• 18.87C Novo mesto
  • 09:28
  • Sob, 14.09.2019

Petra Škarja: Potopis Mehika

Mehika. Polotok Jukatan. Prvo ‘pravo potovanje’. Velik nahrbtnik, popotniška knjiga, letalska karta, mesec dni časa (po navadi je prav čas tisti, ki je najtežje dosegljiv za tovrstna potovanja). ‘Backpack-anje’ so me popotniki poučili, da se reče takemu potovanju.

Dan pred odhodom je bil … poseben. Polno čustev in občutij – od strahu do navdušenja pred nepoznanim. Še zadnji pregled najpomembnejših stvari (potni list, letalska karta, denar, Lonely planet) in na pot. Ne, pred tem še nujno opravilo – poklicati starše in jih še enkrat, že stotič, miriti in razumsko dopovedovati, da ne, ne pade vsako drugo letalo na tla … In da bo zagotovo varno (težko je prepričevati nekoga v nekaj, v kar še sam nisi povsem prepričan).

Mehika mi bo ostala v prav posebnem spominu. Res je, prvega ne pozabiš nikoli. Prvič sem se srečala z bistveno manj razvito državo od Slovenije. Prvič sem občutila, kaj pomeni, ne imeti pitne vode na vsakem koraku. Prvič sem občutila, kaj pomeni biti popoln tujec v državi, o kateri ne veš v resnici nič, kljub več prebranih knjig in pregledanih dokumentarnih filmov.

In prvič sem občutila, kaj so mislili popotniki s tem, ko so govorili: »Ne veš kaj, ampak nekaj te vleče v svet”, “n moraš iti, čeprav ne veš točno, kaj ti bo to prineslo”, “ko se okužiš, ti ni več pomoči”.

Tam, v Mehiki, sem preprosto vedela, da bodo od sedaj dalje potovanja moja pomembna tema življenja.

Najlepši prizori?

Plaža na Isla Mujeres. Najlepša plaža, kar sem jo kdaj videla v življenju. Voda topla, popolnoma čista, izjemnih barv. Le Maldivi se lahko primerjajo s tem. Če vam povem, da mi je do tistega trenutka najlepša v realnosti videna plaža bila v Umagu, si lahko predstavljate, kako me je ‘sezulo’, ko sem zagledala to …

Jezero sedmih barv (nisem prepričana, da je to točno ime, a zagotovo je nekaj podobnega). Res čudovite barve …

Isla Holbox. Na potovanjih se raje zadržujem v manj turističnih območjih. Domačini najbolj vedo, kam je smiselno iti – zato jih sprašujte. Čisto po nepričakovanem naključju sem prišla na dokaj nepoznan polotok Holbox. Prepričana sem, da sem bila edina belopolta oseba v zadnjem letu tam … Ali v zadnjih letih … Ljudje, sicer vsi majhni, okrogli in črni, se me niso mogli nagledati … Kamor sem stopila, je nastala tista tišina … Sicer so tu na tem otoku kilometri in kilometri rajskih neokrnjenih plaž, idelalne za nudiste, ki ne želijo biti videni, saj razen premnogih vrst barvnih ptic, ne vidiš nikogar.

Majevski templji. Takrat so mi bili nepomembni. Pogledala sem si sicer nekaj najbolj znanih ‘must see’ temeljev Majevske kulture, a razen ‘kamnov, ki privabljajo preveč gneče turistov’ nisem zaznala ničesar drugega. Danes bi temu posvetila zagotovo mnogo več pozornosti, saj mi je Majevska kultura v nekaterih področjih izjemno blizu. Danes. Takrat, pred približno šestimi leti, ne.

Največja ovira?

Uf, časovna razlika. A to je to, o čemer govorijo, sem pomislila. Ponoči ne spiš, podnevi komaj stojiš pokonci. Ampak po nekaj dneh se privadiš in se ne spomniš teh težav vse do prihoda nazaj, ko ponoviš postopek privajanja.

Največja žalost?

Da ne znam španščine. Koliko več bi se lahko pogovarjala in družila z domačini. Z vsemi sem imela izjemno pozitivne izkušnje – ljudje prijazni, ustrežljivi, pomagajo vsakič, ko si v stiski, radi se pogovarjajo, radi pokažejo svojo državo v lepi luči. Potovanja so mi že mnogokrat potrdila, da – ljudje so dobri. Ljudje pomagajo ljudem v stiski. To nam je v krvi.

Oseba, ki si jo bom najbolj zapomnila?

Učitelj angleščine, ki mi je bil tudi vodič po džungli. Ob pogovoru z njim sem prvič občutila razliko narodov, kultur, načina življenja. Prvič mi je postala jasno, da naša ‘normalnost’, ni vsesplošna ‘normalnost’. Morda je tudi to eno najpomembnejših stvari, ki jih spoznavam na potovanjih. S tem tudi manj sodiš drugačne, lažje sprejemaš raznolikost in s tem povzročaš manj trenj.

Najprej je bil šokiran, da pri teh letih še nisem poročena (imela sem že neverjetnih 21 let!). Pri njih bi bila to že skoraj obsodba za štampiljko ‘za vse življenje samska’. Nato je bil presenečen, da na svetu obstaja država, kjer lahko kjerkoli odpreš pipo in piješ pitno vodo. Neverjetno. Na koncu pa me je še spomnil, kako izjemno bogato živimo v naši prečudoviti deželici. Popolnoma je bil šokiran, da govorim o krizi in težavah v državi, kjer ima skoraj vsakdo svoj avtomobil, živimo v ogromnih hišah (pri njih je tipična lesena koliba ene družine velikosti ene naše majhne garsonjere), vsak mesec lahko gremo v gostilno ali celo jemo v restavracijah, skoraj vsakdo gre vsaj enkrat v letu na morje, smučanje, v toplice itd.  O tem pogovoru sem pisala tudi v svoji knjigi Virusi Slovenije.

Hrana?

Božanska! Še danes mnogokrat zavijem v mehiške restavracije. Sicer, bodimo realni – hrana v mehiških restavracijah Slovenije je le slab približek dejanske mehiške hrane.

Ljudje?

Ljudje pa veseli, nasmejani, vajeni plesa in petja, brez zabav in prijateljev ne vidijo smisla življenja. Ta njihov mehiški duh te kar povleče notri. Da malo zaplešeš  s sombrerom na glavi in ‘ola amigo’ pozdravljanji ljudi, ki jih sicer ne razumeš popolnoma nič.

Res prečudovito potovanje …

Doma.

Pokažem slike očetu. »Pa kaj je tam takega, česar nimaš doma?« me vpraša. Nisem znala odgovoriti. Ne razume, kaj me vleče v svet, kot jaz ne razumem ljudi, ki jih ne.

Mnogo let po tem sem prvič zasledila lep opis popotniškega duha, ki je najboljši približek tega, kaj potovanja dajo. Zapisal jih je Paulo Coelho:

»Smisel potovanja ni v iskanju manjkajočega odgovora, povezanega z našim življenjem, temveč v tem, da bi znova postali kralji svojega življenja.

Oditi moramo daleč, da bi razumeli tisto, kar je blizu.

Prav nič se ne spremeni. Le mi, ki smo potovali, da bi našli svoje kraljestvo, smo odkrili zemlje, na katere smo stopili prvikrat v življenju, vemo, da smo drugačni. A bolj kot pojasnjujemo, bolj smo prepričani, da obstaja to potovanje, kot tudi vsa prejšnja, zgolj v našem spominu. Morda zato, da bi lahko o njih pripovedovali vnukom ali o tem napisali knjigo; toda le kaj bi lahko o njih sploh povedali? Nič. Morda, kaj se je zgodilo tam zunaj, a nič o tem, kaj se je spremenilo v nas samih.«

Vir in foto: Petra Škarja