Če ste v zadnjih letih odprli bančni račun pri Revolutu, N26 ali katerikoli drugi tuji banki, niste edini. Slovenci množično prehajamo na neobanke, ki ponujajo nizke ali celo nične stroške poslovanja, preproste aplikacije in ugodne menjalne tečaje. A pri tem mnogi pozabijo na ključni zakonodajni vidik – prijavo računa pri Finančni upravi RS (FURS).

Podatki FURS kažejo, da imajo slovenski rezidenti prijavljenih več kot 86.000 računov pri neobankah, a dejansko jih je bistveno več. Po oceni Revoluta naj bi namreč samo pri njih račun imelo kar 150.000 Slovencev, kar pomeni, da je skoraj 100.000 računov še vedno neprijavljenih. In če mislite, da FURS tega ne bo opazil, pomislite še enkrat.

Kateri računi morajo biti prijavljeni?

Če imate v tujini plačilni račun, ki omogoča prejemanje nakazil (npr. plače) in opravljanje transakcij, ga morate prijaviti FURS-u v osmih dneh po odprtju. To velja za račune pri Revolutu, N26, Vivid Money, Trade Republic, Binq, TransferWise in drugih digitalnih bankah.

Izjema? Varčevalni računi, ki ne omogočajo plačilnih transakcij (npr. varčevalna knjižica v tujini), ni treba prijaviti.

Kako prijaviti račun?

FURS omogoča dva načina prijave:

• Elektronsko prek portala eDavki – Izpolnite obrazec DR-Račun, vnesete IBAN, SWIFT/BIC kodo, naziv banke in datum odprtja, priložite dokazilo o odprtju računa (npr. fotografijo bančne kartice ali pogodbo o odprtju računa) in oddate vlogo.

• Osebno ali po pošti – Izpolnite obrazec DR-02 in ga oddate na kateremkoli finančnem uradu.

Pozor! Če prijave ne podpišete prek eDavkov, morate najprej namestiti ustrezno komponento za elektronski podpis. Brez tega prijava ni veljavna!

Kaj se zgodi, če računa ne prijavite?

Neprijavljen račun vas lahko stane več kot le mirnega spanca.

FURS lahko ob pregledu transakcij ali izmenjavi podatkov z drugimi državami ugotovi, da imate tuj račun, ki ga niste prijavili. In takrat vas lahko doleti:

• Globa za fizične osebe: od 200 do 1.200 evrov.
• Globa za samostojne podjetnike: od 800 do 10.000 evrov.
• Globa za pravne osebe: od 1.200 do 30.000 evrov.

A to še ni vse. Če ste na neprijavljen račun prejemali obresti ali druga sredstva, ki jih niste prijavili kot dohodek, se lahko znajdete v dodatnih davčnih težavah. V tem primeru vas poleg globe lahko doleti še davek na dohodke iz kapitala – in dodatna kazen.

Zakaj bi FURS sploh opazil moj račun?

Marsikdo misli, da bo njegov Revolut ali N26 ostal pod radarjem, a FURS ni več tako slep, kot je bil nekoč.

• Izmenjava podatkov med državami: Slovenija sodeluje v mednarodnem sistemu izmenjave podatkov o finančnih računih (CRS), kar pomeni, da lahko od tujih bank pridobi podatke o računih slovenskih državljanov.

• Preverjanje nakazil: Če ste si z Revoluta ali N26 kdaj nakazali denar na slovenski račun, lahko FURS na podlagi tega začne preverjati vaše finančne transakcije.

• Samoprijava kot varnostni ventil: FURS jasno navaja, da bo do tistih, ki se sami prijavijo preden jih odkrijejo, bolj prizanesljiv. Kazni lahko zmanjšajo ali celo odpustijo, če račun prijavite sami, preden vas zasačijo.

“Ah, saj ne bodo mene iskali” – nevarna miselnost

Mnogi se tolažijo z mislijo, da FURS ne bo izgubljal časa s pregledi malih uporabnikov. A če imate večje transakcije, večji priliv denarja ali več računov v tujini, ste zagotovo na radarju.

Primer iz preteklih let kaže, da so že padale globe zaradi neprijavljenih tujih računov. Uporabniki Revoluta in N26 so prejeli pozive za pojasnila, nekateri pa so se znašli v dolgotrajnih postopkih dokazovanja, da so denar zaslužili zakonito.

In še nekaj: FURS vas ne bo opozoril, preden vas kaznuje. Če odkrije neprijavljen račun, bo ukrepal. Brez opozorila, brez milosti.

Ne tvegajte po nepotrebnem

Če imate račun v tujini, ga prijavite čim prej. Postopek je preprost in traja le nekaj minut, kazni pa so lahko visoke – in se jim je povsem mogoče izogniti.

• Odprli račun pri Revolutu, N26 ali drugi tuji banki? Prijavite ga v 8 dneh!
• Že imate račun in ga še niste prijavili? Storite to zdaj – preden FURS pride do vas!
• Ne čakajte na kazen – bolje je rešiti zadevo prostovoljno in brez posledic.

Vas še vedno zanima, kako prijaviti račun? Obiščite portal eDavki, kjer najdete vse potrebne obrazce in navodila.

Ne pustite, da vas “poceni” bančni račun na koncu drago stane. Revolut in N26 sta super – dokler ne dobite FURS-ovega pisma.

Napisal: E. K.

Vir: FURS, Shutterstock

Ko govorimo o gradbeništvu, si običajno predstavljamo množico delavcev v zaščitnih jopičih, ogromne stroje, ki se premikajo pod budnim očesom inženirjev, ter prašno, hrupno okolje, kjer se v poletni vročini ali hladnih zimskih dneh garanje nikoli ne konča. A Kitajci so to predstavo pravkar izbrisali iz realnosti. Predstavljajte si avtocesto, skoraj 18 kilometrov dolgo, ki je bila obnovljena brez prisotnosti človeške delovne sile.

Ne, to ni prizor iz futurističnega filma – to se je dejansko zgodilo na avtocesti, ki povezuje Peking, Hong Kong in Macao, kjer so avtonomni stroji v nekaj dneh preplastili cestišče s popolno natančnostjo, brez enega samega delavca na terenu. Gre za zgodovinski trenutek v gradbeništvu, ki bi lahko popolnoma spremenil način, kako gradimo infrastrukturo v prihodnosti.

Revolucija v gradbeništvu: Stroji prevzemajo vajeti

Kitajska je že večkrat dokazala, da v inovacijah ne pozna meja, a tokratni podvig je resnično prelomen. V floti avtonomnih delovnih vozil, ki so sodelovala pri tem projektu, so bili:

• 20-metrski polagalnik asfalta, ki je lahko polagal neprekinjen sloj cestišča v širini skoraj 19,25 metra – nekaj, kar je bilo prej nepredstavljivo.
• Šest 13-tonskih valjarjev, ki so z dvojnimi valji zagotavljali optimalno stisnjenost materiala.
• Trije 30-tonski valjarji z gumijastimi kolesi, ki so celoten proces zaključili s popolno izravnavo površine.

A najbolj osupljiv del? Vsi ti stroji so delovali popolnoma usklajeno, brez potrebe po človeškem nadzoru na terenu.

Kako deluje kitavtonomna gradnja?

Celoten postopek temelji na kombinaciji naprednih algoritmov, satelitskega pozicioniranja in visokohitrostnih komunikacijskih mrež, ki omogočajo brezhibno sinhronizacijo strojev.

Kaj to pomeni v praksi?

• Centimetrska natančnost – kjerkoli na gradbišču. Stroji so bili programirani tako, da so sledili predpisani poti brez odstopanj, kar je omogočilo izjemno gladko površino brez nepotrebnih spojev.
• Sproten nadzor in prilagajanje – računalniški sistem v realnem času prilagaja tlakovanje in valjanje, s čimer se preprečijo napake, ki jih pogosto povzroči človeški faktor.
• Popolna varnost – brez delavcev na terenu je možnost nesreč na delovišču praktično izničena.

To je prihodnost, v kateri gradbišča ne bodo več preplavljena z ljudmi, ampak jih bodo nadomeščali natančno usklajeni stroji, ki ne potrebujejo odmora, niso podvrženi utrujenosti in ne naredijo nepotrebnih napak.

Manj napak, večja vzdržljivost: Kaj to pomeni za voznike?

Ste se kdaj peljali po novem cestišču in po nekaj mesecih že opazili razpoke, vdolbine in neravnine? Eden od razlogov za to je neenakomerno polaganje asfalta ter slabo izvedeni spoji med posameznimi plastmi. Pri klasičnem asfaltiranju morajo stroji pogosto prekiniti delo, kar povzroča prehode med različnimi segmenti ceste.

S Sanyjevim avtonomnim polagalnikom asfalta SAP200C-10, ki lahko naenkrat položi skoraj 19,25 metra širok pas, se je število spojev med plastmi zmanjšalo na minimum. To pomeni:

• Manj možnosti za pokanje asfalta.
• Večja trdnost in vzdržljivost ceste.
• Bolj gladka vozna površina, ki zmanjšuje obrabo pnevmatik.

Takšne ceste bi lahko zdržale dlje brez potrebe po popravilih, kar bi dolgoročno znižalo stroške vzdrževanja.

Kaj to pomeni za gradbeno industrijo?

Ob tej inovaciji se pojavljajo velika vprašanja, ki bodo v prihodnosti močno vplivala na globalno gradbeništvo:

• Bo to pomenilo konec klasičnih gradbišč?
• Kaj bo s tisoči delavcev, ki so zdaj zaposleni v cestogradnji?
• Se bo avtomatizacija razširila tudi na druga področja – na primer gradnjo stavb in mostov?

Čeprav Kitajska poudarja, da je glavni cilj večja varnost in nižji stroški, je jasno, da se bo zaradi tega mnogim postavilo vprašanje o prihodnosti zaposlitve. Po eni strani je delo na avtocestah nevarno, fizično naporno in podvrženo vremenskim razmeram, po drugi strani pa je to za mnoge ljudi vir zaslužka, ki bi lahko v prihodnosti postal ogrožen.

Bo svet sledil kitajskemu zgledu?

Medtem ko Kitajska že aktivno preizkuša avtonomne rešitve v cestogradnji, logistiki in celo gradnji nebotičnikov, je vprašanje, kako hitro bodo tovrstne tehnologije prevzele svetovni trg.

V Evropi in ZDA se že testirajo podobni koncepti, a pravne omejitve, stroga varnostna pravila in sindikalni pritiski upočasnjujejo proces. Kitajska pa je s svojo agresivno politiko tehnološkega razvoja naredila drzen korak naprej, ki bi lahko preoblikoval gradbeništvo v nekaj, kar si danes še težko predstavljamo.

Prihodnost brez ljudi na gradbiščih?

Je to začetek konca tradicionalne gradnje cest? Kitajska je dokazala, da je možno avtocesto obnoviti brez enega samega delavca na terenu – in to hitreje, bolj natančno in varneje kot kadarkoli prej.

A pri tem ne smemo zanemariti posledic:

• Prihodnost bo zahtevala manj delavcev, a več inženirjev in tehničnih strokovnjakov za nadzor algoritmov.
• Ceste bodo bolj trpežne in gladke, a bo morda dostop do takšne tehnologije omejen le na najrazvitejše države.
• Kitajska je postavila nov standard – ali bodo druge države sledile temu zgledu ali ostale pri tradicionalnih metodah?

Ne glede na vse je to velik korak naprej v avtomatizaciji gradbeništva – in mogoče že čez nekaj let ne bomo več govorili o delovnih ekipah na avtocestah, ampak le o flotah robotov, ki bodo v tišini in s popolno natančnostjo ustvarjale ceste prihodnosti.

Napisal: E. K.

Vir: YouTube

Ko je voditeljica Antonija Blaće tekmovalkam Sanjski moški Hrvaške predstavila novo presenečenje, je v zraku završalo. Prihaja še en sanjski moški! Dekleta, ki so si še pred trenutkom obetala romantično pravljico s Šimetom Elezom, so zdaj stala pred novo dilemo – bo njihovo srce osvojil kdo drug?

Reakcija? Kriki, aplavzi, šok in prva vidna razdelitev v tabor Šimejevih in Miloševih oboževalk. Nekaterim se je novica zdela vznemirljiva, druge so bile vidno zmedene, a eno je bilo jasno – igra se je postavila na novo raven.

Zakaj dva sanjska moška?

Ko so producenti oddaje zasnovali letošnjo sezono, so očitno želeli nekaj več – več drame, več čustev, več napetosti. Grška kulisa, 20 deklet in en sanjski moški? Prelahko.

Zato so se odločili, da v tekmovanje dodajo še enega moškega – nekoga, ki bo premešal karte, predramil že vzpostavljene simpatije in vnesel kanček tekmovalnosti ne le med dekleta, ampak tudi med moška protagonista.

Če je Šime že od začetka sproščen, duhovit, dostopen, pa je Miloš iz Beograda popolno nasprotje – samozavesten, odločen in nekoliko skrivnosten. In ravno ta kontrast med moškima bo določil, kako se bodo dekleta odzvala – bo katera prestopila v nasprotni tabor?

“To je šok!” – Kako so reagirala dekleta?

Ko je Miloš stopil pred dekleta, so bila nekatera popolnoma navdušena, druga so ostala brez besed, nekaj pa jih je očitno že začelo dvomiti o svoji prvotni odločitvi.

Sarah, ki je znana po tem, da se ne boji povedati svojega mnenja, je bila prva, ki je komentirala:
“Gledam in ne morem verjeti – kaj je to?”

Sledila je Vanja, ki očitno ni bila prepričana, ali naj se veseli ali naj zadevo raje premisli:
“To je šok,” je ponovila večkrat.

A najbolj zabaven je bil komentar najstarejše tekmovalke Bojane, ki je z nasmehom preizkusila zvestobo svojih sotekmovalk:
“Tiste, ki ste bile zaljubljene. Niste več, kajne?”

V tistem trenutku se je zdelo, da je šov dejansko dobil novo dimenzijo – ne le ljubezensko, ampak tudi strateško.

Šimejev odgovor – samozavest ali skrita negotovost?

Medtem ko je Miloš stopal v vilo in pobiral prve simpatije, Šime ni vedel ničesar. Bil je na zmenku in v miru gradil odnos s svojo izbranko – a ko se je vrnil, je opazil spremembo v vzdušju.

Dekleta, ki so mu še pred nekaj urami zagotavljala, da je edini, ki jih zanima, so zdaj postajala vse bolj dvoumna.

A kako je Šime odreagiral? Zdi se, da je ostajal miren, a vprašanje je – bo tako ostalo tudi v prihodnjih dneh? Ali pa bo Miloševa prisotnost spodkopala njegovo samozavest?

Ne pozabimo – Šime se je sprva v šov prijavil, ker je bil radoveden, ker se mu je zdelo, da je to enkratna izkušnja. A kako se bo počutil zdaj, ko je v igri še nekdo, ki mu lahko odvzame naklonjenost deklet?

Miloš – kdo je novi sanjski moški?

Miloš je visok, mišičast, temnolas Srb, ki ima drugačno energijo kot Šime. Ni preveč zgovoren, a njegove geste in govorica telesa povedo dovolj – prišel je osvojiti, ne tekmovati.

Po prvih pogovorih z dekleti je jasno, da v njih prebuja nekaj drugega kot Šime – nekakšno občudovanje, spoštovanje, morda celo strahospoštovanje.

Vprašanje pa je – je on res tisti, ki išče ljubezen, ali le uživa v vlogi moškega, ki si ga dekleta želijo?

Ljubezenski trikotniki in (ne)pričakovane izdaje?

Producenti so s to potezo odprli povsem novo poglavje v oddaji. Zdaj ne bo šlo več le za osvajanje enega moškega, temveč za izbiro, za tehtanje možnosti, za taktiziranje.

To odpira več pomembnih vprašanj:

• Bo katera izmed deklet prestopila v Milošev tabor, kljub obljubam, ki jih je dala Šimetu?
• Kako se bo razvilo rivalstvo med moškima?
• Bo katera izmed tekmovalk razočarana nad obema?
• Bo nova situacija povzročila ljubosumje, konflikte, solze?

Ena stvar pa je jasna – to ni več tipičen romantični šov, temveč igra odločitev, v kateri bodo čustva pogosto postavljena na preizkušnjo.

Kaj sledi?

Nove epizode prinašajo odgovore na najbolj vroča vprašanja:

• Kako bosta moška sprejela rivalstvo?
• Se bo katera izmed deklet premislila?
• Bo napetost med Šimetom in Milošem izbruhnila?

Na te odgovore bomo morali še malo počakati, a eno je jasno – če ste mislili, da bo ta sezona mirna in predvidljiva, ste se zmotili!

Spremljajte Sanjski moški Hrvaške na VOYO, kjer lahko epizode gledate vnaprej, preden jih predvajajo na televiziji.

Kdo bo na koncu izbran – Šime ali Miloš? Bo rivalstvo prijateljsko ali sovražno? In kdo od deklet bo na koncu spoznal, da je storil največjo napako svojega življenja?

Napisal: E. K.

Vir: Facebook, Voyo

V preiskavi umora Satka Zovka, ki se je zgodil 29. novembra 2024 v Ljubljani, je danes prišlo do pomembnega preboja. Direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič je sporočil, da so v Sarajevu aretirali pet oseb, osumljenih sostorilstva pri tem zločinu. Ta preboj je rezultat intenzivnega mednarodnega sodelovanja med slovenskimi in bosanskimi varnostnimi organi ter Europolom.

Mednarodno sodelovanje prineslo rezultate

Po besedah Muženiča so danes na območju Sarajeva izvedli šest hišnih preiskav in preiskali tri osebna vozila. V teh operacijah so prijeli pet osumljencev, ki jih obravnavajo kot sostorilce pri umoru Satka Zovka, ki je bil 29. novembra lani ustreljen v Ljubljani. Muženič je poudaril, da so aktivnosti še vedno v teku in da bodo predvidoma trajale še danes in jutri.

Povezave s prejšnjimi aretacijami

Spomnimo, da so slovenski kriminalisti že 5. decembra lani v Ljubljani prijeli tri osebe, osumljene vpletenosti v ta umor. Med njimi je bil tudi 38-letni državljan BiH Dino Muzaferović, znan pod vzdevkom Cezar, za katerim je bila razpisana mednarodna tiralica. Preiskava je pokazala, da naj bi osumljenci delovali kot del organizirane kriminalne združbe, povezane z mednarodnim kriminalom.

Intenzivna preiskava in forenzične analize

Po prvih aretacijah so preiskovalci NPU nadaljevali z obsežnim zbiranjem obvestil, izvedbo preiskovalnih dejanj ter forenzičnih preiskav. Zbiranje obvestil je potekalo tudi v tujini, v okviru mednarodnega policijskega sodelovanja s tujimi varnostnimi organi. Na podlagi zbranih dokazov so pridobili sodne odredbe za izvedbo hišnih preiskav v Sarajevu.

Vloga Europola in švedske policije

Današnje aktivnosti v Sarajevu je izvajala Uprava policije MUP Kantona Sarajevo ob prisotnosti preiskovalcev NPU, predstavnikov Europola in švedske policije. V hišnih preiskavah so iskali dokaze, povezane z umorom v Ljubljani. Muženič se je ob tej priložnosti zahvalil varnostnim organom BiH za sodelovanje ter Europolu za ključno vlogo pri izmenjavi operativnih informacij.

Nadaljevanje preiskave

Kriminalistična preiskava se intenzivno nadaljuje. Ko bo mogoče, bodo pristojni organi javnosti posredovali dodatne informacije. Ta primer poudarja pomen mednarodnega sodelovanja pri preiskovanju najhujših kaznivih dejanj, saj organizirane kriminalne združbe pogosto delujejo čezmejno.

Današnje aretacije predstavljajo pomemben korak v smeri razjasnitve okoliščin umora v Ljubljani in prinašajo upanje, da bodo storilci kmalu privedeni pred roko pravice.

Napisal: E. K.

Vir: Policija.si, Pexels

Kaj bi naredili, če bi vam na bančni račun vsak mesec kapnilo 12.000 evrov – in to naslednjih 30 let? Nekateri bi takoj pustili službo, drugi bi vložili v nepremičnine ali delnice, tretji pa bi preprosto uživali brezskrbno življenje. James Evans, srečnež iz Velike Britanije, je bil pri 21 letih postavljen pred prav to dilemo.

Ko je decembra 2020 na loteriji pravilno označil številke 2, 4, 22, 37, 45 in 10, se mu je življenje postavilo na glavo. Vsak mesec do svojega 51. leta prejema 12.000 evrov, kar pomeni skupno skoraj 4,3 milijona evrov dobitka. Vendar pa James ni tipičen milijonar, ki bi zapravljal na vse strani. Njegova zgodba je mešanica premišljenih odločitev, nespornega uživanja in radodarnosti.

Od krajinskega arhitekta do učitelja smučanja

Pred zmago na loteriji je James delal kot krajinski arhitekt, a svoje službe ni ravno oboževal. “Vedno sem si želel delati nekaj bolj aktivnega, nekaj, kar me resnično veseli,” pravi. Ko je zadel dobitek, je hitro sklenil: sledil bo svoji strasti – smučanju.

Opravil je prvo stopnjo usposabljanja za učitelja smučanja in si zastavil jasen cilj – postati inštruktor v tujini. “To ne počnem zaradi denarja, ampak zaradi izkušenj – to bi bile zame sanje.” Zdaj uči smučarje vseh starosti, od štiriletnikov do sedemdesetletnikov, in pravi, da je najboljši del njegove službe trenutek, ko vidi iskreno veselje učencev, ki jim uspe osvojiti novo veščino.

Z loterijskim dobitkom do prve hiše, jacuzzija in večjega avtomobila

Čeprav James ni postal tipičen zapravljivec, se mu življenje vseeno pozna v številnih ugodnostih, ki si jih prej ni mogel privoščiti. Kupil si je hišo z jacuzzijem, odplačal svoj avto in si privoščil nov računalnik. A za razliko od mnogih drugih dobitnikov, ni začel brezglavo zapravljati za luksuzne avtomobile, jahte in ekstravagantna potovanja.

“Vsak mesec, ko denar pristane na mojem računu, se počutim hvaležen. Imam pred seboj še 310 plačil!” pravi James, ki kljub milijonskemu dobitku še vedno razmišlja dolgoročno.

Družina – največja prioritet

Morda najbolj ganljiv del njegove zgodbe je način, kako je bogastvo delil s svojo družino. Staršem je plačal potovanje v Avstrijo, sestri pomagal pri nakupu avtomobila, bratu pa pri ustanovitvi lastnega podjetja. Kljub temu, da si zdaj lahko privošči lagodno življenje, še vedno pomaga očetu v družinskem podjetju krajinske arhitekture, kadar ga potrebuje.

“Pri meni je družina vedno na prvem mestu in tako bo do očetove upokojitve,” pravi James, ki očitno ve, da bogastvo ne pomeni nič, če nimaš ljudi, s katerimi bi ga delil.

Dobrodelnost – bogastvo ni le zase

Ko je zadel na loteriji, je vedel, da želi nekaj vrniti družbi. Eden izmed projektov, na katerega je najbolj ponosen, je sodelovanje z dobrodelno organizacijo, ki šola pse pomočnike za invalide.

Najprej je pomagal prenoviti bungalov, da bi bil dostopen za invalide, nato pa je s svojimi izkušnjami urejal spominski vrt za pokojne pse, kjer lahko lastniki v miru obujajo spomine nanje. “Ko sem videl posnetek psov, ki pomagajo ljudem, sem bil tako ganjen, da sem dvakrat zajokal. Tisto noč nisem mogel nehati razmišljati o tem, zato sem jih prosil, ali bi lahko sam naredil vrt.“

Dva tedna kasneje je prišel z bagrom, očistil teren in začel z delom. Med projektom je spoznal številne ljudi, ki so mu povedali, koliko jim ta kraj pomeni. “To je postal eden najpomembnejših projektov v mojem življenju. Ko pomagam drugim, imam občutek, da jim predajam del svoje sreče.“

Kaj bi večina ljudi naredila z dobitki?

Po podatkih Nacionalne loterije Združenega kraljestva bi ljudje ob nepričakovanem bogastvu najpogosteje storili naslednje:

• 76 % bi sanjalo o potovanjih,
• 50 % bi več hodilo v restavracije,
• 32 % bi izboljšalo svojo telesno pripravljenost,
• 23 % bi odprlo lastno podjetje,
• 22 % bi darovalo v dobrodelne namene,
• 7 % bi popolnoma zamenjalo kariero in se prekvalificiralo.

James je dokaz, da se da loterijsko srečo pametno unovčiti – a ključ do sreče ni le v bogastvu, temveč v tem, kako ga uporabljaš.

Bo James znal obdržati svoje bogastvo?

Čeprav se zdi, da James modro upravlja s svojim denarjem, zgodovina uči, da so mnogi loterijski milijonarji končali v dolgovih ali celo na socialni podpori.

Študije kažejo, da kar 70 % dobitnikov na loteriji v nekaj letih izgubi vse svoje bogastvo, mnogi pa doživijo tudi psihološki stres, izgubo prijateljev in celo depresijo.

James se za zdaj drži preizkušenega recepta: pametno trošenje, vlaganje v družino in dobrodelnost ter življenje, ki ga resnično veseli. Bo ta pristop zdržal preizkus časa? To bomo videli v prihodnjih desetletjih.

Denar lahko kupi udobje, ne pa tudi sreče

Jamesova zgodba nas uči, da bogastvo ni vedno prekletstvo, če znaš z njim ravnati odgovorno. Medtem ko nekateri loterijski dobitniki denar razmetavajo za hitre užitke, je James našel ravnovesje – dela, kar ga veseli, pomaga drugim in ne izgublja stika z realnostjo.

Vprašanje pa ostaja: bo znal to ravnovesje ohraniti? Loterijski milijoni so lahko blagoslov ali prekletstvo – in v Jamesovih rokah je, da to zgodbo napiše do srečnega konca.

Napisal: E. K.

Vir: Cekin.si, Pexels

Pravijo, da čas zaceli vse rane, a obstajajo bolečine, ki se jih ne da pozabiti, samo naučiti se jih moraš nositi. Kaj storiti, ko se ti sanje o družini sesujejo – ne enkrat, ne dvakrat, ampak trikrat? Kako vstati, ko izgubiš tisto, kar si najmočneje želel? Kako se soočiti s prazno zibelko, tišino namesto otroškega joka in solzami, ki nikoli ne usahnejo?

To zgodbo piše Mateja Bartolj, 36-letna diplomirana medicinska sestra, ki je morala skozi nepredstavljivo – izgubo treh otrok zaradi bakterijske okužbe. Ko se ti prihodnost trikrat sesuje pred očmi, se zdi, da ne ostane nič. A Mateja je dokaz, da tudi v temi obstajajo žarki svetlobe. Danes je mama dvema zdravima deklicama, ki sta njena največja moč.

Več o njeni zgodbi lahko preberete v reviji Jana, kjer je podrobno opisala svojo pot skozi izgubo in bolečino ter kako je znova našla upanje.

Tri izgube, tri rane, ena neizbrisna bolečina

“Prvega splava, Dee in Tea ne bom nikoli pozabila,” pove iskreno.

Vsakdo, ki je kdaj izgubil otroka, ve, da ni besed, ki bi lahko ubesedile to praznino. Ne glede na to, ali gre za spontani splav, mrtvorojenega otroka ali dojenčka, ki umre kmalu po rojstvu – bolečina ostaja ista. Vedno močna, vedno neizrekljiva.

A ko se to zgodi trikrat zapored, se vprašanja v glavi vrtijo kot neustavljiv vrtinec: Zakaj jaz? Kaj sem naredila narobe? Bi lahko karkoli preprečila? Bo sploh kdaj bolje?

Ko je izgubila svojega drugega otroka, je že vedela, kaj jo čaka. A vseeno ni mogla pripraviti srca na tisto, kar je prišlo. Največja ironija? Njeno telo se ni zavedalo izgube.

“Imela sem polne dojke mleka, pa nobenega otroka, ki bi ga lahko nahranila.”

To so tisti trenutki, ko te življenje zlomi – dobesedno. Ko vse okoli tebe teče naprej, ti pa ostaneš ujet v istem dnevu, v istem trenutku, kjer se je tvoje življenje razbilo na drobne koščke.

Ko se ti svet sesuje – kako naprej?

Nekateri bi se zaprli v osamo, drugim bi se svet ustavil, tretji bi padli v depresijo. Mateja? Šla je v službo.

“Nisem hotela ostati doma, v praznini. Tam bi samo razmišljala. V službi sem bila zaposlena – in to mi je pomagalo.”

Ljudje pogosto mislijo, da je žalovanje enosmerna pot – da bo sčasoma postajalo lažje. Pa ni. Pridejo boljši dnevi in pridejo dnevi, ko je spet vse enako boleče. Vsak ima svoj način, kako se soočiti.

Ona je izbrala delo. Pomaganje drugim.

Kot medicinska sestra je vsak dan v stiku z ljudmi, ki potrebujejo pomoč – tako fizično kot čustveno. A hkrati je tudi sama vsakič znova stala na tanki meji med svojim poklicem in lastno bolečino.

Njena rešitev? Ljubezen, ki ostane.

Življenje je nepredvidljivo. Lahko ti vzame, a včasih ti tudi podari.

Danes sta njena največja radost hčerki Lia in Isa. Prvi otrok, ki je preživel, prva roka, ki jo je lahko držala, prvi otroški smeh, ki je preglasil solze preteklosti.

A preteklosti ne moreš izbrisati.

Zato z možem in hčerkama enkrat na mesec obišče skupni grob na ljubljanskih Žalah, kjer počivajo njeni trije angelčki.

“Naju so trije angelčki povezali. Spominjava se jih, a ne več s topo bolečino v srcu.”

Deklici vesta, da imata bratca in sestrico, ki nista nikoli dobila priložnosti, da bi zaživela. Skupaj prižgejo svečko, zmolijo, zapojejo pesem. To je njihov ritual, njihova pot, kako ljubezen do izgubljenih otrok ohraniti živo – a brez bolečine, ki bi jih držala v preteklosti.

Zakaj je njena zgodba pomembna?

Ker je to zgodba neštetih mater, ki o tem ne govorijo.

Ker živimo v družbi, kjer se o spontanih splavih, mrtvorojenosti in otroški smrti premalo govori.

Ker mnoge ženske po izgubi ostanejo same s svojo bolečino, medtem ko se svet vrti naprej, kot da se ni nič zgodilo.

A zgodilo se je.

Matejina zgodba je dokaz, da je mogoče najti pot nazaj – a vsak jo mora najti na svoj način. Nekatere v delu, druge v molitvi, tretje v umetnosti, nekatere v solzah.

Ni pravega ali napačnega načina žalovanja. Je samo ljubezen – tista, ki ostane, tudi ko fizično več ni nikogar.

Več podrobnosti o njeni zgodbi, o izzivih, s katerimi se sooča kot mama in medicinska sestra, ter o tem, kako ohranja spomin na svoje angelčke, preberite v reviji Jana, številka 5, ki je izšla 4. februarja 2025.

Napisal: E. K.

Vir: Revija Jana

Surfanje – šport svobode, adrenalina in tistih legendarnih trenutkov, ko človek ujame popoln val. Ali pa trenutkov, ko te lastna deska prehiti in pusti trajen pečat na obrazu. Če vprašate Vida Valiča, je prav slednje tisto, kar si bo iz zadnjega dopusta najbolj zapomnil.

Znani slovenski komik in igralec je svojo zadnjo pustolovščino na valovih začinil s prvim resnim športnim “trofejnim spominčkom” – dvema šivoma na obrazu. In kako je do tega prišlo? Ne, ni bil trk s kakšnim divjim surferjem, niti ni šlo za napad jeznega delfina. Udarec je prišel od njegove lastne deske!

“Ko bi vsaj lahko rekel, da mi je dilo v glavo vrgel nekdo drug…”

Valič je dogodek opisal na družbenih omrežjih in ob tem ostal zvest svojemu značilnemu humorju. Njegova objava je hitro postala viralna, saj so sledilci z užitkom spremljali njegov “tragi-komični” monolog.”

“Letos sem pa domov prinesel en prav poseben spominček z dopusta. Moja prva bojna rana in moja prva dva šiva na faci. Surfanje je res zabaven šport. Priporočam! 😁 P.S. Ko bi vsaj lahko rekel, da sem v glavo dobil dilo od nekoga druzga! Neee, svojo dilo sem fasal! 🫣”

Odziv? Gora komentarjev, od izrazov sočutja do hudomušnih zbadljivk, ker – priznajmo – če si komik, ki zna obračati stvari na zabaven način, boš to zagotovo dobil nazaj od občinstva.

Surfanje: Rajski šport ali poligon za modrice?

Surfanje je marsikomu sinonim za popolno sprostitev – veter v laseh, sonce na obrazu, občutek lebdenja na valovih… A realnost je pogosto precej bolj surova. Padci, udarci in kakšen nepredviden “poljub” z lastno desko so skorajda neizogibni, še posebej za začetnike.

Tudi najboljši surferji se ne izognejo poškodbam – celo legendarni Kelly Slater je moral zaradi poškodb večkrat na operacijo. Po podatkih SurferToday so najpogostejše poškodbe pri surfanju:

• Udarci z desko – tako kot pri Valiču. Več kot 60 % vseh poškodb pri surfanju povzroči lastna deska!
• Rezilni rezi od plavuti deske – kar lahko privede do globokih ran.
• Zvini in zlomi – ob padcih v plitvini ali pri drznih akrobacijah.
• Odrgnine in sončne opekline – nepričakovano boleče “spominke” s plaže.

Vid ni prvi, ki je na lastni koži (dobesedno!) spoznal neizprosnost valov. Seveda pa je eden redkih, ki zna to predstaviti tako, da se ob tem še nasmejemo.

Humor kot najboljše zdravilo – in najboljša zaščita pred “blamažo”

Če bi se komu drugemu zgodilo nekaj podobnega, bi verjetno ostal tiho. A Valič? On iz tega naredi šov. Njegov pristop k življenju je dokaz, da lahko tudi v najmanj prijetnih trenutkih najdemo razlog za smeh.

Prav zato je njegov zapis požel val navdušenja med sledilci, ki so se v komentarjih razpisali z lastnimi “počitniškimi katastrofami”. Nekateri so delili zgodbe o padcih s koles, drugi o neslavnih srečanjih s klopom v morju, tretji pa so se preprosto zahvalili, da jim je dan polepšal s svojo iskreno pripovedjo.

Valič je dokazal, da je včasih najbolje preprosto priznati poraz – in se mu nasmejati.

Bodo šivi pustili trajen spomin?

Čeprav dva šiva na obrazu ne bosta pustila resne brazgotine, bo anekdota o samopoškodbi s surf desko zagotovo ostala v njegovem repertoarju. Bo to prva in zadnja poškodba ali se bo Vid kmalu spet podal na valove?

Glede na njegov optimističen ton in nasmeh na obrazu, se zdi, da se ne bo predal. In kot pravi: “Surfanje je res zabaven šport. Priporočam!”

Če ne zaradi valov – pa vsaj zaradi nepozabnih zgodb, ki jih lahko prinese.

Napisal: E. K.

Vir: Facebook

Ko govorimo o plačni reformi v javnem sektorju, večina ljudi pomisli na višje prihodke učiteljev, vzgojiteljic, občinskih uslužbencev in drugih javnih delavcev. A za temi številkami se skriva drug vidik, ki ga občuti predvsem lokalna raven – občine, ki morajo zagotoviti dodatna sredstva za povišane plače, ne da bi za to prejele večji finančni vložek iz državnega proračuna.

Zato se zdaj številni župani in občinski uradniki sprašujejo: bo država prisluhnila njihovim opozorilom ali bodo morali dvigniti cene javnih storitev, da pokrijejo manko v proračunu?

Povišanje plač – dobra novica s stranskimi učinki

Reforma plačnega sistema, ki prinaša višje plače javnim uslužbencem, ni le administrativna sprememba, temveč korenit poseg v celotno finančno dinamiko občin.

Plače v občinskih upravah, vrtcih, komunalnih podjetjih, knjižnicah, muzejih in številnih drugih zavodih, ki jih sofinancirajo občine, se bodo povečale. To pomeni, da bo moral lokalni proračun zagotoviti več sredstev za iste storitve – brez zagotovila, da bodo dodatna sredstva prišla iz državne blagajne.

Občine zato opozarjajo, da trenutna povprečnina ne odraža realnih stroškov, saj so ti po njihovih izračunih višji, kot je določila vlada. Kako velika je ta razlika? Združenje občin Slovenije (ZOS) je ocenilo, da bi morala povprečnina znašati vsaj 818 evrov na prebivalca, dejanski stroški pa bodo po njihovih napovedih presegli celo 870 evrov. Vlada je medtem določila 771,33 evra – kar pomeni, da občine že v startu računajo na vsaj 100 evrov premalo za vsakega občana.

Vrtci – največja skrb županov in staršev

Čeprav bo dvig plač vplival na vse sektorje pod okriljem občin, so vrtci tisti, kjer se bo sprememba najhitreje poznala.

Zakaj? Ker so plače zaposlenih v vrtcih eden glavnih stroškov pri oblikovanju cen programov. Te cene sicer ne določajo vrtci sami, ampak jih potrjujejo občinski sveti na podlagi realnih stroškov.

Ko se stroški plač dvignejo, se bo posledično morala zvišati tudi cena vrtca – kar pomeni, da bodo razliko občutili starši. Čeprav se cene vrtcev subvencionirajo iz občinskih proračunov, starši plačujejo določen odstotek, preostanek pa krije občina. In če občina nima dovolj sredstev, bo prisiljena ali dvigniti prispevke staršev ali pa iskati rezerve drugje – na primer s prerazporejanjem sredstev iz drugih projektov.

V praksi to pomeni, da bi se lahko zmanjšala sredstva za investicije v šole, športne objekte ali celo socialne programe. Nekatere občine bodo morda primorane zmanjšati sredstva za cestno infrastrukturo, podporo kulturnim društvom ali celo subvencije za ogrevanje.

Kaj pa druge javne storitve?

Dviga cen vrtcev se morda bojijo predvsem starši, a ni edina storitev, kjer bi lahko občutno narasli stroški.

Občine financirajo tudi javni prevoz, vzdrževanje komunalne infrastrukture, kulturne ustanove, domove za starejše, športne centre in še več. Če se bo povprečnina ne bo zvišala, bodo morale občine iskati alternative. Nekaj jih je:

1. Dvigi cen javnih storitev – vrtci, odvozi odpadkov, parkirnine, komunala …
2. Prerazporejanje sredstev – manj vlaganj v ceste, šole, športne objekte …
3. Zadolževanje občin – kar bi pomenilo dolgoročne finančne posledice.
4. Pritisk na državo – da zagotovi dodatna sredstva ali zviša povprečnino.

Zato združenja občin, kot sta ZOS in Skupnost občin Slovenije (SOS), že bijejo plat zvona in zahtevajo sistemske rešitve.

Je možna rešitev?

Ena od možnih rešitev, ki jo občine vidijo kot nujno, je sistematično zvišanje povprečnine, ki bi bolj dinamično sledila realnim stroškom.

Župani opozarjajo, da financiranje občin že zdaj temelji na modelu, ki ni dovolj prilagodljiv spremembam, kot so nenadni dvigi stroškov. Letos je bil sicer dosežen določen napredek, saj je vlada prvič vključila faktor medletne rasti stroškov, a občine menijo, da je to še vedno premalo za kritje vseh obveznosti.

Nekateri župani so celo predlagali pravičnejši model financiranja, ki bi upošteval dejanske stroške občinskih storitev in razliko med bogatejšimi in revnejšimi občinami. Slovenija namreč ni homogena, zato je logično, da imajo nekatere občine bistveno več stroškov za enake storitve kot druge.

Kaj pomeni vse to za prebivalce?

Običajni občani teh številk morda ne spremljajo podrobno, a posledice bodo občutili vsi.

• Višje cene vrtcev za starše.
• Dražje komunalne storitve za vse občane.
• Manj investicij v lokalno infrastrukturo, kar pomeni slabše ceste, manj novih šol, športnih objektov ali javnih parkov.
• Možnost povečanja občinskega dolga, kar bi dolgoročno vplivalo na razvoj manjših krajev.

Zato ni presenetljivo, da se župani različnih občin povezujejo in zahtevajo večjo podporo države.

Rešitev mora biti sistemska

Plačna reforma v javnem sektorju je zagotovo potrebna – a če njene posledice niso sistemsko urejene, lahko prinese več težav, kot jih reši.

Občine zato upravičeno zahtevajo, da država zagotovi dodatna sredstva ali pa omogoči bolj fleksibilen model financiranja, ki bo realno sledil dejanskim stroškom občin. Brez tega se lahko zgodi, da bodo višje plače javnih uslužbencev na koncu plačali občani – bodisi z višjimi položnicami ali slabšimi javnimi storitvami.

Napisal: E. K.

Vir: Skupnost občin Slovenije, Freepik

Ko se s police umaknejo čokoladni prigrizki, ki jih mnogi brezskrbno grizljamo ob kavi ali filmu, se marsikdo vpraša – kaj je šlo narobe? Tokrat je Lidl Slovenija odpoklical dve vrsti čokoladnih prest Alpen Fest Style – tako mlečno kot temno različico. Razlog? Senzorično odstopanje – ob uživanju lahko pride do pekočega občutka v ustih. Zveni nenavadno? Poglejmo podrobneje.

Kaj točno je bilo odpoklicano?

Gre za dva izdelka madžarskega proizvajalca Felföldi Édességgyártó Kft., ki sta bila v Lidlovih trgovinah naprodaj v 140-gramskih pakiranjih. Odpoklicani lot nosi številko 8533, rok uporabe pa je naveden kot 30. april 2025.

Zanimivo je, da odpoklic ne zajema vseh serij, ampak le določeno serijo tega priljubljenega prigrizka. Če imate doma omenjene preste, preverite embalažo!

Zakaj je prišlo do odpoklica?

Podjetje Lidl Slovenija se je za ta ukrep odločilo na podlagi prijav, da uživanje teh prest povzroča nenavadno pekoč občutek v ustih. To ni običajen pojav pri čokoladnih izdelkih, zato je bil potreben hiter odziv.

Čeprav podrobnosti o vzroku še niso povsem razjasnjene, lahko senzorične spremembe povzročijo različni dejavniki – nepravilno skladiščenje, nečistoče v sestavinah ali celo kemične reakcije med posameznimi komponentami. Možno je tudi, da se je v proizvodnem procesu zgodila napaka, zaradi katere so v izdelek zašle neželene snovi.

Ne glede na razlog – Lidl se je odločil za previdnostni ukrep in vse izdelke iz sporne serije odstranil s polic.

Kaj naj storijo potrošniki?

Ste kupili te preste? Ne jejte jih.

Lidl poziva vse kupce, naj izdelek vrnejo v katerokoli poslovalnico – in to brez skrbi, saj ni potreben račun. Kupnina bo povrnjena brez vprašanj. To je standardna praksa pri odpoklicih živil, saj trgovci ne želijo tvegati nezadovoljstva kupcev ali celo zdravstvenih zapletov.

Kako pogosto se to dogaja?

Odpoklici živil v Sloveniji niso redki, a tudi niso nekaj, kar bi se dogajalo vsak teden. Spomnimo se primera iz leta 2023, ko so bile iz prodaje umaknjene določene serije sladoleda zaradi prisotnosti etilen oksida, ali pa primer z lani, ko je Lidl umaknil eno izmed vrst solat zaradi salmoneloze.

Pri čokoladnih izdelkih pa so odpoklici redkejši. Še bolj nenavadno pa je, da vzrok ni povezan z alergeni, mikrobiološkimi neskladnostmi ali tujki v izdelku, temveč z nenavadno spremembo okusa.

Napisal: E. K.

Vir: Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Shutterstock

4. FEBRUAR – Nekateri dnevi v letu minejo neopazno, medtem ko drugi pustijo sled, ki je prepoznavna še desetletja, stoletja kasneje. Danes, 4. februarja, je prav takšen dan – poln zgodovinskih prelomnic, slavnih imen in pomembnih lekcij, ki jih, roko na srce, včasih premalo upoštevamo.

Svetovni dan boja proti raku – v teoriji ozaveščanje, v praksi strah pred resnico?

4. februarja obeležujemo Svetovni dan boja proti raku, ki vsako leto prinese val predavanj, kampanj in statistik, ki bi jih mnogi raje preslišali. Rak je ena tistih bolezni, ki ne izbira – ne zanima ga status, premoženje, niti to, koliko ekološkega čaja nekdo spije na dan. Številke so neizprosne: v Sloveniji letno za rakom zboli več kot 15.000 ljudi, skoraj tretjino teh primerov pa bi lahko preprečili s preprostejšimi spremembami življenjskega sloga – manj hitre prehrane, manj stresa, več gibanja. Ampak, ali ni zanimivo, kako hitro se večina od nas začne prepričevati, da se to dogaja nekomu drugemu, dokler ne potrka na naša vrata?

Čeprav je medicina neverjetno napredovala, je realnost takšna, da pravočasno odkrivanje ostaja ključno – a ljudje se preventivnim pregledom izogibajo skoraj tako, kot se izogibajo političnim debatam ob družinskih kosilih. Slovenija sicer ni med najslabšimi v Evropi glede osveščenosti, a še vedno zaostajamo pri zgodnjem odkrivanju nekaterih vrst raka, predvsem pljučnega in debelega črevesa, kjer bi bil zgodnji obisk zdravnika lahko odločilen. A kdo rad sliši slabo novico?

Slovenska matica – skrbnik jezika in znanja, ki ga danes prepogosto spregledamo

Če bi danes naključno izbrali deset ljudi in jih vprašali, kaj pomeni Slovenska matica, bi verjetno vsaj polovica ugibala, da gre za kakšno športno društvo ali celo slaščičarno. A resnica je, da je bila ta institucija, ustanovljena 4. februarja 1864, eden ključnih stebrov slovenske identitete in kulture. Njena naloga? Poudarjanje pomena slovenskega jezika in podpiranje znanstvenih ter literarnih del v materinščini.

Bila je torej nekakšna predhodnica današnjih založb, le da v časih, ko je bila slovenščina še vedno potisnjena v kot, nemščina pa je obvladovala intelektualne kroge. Danes, v dobi instantne komunikacije in hitrega informacijskega kaosa, se pogosto zdi, da so institucije, kot je Slovenska matica, postale bolj relikvija preteklosti kot pa dejanski temelj prihodnosti. A kaj se zgodi z narodom, ki ne ceni svoje zgodovine?

Bloudkova skakalnica – rojstni kraj poletov, kjer smo prvič dokazali, da Slovenci znamo leteti

4. februarja 1934 je v Planici prvič zasijala Bloudkova skakalnica, ki je kasneje postala sinonim za slovenske smučarske skoke. Ironično, kajne? Majhna alpska dežela brez prave smučarske tradicije je ustvarila eno največjih imen v tem športu. Če pomislimo, da smo narod, ki pogosto dvomi vase, smo v smučarskih skokih dokazali, da smo sposobni biti najboljši na svetu – le zakaj tega ne prenesemo še na druga področja?

Tisti prvi državni rekord, ki ga je postavil Franc Palme s skokom 60 metrov, bi bil danes skoraj smešen – a takrat je bil začetek nečesa velikega. Danes imamo junake, kot so Peter Prevc, Anže Lanišek in Timi Zajc, ki so del svetovne elite. Vendar pa je Planica več kot le športno prizorišče – je simbol trme, vztrajnosti in dejstva, da Slovenci včasih potrebujemo nekaj več, da si dokažemo svojo vrednost.

4. februar skozi zgodovino – od Riharda Levjesrčnega do začetka novega svetovnega reda

• 1194: Rihard Levjesrčni je bil izpuščen iz ujetništva v trdnjavi Tribur, potem ko so Angleži plačali odkupnino, vredno celo državno blagajno. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bil prav ta dogodek eden ključnih, ki so kasneje vodili v finančne težave angleške krone.
• 1789: George Washington je bil soglasno izvoljen za prvega predsednika ZDA. Mnogi Američani ga še danes idealizirajo, čeprav je bil tudi on le človek s svojimi napakami – a vsaj priznal je, da nima vseh odgovorov.
• 1945: Začela se je jaltska konferenca, kjer so se voditelji zavezniških sil dogovorili o povojni ureditvi sveta. Čeprav naj bi bile odločitve sprejete v duhu miru, je resničnost pokazala, da so bile bolj podobne hladnokrvni razdelitvi sveta na vplivna območja, kar je zaznamovalo desetletja hladne vojne.

Je 4. februar dan, ki ga bomo izkoristili ali bo le še ena oznaka na koledarju?

Torej, kaj nam pove današnji dan? Da je zgodovina polna dogodkov, ki so oblikovali današnji svet, da Slovenci znamo, ko se odločimo biti najboljši, in da se boj proti raku ne vodi samo v bolnišnicah, ampak predvsem v naših glavah – z znanjem, odgovornostjo in malo manj izgovorov.

Bomo letos ob tem dnevu le zamahnili z roko in si rekli: “To se mene ne tiče,” ali pa bomo iz njega potegnili vsaj eno lekcijo?

Napisal: E. K.

Vir: www, Wikipedia