• 17.6C Novo mesto
  • 20:12
  • Pet, 13.09.2019

Imate atlasov sindrom?

Nosite svet na svojih ramenih? Vam je težko reči ne? Pogosto doživljate občutke krivde?

Pred časom je k meni na terapijo prišla gospa, ki je vedno dala na prvo mesto druge. Gospa je poročala, da se počuti povsem izčrpano. Imela je zelo stresno službo, v kateri je bilo od njenega dela odvisnih več ljudi. Večkrat je prevzemala tudi naloge sodelavcev, saj ni znala zavrniti njihovih prošenj za pomoč. Tudi doma je imela veliko odgovornosti. Za terapijo se je odločila, ker je spoznala, da preprosto ne zmore več. Že ob prvem srečanju je bilo jasno, da gospa trpi za tako imenovanim atlasovim sindromom.

Atlasov sindrom je poljuden izraz za vedenje ljudi, ki na svojih ramenih nosijo bremena sveta. Izraz atlasov sindrom izhaja iz grške mitologije. Atlas je bil polbog, ki je moral za kazen, ker je sodeloval v uporu proti Zevsu, na svojih ramenih nositi nebeško gorovje. Ljudje, ki trpijo za atlasovim sindromom, so prepričani, da so odgovorni za reševanje težav drugih in za njihovo dobro počutje. Pogosto zanikajo lastna čustva, potrebe in želje, zato sebe stalno postavljajo na zadnje mesto. Znajo poskrbeti za druge ljudi, le zase ne. Pogosto doživljajo močne občutke krivde, v primeru, da težave nekoga ne morejo rešiti. Ker imajo močno željo po tem, da bi drugim ustregli, pogosto ne znajo reči ne. V odnosih ne znajo postaviti primerne meje ali se postaviti zase. Pogosto drugi to opazijo in nemalokrat začnejo izkoriščati dejstvo, da želi oseba z atlasovim sindromom drugim ustreči. Tej osebi večkrat potožijo, kako jim je težko ali jo prosijo za uslugo, saj računajo na to, da jim bo oseba ustregla. Če se oseba ne nauči, kako drugim postaviti meje in poskrbeti še zase, jo lahko to vodi v preobremenjenost, tesnobo, depresijo ali v bolezen.

V terapiji opažam, da kliente pogosto zaskrbi, da je skrb zase nekaj sebičnega. Ob misli, da bi poskrbeli zase, občutijo nelagodje in krivdo. V primeru, da v nekateri situaciji dajo sebe na prvo mesto, imajo zatem pogosto močne občutke slabe vesti. Seveda je pomembno, da znamo v določenih situacijah izraziti sočutje in tudi pomagati. Poskrbeti zase ne pomeni, da druge ljudi in njihove težave začnemo ignorirati. Poskrbeti zase pomeni, da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni in se naučimo imeti radi tudi sebe. Če nas zaskrbi, da je sebično dati sebe na prvo mesto, se lahko vprašamo, kdaj damo lahko ljudem okoli sebe in svojim odnosom več. Bomo boljši prijatelj, partner ali starš takrat, ko se bomo počutili povsem izčrpano, brez energije in volje ali takrat ko se bomo počutili dobro v svoji koži, spočito in srečno? Bomo do drugih lažje potrpežljivi, prijazni in ljubeči takrat, ko smo tudi sami do sebe takšni ali takrat, ko imamo o sebi slabo mnenje? Če sebi, svojim potrebam in željam dalj časa ne namenimo dovolj pozornosti, se nam lahko zgodi, da postanemo mi tisti, ki potrebujemo pomoč. Če recimo postanemo depresivni ali zbolimo, le stežka skrbimo še za druge. Ko najprej poskrbimo zase, lahko torej lažje in bolj učinkovito pomagamo tudi drugim.

Kako se osvoboditi atlasovega sindroma?

Pomembno je, da zase ne poskrbimo le fizično, temveč tudi čustveno, socialno in mentalno. Z omenjeno klientko sva najprej skupaj raziskovali, katere so tiste situacije oziroma aktivnosti, ob katerih se počuti dobro. Čeprav se morda sliši preprosto, kot terapevtka ugotavljam, da pogosto ne vemo, kako dobro poskrbeti zase. Pogosto sploh ne razmišljamo o tem, zato se niti ne zavedamo, kaj je pravzaprav tisto, kar nas spravlja v dobro voljo, kako sami sebe tudi potolažiti in kaj lahko sami storimo, da je počutimo dobro, sproščeno in varno. Načini, kako poskrbimo zase, so lahko zelo različni. Klientka je, recimo, ugotovila, da se odlično počuti takrat, ko si zjutraj, preden začne z dnevom, privošči dvajset minut le zase. V tem času na balkonu v miru spije kavo ter v mislih našteva vse stvari, za katere je hvaležna v svojem življenju. Nekdo drug mogoče zase najraje poskrbi preko športa, hobijev ali morda preko druženja z drugimi. Poleg aktivnosti, ki jih lahko počnemo, s katerimi skrbimo zase, je ključno še nekaj. Izredno pomembno je, da do sebe tudi v svojih mislih postanemo prijazni. Opažam, da smo večkrat bolj prijazni do drugih kot do sebe. Če prijatelju ali prijateljici nekaj spodleti, ji stojimo ob strani in jo po najboljših močeh skušamo potolažiti. Če nam spodleti, pa smo v mislih do sebe pogosto izrazito strogi in neusmiljeni. Obtožujemo se vsesplošnega poraza, nesposobnosti in se v mislih nase jezimo ter zmerjamo. Tudi pohvalimo se pogosto premalokrat. Svoje dobre lastnosti in dosežke imamo pogosto za samoumevne, zato jim ne namenjamo večje pozornosti.

Postanimo torej pozorni na svoje misli in ravnanja ter jih postopoma pričnimo spreminjati. Večkrat na dan se zavestno tudi pohvalimo. Pomagajo nam lahko knjige in članki na to temo. Vse več ljudi se priključi tudi skupini za samopodobo, kjer se aktivno učijo, kako postati prijazni do sebe in kako drugim reči tudi ne. Kot je nekoč rekla Anita Moorjani: »Imej se rad, kot da je od tega odvisno tvoje življenje – ker tudi je.«

Katja Z. Istenič

Psihologinja in psihoterapevtka

www.hocem-vec.com