Vse toplejše vreme na Arktiki postaja nevarnost za živi svet ne le zaradi podnebnih sprememb, ampak tudi zaradi morebitnih okužb, ki bi lahko izbruhnile zaradi taljenja večnega ledu in oživljanja virusov, ujetih v permafrostu (plast podtalja, ki je zemeljska skorja in je zaradi narave in podnebja, kjer ga najdemo, trajno zamrznjen). Dejstvo je, da se Arktika segreva štirikrat hitreje kot preostali del planeta. Permarfost je namreč dobra lokacija za shranjevanje zaradi ledu in majhnega prodora svetlobe, deluje kot časovna kapsula. Tako ohranja starodavne viruse in mumificirane ostanke številnih izumrlih živali.
Jean-Michel Claverie, zaslužni profesor medicine in genomike na Medicinski fakulteti Univerze Aix-Marseille v Marseillu, je testiral vzorce zemlje, vzete iz sibirskega permafrosta, da bi ugotovil, ali so v njej prisotni nalezljivi virusni delci. Išče tisto, kar opisuje kot ‘zombi viruse’. Claverie preučuje posebno vrsto virusa, ki ga je prvič odkril leta 2003. Znani kot velikanski virusi so večji od tipičnih vrst in vidni pod običajnim svetlobnim mikroskopom, zaradi česar so dobri modeli za opazovanje. Leta 2014 mu je uspelo oživiti virus, ki ga je s svojo ekipo izoliral iz permafrosta, tako da je prvič po 30.000 letih postal kužen, tako da ga je vstavil v gojene celice. Zaradi varnosti se je odločil preučiti viruse, ki lahko ciljajo le na enocelične amebe, ne pa na živali ali ljudi, piše CNN.
Najnovejša raziskava je odkrila pet novih družin virusov
V svoji najnovejši raziskavi, objavljeni 18. februarja v reviji Virusi, sta Claverie in njegova ekipa izolirala več sevov starodavnega virusa iz več vzorcev permafrosta, vzetih s sedmih različnih lokacij po vsej Sibiriji, in pokazala, da lahko vsak od njih okuži. Ti najnovejši sevi predstavljajo pet novih družin virusov, poleg dveh, ki jih je prej oživil. Najstarejša je stara skoraj 48.500 let na podlagi radiokarbonskega datiranja tal. Najmlajši vzorci, najdeni v želodčni vsebini in lupini ostankov volnatega mamuta, so bili stari 27.000 let.
Da so virusi, ki okužijo amebe, po vsem tem času še vedno nalezljivi, kaže na potencialno večji problem, je dejal Claverie. Boji se, da ljudje ne vidijo možnosti ponovne oživitve starodavnih virusov kot resne grožnje javnemu zdravju.
Po otoplitvi – pandemija
Vzorec pljuč ženskega telesa, izkopanega leta 1997 iz permafrosta v vasi na polotoku Seward na Aljaski, je vseboval genomski material iz seva gripe, odgovornega za pandemijo leta 1918. Leta 2012 so znanstveniki potrdili, da 300 let stari mumificirani ostanki ženske, pokopane v Sibiriji, vsebujejo genetske podpise virusa, ki povzroča črne koze. Izbruh antraksa v Sibiriji, ki je med julijem in avgustom 2016 prizadel več deset ljudi in več kot 2000 severnih jelenov, je bil povezan tudi z globljim odmrzovanjem permafrosta med izjemno vročimi poletji, kar je omogočilo, da so stare spore Bacillus anthracis ponovno prišle na površje iz starih grobišč ali živalskih trupel.
Birgitta Evengård, zaslužna profesorica na Oddelku za klinično mikrobiologijo na Univerzi Umeå na Švedskem, je dejala, da bi bilo treba bolje spremljati tveganje, ki ga predstavljajo potencialni patogeni pri odmrzovanju permafrosta, vendar je posvarila pred alarmantnim pristopom.
Možno je tudi širjenje sevanja
Kimberly Miner, znanstvenica v Nasinem Laboratoriju za reaktivni pogon na Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo v Pasadeni, je tudi opozorila na številne potencialne nevarnosti, ki so trenutno zamrznjene v arktični permafrost. Te potencialne nevarnosti so vključevale zakopane rudniške odpadke težkih kovin in kemikalije, kot je pesticid DDT, ki je bil prepovedan v zgodnjih 2000-ih. Radioaktivni material je na Arktiki ostal po ruskih in ameriških jedrskih poskusih iz začetka petdesetih let prejšnjega stoletja. »Nenadna otoplitev hitro razkrije stare horizonte permafrosta, sprošča spojine in mikroorganizme, ujete v globljih plasteh,« so Miner in drugi raziskovalci zapisali v dokumentu iz leta 2021.
Prav tako je neposredno okužbo ljudi s starodavnimi patogeni, sproščenimi iz permafrosta, označil za “trenutno malo verjetno”. Vendar je rekla, da je zaskrbljena zaradi tega, kar je poimenovala “metuzalemski mikroorganizmi” (poimenovano po biblični osebi z najdaljšo življenjsko dobo). To so organizmi, ki bi lahko v današnjo Arktiko vnesli dinamiko starodavnih in izumrlih ekosistemov z neznanimi posledicami. Ponovni pojav starodavnih mikroorganizmov lahko spremeni sestavo tal in vegetativno rast, kar lahko še dodatno pospeši učinke podnebnih sprememb.
»Resnično ne vemo, kako bodo ti mikrobi vplivali na sodobno okolje,« je dejala in dodala, da to ni eksperiment, ki bi ga kdo želel izvesti. Najboljše ukrepanje, je poudaril Miner, je poskušati ustaviti taljenje in širšo podnebno krizo ter ohraniti te nevarnosti za vedno pokopane v permafrostu.
N. D.; Foto: youtube