminacija posredno vpliva na slabše duševno zdravje teh skupin – kar na koncu dodatno obremeni zdravstveni sistem.

Pomisleke je razblinil tudi eden izmed predstavnikov Legebitre, ki je za STA poudaril: “Gre za drobiž v primerjavi z milijoni, ki jih država namenja drugim nevladnim organizacijam, pa o tem nihče ne razpravlja.”

Odzivi javnosti: Strasti na obeh straneh

Kot vedno, Jelinčičeve izjave polarizirajo. Na eni strani mu nekateri ploskajo, češ, da odpira teme, o katerih se drugi politiki izogibajo govoriti. Na drugi strani pa zagovorniki LGBTQ+ skupnosti opozarjajo, da takšna retorika spodbuja sovraštvo in lahko vodi v resnejšo diskriminacijo. “Vsaka takšna izjava ima posledice, ki jih je težko izmeriti – ampak zagotovo spodbuja netoleranco,” je komentiral sociolog z ljubljanske Filozofske fakultete (poroča STA).

Kaj pravijo številke in raziskave?

Slovenija na področju pravic LGBTQ+ oseb sicer ni na repu Evrope, a tudi ne izstopa kot vodilna. Po podatkih raziskave ILGA-Europe iz leta 2023 se uvršča na sredino lestvice, kar kaže, da je še veliko prostora za izboljšave. LGBTQ+ organizacije trdijo, da so njihovi programi ključni za preprečevanje diskriminacije. Kljub temu, da Slovenija na papirju zagotavlja pravno enakost, je dejanska situacija za mnoge posameznike še vedno daleč od idealne.

Pravna obveznost ali moralna izbira?

Država je zakonsko zavezana k spodbujanju enakopravnosti, a Jelinčičeva kritika odpira bolj filozofsko vprašanje: ali so projekti, ki so namenjeni eni manjšini, res upravičeni? “Vprašanje je preprosto – ali država res ve, kako najbolje porabiti denar? In ali so potrebe LGBTQ+ skupnosti res prednostne pred, recimo, pomočjo starejšim?” je za STA komentiral ekonomist z Ekonomske fakultete v Ljubljani.

Kje potegniti črto?

Jelinčičeve izjave niso presenečenje – so le del širše retorike, ki pogosto nasprotuje progresivnim spremembam. A vsakič znova odpirajo pomembno vprašanje: kdo ima pravico do javnih sredstev in zakaj? Medtem ko zagovorniki trdijo, da so LGBTQ+ pravice še vedno ogrožene, kritiki opozarjajo, da financiranje teh organizacij postavlja neželeni precedens.

Na koncu pa ostaja vprašanje: kdo bo odločal, kaj je res dodana vrednost za družbo in kaj ne? Lahko pa si vsi le želimo, da bi ta razprava pripeljala do boljšega razumevanja – ne pa le še večje polarizacije.

Napisal: N. Z.

Vir: www, X

Kolumbija z novimi prepovedmi, Jelinčič: “Pri nas se pa cigani poročajo z mladoletnicami in rojevajo pri 13-ih”

KOLUMBIJA – Zgodovinski trenutek za pravice otrok

Kolumbijski parlament je po več kot 17 letih bojev in prizadevanj dosegel pomemben mejnik: sprejet je bil zakon, ki popolnoma prepoveduje otroške poroke. S tem se je država pridružila 12 državam Latinske Amerike, ki so odpravile dolgoletne pravne vrzeli, ki so omogočale sklenitev zakonske zveze mladoletnikov. Poslanka Jennifer Pedraza Sandoval je ob sprejetju zakona poudarila, da Kolumbija s tem korakom sporoča: “Ne želimo več biti družba, ki tolerira sistemsko nasilje in spolno izkoriščanje otrok.” Poroča srpskainfo.com.

Veselje v parlamentu in simbolna zmaga

Ob glasovanju za zakon so poslanci kolumbijskega parlamenta dobesedno zaplesali in zapeli, kar je simboliziralo zmagoslavje dolgega boja proti otroškim porokam. To je več kot le zakonodajni ukrep – je simbol preobrata v družbi, ki želi zaščititi pravice otrok in jih osvoboditi nasilja, ki ga pogosto spremljajo takšne poroke. Po poročanju blic.rs je Kolumbija s tem postavila jasen precedens, ki ga številne države še niso dosegle.

Stanje v Sloveniji pa?

Na papirju so v Sloveniji otroške poroke zakonsko prepovedane – zakonsko zvezo lahko skleneta le osebi, starejši od 18 let. Vendar pa so prakse, zabeležene predvsem v romskih skupnostih, drugačne. Dekleta, stara komaj 13 let, so pogosto vključena v dogovorjene “poroke” ali odnose, ki vodijo v zgodnjo nosečnost. To kaže na pomanjkanje nadzora nad izvajanjem zakonodaje in odsotnost celovitih ukrepov, ki bi zaščitili mladoletnice.

Zakaj toleriramo te prakse?

Vprašanje, ki ostaja neodgovorjeno, je, zakaj se otroške poroke v Sloveniji kljub zakonodaji še vedno dogajajo. Tukaj je nekaj ključnih razlogov:

  • 1. Tradicionalni običaji: V nekaterih romskih skupnostih zgodnje poroke veljajo za družbeno normo. Družine to prakso opravičujejo z “zaščito” deklet pred zunanjimi vplivi.
  • 2. Socialna izključenost: Marginalizacija romskih skupnosti vodi v pomanjkanje dostopa do izobraževanja in podpore, kar otežuje prekinitev tovrstnih praks.
  • 3. Neučinkovitost zakonodaje: Slovenija sicer ima pravne mehanizme za preprečevanje otroških porok, vendar te v praksi pogosto ostajajo mrtva črka na papirju.

Otroške poroke imajo hude posledice za dekleta, ki so v te zveze prisiljene. Gre za kršenje njihovih pravic, omejitev možnosti za izobraževanje in osebni razvoj, obenem pa so pogosto izpostavljena nasilju in zdravstvenim tveganjem zaradi zgodnje nosečnosti. Kot poroča unicef.org, otroške poroke povečajo tveganje za socialno izključenost in revščino.

Kaj lahko storimo?

Kolumbijski primer bi moral služiti kot zgled tudi Sloveniji. Ukrepi, ki bi lahko pripomogli k odpravi otroških porok, vključujejo:

  • Izobraževanje: Organiziranje programov za osveščanje romskih skupnosti o pravicah otrok in škodljivosti zgodnjih porok.
  • Socialna podpora: Krepitev sodelovanja z lokalnimi romskimi voditelji, da bi spodbudili spremembe znotraj skupnosti.
  • Dosledno izvajanje zakonov: Boljša regulacija in sankcioniranje primerov otroških porok.

Čas za ukrepanje?

Medtem ko Kolumbija praznuje pomemben korak k zaščiti svojih otrok, Slovenija še vedno bije bitko proti otroškim porokam v marginaliziranih skupnostih. Zakaj dopuščamo prakse, ki kršijo temeljne pravice otrok, čeprav imamo zakonska orodja, da jih preprečimo? Čas je, da prevzamemo odgovornost in sledimo zgledom, ki jasno sporočajo, da so otroške poroke nesprejemljive v vsaki družbi.

Viri: srpskainfo.com, blic.rs, unicef.org., X

Napisal: N. Z.