• 15.88C Novo mesto
  • 18:23
  • Sre, 23.10.2019

Krilo poudarja žensko naravo

Ženske so skozi zgodovino največ časa nosile krilo. Čas za skrb za notranjo in zunanjo lepoto pa so ali niso dopuščale razmere časa, kraja in okoliščin, v katerem so se ženske sveta nahajale. A za tisti košček lepega so ženske vedno našle prostor, četudi je to pomenilo le zataknjen poljski cvet med lasmi.

Da smo oblečeni, tako ženske kot moški, se nam zdi samoumevno, malo za šalo, malo za res, v raju se jim še sanjalo ni, kaj je to krilo, kaj so hlače in kaj obleka. Ni bilo potrebe. Ker se vse menja, se menjajo tudi kostumi. Evinega so zamenjale druge obleke in znamke.

Zgodovina oblek in oblačenja je skrajno zanimiva. Krilo je bilo pravzaprav večino časa, odkar se človek oblači, v modi. Krilo je zelo praktično in tudi čas izdelave, ki ga preprosto krilo zahteva – v primerjavi s preprostimi hlačami – je bistveno krajše.

Materiali in kroji so se skozi stoletja in tudi tisočletja menjali, neandertalsko krilo iz kože, svileno krilo za posebne priložnosti, dolgo krilo, kratko krilo – toliko kril, da človek lahko skoraj poleti.

Krilo skozi zgodovino

Zgodovina kaže, da je bil pravzaprav predpasnik tisti, ki je izumil krilo. Bil je nekakšen njegov začetek. Osnovno oblačilo starih Egipčanov, ki so bivali med 4.500 let pred našim štetjem, je bil namreč prav ta. Običajno je šlo za neukrojen kos lanenega ali bombažnega blaga oziroma platna, ki so si ga ženske ovijale okrog telesa. Pripenjale so si ga z naramnicami, segal pa jim je visoko prav do pazduhe. Dolžina se je čez čas spreminjala, prav tako slog nošenja: včasih so celo nosile krilo na krilo oziroma malce hudomušno povedano: predpasnik na predpasnik.

Krilo: Baročni kostimi danes sodijo le še v gledališče. Vir – Needpix

Krilo ni bilo le domena žensk, nosili so ga tudi moški. Kratko krilo oziroma tunika je bilo osnovno moško oblačilo starih Rimljanov, ki so bivali od približno 700 do 476 let pred našim štetjem. Šlo je pa preprosto krilo, bolje rečeno krajšo obleko, ki ni imela rokavov, običajno pa je bila iz volnene, bombažne, lanene ali celo svilene tkanine. Čez čas se je krilo oziroma tunika daljšala, dobila je tudi ukrojene rokave. Podaljšana tunika je bila tudi glavno notranje oblačilo žensk. Ko se je Rimljanka odpravila ven,  si je bilo obvezno čez to notranje krilo ogrniti še eno tuniko ter razgiban plašč, s katerim si je lahko tudi prekrila glavo.

Zunanji izgled v času Bizanca, torej med 300 in 1453 leti našega štetja, je posnemal vzhodnjaški stil oblačenja. Krilo oziroma tuniko z rokavi iz svile so nosili tako ženske kot moški, čez pa plašč, ki je bil karseda razkošen. Ženska oblačila so se ločila od moških tako, da so bila olepšana z vezenim robom, čez čas pa se je okraševanje tako stopnjevalo, da so v tkanino vtkali vedno več niti, ki so bile zlate. Tudi bisere in drugo drago kamenje so šivali v tkanino obleke. Tako kot pravijo danes, da obleka naredi človeka, ni bilo včasih prav nič drugače. Z obleko se je vedelo, kam na hierarhično lestvico kdo spada. Oseba, ki je nosila krilo z biseri, je avtomatično pripadala višjemu stanu, kot tista, ki je na primer nosila laneno krilo. Človekova notranjost se je čez tisočletja spremenila prav malo, pometanje pod preprogo je bilo vedno v modi – in z lepim in urejenim videzom se je dalo marsikaj skriti. Še danes je tako, kajne?

Krilo

A vse ima svoje meje, tako je tudi pretirana okrašenost bizantinskih oblačil dosegla svoj vrh, saj so le-ta postajala vse manj funkcionalna in s tem tudi vedno bolj neuporabna. Ko je lepega preveč, nastane kič. Brez uporabnosti dolgoročno tudi lepota izgublja na vrednosti.

Spremembe, spremembe …

Velike spremembe na področju oblačenja in mode so se zgodile v času med 1200 in 1480. letom, v času gotike. Prvič so bile odkrito nakazane razlike med osnovnimi oblikami in podrobnostmi oblačil za oba spola. Ženske so drugo čez drugo nosile krilo na krilo, pravzaprav je šlo za tesno oprijeto obleko z dolgimi rokavi, tako da se je izrisovala silhueta.

Kasneje, med 14. in 15. stoletjem so obleke dobivale igrive, že nekoliko nenavadne oblike. Dolge vlečke, obrobljene s krznom, so bile le del tega nenavadnega – zraven pa je bila obvezna tudi čimbolj »izvirna« pričeska.

Renesansa je prinesla simetrične naborke in prefinjeno vezenje; da bi bila čipka okrog vratu videti čim lepša, so pričeli izdelovati na oblekah dekolteje – tako na ženskih kot moških oblačilih. Pobudnica dekoltejev je torej čipka in ne moška domišljija, kakor je včasih nakazano. V renesansi so pri ženskem spolu prevladovali nabrano krilo, srajčka s čipkami in korzet. Korzet, ki je bil utrjen s kovinskimi palicami, je postal hit. Takrat se je prvič pojavilo tudi značilno krilo z obroči, ki so bili kovinski.

Pobude za spremembe pri oblačenju pa so bile najbolj pogoste v času baroka, ko je bila obleka izjemno nepraktična in pravzaprav tudi neestetska, lepo rečeno.

V času rokokoja, klasicizma in kasneje je bilo na področju oblačenja mnogo raznolikih obrazov mode, v času bidermajerja, to je med letoma 1815 in 1890, pa se je spet vrnila romantika. Krilo v vsem razkošju je bilo končno spet »in«. Krilo tistega časa se je imenovalo krinolina. Konec bidermajerskega obdobja, pa je prineslo, da se je krilo manjšalo v obsegu, tako da je zadaj nastala le manjša opora z naborkom, t. i. cul de Paris.

Krilo

Secesija je čas, ko je nastal komplet, ki je združeval krilo, bluzo in krajšo jakno: t. i. kostim. Le-ta je v različici, kjer ga dopolnjuje krilo ali hlače, še danes zelo iskan artikel, sploh med poslovnimi ženskami.

Dvajseto desetletje je z industrializacijo skoraj vsega, kar leze in gre, prineslo nove izzive. Možnost povečanega dobička je spremenila pogled na svet, pravzaprav spremenila pomen oblačenja in tudi človeštva.

Prišel je čas, ko so ženske pričele nositi hlače. Hlače pa so bile pravzaprav vsiljene kot nekakšen praktičen program industrializacije: če delata oba spola, ima tisti, ki ustvarja, tisti, ki prodaja več od tega.

Ženskam, ki se pričnejo spet povezovati s seboj, ženskam, ki razumejo simbol, ki ga prinaša krilo, krilo predstavlja mnogo več kot le kos obleke. Predstavlja pot nazaj do svojega polnovrednega mesta v družbi, mesta, kjer je ženska lahko sijala na ženski način, moški pa na moškega.

In ko vas kdo v prihodnje spet vpraša, kdo v vaši družini nosi hlače, ni nujno – vsaj če ste ženska, da hitite razlagati, da ste to vi.