Evropska unija je sprejela direktivo o pravici do popravila, ki obeta pravo revolucijo za potrošnike – izdelki ne bodo več potrošno blago, ki ga ob prvi okvari zavržemo, temveč nekaj, kar bo mogoče popraviti, vzdrževati in uporabljati dlje. Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre zgolj za še en birokratski ukrep, se za to direktivo skriva marsikaj: velik pritisk na proizvajalce, spremenjene pravice potrošnikov in nov pogled na trajnostno gospodarstvo.

Se spomnite časov, ko ste lahko televizor popravili v lokalni delavnici, telefon pa vam je serviser odprl brez bojazni, da bi mu proizvajalec zagrozil s tožbo? Ta praksa se v zadnjih desetletjih skoraj povsem izgubila – do zdaj.

Popravila postajajo pravica, ne privilegij

Evropska unija s to direktivo zavezuje proizvajalce, da morajo potrošnikom omogočiti dostop do rezervnih delov in tehničnih informacij vsaj deset let po tem, ko prenehajo proizvajati določen izdelek. Kaj to pomeni v praksi?

• Če se vam po treh letih pokvari pralni stroj, ga ne bo več treba zamenjati zgolj zato, ker rezervnih delov ni mogoče kupiti.
• Pooblaščeni in neodvisni serviserji bodo dobili enake informacije kot proizvajalci, kar pomeni, da ne bodo več v podrejenem položaju.
• Proizvajalci ne bodo smeli uporabljati trikov, kot so čipi v baterijah, ki preprečujejo zamenjavo, ali programske omejitve, zaradi katerih izdelek preneha delovati, če ga popravite v nepooblaščenem servisu.

Direktiva bo sprva zajela telefone, tablice in nekatere gospodinjske aparate, nato pa se bo postopoma razširila še na druge kategorije izdelkov.

Popravila bodo cenejša – a kako poceni?

Popravila bodo morala biti na voljo brezplačno ali po “razumni ceni”, kar pa odpira zanimivo vprašanje – kaj je razumna cena? Bo proizvajalec lahko zaračunal 200 evrov za menjavo baterije, ko nov telefon stane le 250 evrov?

Potrošniške organizacije že opozarjajo, da bo treba zelo natančno definirati mejo, kdaj popravilo postane nesmiselno drago. Nekateri serviserji že zdaj zaračunavajo več kot 50 evrov samo za diagnostiko napake – kaj to pomeni za potrošnike? Bo popravilo res vedno smiselna izbira ali zgolj formalna možnost, ki se je ne bo splačalo izkoristiti?

Po novem bodo popravila med garancijskim obdobjem podaljšala garancijo za eno leto, kar pomeni dodatno varnost za kupce.

Spletna platforma za popravila – konec iskanja po forumih?

Kolikokrat ste iskali serviserja in ugotovili, da so informacije nepregledne, nekatere trgovine popravljajo samo določene znamke, pooblaščeni servisi pa so dražji od nakupa nove naprave?

Do 31. julija 2027 bo morala vsaka država vzpostaviti spletno platformo, kjer bo mogoče najti vse informacije o popravilih, rezervnih delih in serviserjih. Cene, trajanje popravila in možnost primerjave različnih ponudnikov bodo postale standardizirane, kar bo preprečilo neprijetna presenečenja.

Konec umetnih omejitev popravil

Prepovedano bo umetno omejevanje popravil. Kaj to pomeni?

• Proizvajalci ne bodo smeli uporabljati čipov in programske opreme, ki onemogočajo delovanje neoriginalnih rezervnih delov.
• Ne bo več mogoče trditi, da popravilo ni možno zgolj zato, ker je proizvajalec “zaprl” sistem.
• Ne bodo smeli uporabljati praks, ki umetno dvignejo ceno popravila, da bi potrošnika prisilili v nakup novega izdelka.

To bo še posebej pomembno pri pametnih telefonih, kjer se pogosto dogaja, da je zamenjava zaslona uradno skoraj tako draga kot nakup nove naprave, neuradno pa serviserji enako popravilo opravijo za polovično ceno.

Slovenija: Kako bo vplivalo na naše potrošnike?

Slovenija je že zdaj nekoliko bolj napredna na tem področju – za določene izdelke že velja obvezna garancija in dostop do rezervnih delov še nekaj let po njenem izteku. A realnost je drugačna: večina ljudi se zaradi visokih stroškov raje odloči za nakup novega izdelka, kot da bi popravljala starega.

Bo nova direktiva resnično spremenila trg ali bomo zgolj dobili več pravic na papirju, v praksi pa bo ostalo vse po starem?

Kaj sledi? Bo direktiva res spremenila svet?

Teoretično – da. V praksi pa je še precej odprtih vprašanj:

• Bo “razumna cena” popravil res dovolj nizka, da se bodo ljudje odločali za popravila?
• Kako se bodo odzvali proizvajalci? Bodo iskali nove načine za omejevanje popravil, morda pod pretvezo varnosti ali zaščite intelektualne lastnine?
• Bo več neodvisnih serviserjev? Ali pa bodo veliki proizvajalci skušali monopolizirati trg popravil?

Pravica do popravila je velik korak v pravo smer – a ali bo res zaživela, bo pokazal čas.

Pripravil: E. K. Vir:

V preteklih dneh je največji slovenski dobavitelj električne energije, Gen-I, razkril svoj najnovejši cenik, ki bo stopil v veljavo 1. marca 2025. Na prvi pogled se zdi, da podjetje ponuja občutno znižanje cen v primerjavi s preteklimi rednimi ceniki – skoraj 30-odstotno znižanje. Vendar pa, ko te številke postavimo ob bok trenutnim reguliranim cenam, ugotovimo, da bodo nove cene višje za približno 40 odstotkov.

Prehod iz regulacije na prosto oblikovanje cen

Do konca februarja 2025 je slovenska vlada z uredbo omejevala cene električne energije za gospodinjske odjemalce. Ta ukrep je bil uveden kot odgovor na naraščajoče cene na mednarodnih trgih in je določal najvišje dovoljene cene za različne tarife:

• Višja tarifa (VT): 84 evrov/MWh
• Manjša tarifa (MT): 70 evrov/MWh
• Enotna tarifa (ET): 77 evrov/MWh

Te cene so veljale brez davka na dodano vrednost (DDV).

S 1. marcem pa se regulacija izteče, kar pomeni, da bodo dobavitelji, vključno z Gen-I, lahko sami določali cene električne energije. Gen-I je že objavil svoj novi cenik, po katerem bodo cene znašale:

• Višja tarifa (VT): 119,9 evra/MWh
• Manjša tarifa (MT): 97,9 evra/MWh
• Enotna tarifa (ET): 108,9 evra/MWh

Ti zneski so prav tako brez DDV. Ko dodamo 22-odstotni DDV, dobimo končne cene:

• VT: 146,3 evra/MWh
• MT: 119,4 evra/MWh
• ET: 132,9 evra/MWh

Čeprav Gen-I poudarja, da so te cene nižje od prejšnjih rednih cenikov, je pomembno opaziti, da so v primerjavi s trenutno reguliranimi cenami občutno višje.

Kaj to pomeni za povprečnega slovenskega uporabnika?

Za lažjo predstavo si poglejmo primer povprečnega gospodinjstva z letno porabo okoli 4.000 kWh. Po trenutnih reguliranih cenah bi takšno gospodinjstvo za enotno tarifo plačalo približno 308 evrov brez DDV. Po novem ceniku Gen-I pa bi se ta znesek povzpel na približno 436 evrov brez DDV. To pomeni letno povečanje stroškov za približno 128 evrov, kar ni zanemarljivo.

Reakcije in pričakovanja

Minister za okolje, podnebje in energijo, Bojan Kumer, je že pozval dobavitelje, naj prilagodijo cene glede na tržne razmere in izrazili pričakovanje, da bodo cene ostale dostopne za potrošnike.

Kaj lahko storijo gospodinjstva?

V luči teh sprememb je za gospodinjstva ključnega pomena, da se aktivno vključijo v upravljanje svoje porabe energije. To vključuje iskanje najboljših ponudb na trgu, razmislek o investicijah v energetsko učinkovite naprave ter spremljanje porabe z namenom optimizacije in zmanjšanja stroškov.

Čeprav se zdi, da so pred nami izzivi, pa je s premišljenim pristopom mogoče omiliti vpliv višjih cen na družinski proračun. Kot pravi stari pregovor: “Kjer je volja, tam je pot.”

Pripravil: E. K. Vir: STA, Freepik

“Most do upokojitve” – rešitev za številne starejše delavce ali breme za državno blagajno? To vprašanje je v zadnjih tednih postalo eno izmed najbolj vročih tem v razpravah o pokojninskem sistemu in socialni politiki v Sloveniji. Po poročanju medijev se obetajo bistvene spremembe, ki bi lahko precej vplivale na tisoče delavcev, ki se v zadnjih letih pred upokojitvijo znajdejo brez zaposlitve.

Čeprav je bila v javnosti sprva špekulacija o popolni ukinitvi “mostu do upokojitve”, je ministrstvo te navedbe zavrnilo. Bodo pa omejili prakso “veriženja” nadomestil, ki je po njihovem mnenju postala sistem, ki se pogosto uporablja na škodo javnih financ.

A kaj to pomeni v praksi? Kdo bo zaradi sprememb na slabšem? In ali bo nova ureditev res zagotovila bolj vzdržen pokojninski sistem – ali pa gre zgolj za ukrep, ki bo starejše delavce potisnil na rob brezposelnosti?

Kaj sploh je “most do upokojitve”?

Gre za socialni mehanizem, ki starejšim delavcem, starim 58 let ali več ali tistim, ki jim do starostne pokojnine manjka do pet let pokojninske dobe, omogoča, da v primeru izgube zaposlitve prejemajo denarno nadomestilo do 25 mesecev, čeprav dejansko niso več aktivni iskalci zaposlitve.

Zakaj to obstaja? Trg dela za starejše delavce ni prijazen. Mnogi delodajalci raje zaposlujejo mlajše kadre, kar pomeni, da imajo starejši delavci po izgubi službe zelo malo možnosti za novo zaposlitev. “Most do upokojitve” je bil zato zanje pragmatična rešitev, ki jim je omogočila varnejši prehod v pokoj.

Vendar pa je trenutna zakonodaja vsebuje “vrzel”, ki je omogočala t. i. veriženje nadomestil – in prav to zdaj postaja tarča sprememb.

Kaj se spreminja in zakaj?

Trenutni sistem dovoljuje, da delavec po 25 mesecih prejemanja nadomestila za 10 mesecev sklene novo pogodbo o zaposlitvi, nato pa se ponovno prijavi kot brezposeln in spet prejema 25-mesečno nadomestilo. Ta praksa, ki se je pogosto dogajala v dogovoru z delodajalcem, je omogočala, da so nekateri delavci dosegli upokojitev brez, da bi več let dejansko delali.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve želi to prakso odpraviti. Po novem bi delavcem po desetih mesecih ponovne zaposlitve pripadalo le še 3 mesece nadomestila, namesto 25.

Glavni argumenti za spremembo so:

• Preprečevanje zlorab sistema, saj je bila možnost večkratnega koriščenja nadomestil v nasprotju z osnovnim namenom socialne varnosti.
• Zagotavljanje vzdržnosti pokojninske in socialne blagajne, saj je po ocenah ministrstva kar 18 % vseh novih upokojencev prišlo v pokoj neposredno iz brezposelnosti.
• Zaveze Evropski komisiji, ki jih Slovenija mora izpolniti, če želi črpati sredstva iz Načrta za okrevanje in odpornost.

A ne gre spregledati niti druge plati zgodbe – ali bodo starejši delavci zdaj v še večjih težavah?

Kdo bo na udaru?

• Starejši delavci z nižjo izobrazbo in fizičnimi poklici:
  Za mnoge, ki delajo fizično zahtevna dela (npr. v gradbeništvu, proizvodnji, storitvenih dejavnostih), so že zdaj zdravstvene težave velik razlog za upokojitev. Če ti delavci ne bodo mogli več “čakati” na upokojitev na zavodu, se lahko znajdejo v veliki socialni stiski.

• Tisti, ki delajo v podjetjih, kjer se pogosto odpušča:
  Nekatera podjetja so starejše delavce odpuščala “mehko”, jim pomagala priti na zavod in nato do upokojitve. To zdaj ne bo več možno, kar pomeni, da bodo nekateri ostali brez možnosti preživetja v zadnjih letih pred upokojitvijo.

• Tisti, ki imajo težave z zaposljivostjo:
  Starejši delavci pogosto niso prvi izbor delodajalcev. Če jih trg dela ne bo sprejel nazaj in ne bodo mogli več koristiti “mostu do upokojitve”, bo vprašanje, kako bodo preživeli do pokoja.

Kaj pa pozitivni učinki?

Seveda pa spremembe niso nujno slabe za vse.

• Manj zlorab sistema: Delodajalci in delavci ne bodo več mogli dogovarjati “umetnih” zaposlitev za deset mesecev samo zato, da bi potem spet šli na zavod.
• Več motivacije za aktivno iskanje zaposlitve: Starejši delavci bodo morali ostati aktivni na trgu dela dlje časa, kar pomeni večjo zaposlenost med starejšimi.
• Dolgoročno bolj stabilen pokojninski sistem: Če bo manj ljudi prejemalo dolgotrajna nadomestila, se bo razbremenila pokojninska blagajna, kar pomeni manj pritiska na proračun.

Pravična reforma ali udarec za starejše?

Vprašanje ostaja odprto. Po eni strani je jasno, da je treba preprečiti zlorabe socialnega sistema in omogočiti, da sredstva pridejo do tistih, ki jih res potrebujejo. Po drugi strani pa bo reforma najbolj prizadela prav tiste, ki so v zadnjih letih pred upokojitvijo najranljivejši.

Bodo dobili nadomestno rešitev? Bo država pripravila druge ukrepe za lažji prehod v upokojitev? To bo ključno vprašanje, ki bo zaznamovalo prihajajoče mesece in razprave o pokojninski reformi.

Pripravil: E. K. Vir: N1, Freepik

Slovenski trg dela se že sedmo četrtletje zapored krči, kar pomeni skoraj dve leti neprekinjenega upadanja števila prostih delovnih mest. Medtem ko so še nedavno podjetja tekmovala, kdo bo hitreje našel delavce, se zdaj kaže nov trend – manj razpisanih mest, več previdnosti pri zaposlovanju in vse več negotovosti v določenih panogah.

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo v zadnjem četrtletju 2024 razpisanih 17.900 prostih delovnih mest, kar je 7,5 % manj kot v prejšnjem četrtletju in 14 % manj kot v enakem obdobju lani. To pomeni kar 2.900 manj delovnih priložnosti v primerjavi s koncem leta 2023.

Je to le začasna upočasnitev ali znak večje krize na trgu dela? Kje še vedno zaposlujejo in katere panoge čutijo največji pritisk?

Prosta delovna mesta: Največ v gradbeništvu, a za kakšno ceno?

Kljub splošnemu padcu števila prostih delovnih mest so določene panoge še vedno iskale nove delavce. Gradbeništvo je vodilno s skoraj 3.200 razpisanimi mesti, sledijo predelovalne dejavnosti s 3.100 prostimi delovnimi mesti.

A tu se pojavi pomembno vprašanje – ali gre res za stabilna delovna mesta ali zgolj za sezonske in nestalne zaposlitve? Gradbeništvo se namreč pogosto sooča z velikimi nihanji v povpraševanju, kar pomeni, da delovna mesta niso vedno dolgoročna. Podjetja v tem sektorju se spopadajo z višjimi stroški dela, pomanjkanjem kvalificiranega kadra in nestanovitnostjo investicij v infrastrukturo.

Presenečenje prihaja iz segmenta strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnosti, kjer se je število prostih delovnih mest povečalo za 25 % v primerjavi s prejšnjim četrtletjem. Ali to pomeni, da se Slovenija končno premika proti bolj tehnološko usmerjenemu gospodarstvu?

Zaposlenost: več delovnih mest v zdravstvu in prometu, a skupni trend je negativen

Medtem ko je bilo manj prostih delovnih mest, se je število zasedenih delovnih mest v zadnjem četrtletju povečalo na 804.000, kar je 1.400 več kot v prejšnjem obdobju. Največjo rast so beležili v zdravstvu (+700) in prometu (+580).

Zakaj ravno ti sektorji? Zdravstvo zaradi staranja prebivalstva postaja ena izmed ključnih panog, kjer se potrebe po delovni sili povečujejo iz leta v leto. Po drugi strani je logistični sektor v zadnjih letih doživel večje spremembe, predvsem zaradi rasti spletne prodaje in povečanih potreb po prevozih blaga.

Vendar pa ni povsod tako. V gradbeništvu je število zaposlenih upadlo za 680, v raznovrstnih dejavnostih celo za 800. To jasno kaže, da so določene panoge pod pritiskom in se prilagajajo manj stabilnim razmeram na trgu.

Še več – če pogledamo širšo sliko, vidimo, da je skupno število zaposlenih na letni ravni še vedno 6.700 nižje kot ob koncu leta 2023, ko je Slovenija dosegla zgodovinsko najvišje število zaposlenih.

Kaj se dogaja s trgom dela in kaj pričakovati?

Čeprav številke na prvi pogled ne kažejo drastičnega padca, je trend upadanja zaposlitvenih priložnosti že preveč dolgotrajen, da bi ga lahko ignorirali. Trg dela se ne krči zgolj zaradi trenutnih gospodarskih razmer, ampak tudi zaradi večjih strukturnih sprememb:

• Podjetja so previdnejša pri zaposlovanju.
• Vse večji stroški dela in inflacija pritiskajo na delodajalce.
• Tehnološke spremembe povzročajo prestrukturiranje določenih panog.
• Mednarodno gospodarstvo vpliva na domače povpraševanje po delovni sili.

Napovedi niso najbolj optimistične – če se trend nadaljuje, bi lahko v naslednjih dveh četrtletjih prišli do rekordno nizkega števila prostih delovnih mest v zadnjih petih letih.

Rešitve? Kdo bo v prihodnosti še zaposloval?

Kljub vsem tem negotovostim se določeni sektorji še vedno razvijajo in potrebujejo delovno silo. Med tistimi, ki naj bi tudi v prihodnje zaposlovali, so:

• Tehnološka podjetja – digitalizacija bo še naprej ustvarjala nova delovna mesta v IT sektorju.
• Zdravstvo in socialno varstvo – demografski trendi kažejo na stalno rast potreb po kadrih.
• Logistika in transport – spletna prodaja še naprej povečuje potrebo po logističnih rešitvah.
• Energija in trajnostni razvoj – zelena tranzicija bo odprla nova delovna mesta na področju obnovljivih virov energije.

Ali nas čaka obdobje dolgotrajne stagnacije?

Slovenski trg dela se nahaja na prelomnici – ali se bo število prostih delovnih mest kmalu začelo povečevati ali pa bo negotovost med delodajalci še naprej zavirala zaposlovanje? Čeprav se nekatere panoge še vedno držijo nad vodo, postaja jasno, da se obdobje lahkega zaposlovanja končuje.

V prihodnjih mesecih bodo ključne poteze delodajalcev, politike in širšega gospodarskega okolja. Bo država sprejela ukrepe za spodbuditev zaposlovanja ali bomo priča še daljšemu obdobju skrčenega trga dela? Odgovor bomo dobili kmalu.

Pripravil: E. K. Vir: SURS, Freepik

Obstaja popolnoma preprosta rešitev za suhe in zdrave zidove – ali jo že poznate?

Vzdrževanje suhih zidov in prostorov prinaša številne prednosti. 

Suhi prostori so bolj zdravi za bivanje, saj zmanjšujejo tveganje za nastanek plesni in s tem povezanih zdravstvenih težav. Prav tako suhi zidovi ohranjajo svojo trdnost in stabilnost, kar podaljšuje življenjsko dobo stavbe in zmanjšuje potrebo po dragih sanacijah. Estetsko gledano suhi zidovi ohranjajo svoj videz, brez madežev, luščenja barve ali ometa. To prispeva k prijetnejšemu bivalnemu okolju in povečuje vrednost nepremičnine. Poleg tega suhi prostori omogočajo boljšo energetsko učinkovitost, kar pomeni nižje stroške ogrevanja in hlajenja ter manjši vpliv na okolje.

Če se soočate s težavami kapilarne vlage, je sistem, katerega smo izbrali mi, prava izbira za vas. Z več kot 40-letnimi izkušnjami na področju naravnega izsuševanja zidov ponujajo trajno in učinkovito rešitev za vaš dom.

Sistem deluje na naraven način, brez uporabe kemikalij ali elektrike. S pomočjo zidnih zračnikov – vlagosušilcev, ki se vgradijo v vlažne zidove, omogočajo naravno preusmeritev vlage iz zidov. Sušenje se začne takoj po vgradnji, celoten postopek pa traja od 4 do 6 mesecev, odvisno od stopnje vlažnosti in debeline zidov. Vsekakor pa ste po koncu sušenja rešeni vseh težav z vlago in plesnijo v vašem domu in lahko končno uživate v suhem in zdravem domu.

Ena izmed glavnih prednosti tega sistema je, da gre za enkraten poseg z doživljenjskim učinkom. Po vgradnji zidnih zračnikov ni potrebe po nadaljnjih vzdrževalnih delih ali servisih, saj sistem deluje neprekinjeno in zagotavlja trajno suhe zidove.

Vas zanima več o tem sistemu?

Oddajte povpraševanje tukaj in prejmite brezplačen strokovni posvet!

Naročnik: Moxture

Gospodarska rast – izraz, ki ga pogosto slišimo, a kaj nam dejansko pove? Je 1,6-odstotna rast bruto domačega proizvoda (BDP) v letu 2024 dober ali slab rezultat? Slovenija je v lanskem letu beležila pozitiven trend, a ob podrobnejšem pregledu postane jasno, da nekatera področja gospodarstva šepajo, medtem ko druga ohranjajo stabilnost. Kaj nas čaka v prihodnosti in ali smo na poti k močnejšemu okrevanju ali zgolj stopicljamo na mestu?

Gospodarska rast: dovolj ali premalo?

Po prvih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) se je BDP v letu 2024 povečal za 1,6 %, kar pomeni, da se gospodarstvo še vedno širi, a občutno počasneje kot prejšnja leta. Če pogledamo nazaj – v letu 2023 je rast znašala 2,1 %, pred tem, leta 2022, pa 5,4 %. Čeprav so številke še vedno pozitivne, ni mogoče spregledati trendov upočasnjevanja, ki so posledica tako notranjih kot zunanjih dejavnikov.

Kaj to pomeni v praksi? Če bi bila Slovenija dirkalni avto, bi zdaj vozili po klancu navzgor – še vedno se premikamo, a ne več s polno hitrostjo. Medtem ko se je domača potrošnja povečala, so investicije padle, izvoz ne dohaja rasti uvoza, hkrati pa se gospodarstvo še vedno sooča z inflacijo in višjimi stroški poslovanja.

Kaj žene rast? Večja potrošnja, a na račun države

Največji pozitiven dejavnik v preteklem letu je bila končna potrošnja – gospodinjstva so porabo povečala za 1,6 %, država pa celo za 8,5 %. To pomeni, da je država v preteklem letu občutno povečala izdatke, kar je pomagalo pri vzdrževanju gospodarske aktivnosti. Toda ali je to dolgoročno vzdržno? Če gospodarstvo temelji na javnih izdatkih, to lahko pomeni, da ob morebitnem zmanjšanju državne porabe v prihodnjih letih ne bomo več videli podobnih številk rasti.

Primerjava s tujino pokaže, da Slovenija še vedno sledi trendom, a z zamikom. Medtem ko je Nemčija v letu 2024 beležila minimalno rast (0,1 %), Madžarska rahlo okrevanje (1,2 %), Hrvaška pa močnejšo rast (3,1 %), se Slovenija nahaja nekje vmes.

Kje so težave? Investicije padajo, izvoz ne dohaja uvoza

V gospodarstvu ne gre brez investicij – te so ključen pokazatelj, kako optimistični so podjetniki in vlagatelji glede prihodnosti. A tu naletimo na težavo: bruto investicije so v Sloveniji v letu 2024 upadle za 2,4 %. Posebej skrb vzbujajoč je 3. zaporedni kvartalni padec investicij v osnovna sredstva, ki so osnova za prihodnjo rast produktivnosti.

Zakaj so podjetja bolj zadržana pri investicijah? Višji stroški financiranja zaradi dražjih kreditov, negotovost na mednarodnih trgih in zmanjšano povpraševanje v nekaterih industrijah so glavni razlogi.

Tudi zunanji trgovinski tokovi niso prinesli pričakovane spodbude. Izvoz je zrasel za 3,2 %, a uvoz je poskočil še bolj – za 3,9 %. To pomeni, da je neto prispevek zunanje trgovine k BDP-ju negativen (–0,4 odstotne točke). Čeprav je Slovenija tradicionalno izvozno usmerjeno gospodarstvo, trenutno ni dovolj velikega zunanjega povpraševanja, da bi ta sektor poganjal višjo rast.

Kaj pa trg dela? Stabilen, a ne brez težav

Zaposlenost se je skozi leto umirjala, v zadnjem četrtletju pa je bil celo minimalen upad zaposlenosti (–0,3 %). To pomeni, da večina podjetij še vedno zaposluje, a dinamika se je umirila. Če investicije ne bodo zagnale novega cikla zaposlovanja, bi lahko v prihodnjih letih videli večje težave na trgu dela.

Povprečna plača se je sicer še naprej povečevala, kar je bilo pričakovano, saj je inflacija še vedno prisotna. A to za podjetja pomeni večje stroške, kar jih sili v previdnejše zaposlovanje in zmanjšanje števila novih investicij.

Kaj lahko pričakujemo v prihodnje?

Pozitivni scenarij:

Če se bodo zunanje razmere izboljšale, inflacija umirila in bodo podjetja spet začela investirati, lahko pričakujemo okrevanje na raven okoli 2–2,5 % rasti v letu 2025. Ključnega pomena bo tudi oživitev evropskega trga, saj je Slovenija močno odvisna od izvoza.

Negativni scenarij:

Če se bo padec investicij nadaljeval in bo rast uvoza še naprej presegala rast izvoza, bi lahko Slovenija zašla v obdobje stagnacije, kjer se bo gospodarstvo le še komaj premikalo naprej. Zaskrbljujoč znak bi bil tudi morebiten večji padec zaposlenosti, saj bi to pomenilo manjšo kupno moč in upad potrošnje.

Rast ja, a vprašanje je, koliko še?

1,6-odstotna rast BDP ni katastrofalna številka, a hkrati ni rezultat, ki bi navdajal z velikim optimizmom. Bolj kot rast sama je ključno vprašanje, kje je ta rast nastala in ali je vzdržna. Trenutni trendi – upad investicij, negativni prispevek zunanje trgovine in upočasnitev zaposlovanja – so opozorilni znaki, ki jih ne gre zanemariti.

Slovenija bo v prihodnjih letih morala najti novo ravnovesje – ali bo to na račun večje produktivnosti in pametnih investicij ali pa bomo priča nadaljnjemu stopicanju na mestu, bo pokazal čas.

Pripravil: E. K. Vir: SURS, Freepik

Plačna reforma v javnem sektorju – dolgo pričakovano zvišanje plač, ki naj bi izboljšalo socialni status zaposlenih in povečalo privlačnost teh poklicev – zdaj pokaže tudi svojo drugo plat. Stroški dela v javnih vrtcih so se povečali, posledično pa se cene vrtčevskih programov dvigujejo po vsej državi. Kaj to pomeni za starše? Se bodo občine resnično potrudile in breme omilile, ali pa bo vse skupaj znova končalo pri položnicah družin?

Podražitve že v več mestih, nekateri še čakajo

Nekatere mestne občine so zvišanje že sprejele, druge še analizirajo posledice reforme. Kot običajno, je hitrost odzivanja odvisna od lokalne politike, občinskih proračunov in odnosa mestnih oblasti do družinske politike.

• V Velenju so se cene vrtcev dvignile že s 1. januarjem 2025, in to za kar 14,3 odstotka. Tako zdaj ekonomska cena dnevnega programa za prvo starostno obdobje znaša 702 evra mesečno. Starši, ki so bili že prej na robu z družinskim proračunom, bodo morali razmisliti, kako pokriti dodatne stroške.

• V Kopru se zvišanje cen prične s 1. marcem 2025, podražitev pa je nekoliko nižja – 5,3 odstotka. Čeprav ta dvig ni tako občuten kot v Velenju, ostaja dejstvo, da se mesečni stroški za družine vseeno povečujejo.

• V Slovenj Gradcu so cene poskočile za več kot 11 odstotkov, kar pomeni, da bodo nekateri starši plačali tudi do 30 evrov več na mesec. Podobne podražitve so potrjene v Murski Soboti, kjer se cena dviguje za skoraj 11 odstotkov, in na Ptuju, kjer so že lani oktobra cene dvignili za 8,2 odstotka, zdaj pa razmišljajo o novem preračunu.

• Ljubljana in Nova Gorica za zdaj še ne sprejemata konkretnih odločitev. V Ljubljani je župan Zoran Janković napovedal, da bo mesto podražitev poskusilo odložiti vsaj do poletja. A vprašanje ostaja – bo mesto res lahko vzdržalo brez dviga cen, ali bodo starši jeseni dobili novo realnost na položnicah?

Zakaj podražitev? Kje so rešitve?

Osnovni razlog je jasen – plačna reforma. Povišanja plač vzgojiteljic in drugih zaposlenih v vrtcih so bila nujna, saj so njihovi prejemki dolgo časa zaostajali za drugimi poklici s primerljivo izobrazbo in zahtevnostjo dela. A dvig plač pomeni višje stroške za občine, ki morajo financirati javne vrtce.

V praksi se večina ekonomskih cen vrtcev financira iz treh virov:

1. Prispevki staršev – odvisno od dohodkovnega razreda družine.
2. Občinske subvencije – razlika, ki jo krije lokalna skupnost.
3. Državna povprečnina – sredstva, ki jih država namenja občinam za izvajanje storitev.

Občine so tako pred dilemo: naj večji delež bremena prenesejo na starše ali same poiščejo dodatne vire? Nekatere občine, kot sta Maribor in Kranj, aktivno iščejo rešitve, da bi vpliv na starše čim bolj zmanjšale – ali bo to dejansko uspelo, bo znano v prihodnjih mesecih.

Koliko so cene vrtcev zrasle v zadnjem desetletju?

Če pogledamo številke, so se cene vrtcev v večjih mestih v zadnjih desetih letih dvignile od 25 do 40 odstotkov – in to ob hkratnem naraščanju življenjskih stroškov, inflacije in draginje. Leta 2015 je ekonomska cena za prvo starostno obdobje v Ljubljani znašala okoli 520 evrov, danes znaša 732 evrov. To pomeni skoraj 40-odstotno podražitev v enem desetletju.

Seveda se tudi subvencije prilagajajo, a dvig cen še vedno močno vpliva na srednji razred, ki pogosto ne dobi dovolj visoke subvencije, da bi občutneje zmanjšal svoj mesečni strošek.

Starši vse bolj pod pritiskom

Za marsikatero družino, kjer sta oba starša zaposlena, podražitve vrtcev pomenijo konkretno obremenitev družinskega proračuna. Družine, ki so do zdaj že plačevale od 300 do 400 evrov mesečno za dva otroka v vrtcu, bodo zdaj morda plačevale tudi do 50 evrov več – kar ni zanemarljiv strošek.

Poleg tega se nekateri starši pritožujejo, da podražitve ne spremljajo nujno boljši pogoji v vrtcih. Pomanjkanje prostora, preobremenjeni vzgojitelji, pomanjkanje individualne obravnave – vse to so izzivi, s katerimi se starši že zdaj srečujejo.

Kako naprej? Bo država pomagala?

Vlada RS je sicer napovedala, da bo poskušala s sistemskimi ukrepi omiliti posledice višjih stroškov javnih storitev, a konkretnega načrta za vrtce še ni predstavila. Nekatere občine že opozarjajo, da bi morale prejeti večjo finančno podporo, da ne bi bile prisiljene prenašati vseh stroškov na starše.

Se bo to zgodilo? Ali pa bo, tako kot pri številnih drugih reformah, tudi ta račun na koncu pristal v rokah družin?

Pripravil: E. K. Vir: STA, Freepik

Če ste se kdaj peljali po avtocestah v Aziji ali severni Afriki, ste jih zagotovo že videli – stranišča na počep. Preprosta rešitev, ki ne potrebuje školjke, a za marsikaterega Evropejca še vedno precej nenavadna. Zdaj pa se ta tip stranišč pospešeno uvaja tudi v Avstriji, kjer so jih sprva le občasno nameščali ob določenih postajališčih, zdaj pa so jih avstrijski avtocestni upravljavci Asfinag vključili v smernice za opremljanje vseh novih avtocestnih počivališč.

Kaj to pomeni za popotnike? Zakaj se Avstrija odloča za spremembo, ki bo zagotovo razdelila javnost? In predvsem – ali je to res bolj higienično?

Zakaj Avstrija uvaja stranišča na počep?

V zadnjih letih so bila avtocestna postajališča v Avstriji tarča številnih pritožb – stranišča so pogosto umazana, vzdrževanje pa drago in zahtevno. Asfinag se je zato odločil za nekoliko radikalno, a hkrati praktično rešitev – uvedbo večjega števila stranišč na počep.

Njihove argumente lahko strnemo v tri ključne točke:

• Boljša higiena – ker ni neposrednega stika s straniščno školjko, se zmanjša možnost prenosa bakterij in virusov.

• Naravnejša telesna drža – številne študije potrjujejo, da je počep bolj naraven položaj za odvajanje, saj zmanjšuje napetost v črevesju in lahko preprečuje prebavne težave.

• Lažje čiščenje in vzdrževanje – tovrstna stranišča ne potrebujejo kompleksnih sedežev in splakovalnih mehanizmov, kar zmanjša stroške in izboljša njihovo uporabnost.

A ne gre spregledati tudi pomembnega kulturnega dejavnika – v zadnjih desetletjih se je v Avstriji močno povečal tranzit turistov in voznikov tovornih vozil iz Turčije, Azije in severne Afrike, kjer so stranišča na počep nekaj povsem običajnega. To pomeni, da so nova stranišča prilagojena širšemu spektru uporabnikov, ki pogosto uporabljajo avstrijske avtoceste.

Ali so stranišča na počep res boljša?

Čeprav zagovorniki novega pristopa izpostavljajo higienske prednosti, pa mnogi uporabniki avstrijskih avtocest niso najbolj navdušeni nad spremembo. Po družbenih omrežjih se vrstijo kritike, nekateri celo pravijo, da se Avstrija s tem vrača v “srednji vek”.

Glavne kritike so naslednje:

• Pomanjkanje udobja – zahodni uporabniki so navajeni sedeti na stranišču, mnogim je počepanje neprijetno ali celo boleče.

• Težave za starejše in gibalno ovirane – nekateri ljudje fizično ne zmorejo uporabljati stranišča na počep, saj jim kolena ali hrbet ne dopuščajo dolgotrajnega čepenja.

• Nejasna razporeditev na postajališčih – na nekaterih avtocestnih počivališčih je že zdaj piktogramov več, kot bi si kdo mislil – v Volšperku (znano tudi kot Wolfsberg) pri slovenski meji je na vratih označenih kar pet različnih vrst stranišč: za moške, ženske, invalide, pisoar in zdaj še stranišče na počep.

Javnost razdeljena – kdo je za in kdo proti?

Rezultati ankete na spletni strani Kleine Zeitung so pokazali, da več kot 60 % vprašanih ne bi uporabljalo stranišča na počep, če bi imeli drugo možnost. Po drugi strani pa je večina vzdrževalnega osebja navdušena, saj je čiščenje teh stranišč bistveno lažje kot klasičnih školjk.

Uvedba stranišč na počep torej ni vprašanje, ki bi imelo enoznačen odgovor. Medtem ko mnogi vidijo v tem praktičnost in večjo higieno, se drugi pritožujejo nad izgubo udobja in prilagojenosti starejšim uporabnikom.

Kaj nas čaka v prihodnosti?

Po trenutnih načrtih Asfinag ne bo v celoti opustil klasičnih stranišč, ampak bo stranišča na počep vgrajeval kot dopolnilo, odvisno od potreb posameznih lokacij.

Torej, če se boste v prihodnje ustavili na avtocestnem postajališču v Avstriji in na vratih zagledali nepričakovan piktogram, ne bodite presenečeni. Svet se spreminja, tudi v detajlih, ki se zdijo tako vsakdanji, kot je – uporaba javnega stranišča.

Pripravil: E. K. Vir: ORF, Freepik

Za marsikaterega samostojnega podjetnika (s.p.) v Sloveniji je leto 2025 prineslo neprijetno presenečenje. Prispevki so se povišali že januarja, sledijo pa še dodatni dvigi – aprila in nato julija. In čeprav gre pri vsakem posameznem dvigu za nekaj evrov, se v celoti na letni ravni nabere precejšnja vsota.

Podjetniki, še posebej tisti, ki delajo kot popoldanski s.p.-jevci, so znova na udaru. Ko seštejemo vse napovedane spremembe, lahko ugotovimo, da bo mesečni prispevek popoldanskega s.p. že kmalu presegel 100 evrov! Spomnimo – pred nekaj leti je znašal le okoli 65 evrov.

Prispevki za popoldanski s.p.: tiho, a vztrajno navzgor

Dandanes vsaka novica o podražitvah naleti na nezadovoljstvo, a pri prispevkih za popoldanske podjetnike gre za nekaj drugega. Dvig je postopen, nepredvidljiv in se zgodi skoraj neopazno – dokler podjetniki ne dobijo položnice.

Najprej so v januarju prispevki poskočili zaradi povišanja zdravstvenega prispevka (ZZ) – iz 93,15 evra na 96,91 evra.

A to je bil le prvi korak. Aprila bo sledila še ena podražitev – prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (PIZ) bo višji za približno tri evre, kar pomeni, da bo celotni mesečni znesek prispevkov že nevarno blizu 100 evrov.

Za primerjavo:

• Leta 2016 je mesečni prispevek znašal 59 evrov.
• Leta 2020 je presegel 70 evrov.
• Leta 2024 je bil že 93,15 evra.
• Leta 2025 se bo najverjetneje povzpel čez 100 evrov.

In to je še pred dodatnim prispevkom, ki bo uveden julija.

Kaj pa “polni” s.p.-ji?

Tudi tisti, ki imajo s.p. kot svoj glavni poklic, bodo občutili podražitve. Minimalni mesečni prispevki so se januarja dvignili iz 544,04 evra na približno 579,44 evra.

A to še ni vse. Julija 2025 bodo podjetniki dobili novo obveznost – prispevek za dolgotrajno oskrbo.

Kaj to pomeni v praksi?

• Od julija bo moral vsak s.p. dodatno plačevati še 2 % od minimalne osnove.
• Trenutno to pomeni dodatnih 28,36 evra na mesec.
• Skupaj bodo prispevki za običajni s.p. od julija znašali že približno 607,80 evra na mesec.

Če to primerjamo s preteklimi leti, se pokaže, da so se prispevki od leta 2020 do danes povečali za več kot 200 evrov mesečno!

Država pravi: višja povprečna plača, višji prispevki

Mnogi se sprašujejo – zakaj se prispevki sploh dvigujejo?

Osnovni razlog je način obračunavanja. Prispevki za s.p. so vezani na povprečno plačo v Sloveniji, ki se je v zadnjih letih nenehno višala. Vsako leto Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) določi novo osnovo za obračun, kar vodi v avtomatsko zvišanje prispevkov.

Leta 2024 je bila povprečna bruto plača okoli 2.200 evrov, kar pomeni, da je osnova za izračun prispevkov 60 % tega zneska – torej okoli 1.320 evrov.

Če povprečna plača zraste, se avtomatsko zvišajo tudi prispevki. In glede na to, da se napoveduje rast povprečnih plač tudi v letu 2025, bo ta trend nadaljeval.

Ali lahko podjetniki še kaj pričakujejo?

Vlada sicer obljublja, da bo pripravila nov zakon o obdavčitvi dela, ki naj bi prinesel razbremenitve za podjetnike in samozaposlene. A za zdaj ni nobenih konkretnih potez v tej smeri.

Nasprotno – napovedane so še dodatne obremenitve, kot je prispevek za dolgotrajno oskrbo, ki ga bodo morali plačevati vsi, vključno s s.p.-ji in popoldanskimi s.p.-ji.

Kakšna je realnost?

• Popoldanski s.p. bo kmalu plačeval več kot 100 evrov na mesec.
• Minimalni prispevki za polni s.p. bodo od julija presegli 600 evrov na mesec.
• Trenutno ni nobenih konkretnih načrtov za razbremenitev podjetnikov.

Vse več bremen, vse manj olajšav

Slovenski podjetniki so vajeni, da se stroški nenehno višajo – a v zadnjih letih se je ta trend močno pospešil. Dvig prispevkov za popoldanski s.p. iz 65 evrov na skoraj 100 evrov v nekaj letih kaže na sistemsko obremenjevanje malega podjetništva. Tudi redni s.p.-ji se srečujejo z vedno višjimi stroški. Ko mesečni prispevki presežejo 600 evrov, marsikdo začne resno razmišljati, ali je sploh smiselno nadaljevati z dejavnostjo.

Čeprav država vsako leto napoveduje spremembe v korist podjetnikov, realnost kaže drugačno sliko. Za zdaj ostaja jasno eno – obremenitve se bodo le še povečevale.

Pripravil: E. K. Vir: FURS, Freepik

Slovenska gospodinjstva bodo na februarskih položnicah za elektriko prijetno presenečena, saj so jih vladni ukrepi začasno razbremenili. Minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer je na novinarski konferenci napovedal, da bo povprečna januarska in februarska položnica znašala okoli 54,5 evra, kar je precejšnje znižanje v primerjavi s povprečnim decembrskim računom, ki je znašal 69,7 evra.

Toda čeprav se zdi, da gre vse v pravo smer, bo marca lahko zgodba povsem drugačna. Vlada se je odločila, da ne bo podaljšala regulacije cen električne energije za gospodinjstva, kar pomeni, da bodo cene prepuščene trgu. In če smo se kaj naučili iz preteklih let, je to dejstvo, da lahko trg postane nepredvidljiv – še posebej v obdobjih energetske nestabilnosti.

Ukrepi, ki so prinesli začasno olajšanje

Da bi zmanjšala energetsko breme, je vlada sprejela interventni zakon, ki znižuje omrežnino za januar in februar ter s tem neposredno vpliva na končne stroške električne energije za gospodinjstva. Prav tako je z uredbo podaljšala oprostitev plačila prispevka za obnovljive vire energije (OVE) in soproizvodnjo z visokim izkoristkom (SPTE), vsaj do julija. Ta ukrep naj bi pomagal ohraniti stroške elektrike na ravni lanskega septembra ali celo nižje.

Vendar pa ostaja ključna skrb – kaj bo po marcu? Poslanska skupina SD je že izrazila pomisleke in pozvala vlado, naj regulacijo podaljša, saj se bojijo, da bi nenadna odprava reguliranih cen povzročila socialne neenakosti in dodatno finančno obremenitev številnih gospodinjstev.

Kaj to pomeni za vaše račune po marcu?

Napovedi so mešane. Minister Kumer pričakuje, da bodo marec in naslednji meseci ostali cenovno vzdržni, saj naj bi dobavitelji elektrike v boju za stranke znižali cene in tako ublažili prehod iz reguliranega sistema na tržno določanje cen. Po njegovih ocenah naj bi marec prinesel položnice, ki bodo podobne tistim iz lanskega septembra ali marca – okoli 65 evrov za povprečno gospodinjstvo.

A zgodovina nas uči, da stvari niso vedno tako preproste. Regulacija cen električne energije se je v preteklosti izkazala kot ključen faktor pri nadzoru nad draginjo. Kaj pa če trg ne bo tako prijazen, kot vlada pričakuje? Če se bodo cene električne energije začele dvigovati, bo lahko marsikatero gospodinjstvo soočeno z bistveno višjimi položnicami.

Boj za cene – bodo dobavitelji res ponudili ugodnejše tarife?

Energetski trg deluje na osnovi ponudbe in povpraševanja. V teoriji bi se morala konkurenca med ponudniki električne energije okrepiti, kar bi lahko vodilo v nižje cene za gospodinjstva. A ali se bodo dobavitelji res spustili v boj za odjemalce, ali pa bodo izkoristili priložnost za zaslužek?

Podjetje ECE je že napovedalo, da bo z marcem znižalo redne cene električne energije, vendar konkretnih številk še niso razkrili. Drugi ponudniki so za zdaj previdno tiho. Čeprav tržni pogoji v Evropi trenutno nakazujejo umiritev cen na borzah, ostaja vprašanje, koliko od te pocenitve bodo dobavitelji dejansko prenesli na končne uporabnike.

Kaj lahko storite kot potrošnik?

Ne glede na to, kako se bodo cene gibale, lahko vsak posameznik sprejme nekaj ukrepov, da omili morebitne stroškovne skoke:

• Spremljajte ponudbe dobaviteljev – če cene vašega trenutnega ponudnika začnejo naraščati, razmislite o zamenjavi.
• Prilagodite porabo – gospodinjstva, ki so se prilagodila in zmanjšala porabo energije v preteklih letih, so prihranila precejšnje vsote.
• Investirajte v energetsko učinkovite naprave – dolgoročno se naložba v varčne gospodinjske aparate več kot obrestuje.
• Razmislite o sončni elektrarni – če imate možnost, je samooskrba eden najboljših načinov za zaščito pred prihodnjimi podražitvami.

Res ni več razloga za skrb?

Čeprav vlada obljublja stabilne cene tudi po marcu, se številni ekonomisti in energetski strokovnjaki s to oceno ne strinjajo. Na trgu električne energije se stvari lahko hitro spremenijo – v enevropskem prostoru je bilo že več primerov, ko so po ukinitvi regulacije cene skokovito narasle.

Ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je: bo res konkurenca na trgu znižala cene ali pa bodo dobavitelji izkoristili priložnost in dvignili marže? Če se zgodi slednje, bo morda regulacija kmalu spet na mizi – le da bodo tokrat posledice dražje za vse.

Vsekakor velja, da bo naslednjih nekaj mesecev ključno obdobje za slovenska gospodinjstva. Položnice za elektriko so bile dolgo časa ena največjih finančnih obremenitev, in čeprav je trenutno videti, da smo na pravi poti, ostaja marsikatero vprašanje odprto.

Pripravil: E. K. Vir: finance.si, Freepik