• 17.51C Novo mesto
  • 06:18
  • Sre, 19.06.2019
  • Prijava

»Vedno razmišljaj na veliko!« Res?

»THINK BIG!« (Razmišljaj na veliko!) je tako slavno vodila še bolj slavnega Donalda Trumpa, celo naslov njegove (v bistvu kar dobre) knjige.

Tako priljubljeni in hkrati osovraženi politik, a se zdi, da njegovemu vodilu želijo slediti (skoraj) vsi! Poseganje po VELIKEM je najbolj osnoven temelj ameriške miselnosti (vem, preveč posplošujem, a nekaj je tudi resnice na tem …) – vedno več, vedno bogatejše, vedno višje in mogočneje. Če nimajo največje, bodo umetno ustvarili. Če ne zmorejo, bodo vsaj govorili o tem ali posneli film. Če še to ne morejo, bodo polni besed o vsemogočnosti.

Američan Gary me je vsaj dve leti prepričeval, naj ga peljem v gore. Gary, z veseljem, ampak … Seveda je želel takoj na Triglav – kljub dejstvu, da ga je strah višine in da je tri dni stokal za obolelimi nogami po sprehodu po Veliki planini. Triglav mora osvojiti! Najvišjega, seveda! Komaj sem ga prepričala, da bo za prvo pokušino Viševnik boljša izbira. Za vse nepoznavalce – Viševnik je za hribovce nekako tako turističen sprehodek kot Šmarna gora za Ljubljančane. Da bi si že 187. izlet na tega dvatisočaka vsaj malo popestrila, smo se odločili, da gremo lovit sončni vzhod. Ujeli smo ga! Kakšna pravljica! S kolegom (Slovencem) sva se usedla na skalo in se v tišini predajala toplini prvih sončnih žarkov in pogledi na čarobno zvijajočo se meglo v dolini. Mnogokrat sem v gorah, a tisti dan so bili razgledi eni najbolj zapomljivih.

Se norčujemo iz Američanov?

In naš Gary? Iz nahrbtnika je povlekel fotoaparat, telefon, kamero in stojalo za kamero (prav zares!), še neko manjšo kamero, mikrofon in par kablov, da bo vse skupaj posnel. V spokojnosti gora je odmeval njegov govor za občinstvo sledilcev na socialnih omrežjih: »Štartali smo sredi noči …« Gary, pol petih je že proti jutru, ne sredi noči, »… vsi neprespani se podali na to pot …« no ja, spal si 7 ur, » … hodili na najvišje vrhove Alp …« sicer najvišje tole ravno niso, »… več kot tri ure plezali po skalah nad nevarnimi prepadi …« hm, no ja, nekaj skal res da je, ampak pot široka in brez prepadov, pa tudi ura ti hiti enkrat hitreje kot je realno, » … da sem sedaj tu, na vrhu gore, z najvišjo goro Triglav v ozadju in ko snemam ta video, moram previdno stopati, da ne padem v brezno …« hm, kaj bi človek, ki ima v sebi vsaj malo Zaplotnikove in Čopove krvi, na to komentiral, » … kakšen izjemen dosežek! Kar težko verjamem!« Sicer je pa on povsem netipičen Američan, trdi. Ob tem sva se s kolegom le spogledala, dvignila obrvi, zamajala z glavo in en drugemu v očeh prebrala: »Ah, ti Američani …«

(Khm, pa da se razumemo – Gary je sicer izjemno v redu fant, srčen in inteligenten.)

Tako je to pri njih (vsaj koliko sem jim imela možnost spoznati). Kot bi vodilo Donalda Trumpa imeli vgravirano v vsaki celici telesa. Think BIG. Ali vsaj govori BIG. Sicer si povsem brezvezen … Prav to je tudi vodilo modernega potrošništva.

Se norčujemo iz Američanov? No, če smo vsaj malce stvarni, si moramo priznati, da izjemno hitro drvimo za njimi. Tako v razmišljanju, oblačenju, govorjenju, motiviranju, delovanju, kot tudi v potrošništvu. Poglejmo že naše reklame – vse je BIG. Ko se udeležujem seminarjev in berem knjige slovenskih avtorjev, opažam, da smo začeli že govoriti in pretiravati kot oni.

Najboljši, največji, najbogatejši, izjemno, fascinantno, šokantno, edini … in ostali presežniki nas spremljajo na vsakem koraku. Če se ne opišeš s presežnikom, si že – dolgočasen. Slab. V trenutku pozabljen. Navadili smo se, da je presežnik postal standard. Če v svoji branži nisi najboljši, si nihče.

Vedno bolj mi taki presežniki zarežejo v uho. Ko mi nekdo napiše ali reče, da ima najboljšo knjigo (vsaka druga knjiga je najboljša, kar po moji matematični logiki nekaj ne štima), si mislim – to lahko trdiš, ko prebereš vse knjige sveta in ko se postavi objektivna merila kvalitete, kar pri umetniških produktih ni možno. Torej je tvoja izjava nesmiselna. Prej odbijajoča kot privlačna.

A to sem le jaz … Svet še vedno povlečejo presežniki oziroma smo se na njih že toliko navadili, da brez njih naše oko ali uho niti ne zazna sporočila.

Kaj če je sreča ravno v nasprotju tega – v malenkostih? Ravno male stvari nam delajo življenje bogato in lepo. Ravno malenkosti so tiste, ki nam pogrejejo srce, pomirijo dušo in narišejo nasmešek na obrazu. Malenkosti, ki jih ni moč prodajati, ne promovirati, ne z njimi tekmovati. Malenkosti, ki jih ni moč postaviti na lestvico primerjav. Malenkosti, kot so: jutranji objem partnerja ob sebi in poljub za dobrodošlico, veselo miganje repka kužka in njegove vragolije, zaznavanje rahlega vetriča v vročem dnevu in toplina kamina v mrzlih dneh, lepa gesta sočloveku in pogled sočutja, dotik otroških rok in objem ljubezni, ptičje petje in obarvanje jesenskega listja … Te majhne stvari dajejo smisel življenju.

Mala dejanja lepšajo dan

Think big – morda res. A opazi in ustvarjaj mala dejanja, ki polepšajo dan. Tebi in človeku poleg. Z velikostjo izgubljamo kvaliteto. Vegas ima ogromne stavbe, a ni duše v njih. Facebook nam omogoča tisoče prijateljev, a le redki bi nas prišli pogledati, ko smo bolni. Napišemo lahko tisoče plehkih knjig, celo knjižnih uspešnic, ampak ali se katera izmed njih resnično dotakne src bralcev? Lahko smo plehki idoli tisočem ljudem po svetu ali pa le pravi trdni vzorniki svojemu otroku. Nekateri vidijo vse države sveta, a spregledajo lahkoten let ptic v vetru sredi gora. Vse to ni moč zmeriti, a lahko začutimo.

Z razmišljanjem o malem bomo morda res da neopazni za svet, a bomo osmislili našega lastnega. A ni to bistveno?

»Ljudje bodo pozabili, kaj ste rekli, ljudje bodo pozabili, kaj ste naredili, a nikoli ne bodo pozabili, kako so se ob vas počutili.«
Maya Angelou

Petra Škarja