Kaj v resnici najbolj obremenjuje telo in vpliva na presnovo sladkorja.

Sladkor je na slabem glasu, a pri vsakdanji presnovi pogosto ni glavni “tihi krivec”. Dve navadi, ki ju veliko ljudi počne skoraj nezavedno. Premalo spanja in dolgotrajno sedenje brez prekinitev lahko opazno poslabšata občutljivost na inzulin in dvigneta krvni sladkor, tudi če sladice močno omejite. Ne gre za to, da sladkor “ni pomemben”, temveč da telo na te dve navadi reagira hitro in sistemsko. In zato se lahko zgodi paradoks: manj sladkorja na krožniku, a presnova še vedno pod pritiskom.

Zakaj pomanjkanje spanja udari prav v presnovo sladkorja?

Ko spanja kronično primanjkuje, telo deluje kot da je v stalnem “varčevalnem načinu”. V kontrolirani raziskavi so raziskovalci pokazali, da teden dni spanja po približno pet ur na noč zmanjša inzulinsko občutljivost. To pomeni, da mora telo za isti učinek pogosto proizvesti več inzulina.

Mehanizmov je več: hormoni stresa, premik v cirkadianem ritmu, spremembe apetita in večja verjetnost, da boste posegli po energijsko gosti hrani. Ameriško kardiološko združenje v znanstveni izjavi o spanju poudarja, da ponavljajoča se omejitev spanja povezujejo z večjo inzulinsko odpornostjo in slabšo presnovno regulacijo.

Tudi pregledna literatura že dolgo ugotavlja, da kronična delna izguba spanja poveča tveganje poti. Te vodijo v debelost in sladkorno bolezen ne le prek prehrane, ampak prek same regulacije glukoze. V praksi to izgleda zelo preprosto. Če več tednov zapored “kradete” spanje (pozno delo, serije, telefon, zgodnje vstajanje), telo zjutraj pogosto začne dan z višjo napetostjo sistema in glukoza je del te zgodbe.

Kdaj je sedenje presnovni problem, tudi če sicer “niste leni”?

Mišice so največji porabnik glukoze. Ko hodite, se mišice dobesedno “odprejo” za sladkor v krvi. Ko pa več ur sedite brez prekinitve, se ta poraba zmanjša. To ni teorija: v študiji, objavljeni v Diabetes Care, je ekipa prof. Davida W. Dunstana pokazala, da že kratke prekinitve sedenja lahka ali zmerna hoja v kratkih intervalih znižajo porast glukoze in inzulina po obroku v primerjavi z neprekinjenim sedenjem. Pomemben detajl: ne govorimo o treningu, ampak o tem, kaj se dogaja med treningi. Če je večina dneva “statična” (pisarna, avto, kavč), telo več ur zapored ne dobi signala, da glukozo učinkovito uporabi.

Ali drži, da telovadba trikrat na teden izbriše 10 ur sedenja na dan?

To je eden najtrdovratnejših mitov. Vadba je izjemno koristna, vendar raziskave kažejo, da je skupni čas sedenja lahko povezan s tveganji za presnovne in srčno-žilne bolezni neodvisno od telesne dejavnosti. Meta-analitični podatki in pregledne ugotovitve poudarjajo, da ima prekomerno sedenje svojo “ceno”. Tudi pri sicer aktivnih ljudeh. Prevedeno v vsakdan: 45 minut treninga zvečer je super, a če vmes sedite skoraj ves delovni dan in še zvečer, je smiselno razmišljati tudi o prekinitvah sedenja, ne le o “veliki vadbi”.

Kaj če sladkor zmanjšate, navadi pa ostaneta?

Takrat se pogosto zgodi razočaranje: človek izloči sladkarije, pije manj sladkih pijač, a energija je še vedno nihajoča, lakota bolj “nujna”, jutra težka, laboratorijski izvidi pa le počasi sledijo. Razlaga je banalna, a pomembna: spanje in gibanje sta del hormonskega upravljanja glukoze.

Če se telo ne regenerira (spanje) in če mišice več ur ne dobijo dela (sedenje), je presnovni sistem vsak dan znova postavljen v položaj, ko mora “reševati” krvni sladkor z več inzulina in z bolj občutljivim stresnim odzivom. To lahko še okrepi učinek občasnega sladkega obroka in zato sladkor v praksi deluje kot krivec, čeprav je le sprožilec v že obremenjenem sistemu.

Kdaj je sladkor vendarle pomemben in kdaj ni glavna zgodba?

Da ne bo nesporazuma: visoki vnosi dodanih sladkorjev imajo jasne posledice. Zlasti pri sladkih pijačah in pogostem “grizljanju” čez dan. Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se vnos prostih sladkorjev zmanjša na manj kot 10 % energijskega vnosa (in po možnosti še nižje).

A vprašanje iz naslova je bolj praktično: kaj vas v realnem dnevu najhitreje “iztiri”. Pri mnogih ni to ena sladica po kosilu, temveč kombinacija: pozna ura, premalo spanja, dolge ure za zaslonom, obrok na hitro in nato spet sedenje. V takem kontekstu je sladkor pogosto videti kot glavni sovražnik, ker je najbolj očiten. V resnici pa ga telo slabše prenaša predvsem zato, ker je že utrujeno in “nepremično”.

Kako to izgleda v Sloveniji in EU praksi?

NIJZ v priporočilih 24-urnega gibalnega vedenja izrecno združuje tri stvari: telesno dejavnost, omejevanje sedentarnega vedenja in urejeno spanje. Na njihovi strani navajajo tudi podatek, da le del odraslih hkrati dosega priporočila za gibanje, sedenje in spanje (vir: CINDI raziskava 2024). V praksi pa imamo v Sloveniji tipičen “paket”: pisarniško delo, vožnja, popoldanska utrujenost, zvečer ekran in pozno spanje. To je okolje, v katerem dve navadi iz naslova postaneta bolj odločilni kot občasna žlička sladkorja v kavi.

Kaj je najbolj smiselno vzeti iz vsega tega?

Sladkor je del slike, ni pa vedno njen glavni motor. Če sta spanje in gibanje (oziroma prekinitve sedenja) slaba, presnova sladkorja pogosto šepa tudi ob “lepši” prehrani. In ko sta ti dve osnovi urejeni, telo praviloma lažje prenese tudi manj popolne dni brez občutka, da vas vsaka sladica takoj “kaznuje”.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, WHO, American Journal of Preventive Medicine, Diabetes Care, Circulation, PubMed

Horoskop za 18. februar prinaša dan povezovanja. Kot da se koščki, ki so bili prej razmetani po mislih in občutkih, danes končno sestavijo. Ni nujno, da dobiš vse odgovore, dobiš pa občutek smeri. Energija dneva podpira jasne odločitve, zrel dialog in mirno zaupanje, da se stvari premikajo.

Oven (21. marec – 19. april)

Opis: Danes se ti misli zložijo in dobiš jasnejši fokus.
Namig: Ne zapletaj – izberi najpreprostejšo pot.
Finančno: Ugoden dan za urejanje stroškov.
Drobna zmaga: Občutek, da veš, kaj je naslednje.

Bik (20. april – 20. maj)

Opis: Stabilnost se okrepi, zaupanje vase naraste.
Namig: Ostani pri zanesljivih ljudeh in načrtih.
Finančno: Stabilno, primerno za dolgoročne premisleke.
Drobna zmaga: Mir zaradi jasne prioritete.

Dvojčka (21. maj – 20. junij)

Opis: Komunikacija je bolj natančna in manj čustveno obarvana.
Namig: Povej bistvo, brez dodatnih razlag.
Finančno: Previdnost pri dogovorih in nakupih.
Drobna zmaga: Pogovor, ki razjasni nesporazum.

Rak (21. junij – 22. julij)

Opis: Čustva se umirijo, občutek varnosti se poglobi.
Namig: Ne vračaj se v stare skrbi.
Finančno: Dober dan za pregled družinskih stroškov.
Drobna zmaga: Notranja pomiritev.

Lev (23. julij – 22. avgust)

Opis: Deluješ samozavestno, a brez potrebe po dokazovanju.
Namig: Naj govorijo rezultati.
Finančno: Stabilno, brez tveganj.
Drobna zmaga: Spoštovanje brez napora.

Devica (23. avgust – 22. september)

Opis: Danes vidiš red tudi tam, kjer ga prej ni bilo.
Namig: Dokončaj, kar je ostalo odprto.
Finančno: Ugoden dan za urejanje obveznosti.
Drobna zmaga: Olajšanje zaradi zaključenega opravka.

Tehtnica (23. september – 22. oktober)

Opis: V odnosih se stvari postavijo bolj jasno.
Namig: Ne išči popolnosti – išči resnico.
Finančno: Umirjen dan brez večjih odločitev.
Drobna zmaga: Občutek ravnovesja.

Škorpijon (23. oktober – 21. november)

Opis: Intuicija je močna, a tokrat zelo mirna.
Namig: Zaupaj sebi in ne preverjaj vsega dvakrat.
Finančno: Dober dan za strateški razmislek.
Drobna zmaga: Občutek notranje moči.

Strelec (22. november – 21. december)

Opis: Danes se lažje osredotočiš na bistvo.
Namig: Manj načrtuj, več naredi.
Finančno: Zmernost prinaša mir.
Drobna zmaga: Napredek brez pritiska.

Kozorog (22. december – 19. januar)

Opis: Stabilnost ti omogoča jasne, konkretne odločitve.
Namig: Ostani dosleden, tudi v malenkostih.
Finančno: Premišljene poteze se obrestujejo.
Drobna zmaga: Zaupanje vase.

Vodnar (20. januar – 18. februar)

Opis: Ideje dobijo obliko, ki jo lahko uresničiš.
Namig: Zapiši si plan in mu sledi.
Finančno: Stabilen dan brez tveganj.
Drobna zmaga: Uporabna rešitev.

Ribi (19. februar – 20. marec)

Opis: Čustva so mirna, intuicija jasna.
Namig: Ne dvomi v to, kar čutiš.
Finančno: Previdnost pri impulzih.
Drobna zmaga: Občutek usklajenosti.

Misel dneva: Ko se stvari sestavijo, tudi ti lažje zadihaš.

Pripravil: L. H.
Viri: AstroSeek, The Mountain Astrologer, AstrologyZone (Susan Miller), AstroDataBank, CafeAstrology, Freepik

Včasih ni odločilno, kaj si naredil, temveč ali se iz tega da narediti zgodbo, ki jo ljudje hitro razumejo, delijo in ponovijo.

Mediji “uspeha” ne izmerijo kot tehtnica. Uspeh najpogosteje sestavijo: iz vidnosti, izbranih številk, osebne zgodbe in ponavljanja. Če je nekdo pogosto na naslovnicah, v oddajah, na seznamih “naj”, se v javnosti začne zdeti, da je uspeh skoraj objektivno dejstvo tudi kadar gre bolj za medijsko konstrukcijo kot za dosežek.

Zakaj mediji sploh lahko “določajo” uspeh?

Ker imajo moč izbire: komu namenijo pozornost in komu je ne. Klasična ugotovitev raziskav o “agenda settingu” je preprosta: mediji pogosto ne povedo ljudem, kaj naj mislijo, so pa zelo učinkoviti pri tem, o čem naj mislijo. Ta logika velja tudi za uspeh: če je nekdo stalno prisoten, postane “pomemben”, nato pa se pomembnost zamenja za uspešnost.

Ta mehanizem je še močnejši pri ljudeh, ki niso “merljivi” kot športniki ali znanstveniki. Pri podjetnikih, ustvarjalcih, vplivnežih, vodjih, celo pri “navadnih” ljudeh, ki za trenutek postanejo zgodba, mediji pogosto najprej ustvarijo okvir: junak, preboj, padec, vrnitev. Okvir deluje kot bližnjica javnosti prihrani trud preverjanja, mediju pa prinese jasno pripoved.

Kdaj se merilo premakne z dosežka na vidnost?

Najpogosteje takrat, ko je dosežek težko razložiti hitro. Težko je v 40 sekundah pojasniti, zakaj je nekdo dober raziskovalec ali vodja. Precej lažje je pokazati polno dvorano, drago obleko, “viralni” posnetek ali en sam številčni podatek. Ko je prostor omejen, zmaga tisto, kar je preprosto povedati.

Tu vstopi tudi logika slavnih. Sociolog Chris Rojek celebrity opiše kot “pripisovanje glamuroznega ali razvpitega statusa posamezniku v javni sferi”. To je pomembno: slava ni nujno nagrada za dosežek, ampak rezultat javnega pripisovanja statusa. In če status nastane s pripisovanjem, ga lahko pospeši vsak sistem, ki nagrajuje pozornost od rumenih naslovnic do algoritmov.

Kako kliki, metrike in uredniške rutine naredijo “zmagovalce”?

V digitalnih uredništvih ima skoraj vsaka zgodba še drugo življenje: življenje v statistiki. Koliko branj? Koliko časa na strani? Koliko delitev? Raziskave in poročila o uredniški rabi analitike kažejo, da mediji občinstvene podatke vse bolj vključujejo v odločitve ne nujno kot edino merilo, a kot stalni pritisk, kaj “deluje”.

To spremeni tudi definicijo uspeha, ker se uspeh začne zamenjevati z učinkom: če pritegne, je pomembno; če je pomembno, je uspešno. V praksi to pomeni, da imajo prednost ljudje in teme, ki jih je mogoče zapakirati v hitro emocijo: jeza, zavist, občudovanje, škandal, ganljivost. Mediji ne izumijo teh odzivov, jih pa znajo izkoristiti in s tem nehote izbirajo, kdo bo “uspešen” v javni percepciji.

Ali drži, da so mediji samo ogledalo družbe?

Delno. Mediji res lovijo to, kar ljudi zanima. A “ogledalo” je neroden izraz, ker ogledalo ne izbira kadra. Uredništvo pa ga. In platforme ga. Reuters Institute v poročilih o novičarski rabi že nekaj let opozarja na premik pozornosti: manj neposrednega obiska spletnih strani, več odvisnosti od družbenih omrežij in posrednikov. To pomeni, da pot do publike vse pogosteje vodi skozi sisteme, ki optimizirajo pozornost. Ko se distribucija seli na platforme, se merila uspeha še bolj “dataficirajo”: kar je vidno, postane še bolj vidno. In kar je že enkrat označeno kot “trend”, dobi dodatno gorivo.

Kaj če tvoj “uspeh” ne ustreza zgodbi?

Takrat se pogosto zgodi ena od dveh stvari.

Prva: uspeh ostane neviden. Veliko kakovostnega dela nima dramatičnega loka, nima obraza, nima konflikta. Je doslednost, ne preobrat. Mediji ga težko “prodajo” kot zgodbo, čeprav je družbeno pomemben.

Druga: uspeh se prevede v nekaj, kar je medijsko uporabno in pri tem spremeni pomen. Podjetniška zgodba postane zgodba o “geniju”, kolektivni projekt postane zgodba o enem obrazu, kompleksna kariera postane en posnetek ali en citat. Publika dobi poenostavljeno sliko, oseba pa etiketo, ki jo težko nadzira.

Kako se to pozna v Sloveniji in EU?

Slovenija je majhen medijski prostor: isti obrazi krožijo hitro, ker jih je mogoče hitro prepoznati. To še ne pomeni, da je sistem “ponarejen”, pomeni pa, da je učinek vidnosti večji kot v večjih državah. Ko te enkrat “pozna” dovolj ljudi, postaneš zanimiv tudi drugim urednikom in krog se zapre.

Na ravni EU se je v zadnjih letih okrepil pritisk na velike platforme, da morajo upravljati sistemska tveganja (med drugim tudi tveganja, povezana z algoritmično amplifikacijo in vplivi na javno sfero). Digital Services Act predvideva nadzor in obveznosti, pri največjih platformah tudi ukrepe za blaženje sistemskih tveganj.
To je pomembno, ker danes “uspeh” pogosto nastaja na stičišču uredniške izbire in platformne distribucije.

Ali obstaja preprost test: dosežek ali medijski status?

Obstaja nekaj uporabnih razlik, ki pomagajo ločiti “uspeh” od njegove javne podobe:

• Dosežek je ponovljiv in preverljiv (rezultati, reference, standardi).
• Medijski status je pogosto odvisen od ritma pozornosti (kampanje, valovi, trendi).
• Dosežek preživi spremembo medija.
• Medijski status se pogosto sesuje, ko se kamera obrne drugam.

Miti se tu radi lepijo drug na drugega: mit, da je vse PR; mit, da je vse zasluženo; mit, da “če nisi v medijih, nisi nič”. Resnica je bolj neprijetna in bolj realna: mediji lahko odkrijejo resničen dosežek in ga tudi pogosto lahko pa mu dodelijo pomen, ki je večji ali drugačen, kot ga ima v resnici. Zato “uspeh” v javnosti ni samo vprašanje dela, ampak tudi vprašanje interpretacije.

Kaj si iz tega lahko vzamemo brez cinizma?

Mediji so eden glavnih strojev javne pozornosti. Kdor pride v ta stroj, lahko izpade večji, kot je, ali pa končno dobi prostor, ki si ga je zaslužil. Najbolj trezna drža je dvojna: priznati, da vidnost včasih res sledi dosežkom in hkrati vedeti, da vidnost sama po sebi še ni dokaz uspeha.

Pripravil: L. H.
Viri: McCombs & Shaw, Chris Rojek, Reuters Institute, Cherubini & Nielsen, Digital Services Act (DSA)

Včasih je dovolj en naslov, da iz obrobnega posnetka nastane “trend”, zato je vprašanje, kako poročamo, skoraj enako pomembno kot to, o čem poročamo.

Mediji o spletnih izzivih praviloma poročajo hitro, čustveno in z veliko ponovitvami imena izziva, posnetkov, “strašljivih” podrobnosti. To je razumljivo: občinstvo želi razlago in starši želijo vedeti, ali so njihovi otroci v nevarnosti. Toda prav takšna pokritost lahko izziv nehote razširi, ker radovednim pokaže, kaj iskati, in tistim, ki si želijo pozornosti, pove, kako jo dobiti.

Zakaj so spletni izzivi tako hvaležna tema za poročanje?

Ker so narejeni po isti logiki kot družbena omrežja: čim več pozornosti v čim manj časa. Kratki videi, preprosta “pravila” in obljuba priznanja (všečki, komentarji, delitve) so format, ki ga algoritmi nagradijo. NIJZ v svojih pregledih opozarja, da so med mladimi izjemno razširjeni prav kratki video formati in “neskončno drsenje”, ki podaljšujeta čas uporabe.

Za uredništva je tu skušnjava dvojna. Prva je novinarska: treba je razložiti dogodek, ko se zgodi nesreča ali ko šole in policija opozarjajo na nevarnost. Druga je tržna: taka zgodba prinese odziv. Če k temu dodaš še dramatične naslovne fotografije in posnetke, dobiš klasičen “viralni paket”.

Kdaj poročanje postane del problema?

Takrat, ko poročanje deluje kot navodilo, reklama ali dokaz, da je nekaj “vredno poskusiti”. UNICEF pri poročanju o škodljivih praksah otrok posebej opozarja, da lahko objava takšnih vedenj v očeh otrok podeli legitimnost in poveča njihovo “vrednost” tudi če je namen medija opozorilo.

To ni moraliziranje, ampak učinek posnemanja. Raziskave o tako imenovanem “copycat učinku” (posnemanju) so najbolj preučene pri nasilju in samopoškodovanju, vendar je mehanizem preprost: več pozornosti, več verjetnosti, da bo ranljiv del občinstva dejanje ponovil. WHO v strokovnih povzetkih o odgovornem poročanju poudarja, da je večja količina poročanja povezana z večjo verjetnostjo posnemanja. Pri spletnih izzivih je dodaten pospešek to, da občinstvo ne ostane pri branju članka. V istem trenutku lahko izziv poišče, ga vidi v aplikaciji in ga poskuša ponoviti ali pa ga vsaj deli naprej.

Ali drži, da mediji včasih “izumijo” izziv?

Deloma. Mit je, da je vsak izziv, o katerem pišejo mediji, množičen in dokazan. Dejstvo pa je, da se včasih poroča o “domnevnih” izzivih, še preden je jasno, ali gre res za organiziran trend ali za posamično, neumno idejo, ki jo je nekdo posnel. Tudi tu so primeri iz prakse. Analiza projekta Mind the Challenge opisuje, da so mediji tragedije hitro povezovali z domnevnimi spletnimi izzivi. Tudi brez trdnih dokazov, s čimer so lahko povečali zanimanje za nekaj, kar prej sploh ni bilo široko znano.

To je novinarska dilema: če molčiš, te obtožijo prikrivanja; če govoriš prehitro, narediš zgodbo večjo, kot je. Rešitev ni tišina, ampak preverjanje. Najmanj: ali obstaja več neodvisnih dokazov, da gre za razširjen trend? Kaj pravijo šole, policija, strokovnjaki za varno rabo interneta? Je posnetek sploh iz Slovenije ali kroži iz tujine že leta?

Kaj če medij objavi ime izziva in pokaže posnetek?

V mnogih primerih je to najhitrejša pot, da se izziv razširi. Robert Tekavec, vodja Oddelka za mladoletniško kriminaliteto, je v pogovoru za 24UR opozoril tudi na “nevarnost, da bomo s tem, ko predočimo, kaj se dogaja, komu dali idejo” a hkrati dodal, da je starše treba obvestiti na primeren način, da vedo, kaj se dogaja.

V istem prispevku je priznal še nekaj, kar je za razumevanje medijskega učinka ključno: takšne vsebine je zaradi hitrega ponovnega objavljanja težko odstraniti. Če medij zraven objavi še natančno ime izziva, naredi iskanje na platformah lažje in algoritmom poda dodatne “signale”, da gre za temo, ki zanima veliko ljudi.

Zato odgovorna uredniška praksa pogosto pomeni kompromis:

• izziv opišeš, ne da bi ga “brandiral” z imenom,
• ne vključiš posnetka ali kadrov, ki bi jih bilo mogoče posnemati,
• ne naštevaš korakov, pripomočkov ali “trikov”.

Kdaj je prav, da medij vseeno poroča?

Kadar je tveganje realno, lokalno in preverjeno. V Sloveniji so policija in šole v zadnjih letih opozarjale na izzive, ki vključujejo nevarna dejanja v prometu ali tvegano početje za snemanje videa in tu je javni interes jasen.

Poročati je smiselno tudi, ko gre za sistemski problem: zakaj je otrokom takšna vsebina sploh tako dostopna, kako delujejo priporočilni algoritmi, kakšna je vloga nadzora in kakšne so pristojnosti institucij. Na posvetu Ministrstva za zdravje konec januarja 2026 so ob podatkih NIJZ izpostavili, da približno 9 % mladostnikov poroča o znakih problematične rabe družbenih omrežij. Generalna direktorica Direktorata za javno zdravje Vesna Marinko je ob tem poudarila: »Digitalno okolje pomembno sooblikuje vsakdan otrok in mladostnikov.«

Kako naj mediji poročajo, da škodo zmanjšajo in ne povečajo?

Najprej: zaščita otrok je pomembnejša od dramatičnosti. UNICEF-ove smernice za poročanje o otrocih poudarjajo, da poročanje ne sme otrok postaviti v dodatno tveganje ali stigmo. To v praksi pomeni, da se izogneš identifikaciji mladoletnikov, moralnim sodbam in “lovu na krivca”, preden so dejstva jasna. Drugo: več konteksta, manj spektakla. NIJZ-jeva strokovnjakinja doc. dr. Špela Selak opozarja: »Digitalne vsebine so zasnovane tako, da pritegnejo pozornost.« Ko medij razlaga izziv, je koristneje pojasniti ta mehanizem (zakaj je izziv privlačen) kot pa “dokazovati” njegovo nevarnost z najbolj šokantnimi kadri.

Tretje: uredniški “kdaj ne”. Kadar gre za osamljen posnetek brez širšega konteksta, ali za zgodbo, ki je v osnovi namenjena širitvi panike, je pogosto bolj odgovorno narediti drugačen prispevek: o digitalnih pritiskih, o varni rabi interneta, o tem, kako se z otrokom pogovarjati brez reklamiranja konkretnega izziva.

Kaj se v Sloveniji in EU premika na ravni pravil in odgovornosti?

Evropska komisija je februarja 2026 predstavila še pobude proti spletnemu nasilju in poudarila, da morajo platforme okrepiti zaščitne ukrepe za otroke. A regulacija platform ne reši novinarske dileme. Mediji so most med dogodkom in javnostjo. Če je most zgrajen iz senzacije, ljudi pelje naravnost v radovednost in posnemanje. Če je zgrajen iz preverjenih dejstev, previdnega jezika in jasnega konteksta, lahko javnosti pomaga razumeti, kaj se dogaja brez dodatne škode.

Kaj si lahko zapomnimo, preden naslednjič “zagori” nov izziv?

Največja napaka pri poročanju o izzivih je prepričanje, da je opozarjanje vedno nevtralno. V digitalnem okolju opozorilo pogosto deluje kot usmeritev pozornosti. Najboljša novica je zato tista, ki pove: to je realno tveganje, to so preverjena dejstva, to so mehanizmi, ki ga širijo in to je razlog, zakaj ne bomo ponavljali podrobnosti, ki bi komu olajšale posnemanje.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, GOV.SI, UNICEF Slovenija, Evropska komisija, WHO, Mind the Challenge

ALEJA danes dobi pravo pustno energijo: ob 17. uri prihajajo Čuki, maškare pa čaka še sladka nagrada brezplačni krofi. In to je šele začetek tedna, polnega drsanja, druženja in otroških norčij.

Pustni vrhunec ob 17. uri: oder prevzamejo Čuki

V najmodernejši nakupovalni destinaciji bo danes vrhunec pustnega dogajanja. Po vikend obisku kurentov in Ribiča Pepeta se bo popoldne vse zavrtelo okoli glasbe, plesa in tistega pravega pustnega občutka, ko se ljudje kar nekako lažje nasmejimo. Ob 17. uri na oder stopijo legendarni Čuki. Njihovi največji hiti, razigrane maškare in dobra volja obljubljajo pravo pustno rajanje takšno, kjer se hitro zgodi, da zapoje še nekdo, ki je prišel “samo malo pogledat”.

Krofi kot pika na i za vsako maškaro

Pust brez krofov? Težko. In prav zato bodo vse maškare v ALEJI razveselili še z brezplačnimi krofi. Majhna gesta, ki pa naredi veliko razliko posebej pri otrocih, ki si pust zapomnijo po detajlih: maska, glasba, smeh … in seveda sladkor na prstih.

Drsalni teden: ugodnosti in brezplačne urice s Pino

Pustno dogajanje se ne konča danes. Do konca tedna lahko izkoristite počitniške ugodnosti za ALEJINO drsališče in si privoščite zimsko dogodivščino na ledu. Za vse, ki bi radi vadili ali samo sproščeno drsali, pripravljajo tudi brezplačne urice drsanja s Pino, ki potekajo vsak dan do tega petka med 11. in 13. uro. Super ideja za dopoldan malo gibanja, malo svežega zraka, pa še družinski “mini izlet” je.

Poslikava obraza za najmlajše: četrtek do sobota

Najmlajše čaka še ena klasika, ki vedno vžge: delavnice poslikave obraza. Potekale bodo od tega četrtka do te sobote med 17. in 19. uro. In roko na srce ko ima otrok enkrat poslikan obraz, je pustni dan takoj čisto druga zgodba.

Pripravil: L. H.
Viri: ALEJA, nakupovalna destinacija Ljubljane Šiške

Holistični center Karnion je na novinarskem srečanju predstavil napredno antistresno tehnologijo in dva nova programa, namenjena obvladovanju stresa ter preprečevanju izgorelosti. Mediji so lahko rešitve tudi osebno preizkusili in dobili vpogled v način delovanja.

Ko stres ni več “faza”, ampak proces

V Karnionu pravijo, da stres danes redko pride in gre. Pogosteje ostaja in se nalaga. Ustanoviteljica centra Bojana Fende Habula opozarja, da gre za dolgotrajen proces, ki se tiho kopiči v telesu in umu. »Če ga ne naslovimo pravočasno, vodi v izgorelost, zdravstvene težave in upad kakovosti življenja,« je poudarila ter dodala, da zato razvijajo celostne pristope, ki pomagajo do trajnejšega ravnovesja.

Karnion in program Odpornost na stres: tehnologija za sprostitev

Eden izmed osrednjih poudarkov predstavitve je bil program Odpornost na stres, ki temelji na uporabi naprednih rešitev, kot so alfa počivalniki, QRS Waver in možganski spodbujevalnik s svetlobno terapijo. Cilj? Da telo hitreje preklopi v stanje globoke sproščenosti in regeneracije. V centru ob tem navajajo, da program pomaga pri hitrem znižanju stresnih hormonov ter spodbuja izločanje serotonina in endorfinov hormonov, ki so tesno povezani z dobrim počutjem, motivacijo in delovno učinkovitostjo.

Posebna podpora za poklice z največjim tveganjem

Drugi pomemben del predstavitve je bil program, prilagojen poklicnim skupinam, ki so po izkušnjah prakse najpogosteje na robu izgorelosti: menedžerjem, vodilnim kadrom, pedagogom in zaposlenim v posebej zahtevnih okoljih. Program upošteva specifične obremenitve posameznih poklicev in je usmerjen v preprečevanje izgorelosti ter ustvarjanje pogojev za bolj zdravo, stabilno dolgoročno delovanje.

Karnion: globinsko sproščanje in odklop od digitalnega šuma

Predstavili so še drugi program, zasnovan na globinskem sproščanju brez aktivnega napora udeleženca. Preko usmerjenega dihanja in uporabe nove medicinske naprave naj bi se posameznik postopoma odklopil od digitalnih motilcev, negativnih miselnih zank in notranjih pritiskov. Program poudarja umirjanje notranjih “pogonskih” mehanizmov ter ponovno povezovanje telesa in duha z namenom globoke regeneracije.

Zakonska odgovornost delodajalcev postaja vse bolj konkretna

V Karnionu ob tem opozarjajo še na odgovornost delodajalcev. Po 5. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu morajo delovne organizacije zagotavljati varno in zdravo delovno okolje. V centru imajo s tem že praktične izkušnje izvajali so skupinske delavnice za zaposlene po 50. letu, ki so bile sofinancirane iz evropskih sredstev. In vprašanje, ki ostaja v zraku: bo skrb za stres kmalu postala standard, ne izjema?

Pripravil: L. H.
Viri: Holistični center Karnion

Horoskop za 17. februar prinaša dan trezne jasnosti. Po obdobju poslušanja sebe se danes pokaže, kam usmeriti energijo. Ni potrebe po velikih rezih – dovolj je majhen, a pravilen korak. Dan podpira premišljenost, notranjo stabilnost in zaupanje v proces.

Oven (21. marec – 19. april)

Opis: Energija se zbere in dobi smer.
Namig: Izberi eno nalogo in jo dokončaj.
Finančno: Umirjen dan, primeren za nadzor stroškov.
Drobna zmaga: Občutek napredka brez hitenja.

Bik (20. april – 20. maj)

Opis: Jasno čutiš, kaj je vredno tvojega časa.
Namig: Ne razpršuj se po nepotrebnem.
Finančno: Stabilno, primerno za dolgoročni razmislek.
Drobna zmaga: Mir zaradi pravilne prioritete.

Dvojčka (21. maj – 20. junij)

Opis: Misli so urejene, komunikacija natančna.
Namig: Postavi vprašanje, ki ga odlašaš.
Finančno: Previdnost pri manjših dogovorih.
Drobna zmaga: Jasno izrečen namen.

Rak (21. junij – 22. julij)

Opis: Čustva so stabilna in prizemljena.
Namig: Zaupaj občutku varnosti.
Finančno: Dober dan za pregled skupnih izdatkov.
Drobna zmaga: Notranji mir.

Lev (23. julij – 22. avgust)

Opis: Samozavest je tiha, a trdna.
Namig: Ne dokazuj – pokaži z dejanji.
Finančno: Brez večjih sprememb.
Drobna zmaga: Spoštovanje brez napora.

Devica (23. avgust – 22. september)

Opis: Red v mislih prinese olajšanje.
Namig: Drži se načrta.
Finančno: Ugoden dan za urejanje obveznosti.
Drobna zmaga: Jasnost v pomembni podrobnosti.

Tehtnica (23. september – 22. oktober)

Opis: Ravnovesje se vzpostavi z jasnim DA ali NE.
Namig: Odloči se brez iskanja soglasja.
Finančno: Umirjen dan.
Drobna zmaga: Olajšanje po izbiri.

Škorpijon (23. oktober – 21. november)

Opis: Intuicija vodi natančno.
Namig: Sledi znakom brez dvoma.
Finančno: Dober dan za strateški razmislek.
Drobna zmaga: Občutek notranje moči.

Strelec (22. november – 21. december)

Opis: Fokus se vrne k bistvu.
Namig: Ne razmišljaj predaleč vnaprej.
Finančno: Zmernost prinaša mir.
Drobna zmaga: Zadovoljstvo s sedanjostjo.

Kozorog (22. december – 19. januar)

Opis: Stabilnost ti omogoča jasne odločitve.
Namig: Nadaljuj dosledno.
Finančno: Premišljene poteze se obrestujejo.
Drobna zmaga: Zaupanje vase.

Vodnar (20. januar – 18. februar)

Opis: Ideje dobijo uporabno obliko.
Namig: Zapiši naslednji korak.
Finančno: Stabilen dan brez tveganj.
Drobna zmaga: Nova, praktična rešitev.

Ribi (19. februar – 20. marec)

Opis: Intuicija je mirna in zelo jasna.
Namig: Poslušaj notranji glas.
Finančno: Previdnost se izplača.
Drobna zmaga: Občutek usklajenosti.

Misel dneva: Majhen pravi korak premakne več kot velik napačen.

Pripravil: L. H.
Viri: AstroSeek, The Mountain Astrologer, AstrologyZone (Susan Miller), AstroDataBank, CafeAstrology, Freepik

Tehnologija koncentracije ne “uniči”, jo pa z obvestili in preklapljanjem razbije hitreje, kot si mislimo.

Vpliv tehnologije na koncentracijo je največkrat zelo konkreten: poveča število prekinitev in nas potiska v stalno menjavanje nalog. To ne pomeni, da postanemo “slabši” ali leni pomeni, da možgani delajo v okolju, kjer je pozornost neprestano na preizkušnji. Dobra novica je, da tehnologija ni samo motnja; lahko je tudi filter, ki nam pomaga ohraniti mirnejši tok dela, če je nastavljena in uporabljena tako, da zmanjšuje šum. Ključna razlika je, ali tehnologija upravlja naš tempo ali ga upravljamo mi.

Zakaj nas tehnologija prekinja tudi, ko je ne uporabljamo?

Včasih se koncentracija sesuje, še preden karkoli kliknemo. Že sam zvok obvestila ali kratek pogled na zaslon lahko sproži “mentalni obrat”: del pozornosti se premakne na vprašanje kaj sem zamudil? Raziskava, objavljena v odprtem dostopu (PLOS ONE), je merila vpliv zvokov pametnih obvestil na kognitivno kontrolo in pozornost; avtorji so pokazali, da lahko obvestila zmotijo izvajanje zahtevnejših nalog, pri intenzivnejših uporabnikih pa je učinek izrazitejši.

Še bolj neprijeten je tišji mehanizem: “prisotnost” naprave. V študiji Ward in sodelavcev so udeleženci slabše reševali naloge, ki merijo razpoložljivo kognitivno kapaciteto, že zato, ker je bil telefon blizu tudi če je bil utišan in ga niso uporabljali. Avtorji temu pravijo “brain drain”: del miselne energije gre v zaviranje skušnjave in v latentno pripravljenost na prekinitev. Tukaj tehnologija ne deluje kot “orodje”, ampak kot stalna možnost in to je za koncentracijo pogosto dovolj.

Kdaj preklapljanje med nalogami postane največji sovražnik fokusa?

Če bi morali izbrati en najpogostejši način, kako tehnologija vpliva na koncentracijo pri delu, bi bil to ritem mikroprekinitev: sporočilo, e-pošta, nov zavihek, hiter “samo tole” in nazaj. Problem ni ena prekinitev, problem je serija. Gloria Mark, raziskovalka in profesorica na University of California, Irvine, že dolgo meri, kako ljudje dejansko delajo. V intervjuju za Gallup je opisala opazovanja na delovnih mestih, kjer so ljudje pogosto na eni “enoti dela” le nekaj minut, preden jih nekaj prekine ali sami preklopijo. In ko se prekinjeno delo nadaljuje, “je bilo resumed, on average, in 23 minutes and 15 seconds”.

Markova ob tem poudari še nekaj, kar se lepo ujame s sodobno tehnologijo: ljudje se ne vračajo takoj na isto nalogo, ampak vmes opravijo še dve “vmesni” stvari kot da bi se pozornost morala najprej večkrat prečesati, preden spet najde izvirno nit. To je razlog, zakaj se dan včasih zdi poln aktivnosti, rezultat pa tanek: tehnologija pospeši premike, ne pa nujno napredka.

Ali drži, da je multitasking spretnost, ki jo lahko natreniramo?

To je eden najbolj trdovratnih mitov. Občutek je mamljiv: več oken, več kanalov, več “naredim”. A raziskave pogosto kažejo, da gre pri multitaskingu bolj za hitro preklapljanje kot za resnično vzporedno delo in da ima to ceno. Sophie Leroy je v vplivnem članku opisala pojav “attention residue” (ostanek pozornosti): ko preklopimo na novo nalogo, del pozornosti ostane pri prejšnji, posebej če je ostala nedokončana ali pod časovnim pritiskom. Rezultat je slabša izvedba nove naloge, čeprav imamo občutek, da smo “notri”.

Še bolj neprijetno je, da pogosta medijska večopravilnost ni nujno trening filtra, ampak lahko pomeni večjo dovzetnost za motnje. Ophir, Nass in Wagner so v študiji o “media multitaskerjih” pokazali, da so težki multitaskerji bolj občutljivi na nepomembne dražljaje iz okolja in iz spomina ter lahko slabše filtrirajo “šum” pri nalogah, kjer je to ključno.

Mit vs dejstvo (v praksi):

• Mit: “Če ves čas preklapljam, bom sčasoma hitrejši.”
  Dejstvo: pogosto postanemo hitrejši v preklopu, ne v globokem delu in bolj utrujeni od odločanja, kam s pozornostjo.
• Mit: “Mene obvestila ne motijo.”
  Dejstvo: pri mnogih je učinek merljiv že na ravni kognitivne kontrole, tudi če obvestilo ne odprejo.

Kaj če del težave ni v naši disciplini, ampak v načinu, kako je tehnologija zasnovana?

Ko govorimo o koncentraciji, se hitro zataknemo v moralnem tonu: jaz sem kriv, ker se ne znam zbrati. A veliko digitalnih storitev je oblikovanih tako, da spodbuja vračanje, preverjanje in interakcijo. To ni teorija zarote, to je poslovna logika pozornosti. Na ravni EU se ta tema vse bolj obravnava tudi regulatorno, zlasti skozi koncept “zavajajočega oblikovanja” (dark patterns).

Evropska komisija na svoji strani o Digital Services Act navaja prepoved takšnih zavajajočih taktik v spletnih vmesnikih. Evropski parlament pa v analizi o “digital fairness” razlaga, kako se prepovedi in omejitve dark patternov pojavljajo v več evropskih aktih in zakaj so pomembne za uporabnikovo svobodno odločanje. Prevedeno v vsakdan: tehnologija ni nevtralna. Če je zasnovana tako, da lovi našo pozornost, bo koncentracija pogosteje razbita tudi pri ljudeh z dobro samokontrolo.

Kdaj tehnologija koncentracijo dejansko izboljša?

Tukaj je koristno ločiti med tehnologijo kot motnjo in tehnologijo kot okoljem. Ko zmanjša šum, lahko pomaga. Ko ga poveča, škodi. V raziskavah o prekinitvah se vedno znova pojavi ista poanta: največji problem ni sama informacija, ampak čas in energija, ki gresta v orientacijo in vračanje. Zato so digitalna okolja, ki zmanjšujejo število vstopnih točk (manj kanalov, manj nenadnih signalov, bolj jasne meje), praviloma prijaznejša do koncentracije.

Tudi Markova v Gallup intervjuju opozori na paradoks: veliko informacijske tehnologije je narejene za ločene “koščke” (mail, dokument, klic), integracijo pa mora opraviti uporabnik in prav ta integracija je kognitivno draga. Po njenem je “čas, da se tehnologija prilagodi človeku”, ne obratno. V praksi to pomeni: tehnologija pomaga, kadar deluje kot “organizator” (manj odločitev, manj preklopov) in škodi, kadar deluje kot “razpršilec” (več signalov, več mikromotenj).

Kako se pri nas in v EU to kaže pri otrocih in v šolah?

Pri otrocih je koncentracija razvojna veščina zato je okolje še pomembnejše. NIJZ v slovenskih smernicah navaja jasna priporočila glede uporabe zaslonov v prostem času (od nič zaslonov pri najmlajših do časovnih omejitev pri starejših) in poudarja vlogo staršev ter okolja, kjer je raba zaslonov smiselno omejena in strukturirana. Na ravni pravil pa se je v Sloveniji v zadnjih letih okrepil okvir glede elektronskih naprav v osnovnih šolah.

Uradni list je maja 2025 povzel spremembe (ZOsn-L) in izpostavil, da o uporabi učenčevih elektronskih naprav med dejavnostjo praviloma odloči učitelj oziroma strokovni delavec, izjeme pa so utemeljeni primeri (npr. zdravstveni razlogi).

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je februarja 2025 v odzivu na peticijo o omejevanju pametnih telefonov poudarilo, da imajo številne šole omejitve že v pravilih šolskega reda in da gre za širše vprašanje vzgojno-izobraževalnega okolja. To je dober primer, kako se tehnologija v lokalnem kontekstu ne obravnava več le kot “pripomoček”, ampak kot dejavnik, ki lahko realno vpliva na zbranost, odnose in šolski ritem.

Kaj to pomeni za našo vsakdanjo koncentracijo?

Tehnologija vpliva na koncentracijo predvsem tako, da poveča prekinitve in naredi preklapljanje prelahko, zato je globok fokus redkejši in dražji. A ista tehnologija lahko postane opora, če je postavljena tako, da zmanjšuje šum in ne tekmuje za našo pozornost. Najbolj trezen sklep iz raziskav je preprost: koncentracija ni izginila samo pogosteje mora “začeti znova”.

Pripravil: L. H.
Viri: PLOS ONE, Gallup, Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), University of Chicago Press Journals

Osnovnošolske počitnice 2026 so tisti del koledarja, ko se v družinah čisto po tiho začne “projektnо vodenje”: kdo bo doma, kdaj vzeti dopust, kdaj rezervirati, kdaj pa samo pustiti dan pri miru. Ta vodič je narejen strogo za koledarsko leto 2026 od januarja do decembra z uradnimi datumi tam, kjer so že potrjeni, in s pošteno razlago, kaj (še) pride pozneje v letu.

Najprej razjasnimo pojme: kaj pomeni “koledarsko leto 2026”

Ko rečeš, da te zanimajo osnovnošolske počitnice 2026, imaš v mislih leto od 1. januarja 2026 do 31. decembra 2026. To je pomembno, ker so osnovnošolske počitnice 2026 “razrezane” čez več mesecev: nekaj se zgodi takoj na začetku leta (novoletni zaključek), potem pride februar (zimski termin), nato konec aprila/začetek maja (prvomajski blok), in nato poletje, ki zavzame praktično celo drugo polovico šolskega ritma.

Uradne datume za tiste dele, ki padejo v leto 2026, najdeš v državnem šolskem koledarju za osnovne šole.
Za hitro “koledarsko sliko” se ljudje pogosto oprejo tudi na povzetke (npr. N1) in pregledne koledarje (npr. Počitnice.si), ampak za datume, kjer nočeš ugibati, je uradni vir še vedno glavni.

Osnovnošolske počitnice 2026: uradni datumi, ki padejo v leto 2026

Spodaj je čist “koledarski” pregled osnovnošolske počitnice 2026 torej samo tisto, kar se zgodi znotraj leta 2026:

• Novoletni zaključek: 1. 1. 2026 – 2. 1. 2026 (praznika, hkrati pa je v tem času še vedno del novoletnih počitnic, ki se začnejo že decembra)
• Zimske počitnice (1. termin): 16. 2. 2026 – 20. 2. 2026
• Zimske počitnice (2. termin): 23. 2. 2026 – 27. 2. 2026
• Velikonočni ponedeljek (pouka prost dan): 6. 4. 2026
• Dan upora proti okupatorju (pouka prost dan): 27. 4. 2026
• Prvomajske počitnice: 27. 4. 2026 – 1. 5. 2026
• Praznik dela (dela prosta dneva): 1. 5. 2026 – 2. 5. 2026
• Konec pouka (pomembno za starše!): 9. razred 15. 6. 2026, ostali 24. 6. 2026
• Poletne počitnice: 26. 6. 2026 – 31. 8. 2026

To so tisti deli, kjer so osnovnošolske počitnice 2026 v letu 2026 že uradno jasno zapisane.

Zimski del: zakaj sta dva termina in kako hitro ugotoviš “svojega”

Največ živcev pri temi osnovnošolske počitnice 2026 ponavadi odpade na februar. Razlog je preprost: Slovenija ima dva zimska termina in ljudje (čisto razumljivo) včasih govorimo, kot da je samo en. Uradno je razdelitev taka:

• 16. 2. 2026 – 20. 2. 2026: gorenjska, goriška, notranjsko-kraška, obalno-kraška, osrednjeslovenska, zasavska statistična regija + občine Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Kočevje, Osilnica, Kostel
• 23. 2. 2026 – 27. 2. 2026: preostali del jugovzhodne Slovenije (razen navedenih občin) + koroška, podravska, pomurska, savinjska, posavska statistična regija

Če želiš “pravilo brez drame”: pri osnovnošolskih počitnicah 2026 vedno glej lokacijo šole (ker po tem se v praksi ravna razpored). In če si v dvomih, se ne sramuj preveriti ta dvom je precej cenejši kot napačno rezervirana nastanitev.

Prvomajski blok: mali trik, ki ga starši obožujemo

Osnovnošolske počitnice 2026 v spomladanskem delu so pogosto najbolj “hvaležne”, ker se lepo pripnejo na praznike. Uradno začnejo 27. aprila 2026 in trajajo do 1. maja 2026, zraven pa sta še 1. in 2. maj kot dela prosta dneva. To v praksi pomeni: če pametno uporabiš vikende, so osnovnošolske počitnice 2026 v tem delu leta lahko občutek mini dopusta, tudi če imaš na voljo malo dopustnih dni. In ja to je točno tisti termin, kjer ljudje rečejo: “Končno se splača.”

Za širši kontekst praznikov v letu 2026 (torej tudi tistih, ki niso del počitnic, a vplivajo na planiranje), imaš uraden seznam na GOV.SI. Če te zanima še “na kateri dan v tednu pade”, obstajajo tudi koledarski pregledi (npr. pri njih je razvidno, da 8. februar 2026 pade na nedeljo, kar je tipičen primer praznika brez dodatnega “bonusa” med tednom).

Osnovnošolske počitnice 2026: rezervacije, varstvo in pasti

Ko pride do rezervacij, se pri osnovnošolskih počitnicah 2026 skoraj vedno ponovi isti scenarij: prvi termin, ki ga vidiš, izgleda super, potem pa klikneš naprej in te cena “pozdravi” bolj direktno kot jutranja budilka. Trik je v tem, da ne iščeš samo lokacije, ampak iščeš kombinacijo: manj gneče + pameten termin + realen doseg. Pri osnovnošolskih počitnicah 2026 se pogosto splača najprej pregledati, ali lahko zamenjaš “glavni” izlet (recimo 4 dni) za dva krajša (2 + 2). Čudno, ampak pogosto je ceneje, pa še občutek imaš, da ste bili večkrat nekje drugje.

Druga stvar, ki jo ljudje pri osnovnošolskih počitnicah 2026 podcenjujejo: varstvo in lokalni programi. Veliko občin, društev, športnih klubov in kulturnih ustanov v času počitnic ponuja dneve dejavnosti, tabore ali delavnice. To ni samo “da otrok ni doma” (čeprav ja, tudi to je realen razlog), ampak je pogosto najboljši kompromis med delom in družino. Če si pri osnovnošolske počitnice 2026 vsaj dva ali tri dni “pokriješ” z organizirano aktivnostjo, se teden doma čisto drugače sestavi manj stresa, manj improvizacije, manj občutka, da moraš biti 24/7 animator.

Da bodo osnovnošolske počitnice 2026 res prijazno leto, se splača izogniti tem klasičnim napakam (ki jih starši priznam delamo vsi):

• planiraš preveč dni do minute natančno (in te potem en deževen dan sesuje),
• rezerviraš, preden preveriš pravi zimski termin,
• pozabiš na razliko pri koncu pouka za 9. razred,
• računaš, da bo “nekako že”, pa te potem preseneti služba.

Če se temu izogneš, osnovnošolske počitnice 2026 postanejo manj lovljenje ravnotežja in bolj to, kar bi morale biti: čas, ko se družina dejansko malo spočije.

Poletje: osnovnošolske počitnice 2026 kot maraton, ne sprint

Če je zima logistika, je poletje strategija. Osnovnošolske počitnice 2026 poleti trajajo od 26. 6. 2026 do 31. 8. 2026. In tu pride pomembna podrobnost, ki staršem pogosto uide pri prvem planiranju: konec pouka ni isti za vse. Devetošolci končajo 15. 6. 2026, ostali 24. 6. 2026. Kaj to pomeni doma? Da se lahko osnovnošolske počitnice 2026 “poletni režim” začnejo prej, a včasih ne kot dopust bolj kot prehod: zaključevanja, spričevala, priprave na srednjo šolo, pa še tista klasična kombinacija: otrok je doma, ti pa imaš sestanek.

Če želiš, da poletje ne postane 60 dni “kaj bomo danes”, je pametno pri osnovnošolske počitnice 2026 razmišljati v blokih:

• nekaj organiziranih tednov (tabori, delavnice, varstvo),
• en ali dva družinska dopusta (ni treba, da sta dolga),
• in nekaj “domačih” tednov, kjer je ritem bolj miren (sprehod, igrišče, knjiga, prijatelji).

Ni glamurozno, je pa realno in osnovnošolske počitnice 2026 so ravno tak projekt, kjer realizem zmaga.

Kaj pa oktober in december 2026?

Tukaj pa je pošteno reči naslednje: datumi za jesenske in novoletne počitnice, ki padejo v oktober in december 2026, so določeni v navodilih za naslednje šolsko leto, in ta navodila minister izda za vsako naslednje leto do konca junija (tako določa pravilnik). Kaj je najbolj praktična poteza? Če osnovnošolske počitnice 2026 planiraš že zdaj (februar 2026), si naredi mini opomnik za konec junija: odpreš uradni koledar, preveriš jesenski in december termin za leto 2026 in šele potem rezerviraš. Pri počitnicah je najdražja navada “saj bo približno”.

Najpogostejša vprašanja (taka, ki jih slišimo vsako leto)

Kdaj so osnovnošolske počitnice 2026 pozimi?
V zimskem delu so februarja in so razdeljene na dva termina: 16.–20. 2. 2026 ter 23.–27. 2. 2026 (odvisno od regije/območja šole). Pomembno: vrstni red med območji se praviloma izmenjuje iz šolskega leta v šolsko leto. Pravilnik določa, da imajo določene občine/območja zimski termin v prvem obdobju v šolskem letu, ki se začne z liho letnico, v šolskem letu, ki se začne s sodo letnico, pa v drugem obdobju; za ostale občine velja obratno.

Kdaj so osnovnošolske počitnice 2026 spomladi?
Osnovnošolske počitnice 2026 v prvomajskem terminu so 27. 4. 2026 – 1. 5. 2026, z dodatnim delom prostim dnevom 2. 5. 2026.

Kdaj so osnovnošolske počitnice 2026 poleti?
Osnovnošolske počitnice 2026 poleti so 26. 6. 2026 – 31. 8. 2026.

Zakaj ljudje pri osnovnošolskih počitnicah 2026 toliko govorijo o regijah?
Ker je zimski termin razdeljen, in če zgrešiš teden, zgrešiš vse dopust, rezervacijo, včasih še varstvo.

Ali so osnovnošolske počitnice 2026 enake za vse šole?
Glavni termini so isti (z izjemo zimskih po regijah). Šole pa imajo lahko še svoje posebnosti v organizaciji (dnevi dejavnosti ipd.), zato je pri osnovnošolskih počitnicah 2026 smiselno spremljati tudi obvestila šole.

Osnovnošolske počitnice 2026 v praksi: 3 pravila, da je manj stresa in več miru

Če bi moral izbrati tri najbolj uporabne principe (take, ki delujejo v resničnem življenju), bi bili ti:

1. Najprej datumi, šele potem želje.
   Pri osnovnošolskih počitnicah 2026 se najprej prilepiš na uradne termine (zimske, prvomajske, poletne), potem šele izbiraš “kam”.
2. Ne planiraj vseh dni planiraj ritem.
   Najboljše osnovnošolske počitnice 2026 niso tiste, kjer je vsak dan napolnjen s programom, ampak tiste, kjer ima teden ritem: en “glavni dan”, en “izletni dan”, en “domači dan” ostalo se sestavi sproti.
3. Rezervacije so cenejše, ko nisi v paniki.
   Za osnovnošolske počitnice 2026 je panika največkrat februar ker vsi hočejo istočasno. Če imaš možnost, poglej obe zimski opciji in izberi tisto, kjer je manj gneče (tudi lokalno, znotraj Slovenije). Datumi so jasni, igra je v taktiki.

Mini kontrolni seznam, ki ga starši dejansko uporabljajo

Preden osnovnošolske počitnice 2026 pridejo “na vrata”, si prihrani vsaj en večer živcev in odkljukaj:

• Kdo pokriva dopoldneve (varstvo, stari starši, menjava s partnerjem)?
• Kdo pokriva popoldneve (treningi, delavnice, druženje)?
• Koliko dni dopusta realno imaš na voljo?
• Kaj je vaš cilj: počitek ali izlet ali družina (izberi enega kot glavni)?
• Kdaj boš preveril jesenski/decembrski termin za leto 2026, ko bo uradno objavljen?

To ni “fancy”, je pa točno tisto, kar naredi osnovnošolske počitnice 2026 znosne in v dobrem scenariju celo prijetne.

Mala misel za konec

Osnovnošolske počitnice 2026 bodo vedno delno nepredvidljive, ker življenje ni tabelica. Ampak ko imaš prave datume, poznaš zimsko delitev in si pošteno razporediš poletje, se osnovnošolske počitnice 2026 ne berejo več kot grožnja (“kaj bomo pa zdaj”), ampak kot priložnost (“ok, tole lahko speljemo lepo”).

Pripravil: L. H.
Viri: GOV.SI, N1, POČITNICE.si, Prazniki.si

Včasih je dovolj, da se obrne ena krivulja (rast, inflacija ali obresti) – in podjetja čez noč drugače gledajo na nova delovna mesta.

Gospodarstvo vpliva na zaposlovanje precej neposredno: ko podjetja prodajo več, širijo ekipe; ko naročila upadejo, najprej zamrznejo zaposlovanje, šele nato pridejo odpuščanja. Vmes pa delujejo še obrestne mere, cene energentov, pričakovanja kupcev in občutek “kaj bo jutri”. Zato se isti podatek v novicah lahko pri eni panogi prevede v nov razpis za delo, pri drugi pa v tiho ustavitev projektov.

Zakaj rast (ali padec) gospodarstva tako hitro pride do zaposlovanja?

Najbolj preprost mehanizem je povpraševanje. Če ljudje in podjetja kupujejo več, mora nekdo to proizvesti, dostaviti, prodati, servisirati. Ko se kolesje vrti hitreje, kadroviki dobijo jasen signal: “Potrebujemo ljudi.” Ko se rast ustavi, se zgodba ne obrne takoj v odpuščanja. Pogosteje se zgodi nekaj bolj neopaznega: podjetje ne podaljša pogodbe za določen čas, ne nadomesti odhoda, prestavi širitev na jesen. Takšna “mehka zavora” je na trgu dela pogosto večja, kot se zdi na prvi pogled ker se v statistiki pokaže z zamikom.

Ekonomisti ta odnos med proizvodnjo in brezposelnostjo že desetletja opisujejo z Okunovim zakonom: ko se gospodarska aktivnost slabša, brezposelnost praviloma raste a ne povsod enako in ne vedno z isto intenzivnostjo. Tudi raziskave ECB kažejo, da je povezava precej trdna, hkrati pa odstopa, ko se spremeni struktura gospodarstva ali ko šoke blažijo politike (npr. ukrepi za ohranjanje delovnih mest).

Kdaj inflacija vpliva na zaposlovanje – in zakaj ni vedno slaba novica?

Inflacija sama po sebi ni “gumb za odpuščanja”. Je pa signal, da se nekaj dogaja s stroški in cenami. Če inflacija raste, podjetja pogosto ne vedo, ali bodo lahko višje stroške prenesla v cene. Takrat postanejo previdna pri novih zaposlitvah ne zato, ker bi jim zmanjkalo dela, ampak ker jim zmanjka jasne slike o maržah.

Po drugi strani pa je inflacija včasih spremljevalka močnega povpraševanja. V takem okolju podjetja lahko celo zaposlujejo, ker poskušajo ujeti rast trga. Razlika je v tem, od kod inflacija prihaja:

• če jo poganjajo naročila in rast dohodkov, zaposlovanje pogosto drži;
• če jo poganjajo stroški (energija, surovine) in negotovost, podjetja hitreje “pritisnejo pavzo”.

Zato se v praksi zgodi paradoks: visoke cene v trgovini ne pomenijo nujno manj dela pomenijo pa več nervoze pri načrtovanju.

Ali drži, da višje obrestne mere pomenijo manj novih služb?

Pogosto da, ampak z zamikom. Obrestne mere vplivajo na to, koliko stane kredit. Ko je financiranje dražje, podjetja lažje preživijo z obstoječimi ekipami, težje pa odprejo nov obrat, kupijo stroje ali pospešijo investicije. In prav investicije so tisti del gospodarstva, ki ustvarja precej novih delovnih mest neposredno v gradnji in industriji ter posredno v storitvah.

ECB je v svojih izjavah večkrat opisala, da je trg dela lahko vir moči tudi takrat, ko se povpraševanje po delu mehča. Septembra 2025 je v uradnem sporočilu s tiskovne konference zapisala: “Even if demand for labour is softening, the labour market remains a source of strength.”
To je pomembno sporočilo: tudi ko se gospodarstvo hladi, podjetja včasih zadržijo zaposlene, ker jih težko dobijo nazaj, ko se rast vrne.

Kaj če podjetja ne najdejo ljudi, čeprav gospodarstvo raste?

Tu pridemo do najpogostejše slovenske (in evropske) dileme zadnjih let: gospodarstvo lahko deluje solidno, pa se zaposlovanje vseeno ne pospeši ker ni ljudi ali pa ni pravih znanj.

Pomanjkanje kadra spremeni pravila igre:

• podjetje raje avtomatizira del procesa, kot da bi iskalo delavce mesece;
• razpis ostane odprt, delo pa si razdelijo obstoječi zaposleni;
• rast se “zaduši” pri kapaciteti, ne pri naročilih.

Banka Slovenije je v svojih objavah večkrat opozorila, da trg dela ostaja tesen in da pomanjkanje delavcev ostaja visoko. V takem okolju zaposlovanje ni več samo vprašanje cikla, ampak tudi demografije, migracij, usposabljanja in pogojev dela.

Miti vs. dejstva (na hitro):

• Mit: “Če gospodarstvo raste, se brezposelnost vedno hitro zniža.”
  Dejstvo: Rast se lahko prelije v dobičke, produktivnost ali avtomatizacijo brez velikega vala novih zaposlitev.
• Mit: “Višje plače vedno pomenijo več zaposlovanja.”
  Dejstvo: Če plače rastejo hitreje od produktivnosti, podjetja lahko odlašajo z zaposlitvami ali jih preusmerijo drugam.
• Mit: “Nizka brezposelnost pomeni, da so službe varne.”
  Dejstvo: Varnejše so panoge z stabilnimi naročili; tam, kjer naročila nihajo, se tveganje vrne hitro.

Kdaj “dobra statistika” še ne pomeni varne službe – in kje je Slovenija posebna?

Slovenija je majhno, izvozno usmerjeno gospodarstvo. To pomeni, da se zaposlovanje pogosto ne odziva samo na domače razpoloženje, ampak na naročila iz tujine. Če se ohladi glavna evropska industrijska veriga, lahko slovenski dobavitelji hitro občutijo pritisk četudi doma trgovine niso prazne.

Hkrati je domači trg dela že nekaj časa razmeroma napet. Statistični urad je za 3. četrtletje 2025 poročal o 4,2 % stopnji brezposelnosti (okoli 44.000 brezposelnih), pri čemer so se četrtletna nihanja pokazala tudi ob splošno nizkih ravneh. V 2. četrtletju 2025 je bila stopnja brezposelnosti celo 3,2 %, najnižja doslej po tej meri.

To je okolje, kjer lahko gospodarstvo upočasni zaposlovanje brez velikega porasta brezposelnosti ker podjetja ljudi zadržijo. A to ne pomeni, da je vsak poklic enako zaščiten. Najhitreje se prilagajajo panoge, kjer se projekti financirajo s krediti ali kjer naročila prihajajo v valovih (gradnja, del proizvodnje, projektne storitve). Bolj stabilne so dejavnosti, ki imajo dolge pogodbe, javno financiranje ali stalno povpraševanje.

Kaj lahko posameznik realno sklepa iz gospodarskih novic?

Če berete, da raste gospodarstvo, to še ni osebna napoved za vašo zaposlitev. Bolj uporabno je spremljati tri vprašanja:

1. Kdo kupuje naše izdelke in storitve? (tujina, država, gospodinjstva)
2. Ali se podjetja zadolžujejo ali varčujejo? (namig o investicijah)
3. Ali podjetja tarnajo nad pomanjkanjem kadra ali nad pomanjkanjem naročil? (dva različna sveta)

In še nekaj: ko se govor o “krizi” pojavi v naslovih, se zaposlovanje pogosto ustavi prej, kot se karkoli sesuje. Ko se govor o “okrevanju” vrne, zaposlovanje pogosto zaostaja ker podjetja najprej preverijo, ali je izboljšanje res.

Kam se na koncu prevedejo vse te številke?

Gospodarstvo ne zaposluje samo zato, ker “raste” zaposluje, ko ima stabilna naročila, dostopno financiranje in dovolj ljudi, da delo sploh lahko opravi. V Sloveniji se zato v zadnjih letih pogosto dogaja dvojno: statistika kaže nizko brezposelnost, podjetja pa hkrati poročajo o kadrovskem krču. Za posameznika to pomeni mirno, a trezno pravilo: poslušajte gospodarske novice, vendar jih vedno prevedite v jezik svoje panoge tam se odločitev o zaposlovanju zgodi prva.

Pripravil: L. H.
Viri: Banka Slovenije, Statistični urad RS, Evropska centralna banka