• C Novo mesto
  • 00:42
  • Pon, 18.10.2021

Kaj so aditivi v živilih?

Na vsakem koraku lahko slišimo, da so v živilih aditivi. Čeprav se še vedno sliši nekoliko sumljivo, da hrani dodajamo neke snovi, pa so aditivi svoja vrsta dodatkov. Najpomembnejše dejstvo o aditivih je, da njihova uporaba oziroma dodajanje ne škoduje našemu zdravju. Med postopki priprave živil se uporabljajo zaradi več razlogov, ki imajo svojo vlogo na poti do našega krožnika. Glavna prednost aditivov je zagotavljanje varnosti živil. Poleg tega pa ne škodijo našemu telesu.

Kaj točno so aditivi?

So snovi, ki jih ne uživamo kot živilo. Aditivi so dodani živilu med proizvodnjo, predelavo, pripravo, pakiranjem, shranjevanju in transportu. Evropska zakonodaja jih določa kot: »vsako snov, ki se običajno ne uživa kot živilo in običajno ni tipična sestavina živila, ki se iz tehnoloških razlogov namensko dodaja živilu med proizvodnjo, predelavo, pripravo, obdelavo, pakiranjem, prevozom ali hrambo, ne glede na to, ali ima hranilno vrednost ali ne, ter neposredno ali posredno postane ali lahko postane sestavina živila kot taka ali kot stranski proizvod živila.«

Kaj spada med aditive?

Aditivi za živila so razporejeni v sedemindvajset funkcijskih razredov. Ker se aditivi uporabljajo v različne namene, jih različno definira tudi naša zakonodaja. Vsi funkcijski razredi aditivov, ki jih trenutno razvrščamo:

  • sladila
  • barvila
  • konzervansi
  • antioksidanti
  • nosilci
  • kisline
  • sredstva za uravnavanje kislosti
  • sredstva proti sprijemanju
  • sredstva proti penjenju
  • sredstva za povečanje prostornine
  • emulgatorji
  • emulgirne soli
  • utrjevalci
  • ojačevalci arome
  • sredstva za penjenje
  • želirna sredstva
  • sredstva za glaziranje
  • sredstva za ohranjanje vlage
  • modificirani škrobi
  • plini za pakiranje
  • potisni plini
  • sredstva za vzhajanje
  • veziva
  • stabilizatorji
  • sredstva za zgostitev (gostila)
  • sredstva za obdelavo moke
  • ojačevalci kontrasta
Sladkarije vsebujejo veliko vsebnost aditivov

Sladkarije vsebujejo veliko vsebnost aditivov

Glavnih funkcijskih razredov pa je le šest, saj so ti najbolj razširjeni in najbolj prepoznavni. Barvila se dodajo živilom, ko naravne barve ne prenesejo tehnološke obdelave ali pa niso dovolj privlačna. Označijo se z razredom »barvilo«, imenom barvila ali oznako E od 100 do 180. Sladila se dodajo živilom za povečevanje sladkost. Označena so z razredom »sladilo«, imenom sladila ali oznako E od 950 do 969. Izjemi sta maltitol z oznako E421 in sorbitol z oznako E420. Konzervansi se dodajo živilom, ko podaljšujemo njihovo obstojnost in rok trajanja. Označimo jih z razredom »konzervans«, imenom konzervansa in oznako E od 200 do 285 in E1105. Antioksidanti so aditivi, ki okrepijo ali zavirajo oksidacijske procese. Označeni so z razredom »antioksidant«, imenom antioksidanta ali oznako E od 300 do 392 in E586. Ojačevalci arome okrepijo in poudarijo okus ali vonj živila, predvsem pri tistih, ki to izgubijo med proizvodnjo. Označijo se z razredom »ojačevalec arome«, imenom ojačevalca arome ali oznako E od 620 do 650 (soli in začimbe ne uvrščamo med te aditive). Emulgatorji in stabilizatorji so aditivi, ki izboljšajo ali ohranjajo fizikalno-kemijsko stanje živila. Označijo se z razredom »stabilizator« ali »emulgator«, imenom aditiva ali oznako E od 400 do 495, E322 in E1103.

Kdaj lahko dodajo aditive živilom?

Še pred zgornjimi nameni pa se morajo proizvajalci držati strogih navodil uporabe aditivov. Uporabijo oziroma dodajo jih lahko le, če za to obstaja potreba. Če smo natančnejši obstajajo štirje nameni uporabe aditivov v živilih. Uporaba mora zadoščati vsaj enemu izmed naslednjih štirih:

Ohranjati mora hranilno kakovost živila, zagotavljati nujno potrebne sestavine ali komponente živil za posebne prehranske namene, okrepiti kakovost ali stabilnost živil ali izboljšati njihove organoleptične lastnost, brez da zavajajo potrošnika in pomagati pri izdelavi, predelavi, pripravi, obdelavi, pakiranju, transportu ali skladiščenju hrani ter pri tem zagotavljati, da niso uporabljeni v namene prikrivanja slabih surovin ali nehigienskih proizvodnih praks. Še bolj podrobno nadzorovana in omejena je uporaba aditivov v živilih namenjenih otrokom in dojenčkom. Nikakor ne sme aditiv predstavljati tveganja za človeka.

Dodajanje aditivov v živila pa je odvisno tudi od stopnje predelave. Živila, ki štejejo pod nepredelana (mleko, sadje, voda, sveže meso), imajo lahko le peščico aditivov. Bolj kot pa je snov oziroma živilo predelano, več aditivov je lahko dodanih in več jih lahko vsebuje. Živila z visoko vsebnostjo aditivov so prigrizki, slaščice, sladice in aromatizirane pijače.

Sveža hrana velja za tisto z najmanj aditivi

Sveža hrana velja za tisto z najmanj aditivi

Kako vemo, če ima živilo dodan aditiv?

Aditivi za živila morajo biti navedeni v seznamu sestavin na embalaži. Vsak posamezen aditiv mora biti označen z imenom funkcijskega razreda, specifičnim imenom aditiva ali njegove oznako E (primer: sladilo E 420 oziroma sladilo sorbitol). Črka E se uporablja za enostavnejšo navedbo substance, ki se pogosto pojavi z zapletenim kemijskim imenovanjem.

Se lahko aditivom v živilih izognemo?

Vsekakor. Mnogi ljudje ne želijo iz takih ali drugačnih razlogov uživati živil, ki jim je med procesom proizvodnje dodan določen aditiv. To se lahko zgodi zaradi preteklih izkušenj ali kakršnega koli podobnega vzroka. Obstaja pa nekaj preprostih načinov, kako se »na hitro« izogniti aditivom. Prvi je ta, da ob nakupovanju izdelkov prebiramo, katere sestavine izdelek vsebuje. Tako bomo lahko našli aditiv, ki se ga želimo izogniti ali pa kar skupka le teh. Drugi način je upovanje osnovnih živil in pripravljanje hrane doma in sproti. Vsekakor je to najbolj osnoven način, ki so se ga posluževali tudi stoletja nazaj. Tretji način je popoln izogib instantnih živil, ki zaradi svoje namenskosti vsebujejo aditive. Četrti način je, da kupujemo stoodstotno ekološko pridelana živila, 100 % sadne sokove, navadne jogurte, navadni sir in meso namesto konzerv.

Kljub tem načinom pa ni nujno, da se bomo izognili prav vsakemu aditivu, ki je zapisan v zakonodaji. Spomnimo, da je veliko snovi, ki štejejo kot aditivi za živila, že v živilih in izdelkih. Lep primer tega so jabolka, ki vsebujejo barvilo riboflavin, glutaminsko kislino, vinsko kislino, jabolčno kislino, ocetno kislino, citronsko kislino in tako dalje. Vse to spada med aditive za živila, a niso dodani s strani proizvajalcev.

Aditivi v živilih morajo biti navedeni na embalaži izdelka

Aditivi v živilih morajo biti navedeni na embalaži izdelka

Zakaj imamo vedno več aditivov?

Žal je tudi v prehranski industriji veliko odvisno od denarja. Proizvajalci hitijo in se borijo, da bi na tržišče poslali najboljše, najlepše in najbolj barvite izdelke. Te izboljšane lastnosti najhitreje dosežejo z dodajanjem aditivov. Načeloma bi se lahko vsebnost aditivov zmanjšala, če bi proizvajalci nekoliko spremenili recepturo in aditive zamenjali z naravnimi ekstrakti in pripravki. Ker pa gre pri transportu velikokrat za tisoče kilometrov na žgočem soncu, pa kaj takega ni mogoče. Nepisano pravilo, da je bližje tudi boljše, lahko velja tudi pri hrani. Na našem vrtu in kmetiji bo vsebovala najmanj aditivov, vsekakor pa bomo natančno vedeli, kaj je v njej.

So aditivi škodljivi za naše zdravje?

Evropska agencija za varnost hrane oziroma EFSA je tista, ki ima največjo vlogo pri preverjanju hrane. Pri posameznem živilu vedno upošteva največjo vsebnost aditiva, ki se jo sme dodati. Pri teh ocenah pa predvideva, da je posameznik zaužil najvišjo količino tega živila. Če je ob tem sprejemljiv dnevni vnos (ADI) presežen, se komisija odloči ali bo aditiv v živilu dovolila oziroma omejila.

Avtor: Žiga Kastelic, FOTO: pixabay.com