• 22.84C Novo mesto
  • 21:53
  • Tor, 20.08.2019

Kurent ima sorodnike po vsem svetu!

Kurent je več kot le pustna maska. Za marsikoga je kurent eden najbolj prepoznavnih predstavnikov slovenske kulturne dediščine. Čeprav je poseben, pa ima primerljive “sorodnike” marsikje po svetu.

Kurent ima bližnjega “sorodnika” na Madžarskem, kjer se imenuje buso.

Kurent v slovenskem izročilu

V Sloveniji je tradicionalnih mask kar precej, zabeleženih je preko sto petdeset. Ne le kurent, tudi cerkljanski laufarji, ki se skrivajo za maskami iz lesa, nagajivi škoromati iz Brkinov, pozvačin iz Prekmurja, mačkare iz Dobrepolja, šelme iz Kostanjevice, pustarji z Banjšic in drugi veljajo za nekaj unikatnega. Pa vendar v kože odet šaljivec kljub svojemu posebnemu videzu ni tako drugačen od mask, ki odganjajo zimo in duhove drugod po svetu.
Kdo je kurent? Zgodba pripoveduje, da je bil šaljivec. Moški, ki je znal s svojo zvitostjo prelisičiti Luciferja in smrt, poigral pa se je tudi s svetim Petrom. Ključar, ki odklepa nebeška vrata, ga je zaradi potegavščine spustil v nebesa, četudi si kurent tega ni zaslužil, saj ni živel bogaboječega in ponižnega življenja brez grehov. Zaradi svojih zvijač je hitro postal ljudski junak in ljudje so se odločili, da mu bodo sledili. Na pustni dan so pričeli zganjati norčije, hkrati pa so s podobo, ki spominja na volka v ovčji preobleki odganjali zle sile in vabili k sebi pomlad. Rogovje, koža, dolg jezik, pisane barve, perje, ježevka, gamaše in poskakovanje, med katerim se oglašajo glasni zvonci, naj bi zimo nagnali ter priklicali plodnost in pomlad.
Kurent oziroma korant je po slovanski mitologiji tudi bog veselja in spolnosti, opisujejo ga kot bajeslovno bitje v obliki goslača, ki preganja zimo.
Na Ptuju, Dravskem polju in Halozah, kjer velja kurent za tradicijo, se seveda ne ozirajo na pustni dan. Razgrajanje šaljivca in njegovo vabilo pomladi se pričneta že po svečnici oziroma natanko 40 dni po rojstvu Jezusa ali 40 dni po božiču, na dan, ko se v cerkvi blagoslovijo sveče.
Ste vedeli, da imamo dve različni podobi kurenta? Eden je rogato bitje, značilno za področje Haloz, drugi pa pernati, imenovano tudi markovski kurent.

Kurent si z drugimi maskami, ki preganjajo zimo, deli kožuh in rogove.

Maska kurenta danes ni več zgolj moška

Kurent je bil nekoč rezerviran za moške. Z njim je povezanih kar nekaj tradicij. Na primer ta, da ima lahko kurent tudi velike lesene klešče, s katerimi si ulovi dekle, ki mu je všeč. Prav tako poznamo navado, da dekleta kurentom podarjajo robčke. Vendar pa je kurentovanje preraslo stare običaje, da bi se ohranilo, pa so postala tudi pravila bolj ohlapna. Danes je lahko kurent tudi ženska ali otrok.

Odganjanje demonov in klic pomladi

Da so ljudje z maskami odganjali zle duhove in demone, priča več kot dvajset tisoč let stara poslikava v jami v Pirenejih. Na skalo narisana podoba človeka, ki nosi jelenje rogovje, ima dolgo koničasto brado, na okončinah medvedje šape in konjski rep, je risba obrednega dejanja, s katero so hoteli ljudje odgnati hudobijo in si pri bogovih izprositi boljši položaj. Naravne sile so bile takrat nerazumljene, človek pa je imel od nekdaj željo po tem, da bi naravo razumel in jo nadzoroval. In naš kurent lahko najde enega svojih predhodnikov prav v tej jamski sliki.
Eden od sorodnikov, ki ga najdemo kar pri nas, je Zeleni Jurij. Tudi ta naznanja oziroma kliče pomlad, vabi k sebi rojstvo novega, zelenega in plodnega. Vendar pa je Zeleni Jurij verjetno mlajši od kurenta – po mnenju etnologov naj bi sama beseda kurent ali korant izhajala iz izraza “koribanti” oziroma “goreti”, saj so v času starega Rima pomlad ter začetek novega leta (po njihovem koledarju je to nastopilo prvega marca,) praznovali tudi z ognjem. Tudi Kresnik, naša najbolj pristna mitološka figura, je morda povezana prav s to navado.

V Aziji so demonske maske precej bolj barvite.

Sorodniki po svetu

Poganske navade, ki zaključujejo zimo, so se ohranile v marsikateri državi sveta. Nam najbližja maska je madžarski buso, ki se ravno tako ponaša z demonskim obrazom ter rogovi in je odet v ovčje kože. Na področju hrvaške Reke so se ohranili zvončari, ravno tako z rogovi in živalskimi kožami, ki kot naši kurenti nosijo zvonce okoli pasu. Ti danes v pustnem času odganjajo zimo, legenda pa pravi, da so uspešno prestrašili in pregnali tudi Tatare in Turke. Prav tako na hrvaškem, v Grobniku, se s kožami in rogovi na glavi iz volovske lobanje zimi zoperstavljajo dondolaši.
V Bolgariji spremljajo kože in rogovi lesene obrazne maske, celoten kostum pa nosi ime kukeri. Tudi njegov namen je ob koncu zime vabiti v deželo dobro in odgnati vse slabo. V nekaterih predelih Nemčije pa so izjemno grozljive pustne maske imenovane “Perchten”, v primerjavi s katerimi je naš kurent videti prav dobrohoten in simpatičen. Nemška različica je namreč podobna najhujšim parkljem, kar si jih lahko predstavljate.
Maske za odganjanje zime pa najdemo tudi po drugih državah, vse od Španije do Skandinavije. Poganska verovanja, po katerih je treba zimo odgnati z grozljivo masko, so se namreč ohranila prav povsod.
Če stari obredi niso zamrli v krščanski Evropi, potem je jasno, da jih z lahkoto najdemo tudi na celinah, kjer je imela krščanstvo vpliv kasneje oziroma v manjši meri, ali pa tudi sploh ne. Med bitji, ki slavijo pomlad oziroma pričetek novega, je gotovo najbolj znan kitajski zmaj. Simbol kitajskih cesarjev, ki ima luskasto telo kače, štiri noge, velike zobe, glavo pa pogosto okrašeno s krznom, perjem in rogovi, se s plesom postavi na ogled že ob kitajskem novem letu, ki nastopi med 21. januarjem in 20. februarjem. Kitajsko novo leto se imenuje tudi pomladni festival, saj zaznamuje konec najhladnejšega dela leta, zmaj pa naznanja pomlad in prinaša blaginjo ter srečo.

Tudi kitajski zmaj ima marsikaj skupnega s kurenti.

Kurent, zazrt v prihodnost

Ohranjanje tradicionalnih mask, ki častijo naravo in jo želijo uravnavati, ima velik pomen zaradi kulturne dediščine kot tudi zaradi vse večjega poudarka na vračanju k naravnemu življenju. Obredi, ki preganjajo zimo in vabijo plodno pomlad, so se izoblikovali še v časih, ko smo bili z naravo ter njenimi cikli precej bolj povezani. Znali smo jo spoštovati, prav tako pa smo se tudi bali njene jeze v obliki naravnih pojavov, ki lahko mimogrede kaznujejo naše grehe.
Danes, ko narava marsikje umira, se velja o sožitju človeka z njo še toliko bolj zamisliti. Maske, ki nas učijo, da je mogoče zaživeti na novo, poskrbeti za plodno letino, ozelenitev mrtvega in pregon slabega, so marsikdaj tudi simbol ekološke misli. Morda bi bilo prav, da naši kurenti ne preganjajo zgolj zime, temveč tudi vse tisto, kar uničuje naš svet.