• C Novo mesto
  • 11:59
  • Sob, 27.11.2021

Potopis: Rim, Neapelj, Pompeji

Nestrpno smo se prestopali in pogledovali na avtocesto. Čakali smo avtobus, ki nas bo popeljal na izlet v Rim, od tam pa v Neapelj in Pompeje. Ura je bila blizu polnoči in zunaj je že bilo kar hladno, tako da čakanje ni bilo ravno prijetno. Vkrcali smo se na avtobus in 760 km dolga pot nas je peljala mimo Benetk, pa Bologne in Firenc naravnost proti Rimu. V Rim smo prispeli v jutranjih urah. Na vpadnicah je bila že velika gneča. Počasi smo napredovali v mesto. In končno prispeli pred katakombe, ki so daleč najslavnejše med vsemi katakombami na svetu. Katakomba je izraz za pokopališča, ki se nahajajo pod zemljo, kjer so kristjani imeli svoje pokopališče. Grobovi so se nahajali na tleh in v zidovih oziroma stenah. Njihov namen je bil tudi skrivati žive, kajti poganski cesarji so preganjali kristjane. Zato jim je preostalo le podzemlje. V katakombah, ki so lahko več nadstropij pod zemljo, se vijejo hodniki, ki so lahko kilometrski, vendar ozki. Zidovi so okrašeni s freskami iz stare in nove zaveze ter različnimi krščanskimi simboli. Ogledali smo si tudi katakombe sv. Callista, kjer naj bi bilo pokopanih preko pol milijona kristjanov. Pot nas je vodila po ozkih hodnikih, na trenutke je bilo prav klavstrofobično. Vendar pa so nas očarale freske in simboli.

Po končanem ogledu smo se s podzemno železnico zapeljali skoraj do centra Rima. Izstopili smo in se napotili po rimskih ulicah ali bolje rečeno po sedmerih rimskih gričih. Griči, poimenovani Palatino, Aventino, Capitol, Qurinale, Viminale, Esqullino in zadnji Celio, se bohotijo na bregovih reke Tibere. In že smo bili pred Kolosejem, največjim amfiteatrom, ki je dediščina rimskega cesarstva. Kolosej so zgradili trije cesarji, ki sodijo v Flavijsko rodbino, in sicer Domicijan, Tit in Vespazijan. Ime Kolosej pa je dobil po 30 metrov visokem kipu Nerona, ki je bil upodobljen kot sončni bog. Namenjen je bil borbam z živalmi, borbam med gladiatorji in raznim igram na vodi. Petdeset tisoč obiskovalcev je lahko vstopalo v Kolosej skozi 76 vhodov.

Znašli smo se na Piazza di Trevi, kjer se nahaja najznamenitejša fontana, in sicer Fontana di Trevi. Ta je postala znana v filmu »La Dolce vita«, ki ga je posnel režiser Fellini, in sicer z igralko Anito Ekberg. Legenda pravi, da mora vsak obiskovalec Rima vreči kovanec v vodo, le tako se bo ponovno vrnil v Rim. To baročno in ekstravagantno fontano je naredil Nicolo Salvi leta 1762, in sicer za papeža Clementa XII. Seveda smo tudi mi metali kovance v fontano v upanju, da se še kdaj vrnemo v Rim.

Piazza di Spagnia in Španski stopnice, narejene so bile leta 1723, in sicer pod taktirko Francesca de Sanctisa z namenom, da povežejo ulici” Via Felice” z “Via del Babuino”. Stopnic je natančno 138 in vodijo do cerkvice iz 16. stoletja, imenovane Trinita del Monti, od koder je prekrasen pogled na mesto. Španske stopnice pa so dobile ime po bližnji španski ambasadi. Pogled na mesto nas je očaral, čeprav je bila množica ljudi, ki so se drenjali z nami na stopnicah, nepregledna.

Panteon. Tega je dal zgraditi Hadrijan, in sicer v letih 119 pa do 128, in sicer je bil namenjen čaščenju bogov. Je najbolje ohranjen rimski spomenik. Najzanimivejša so vhodna vrata, ki so bakrena in so pripadala še originalni stavbi.

In že smo bili v bližini Vatikana, ki je najmanjša neodvisna država na svetu v samem središču Rima oziroma je z mestom obkrožena. Vatikan je dom papežev oziroma je ozemlje, kjer domuje Sveti sedež. Vatikan je kot država nastal leta 1929 in zaposluje 3000 ljudi. Ogledali smo si tudi Baziliko Sv. Petra, katere gradnja je trajala 120 let. V njej se nahajajo fascinantna dela znanih umetnikov, kot so Michelangelo, Younger in Raphael. Freske in slike so prekrasne.

Ker smo bili že utrujeni, se nismo povzpeli na kupolo, menda je od tam prekrasen pogled na Rim. Za en dan kar dovolj hoje in ogledov. Skok na avtobus in odhod v Terme Fiuggi, kjer nas je čakala večerja in težko pričakovana postelja, saj smo bili pokonci že praktično 48 ur. Zjutraj smo se sprehodili po zdraviliškem mestecu, ki je postalo znano po svoji vodi, in sicer že v 14. stoletju. Sledil je odhod v Neapelj oziroma najprej na Vezuv in ogled Pompejev. Kar 410 km vožnje je bilo pred nami. Prispeli smo pod vznožje Vezuva. Tam nas je čakal lokalni voznik in nas je odpeljal do točke v mestu Ercolano, kjer smo se nato peš povzpeli na vulkan Vezuv, katerega izbruh je leta 79 našega štetja uničil znana mesta Pompeje, Herculaneum in Stabijo. Voznik avtobusa nam je povedal, da se prebivalci, ki živijo v okolici Vezuva, zelo bojijo njegova ponovnega izbruha. Njegov zadnji izbruh je bil leta 1944. Radovedno smo si ogledovali krater, iz katera se je kadilo. Privoščili smo si tudi vino »Lacrime di Kristo«, kar v prevodu pomeni Kristusove solze. Ob vznožju so nas pričakali prijazni domačini z znanim likerjem Limoncello, ki nas je kaj hitro spravil v dobro voljo.

Pompeji so bili dobesedno prekriti z lavo, ki je bila debela od pet do osem metrov in pod katero je umrlo 20.000 ljudi. Plinij je zelo dobro opisal izbruh vulkana, saj je bil ravno takrat zasidran v Neapeljskem zalivu.

Pompeji so nas začarali. Nekako smo se vživeli v obdobje antičnega Rima, Pompejci pa so bili izredno razviti, odlični trgovci in veliki uživači. Imeli so celo svoje kopališče, ki pa je bilo ločeno na moški in ženski del, bordele, akvadukt … Vodo so pridobivali iz reke Sarno. Ulice so bile tlakovane, obstajali so celo pločniki. Neverjetno. Pompeje so začeli izkopavati leta 1748, ko je kmet s plugom zadel ob predmet iz brona. Prijetno utrujeni smo se odpeljali še do Neaplja (Napoli). Sledil je krožni ogled mesta. Po ogledu smo izstopili iz avtobusa in se sprehodili. Smeti in nered v mestu nas nista prav nič motila. Seveda smo si privoščili pizzo Margerito, saj je prav od tu doma. Ime je dobila po kraljici Margeriti, ki so ji ob obisku Neaplja postregli z omenjeno pico. Neapelj ima dolgo glasbeno tradicijo, od tu izhajajo Rossini, Nicolo Piccini itd. Neapelj naj bi obstajal že v 7. stoletju pred Kristusom in v prevodu pomeni »Novo Mesto«. Beseda izhaja iz grščine. Samo mesto ima okrog milijon prebivalcev, ki so vedno veseli in se požvižgajo na pravila. Vožnja z avtom v Neaplju je pravi podvig. Na to kažejo avtomobili, ki so vsi po vrsti obtolčeni.

 

Sledil je povratek v Fiuggi, kjer smo prespali.

Naslednji dan je bil za ogled na vrsti Orvieto, mesto, ki je postavljeno na sam vrh strmega pobočja, zato je za lažji dostop poskrbljeno z vzpenjačo. Mesto je prepoznavno po katedrali, ki so jo začeli graditi leta 1920. Čudovita katedrala s prekrasnimi freskami, mozaiki in skulpturami.

V Orvietu so tudi palače, ki so nekoč služila papežem, in sicer kot papeška rezidenca. Palača je obdana s čudovitimi vrtovi, neštetimi fontanami in ribniki.

 

Mesto je obdano z obzidjem, ki izhaja iz časa Etruščanov. Pod samim mestom pa se nahaja še eno mesto – podzemno mesto. To je labirint predorov in jam. Dolgo časa to podzemlje ni bilo odprto za javnost, zdaj pa po njem potekajo vodeni ogledi. Ostalo nam je še malo časa za fotografiranje in degustacijo njihovih specialitet. Nato nas je čakala dolga pot domov.

Vlasta Vatovec

www.preberite.si