• 18.09C Novo mesto
  • 19:04
  • Pet, 13.09.2019

“Spominjam se čisto vseh pacientk, ki jim je v drugi polovici nosečnosti, med porodom ali kmalu po porodu umrl otrok”

Izbor je potekal v okviru 22. akcije Moj zdravnik, ki ga je pripravila revija Viva.

NOVO MESTO – Slovenska ginekologija in porodništvo sta cenjena in spoštovana doma in v svetu. Tudi ali predvsem po zaslugi zdravnic in zdravnikov, ki strokovno opravljajo svoje delo. Pacientkam znajo prisluhniti. To se ceni in spoštuje. Tudi nagrajuje. Martina Bučar, dr. med., spec. gin. in porodništva, iz Zdravstvenega doma Novo mesto je prejela nagrado Moja ginekologinja. Izbor je potekal v okviru 22. akcije Moj zdravnik, ki ga je pripravila revija Viva.

Čestitke za priznanje revije Viva.
Hvala. To je moje prvo uradno oziroma javno priznanje, ki sem ga dobila s strani pacientk. Dosedaj so mi svoje mnenje glede mojega dela povedale osebno ali pa mi napisale pismo.

Kaj vam pomeni taka nagrada?
Priznanje je potrditev, da so pacientke zadovoljne z obravnavo v naši ambulanti in hkrati obveza, da nadaljujemo z našim načinom dela ter se trudimo odpraviti vse morebitne pomanjkljivosti.

Vidim, da je priznanje že našlo mesto v vaši ambulanti.
Nerada se izpostavljam in priznanja nisem takoj obesila na steno. Potem pa so mi sodelavke rekle, da bi bilo primerno, da je priznanje obešeno v ambulanti, saj sem ga dobila zaradi zadovoljnih pacientk, ki so sodelovale v Vivini akciji Moj zdravnik 2018.

Vas je priznanje presenetilo?
Klic novinarke iz revije Viva me je zelo presenetil. Sploh nisem vedela za ta izbor. Preverila sem, kaj se dejansko ocenjuje. V prvi vrsti odnos do pacientk in njihovo zadovoljstvo z našim delom. Očitno so naše pacientke začutile našo predanost in da nam lahko zaupajo. Poudarjam pa, to ni priznanje le meni, ampak tudi mojima dvema sodelavkama srednji medicinski sestri Veri Mesojedec in diplomirali medicinski sestri Polonci Abunar.

Ko sem se dogovarjal za ta intervju, sem naprej poklical v ordinacijo. Niste se javile, a ste vrnile klic, ura pa je bila skoraj devet zvečer!
To smo me! Tako delamo tudi z našimi pacientkami. Med delovnim procesom se oglasimo, ko se res lahko. Če ne gre, potem vrnemo klic. Po koncu delovnega dne, torej po 20. uri, če delamo popoldan, oziroma po 14. uri, če delamo dopoldan. Slabša dosegljivost po telefonu je včasih vzrok slabe volje in zato svetujemo pacientkam, da nas raje kontaktirajo po elektronski pošti.

Ali je težko biti zdravnik?
Moja želja in odločitev je bil študij medicine in kasneje specializacija iz ginekologije in porodništva. Nikoli dosedaj teh odločitev nisem obžalovala. Svoj poklic opravljam z velikim veseljem in nikoli mi ni bilo nič pretežko. Morda je še najtežje tisto, kar sploh ni direktno povezano z ginekologijo in porodništvom oziroma s samo stroko. To so stvari, ki težijo vse nas. Slabi medosebni odnosi, nezaupanje, pomanjkanje časa, kriza vrednot itd.

Kako je bilo delati včasih, kako danes?
Razlika med delom danes in nekoč je to, da so bile včasih pacientke manj prestrašene. Informacije so danes lažje dostopne, kar ni nič narobe. A vedno pravim: informacija naj obvešča, opozarja, ne pa prestraši. Ko pride prestrašena pacientka v ambulanto, je treba najprej ta strah zmanjšati, za to pa je potreben čas. Šele ko je obvladan pretiran strah in je pacientka pomirjena, je možno začeti z uspešnim zdravljenjem.

Ste domačinka, mar ne?
Sem.

Vaša družina je imela gostilno?
Še vedno jo imamo.

Je bila želja vaših staršev, da bi nekdo od otrok nadaljeval obrt in družinsko tradicijo?
S sestro sva bili pridni učenki, sama sem bila manj uspešna le pri športni vzgoji. Pri očetu je bila želja, da bi ena od naju nadaljevala obrt, mama pa je vzpodbujala obe, da greva študirat. Sama sem se odločila za medicino. Vedno sem uživala v delu z ljudmi, tudi ko sem delala v domači gostilni. Želela sem poklic, kjer bi bila svobodna in neodvisna. Ko sem bila v 2. letniku medicine, sem na prigovarjanje očeta uspešno opravila šolanje na štiriletnih gostinski šoli in pridobila poklic natakarice. Saj veste, oče je menil, da moram imeti nek poklic, da je študij medicine dolg … Človek nikoli ne ve, kdaj kaj prav pride.

Kako je bilo s službo?
Uspešno sem končala medicinsko fakulteto, a je bilo leta 1991 tako kot je danes, malce težko dobiti službo. A sem imela srečo, da sem se ob pravem času znašla na pravem mestu. Dva tedna po končanem študiju sem začela opravljati enoletni staž v Splošni bolnišnici Novo mesto. Po opravljenem strokovnem izpitu novembra 1992, sem konec istega leta dobila odobreno specializacijo iz ginekologije in porodništva.

Zakaj specializacija v smeri ginekologije in porodništva?
Sem človek hitrih odločitev, ne maram rutine, meni se mora dogajati. Želela sem v kirurško stroko, ki terja hitre in prave odločitve, učinki so hitro vidni. Ko sem malce pomislila, sta prav ginekologija in porodništvo ponudili to, kar sem želela – raznoliko delo v porodni sobi, operacijski dvorani, kurativno in preventivno delo v ambulanti. Bistveno je bilo tudi dejstvo, da se da na področju ginekologije in porodništva dokaj hitro postaviti diagnozo in uspešno pomagati.

Bili ste v porodni sobi, zdaj vas ni več tam.
Rada sem delala v porodni sobi. Vsako rojstvo, kjer sem prisostovala, je bil zame čudež! Zdravi nosečnici se je rodil zdrav otrok, osrečili pa smo dve družini. To so neopisljivi občutki, ki jih ne odtehta noben denar. To pogrešam. A po rojstvu sina, ki je danes že maturant, sem se odločila za delo v ambulanti, ki je družinskemu življenju prijaznejše.

Kako je tehnologija vplivala na razvoj vašega dela?
Razlike so očitne, če primerjam leti 1991 in 2018. Napredovali smo na področju diagnostike in zdravljenja. S pomočjo novih metod odkrivamo bolezni prej in jih zato uspešneje zdravimo. Odkrita so nova zdravila, novi načini kirurškega zdravljenja. Je pa treba opozoriti, da so z razvojem zrasla tudi pričakovanja ginekologov in pacientk! Kljub napredku žal ne moremo vedno odkriti vseh tveganj oziroma obolenj pravočasno. Rezultati našega dela se kažejo v stopnji obolevnosti in umrljivosti zaradi ginekoloških bolezni oziroma stanj povezanih z nosečnostjo. Slovenski ginekologi delamo dobro, saj naši rezultati ne zaostajajo za najboljšimi v Evropi oziroma na svetu.

Kot da pozabljamo, da je vse to narava …
Všeč mi je ta vaša misel: da je vse to narava … Sama rada mojim pacientkam povem, da vse, kar se jim dogaja, puberteta, menstruacija, ovulacija, zanositev, nosečnost, porod, menopavza so naravne stvari, naravni dogodki. Tako jih je treba sprejemati, se z njimi soočati, jih sprva zdraviti na naraven način. Včasih pomaga že sprememba življenjskega sloga, morda prehrane … Če to ni uspešno, je potrebno zdravljenje.

Kako pa staršem povedati, da s plodom ni vse tako, kot bi si želeli?
Najtežje je, ko med pregledom ali preiskavo odkriješ, da s plodom nekaj ni v redu. Takrat moraš par pripraviti na najhujše in najslabše. To je težko, izjemno težko. Žal je narava našega dela taka, da moram sporočati tudi slabe novice. Bodočim staršem skušam jasno in odločno predstaviti situacijo. Če sem taka, še ne pomeni, da s parom ne sočustvujem, da ne čutim empatije. Par v takem trenutku od mene potrebuje in pričakuje strokovno pomoč in razumevanje, ne pa pretirano sočustvovanje.

In dodaja:
Spominjam se čisto vseh pacientk, ki jim je v drugi polovici nosečnosti, med porodom ali kmalu po porodu umrl otrok. Vsak tak dogodek pusti pri meni neizbrisljivo sled. Sem pa vesela, da je takih in zgoraj opisanih situacij malo, da so redke …

Kako so Dolenjke, Slovenke dovzetne za preventivo?
V ambulanti posvetimo 75 odstotkov delovnega časa preventivi, kurativi pa 25. Sama zagovarjam preventivno dejavnost, s katero pravočasno odkrijemo pacientke s povečanim tveganjem za določene bolezni oziroma odkrivamo tiste, ki so že zbolele, vendar bolezen še ni napredovala in je zato ozdravljiva. Program ZORA je eden od treh preventivnih programov (tu sta še SVIT in DORA), ki vabi na preventivne preglede ženske med 20. in 64. letom starosti z namenom zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb na materničnem vratu. Sprva ni bilo pravega odziva. Se pa je odnos do tega spremenil. Predvsem po zaslugi žensk, ki so prišle na preventivni pregled in niso imele nobenih zdravstvenih težav. Pri pregledu pa se je ugotovilo predrakavo stanje, ki je bilo uspešno pozdravljeno, ker je bilo najdeno dovolj hitro, da je bilo zdravljenje kratko in učinkovito.

Kdaj pa mlada dekleta prvič stopijo v vašo ordinacijo?
Najpogosteje ko se pojavi želja po zaščiti pri spolnem odnosu. Večina pa do 20. leta. Velikokrat napačno menimo, da so mladi danes neodgovorni, da hitreje stopajo v spolne odnose. Izredno rada delam z mladimi in lahko mirno rečem, da so pri spolnosti odgovorni! Vedno pa bo obstajal določen delež mladostnikov, ki bo začel s spolnimi odnosi prej, kot je to primerno in zaželjeno. Pri zaščiti je pomembna tudi vloga fanta. Se pa premalo danes govori o spolnih boleznih, čeprav so v porastu. Pa tudi spolni vzgoji in poznavanju telesa je danes namenjeno precej manj pozornosti. Včasih se je o tem govorilo v 7. in 8. razredu osnovne šole, danes se celo nekatere srednje šole ne odločajo za ta predavanja. Menijo, da bi s tem napeljevali mlade na spolnost. A je povsem drugače: želimo jih ozavestiti na osnovi progama ABC.

Kaj ta kratica pomeni?
A kot abstinenca, ki želi mladim dopovedati, da ni nič narobe, če čim kasneje začnejo s spolnostjo. B pomeni bodi zvest. Nič ni slabega, če nimaš v življenju veliko spolnih partnerjev, C pa pomeni kontracepcijo in kondom.

Zakaj pa se o porastu spolnih bolezni ne govori in piše več?
Ne bi rekla, da je to tabu tema. Morda te bolezni preveč podcenjujemo. Mnogi menijo, da bodo v primeru bolezni dobili zdravilo in bo vse v najlepšem redu. Pa ni tako. Ob tem velja opozoriti, da so spolne bolezni problem vseh generacij, ne le mladih!

Je poklic ginekolog bolj za moške ali ženske?
S tem vprašanjem sem imela največ težav. V naravi vlada ravnovesje med ženskim in moškim principom. Prav je tako. Spomnim se konzilijev in posvetov, kako reagirati v ambulanti ali v porodni sobi. Zato je bilo kar dobro, da smo bili zbrani na takem posvetu moški in ženske, saj različno gledamo na različne situacije. Je pa prednost moških fizična moč, ki jo včasih potrebuješ pri operativnih posegih oziroma v porodni sobi. A ginekologinje ta manjko fizične moči nadomeščamo z iznajdljivostjo.

Danes v ZD Novo mesto prevladujejo ženske v vaši stroki. Kako se razumete, kako delujete?
Vse delamo za dobrobit pacienk! Če ni dobrega sodelovanja, to najbolj občutijo pacientke. Vesela sem, ker v našem kolektivu v ZD Novo mesto vlada kolegialnost in medsebojno spoštovanje. Zelo dobro sodelujemo tudi z ginekološko-porodniškim oddelkom v Splošni bolnišnici Novo mesto. Mislim, da lahko brez lažne skromnosti rečem, da se vse na našem oddelku zavedamo, da smo tu zaradi naših pacientk in da se vse po svojih najboljših močeh trudimo, da pacientke odhajajo iz naših ambulant zadovoljne.

D.P.