• 16.31C Novo mesto
  • 08:34
  • Ned, 26.05.2019
  • Prijava

Enja in Tomaž na potovanju po Albaniji in Črni gori

Tokratni potopis prihaja izpod rok mlade Enje, ki je z očetom Tomažem Gorcem poleti potovala po Črni gori in Albaniji – v sklopu njegovega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi.

Preberite, kaj je zapisala o zanimivem potovanju. Prispevek je objavljen tudi na Enjinem blogu www.enja.si

***

Potovanje po Črni gori in Albaniji

V soboto zjutraj, 20. avgusta, sem morala vstati zelo zgodaj, saj me je tisti dan čakalo nekaj prav posebnega in zame čisto novega. Oče me je povabil na potovanje v sklopu njegovega novega projekta 20.000 kilometrov z avtom po Evropi in z velikim veseljem sem mu odgovorila z DA. Dan odhoda je hitro napočil in zaradi navdušenosti sem tisti večer bolj malo spala. Odločila sva se, da se odpraviva v Črno goro in Albanijo, kar je bil moj predlog, saj sem si ti dve državi želela ogledati in spoznati od blizu. Zanimivi sta mi zato, ker so praktično tako blizu, obiskala pa jih nisem še nikoli. Zanimanje za Albanijo in njihovo kulturo je v meni vzbudila ena izmed najboljših prijateljic, ki sem jo spoznala v dijaškem domu.

Na pot sva se odpravila v soboto okoli 7. ure zjutraj. Načrtovanje celotnega potovanja sem seveda prepustila Tomažu, ker ima s tem več izkušenj, a o kakršni koli spremembi se je posvetoval z mano in me vprašal, če se strinjam z njegovimi predlogi. Najina prva destinacija je bila Albanija, do katere sva prišla preko Hrvaške, Bosne in Črne gore. Najin prvi postanek je bil v Bosni, do koder sva se vozila približno pet ur. Iskreno povedano, tako dolgih voženj v avtu nisem vajena, saj smo se z družino le nekajkrat odpravili na daljšo pot. A pot do Bosne mi je minila hitro, saj sva se s Tomažem med vožnjo pogovarjala, hkrati pa sem lahko občudovala naravo in spreminjanje pokrajine ter načina življenja ljudi, ko sva prišla v Bosno. Na najinem postanku sem prvič jedla bosanski burek, sproti pa sva se ustavila še na kavici, da naju malo zbudi in pripravi na nadaljevanje dolge poti. Čakalo naju je še nadaljnjih šest ur vožnje do Črne gore, kjer sva imela rezervirano prenočišče. Na poti do tja sva se ustavila še na okusnem kosilu, malo pred mejo s Črno goro. Prečkanje meje je bilo enostavno in hitro. Pri tem sva imela veliko srečo, saj je bila na nasprotni strani dolga kolona vozil, ki je čakala na izstop iz države. Peljala sva se po cesti, ki jo je obdajala čudovita narava: gozd, gore in kanjon reke Pive. Tam sva se ustavila in posnela nekaj fotografij ter nadaljevala pot. Pozno zvečer sva utrujena in izčrpana prišla do prenočišča. Natančneje, spala sva v apartmaju ob obali, v mestu Herceg Novi. Lastnik je bil zelo mlad in prijazen, soba pa je bila dovolj velika in res lepo opremljena. Dolga pot me je zelo izčrpala in takoj sem zaspala.

Naslednje jutro naju je čakalo še nekaj ur vožnje do Albanije. Ko sva prečkala mejo med Črno goro in Albanijo, sem lahko takoj opazila razliko med tema dvema državama. Spremenila se je narava, življenjsko okolje ljudi, najbolj pa je bila opazna razlika v jeziku in kulturi. Albanščina je resnično zapleten jezik in ga je nemogoče razumeti, a s Tomažem nama je prav dobro uspelo komunicirati s tamkajšnjimi ljudmi. Najin prvi postanek v Albaniji je bil v mestu Lushnja. To mesto leži ob avtocesti, po kateri naju je peljal GPS, in tam sva se ustavila na kosilu. Precej lačna nisem vedela, kaj pričakovati od njihove hrane. Po premisleku sem v restavraciji naročila špagete z bolonjsko omako in grško solato. Ko sem poskusila obe jedi, sem bila srečna, ker sta bili res zelo dobrega okusa. Po kratkem postanku naju je čakalo še nekaj ur vožnje do mesta Vlora, kjer sva prenočila.

Vlora je veliko mesto ob prečudovitem Jadranskem morju. Tamkajšnje plaže so bile najlepše, kar sem jih videla. Tudi s hotelske terase, kjer sva prenočila, je bil prečudovit razgled na morje. Opazovala sem sončni zahod in ostala še nekaj časa zunaj, potem pa sem odšla v posteljo. Naslednje jutro sva se zbudila kar zgodaj, ker sva se odločila, da greva malo na plažo. Tam sva bila sicer na kratko, ker se nama je mudilo, ampak mi je bilo vseeno zelo lepo. Morje je bilo čisto in plaže lepo urejene. Res je bilo sanjsko.

Ko sva v hotelu pojedla zajtrk in spakirala svoje stvari, sva se odpravila še bolj na jug Albanije, do mesta Ksamil. Med potjo sva se večkrat ustavila in si ogledala nekaj čudovitih krajev. Ob ogledih mi je zastal dih, saj kaj takega v Sloveniji ni videti! V mesto Ksamil sva spet prispela zelo pozno zvečer. Spala sva v večnadstropni hiši, v eni od sob. Soba ni bila ravno velika in v njej pa je bil samo ena postelja, zato sva morala lastnico prositi, da je prinesla še dodatno posteljo zame. Tudi kopalnica je bila precej majhna, a vsaj imela sva svojo. V kopalnici nisva imela tuš kabine, zato je bilo tuširanje pravi podvig. Tam sva ostala tri dni in to je bil tudi meni osebno najlepši del potovanja do sedaj. Ker sva s Tomažem tam preživela največ časa, sem lahko resnično videla, kako poteka življenje v Albanij. Res je, da je to čudovita država, katere ogled vsekakor priporočam, a je tako drugačna od Slovenije. In prav to me je očaralo. Na cesti in ulicah je vladala zmeda v prometu, vsak se je peljal hitro in neprevidno, prehodov za pešce pa ni bilo, zato si cesto lahko prečkal, kjer si želel. Bila je zelo velika gneča, kamor koli si se obrnil, čistoča pa tudi ni bila na nivoju. Najbolj sem bila presenečena nad tem, da so ljudje smeti metali kar skozi okno.

Od mesta, kjer sva bivala, je le nekaj minut oddaljeno arheološko nahajališče Butrint. Zasledila sem ga že na zemljevidu Albanije in imela sem željo, da bi se tam ustavila in si ga ogledala. Moja želja se je uresničila, saj sva že naslednji dan odšla tja. Butrint je prečudovit kraj, kjer sem lahko videla mešanico arheoloških ostankov in prečudovite mediteranske narave, nahaja pa se na manjši vzpetini. Mesto je bilo znano in poseljeno že v prazgodovini, sčasoma pa je dobivalo vse večji pomen ter se razvijalo in večalo. Butrint je bil najprej pod vplivom grške kulture, ker je bil eden izmed grških polis, v času Rimljanov pa je postal rimska kolonija. V tistem času se je mesto znatno povečalo in razvilo. Preko kanala Vivari pa so v tistem času zgradili tudi akvadukt. Ker imam rada zgodovino in ker me še posebej zanimata grška in rimska kultura, sem tam zelo uživala. Ostala sem skoraj brez besed, vse kar sem lahko rekla, je bilo le: WAW!

Ogled mesta Butrint pa ni bil edini najlepši del tega potovanja. Imela tudi odlično družbo. Takoj sem se dobro ujela s tremi fanti. Eden izmed njih je bil sin od lastnice apartmajev, ostala dva pa sta bila, tako kot jaz, tam na dopustu. Fant, ki je bil tam na dopustu, je bil prav prijeten in duhovit, njegova posebnost pa je bila, da je verjel v vesoljce in nam navdušeno kazal posnetek neznanega letečega predmeta v Albaniji. Drug fant, ki sem ga spoznala, pa je bil iz Italije. Trenutno je bil na potovanju po Albaniji, odpravil pa se je čisto sam. Pripovedoval nam je različne dogodivščine, ki jih je doživel v Albaniji. Najbolj mi je bilo zanimivo, da smo se tako dobro ujeli kljub vsem razlikam med nami. Bili smo zelo različnih let (od 14 do 31) in različnih narodnosti, zato smo se pogovarjali v angleškem jeziku in s pomočjo rok. Sin lastnice je dobro poznal mesto Ksamil, zato nas je peljal na sprehod po mestu in ob obali, večer pa smo preživeli ob okusnem albanskem pivu in pogovoru. Pogovarjali smo se o potovanjih ter primerjali naše načine življenja, vero in kulturo. Ta večer in družba mi bosta za vedno ostala v spominu, saj kaj takega še nisem doživela.

Po treh dneh bivanja v mestu Ksamil sva se s Tomažem že dopoldne odpravila naprej na pot. Odločila sva se, da bova tokrat pot nadaljevala bolj v notranjosti države, saj sva se do zdaj večino časa vozila ob morju. Spet sva preživela celoten dan v avtomobilu in imela sem ga že vrh glave. Nisem se mogla udobno namestiti in vroče mi je bilo. Bila sem tudi kar malo izčrpana, saj takega tempa nisem navajena na počitnicah, na srečo pa sva imela nekaj postankov, kjer sva si ogledala zgodovinske znamenitosti Albanije. Najini prvi postanek je bil v mestu Gjirokastër. Tam sva se ustavila, da bi si ogledala grad, ki leži na vzpetini, v njem pa so razstavljeni nekateri predmeti iz časa vojne. Do gradu sva se povzpela kar peš, po tlakovani cesti. Med vzponom sva hodila po ozkih ulicah, stavbe pa so se držale druga druge. Na cesto so gledale mnoge majhne trgovine s spominki in nekaj lokalov ter pekarn. Bilo je živahno in poln ljudi, kar je vsemu skupaj dajalo prav poseben čar. Na vrhu je bil izjemen pogled na majhno mestece. Skoraj vse je bilo kamnito, tudi hiše. Bil je res veličasten pogled. Ko sva se sprehodila po gradu in si vse ogledala, sva se ustavila na kavici in nekaj na hitro pojedla, saj naju je že lovil čas.

Še nekaj ur sva preživela v avtu in spoznala, da sva se glede časa malo uštela. Na zemljevidu je vse skupaj izgledalo veliko bližje, a v resnici se nisva kaj veliko premaknila. Zato sva se odločila, da najdeva hotel, kjer bova prenočila in naslednji dan nadaljevala. Na spletu sva našla majhen in prijeten hotel v bližini jezera Komani, saj sva si jezero želela videti tudi od blizu. Padel je že mrak, vozila pa sva se po cesti, ki ji jaz sploh ne bi rekla cesta. Bila sem lačna, žejna in predvsem utrujena, zato sem komaj čakala, da se lahko umijem in grem v posteljo. Kar nekaj časa sva se že vozila in iskala hotel, ko se je Tomažu zazdelo, da je videl tablo z napisom, da oddajajo sobe. Ustavila sva se in Tomaž mi je naročil, naj počakam v avtu, on pa bo šel vprašati za prenočišče. Tistih nekaj minut, ki sem jih sama preživela v avtu, v popolni temi, so bile najdaljše minute tega potovanja. Ko se je Tomaž vrnil, je zraven prišel še nekdo. Olajšana sem stopila iz avta in Tomaž mi je rekel, da tukaj ni hotela, ampak živi družina, ki je bila tako prijazna, da nas je sprejela v svoj dom in nama ponudila, da prespiva pri njih. Ob tej novici sem bila malce šokirana, vendar olajšana, da noči ne bom preživela v avtu. Vzela sem svoje stvari in odpravili smo se do njihove hiše po ozki potki.

Tomaž se je takoj odpravil v posteljo, jaz pa sem se odločila, da bom še nekaj časa preživela zunaj z družino, saj sem videla, da so zelo prijetni ljudje. Najbolj sem bila vesela, ko sem videla, da imam tudi družbo svojih let. Deklica je bila stara 16 let, njen mlajši brat pa okoli 13 let. Družino so sestavljali še njun mlajši bratec, mama, teta, stric, babica in oče, ki pa je bil trenutno v službi. Bili so zelo prijazni do mene in mi takoj ponudili pijačo. Usedli smo se na balkon in se začeli pogovarjati. Sporazumevali smo se v angleščini in s pomočjo google prevajalnika. Angleško je znala le punca, ki je bila malo mlajša od mene, zato so ji ostali rekli, kaj naj me vpraša, jaz sem odgovorila in ona jim je moj odgovor prevedla. Spraševali so me različne stvari, večinoma o tem, kakšno je življenje v Sloveniji in kakšne so naše navade. Pripadnice nežnejšega spola so bile očarane nad mojimi trepalnicami, lasmi in nalakiranimi nohti. Spraševale so me, koliko stane frizer v Sloveniji in ko sem povedala ceno, so se samo prijele za glava in široko pogledale. Vprašali so me tudi, ali že imam fanta, ob čemer sem se lahko le nasmejala. Ure so hitro minevale in vsi ostali so se že odpravili spat, na balkonu pa smo ostali le že jaz, dekle, njen brat in njuna teta. Na vrsto z vprašanji sem prišla tudi jaz in želela sem vedeti cel kup stvari. Njuna teta je bila noseča, pričakovala pa je deklico. Izvedela sem, da je v njihovi navadi, da se dekleta že zelo mlada poročijo, že približno toliko stare, kot sem jaz. Ko pa je dekle staro čez dvajset let, težko najde moža, ker je že ”prestara”. Nad tem sem bila kar šokirana, ker si nikakor nisem mogla predstavljati, kako bi bilo, če bi se morala že zdaj poročiti in biti mama. Naučili so me še nekaj albanskih besed in se mi smejali, ko sem se trudila pravilno izgovarjati, a na koncu sem se le naučila, kako se reče ”lahko noč”. Zaklepetali smo se pozno v noč in kar naenkrat je bila ura že ena zjutraj, zato smo se odpravili spat. Nikoli v življenju si nisem predstavljala, da bom kdaj doživela kaj takega. Bila sem zelo presenečena nad njihovo prijaznostjo in nad tem, kako lepo so naju sprejeli v svoj dom, pa čeprav sva bila tujca. Pogovor z njimi mi je dal misliti in bila sem srečna, da imam vse to, kar imam. Njihova družina ni bila ravno premožna, v službo pa je hodil samo oče. S to izkušnjo sem lahko čisto od blizu videla in začutila na svoji koži, kako pravzaprav poteka življenje v Albaniji, zato je bil to meni osebno najlepši del potovanja.

Naslednje jutro, ko sva se s Tomažem zbudila, naju je na mizi čakala cela pojedina. Vso to hrano so pripravili samo za naju, saj ni jedel nihče od njih in ob tem sem se počutila neprijetno. Želela sem si, da si vsi skupaj zajtrkovali. Ko sva s Tomažem povedala, da bova pot nadaljevala do jezera Komani, je njihov oče povedal, da on tam dela in da gre lahko z nama. Vprašala sem še dekle in njeno teto, ali bi se nama pridružili in z nasmeškom sta odgovorili pritrdilno. Sledeči dogodki mi niso bili ravno jasni, saj so se vsi trije lepo uredili, teta pa je celo oblekla obleko, visoke petke in se našminkala. Zaradi tega sem pričakovala, da bomo prišli v večje mesto, polno ljudi. Usedli smo se v avto in po dobri uri vožnje prišli do mesta Komani. Ob pogledu nanj sploh nisem imela občutka, da smo prišli v mesto, ker je bilo tako majhno in nerazvito. Bolj ti temu rekla, da je naselje. Njihov oče je meni in Tomažu ves ponosen pokazal njegovo delovno mesto, to je bila hidroelektrarna. Najprej smo se ustavili v enemu izmed dveh lokalov v mestu in spili kavo, potem pa smo se odpravili do jezera. Jezero Komani je bilo res čudovito in mogočno, po njem pa poleg ladij pluje tudi trajekt. Mislim, da sta bili dekle in njena teta prvič na jezeru, saj je bilo v njunih očeh videti navdušenje in tudi strah pred tako mogočnim jezerom. Teta je, kljub temu da je imela obute visoke petke, stopila v jezero in na obrazu se ji je narisal širok nasmešek. Še nekaj časa smo občudovali jezero, potem pa smo se odpravili nazaj, ker naju je s Tomažem čakala vožnja do Črne gore.

Kar takoj sva se odpravila na pot in imela le krajši postanek, da sva nekaj pojedla, ker sva čim prej želela priti v Črno goro. Med potjo sem lahko zopet spremljala spreminjanje okolice in mest. Nisem mogla verjeti, koliko različnih stvari sem videla in doživela v tako kratkem času in na tako majhnem območju. Končno sva prišla do mesta Herceg Novi, kjer sva bivala v prečudoviti vili. Lastnica je bila zelo prijazna in naju je lepo sprejela ter nama povedala nekaj o sebi in o mestu. Apartma, ki nama je bil dodeljen, je bil velik, prostoren in lepo opremljen, zraven pa je bil balkon in na spodnji terasi tudi bazen. Sedaj je sledilo nekaj dni dejanskih počitnic, saj so bili to zadnji dnevi potovanja. Večino časa sem poležavala ob bazenu, eno popoldne pa sem porabila za sprehod in raziskovanje mesta. Sprehodila sem se po starem delu mesta in se ustavila v lokalu na kavi in sladoledu. Opazovala sem mimoidoče ljudi in uživala v miru. Tudi s Tomažem sva se en večer odpravila na sprehod ob morju in po mestu. Skupaj sva preživela 11 dni, kar je bilo največ do zdaj in v tem času sva se resnično zbližala in stkala prijeten odnos med nama. To so bile ene izmed najlepših počitnic, kjer sem doživela veliko novega in spoznala veliko prijetnih ljudi.

Ker posladek sledi na koncu, sem predzadnji dan potovanja lahko preživela z mojo najboljšo prijateljico Špelo. Ona je bila ravno tisti čas na maturantskem izletu v Budvi in zdelo se nama je zabavno, da bi se lahko takrat videli. Svojo željo sem povedala Tomažu in strinjal se je, da odideva do Budve. Bila sem v pričakovanju, da končno vidim svojo Špelo in še z njo preživim nekaj časa. Najprej smo šli vsi trije na kavo, da sta se Tomaž in Špela spoznala, potem pa mi je Tomaž dovolil, da v Budvi ostanem do osme ure zvečer. Ker poznam tudi nekaj Špelinih sošolcev, smo se skupaj najprej zabavali na plaži in zaplesali, potem pa sem z njimi odšla v njihov hotel. Teh pet ur je prehitro minilo, ampak sem bila vseeno hvaležna, da sem sploh imela možnost, da jo vidim. Lepšega zaključka 11-dnevnega potovanja si ne bi mogla želeti.

Zelo sem vesela in hvaležna za to izkušnjo, hkrati pa tudi odločena, da se čim večkrat odpravim na potovanje. Po mojem mnenju te potovanja izpopolnjujejo in zaradi njih osebnostno rasteš, ker spoznaš toliko različnih ljudi, kultur, običajev in načinov življenja drugod po svetu. Uživaš lahko v vsakem trenutku in si hvaležen za to, kar imaš doma. Naučiš se, da ni nujno pravilno le to, na kar smo navajeni, ampak da obstaja veliko drugih, popolnoma drugačnih načinov, ki nam določene stvari lahko tudi olajšajo. Zato se naučimo sprejemati in spoštovati tudi drugačnost. Sicer pa je težko takšne stvari opisati z besedami, ker jih lahko razumeš šele takrat, ko to doživiš na svoji koži!