• 1.26C Novo mesto
  • 01:31
  • Tor, 24.11.2020

Dedovanje

Vsak posameznik se sreča z vprašanjem glede dedovanja: ali ko razmišlja, komu bo zapustil svoje premoženje, ali ko je vabljen na zapuščinsko obravnavo. Iz tega razloga smo za pravno pojasnilo v zvezi z dedovanjem povprašali Matejo Trinker, ki je na praktičnem primeru skušala prikazati problematiko dedovanja.

Primer: Vnukinja Maja je živela pri babici, za katero je skrbela, prav tako je vlagala svoj denar v njeno hišo. Babica ji je vedno govorila, da bo po njeni smrti hiša njena, saj je ona edina, ki skrbi za njo in da se je s sinom Petrom in hčerko Sonjo že dogovorila, da želi, da hišo deduje Maja, s čimer sta se oba strinjala. Tega niso pravno uredili in je ostalo samo pri ustnem dogovoru. Maja je bila edina hčerka pokojnega babičinega sina Janeza. Po smrti babice se je zadeva zapletla, saj sta oba, Peter in Sonja, želela sodelovati pri dedovanju hiše. O tem se je Maja poskušala z obema pogovoriti, vendar sta ji hladno odgovorila, da je babici nudila vso pomoč prostovoljno in da je ni nihče silil v to. Poleg hiše je zapuščina obsegala še vikend in dve parceli.

Če situacijo analiziramo s pravnega vidika, je nesporno dejstvo, da sta Peter in Sonja upravičena do dedovanja, saj kot potomca zapustnika dedujeta v prvem dednem razredu.

V našem primeru imamo tri dediče: Petra, Sonjo in Majo (ki ima pravico do dedovanja na podlagi vstopne pravice po umrlem očetu Janezu). Glede na to, da babica ni napisala oporoke, prav tako z Majo nista sklenili nobene pravno veljavne oblike pogodbe, se zapuščina deduje po zakonu in tako ne more biti upoštevana volja babice, saj Peter in Sonja temu oporekata (ustni dogovor ne zadostuje za uveljavljanje zapustnikove volje, razen če se dediči s tem strinjajo). V zapuščinski obravnavi je tako nastal spor glede razpoložljivega dela zapuščine, zato jo je sodišče na podlagi 212. čl. Zakona o dedovanju prekinilo in dediče napotilo na pravdo. Maja ima na podlagi 32. čl. Zakona o dedovanju pravico do izločitve dela iz zapustnikovega premoženja, saj je živela skupaj z babico in je tako s svojim delom in zaslužkom prispevala k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Prav tako ima pravico do izločitve gospodinjskih predmetov (33. čl. Zakona o dedovanju). Na podlagi dokazov bo o tem presojalo sodišče.

Maja in babica bi zadevo lahko uredili na več načinov, en način je, da bi sklenili darilno pogodbo in babica oporoko, v kateri bi izjavila, da se darilo ne vračuna v dedni delež (ob tem je treba upoštevati 26. čl. Zakona o dedovanju, ki omejuje razpoložljivi del zapuščine zaradi nujnega deleža nujnih dedičev). Za veljavnost oporoke se zahteva, da je narejena v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon. Najbolj običajni obliki oporoke sta lastnoročna oporoka in pisna oporoka pred pričami. Lastnoročna oporoka je veljavna, če jo je oporočitelj lastnoročno napisal in podpisal (63. čl. Zakona o dedovanju). Pisna oporoka pred pričami je veljavna, če oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil nekdo drug, ko hkrati pred njima izjavi, da je to njegova oporoka (64. čl. Zakona o dedovanju). Oporočitelj lahko v oporoki določi enega ali več dedičev in določi, da dedujejo celotno ali samo del premoženja. Prav tako lahko dedičem naloži kakšno dolžnost (npr. v zvezi s pogrebom) ali jim postavi kakšne pogoje in roke. Oporočitelj lahko vpiše oporoko v Centralni register oporok. Oporočitelj lahko vselej prekliče oporoko v celoti ali deloma z izjavo dano v kateri koli obliki, v kateri se po zakonu lahko napravi oporoka. Pisno oporoko lahko prekliče tudi tako, da jo uniči.

Drugi načini, kako bi lahko babica in Maja rešili vprašanje v zvezi z dedovanjem, so, da bi pri notarju v obliki notarskega zapisa sklenili izročilno pogodbo (strinjati se morajo vsi potomci, posvojenci in njihovi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani, da dedujejo) ali pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali  pogodbo o preužitku. Pri teh pogodbah ni treba upoštevati razpoložljivega dela zapuščine v korist nujnemu deležu.

V večini primerov se ljudje izogibajo pogovorom in ureditvi v zvezi z vprašanjem glede dedovanja, pa čeprav bi se lahko izognili marsikateremu prepiru, ki sledi zaradi neurejenih zadev. Na praktičnem primeru je prikazano, kako se dediči za časa življenja strinjajo z zapustnikovo voljo glede razdelitve zapuščine, po smrti pa je lahko situacija popolnoma drugačna. Največ je situacij, da posameznik nudi pomoč zapustniku (tudi več let), ko pride do dedovanja pa želijo dedovati vsi po enakih delih. Običajno je tako, da se nekdo počuti prikrajšanega, velikokrat tudi upravičeno. Vsemu temu se je mogoče izogniti s pogovorom in nato urediti situacijo na kateri koli način, omenjen v tem sestavku.

Mont Mat, montaža materialov in pravne storitve, d.o.o.

Mateja Trinker, univ. dipl. prav.

Na Dlani-page-001

montmat

 

Na Dlani-page-001