Januar ni samo začetek novega leta. Je tudi čas, ko se energija zgosti, odločitve postanejo resne in izgovori izginejo. Astrologija razkriva, da bo vsaj eno znamenje pod pritiskom bolj kot druga in da ta pritisk ne bo tih. Če imaš občutek, da se januar vleče, te preizkuša in sili v razmislek, to ni naključje. Planetarni vplivi kažejo, da bo znamenje pod pritiskom letos moralo pogledati resnici v oči.

Zakaj januar deluje kot preizkus za vsako znamenje pod pritiskom

Januar že sam po sebi nosi težo odgovornosti. Poleg tega se letos odpirajo teme, ki so bile dolgo potisnjene v ozadje. Zato marsikatero znamenje pod pritiskom občuti nemir, utrujenost ali notranjo napetost. Namesto lahkotnih začetkov januar zahteva zrelost. Zahteva jasnost. Predvsem pa zahteva odločitev, ali bomo še naprej ignorirali znake ali jih bomo končno poslušali.

Dvojčka – ko je znamenje pod pritiskom razpeto med dve resnici

Dvojčka bosta januarja močno čutila notranji razkol. Po eni strani želja po gibanju in svobodi, po drugi strani pa odgovornosti, ki jih ni več mogoče preložiti. Prav zato postajata izrazito znamenje pod pritiskom. Finančne teme, odnosi in vprašanje lastne vrednosti se bodo prepletali. Čeprav bodo želeli vse rešiti z razumom, jih bo življenje sililo v čustveno iskrenost. In prav tam bo najtežje.

Rak – znamenje pod pritiskom, ki se mora obrniti vase

Rak bo januarja pod pritiskom predvsem čustveno. Stare zgodbe, družinske teme in notranje rane bodo prišle na površje. Čeprav je rak znan po tem, da zdrži veliko, bo tokrat moral najprej poskrbeti zase. Namesto da bi reševal druge, bo moral prisluhniti sebi. To znamenje pod pritiskom se bo učilo, da je ranljivost moč in ne slabost.

Ribi – ko znamenje pod pritiskom ne more več ugajati vsem

Ribe bodo čutile pritisk okolice. Pričakovanja prijateljev, skupnosti in sodelavcev bodo velika. Kljub temu pa bo notranji glas opozarjal, da je meja že presežena. Če ribe ne bodo pravočasno postavile jasnih meja, se lahko pojavi izčrpanost. Zato bo za to znamenje pod pritiskom ključno vprašanje: Kaj si res želim jaz?

Zakaj pritisk ni kazen, ampak signal

Pomembno je razumeti, da biti znamenje pod pritiskom ne pomeni, da gre kaj narobe. Prav nasprotno. Pritisk je znak, da je čas za spremembo. Januar ne ruši brez razloga. Ruši tisto, kar ni več trdno. In ravno zato ima vsako znamenje pod pritiskom priložnost, da zgradi nekaj novega.

Kako lažje preživeti januar, če si znamenje pod pritiskom

Najprej se ustavi. Nato zadihaj. Namesto hitrih odločitev raje opazuj, kaj se ponavlja. Poleg tega si dovoli počitek, tudi če imaš občutek, da zamujaš. Predvsem pa bodi iskren. Januar nagrajuje pogum. In znamenje pod pritiskom, ki si upa biti iskreno, bo iz tega meseca izšlo močnejše.

Ko januar zaključi svoje delo

Ko se bo mesec prevesil v konec, bo jasno eno: pritisk ni bil zaman. Znamenje pod pritiskom bo morda utrujeno, vendar tudi bolj zavestno. Bolj mirno. In bližje sebi.

Včasih mora biti težko, da postane jasno.

Pripravil: L.H.
Viri: People.com, Astrology Zone – Susan Miller, The Old Farmer’s Almanac, Astro & Charm

Vsaka novoletna zaobljuba se začne z velikim upanjem. Občutek novega začetka je močan. Zdi se, da bo z menjavo leta lažje spremeniti tudi sebe. Vendar pa se zelo hitro pokaže, da samo dobra volja ni dovolj. Prav zato nova novoletna zaobljuba pogosto ne zdrži niti do konca januarja.

Novoletna zaobljuba se rodi iz želje po spremembi

Novoletna zaobljuba običajno nastane ob koncu leta. Takrat razmišljamo o preteklosti, ocenjujemo svoje napake in si želimo drugačne prihodnosti. Poleg tega je december poln simbolike, kar daje občutek, da je sprememba lažja, kot je v resnici. Ko pride januar, pa se razmere hitro spremenijo. Delo se začne s polno močjo, obveznosti se kopičijo, praznični ritem izgine. Hkrati so dnevi kratki, energije pa je manj. Zato nova novoletna zaobljuba zelo hitro trči ob realnost vsakdana.

Preveč ambiciozna novoletna zaobljuba hitro postane breme

Velikokrat si ljudje zastavijo zelo splošno novoletno zaobljubo. Želijo si več gibanja, bolj zdravo prehrano ali več discipline. Čeprav so ti cilji smiselni, so pogosto premalo konkretni. Posledično jih je težko uresničevati. Ko pride do prve napake, se pojavi razočaranje. Takrat marsikdo sklepa, da je vsega konec. Namesto prilagoditve sledi opustitev cilja. Tako nova novoletna zaobljuba propade, še preden se sploh dobro razvije.

Možgani imajo raje stare navade kot nove odločitve

Vsaka novoletna zaobljuba pomeni spremembo ustaljenega ritma. Možgani pa imajo radi znano in predvidljivo. Prav zato se vsaki spremembi sprva upirajo. To še posebej velja v obdobju, ko smo utrujeni ali pod stresom. Poleg tega se ob pomanjkanju energije pogosto vračamo k starim navadam. To ni znak pomanjkanja volje. Gre za naraven odziv telesa, ki želi varčevati z energijo. Zaradi tega se nova novoletna zaobljuba pogosto umakne starim vzorcem.

Zimski čas dodatno oslabi motivacijo

Januar je hladen in temen. Manj dnevne svetlobe vpliva na razpoloženje in zbranost. Posledično se zmanjša tudi motivacija. Zato ni presenetljivo, da nova novoletna zaobljuba v tem obdobju težje zaživi. Ob tem si pogosto nalagamo previsoka pričakovanja. Od sebe zahtevamo enako učinkovitost kot spomladi ali poleti. Ker razmere niso primerljive, se hitro pojavi občutek neuspeha. Tako januar postane zahtevno okolje za spremembe.

Zakaj vztrajnost popusti že zelo zgodaj

Poleg vsega naštetega ima pomembno vlogo tudi pričakovanje hitrih rezultatov. Veliko ljudi želi spremembe videti takoj. Če se tehtnica ne premakne ali če ni očitnega napredka, se pojavi dvom. Takrat se nova novoletna zaobljuba zdi nesmiselna. Hkrati pogosto pozabimo, da so spremembe počasne. Navade se ne oblikujejo v nekaj dneh. Potrebujejo čas, ponavljanje in potrpežljivost. Prav zato se novoletna zaobljuba, ki temelji na dolgoročnem razmišljanju, lažje ohrani kot tista, ki je vezana na takojšen uspeh.

Ena napaka še ne pomeni, da je novoletna zaobljuba spodletela

Velika težava je miselnost »vse ali nič«. Če nova novoletna zaobljuba ni izpolnjena popolno, jo mnogi razglasijo za neuspešno. Vendar spremembe ne potekajo linearno. Napake so del procesa. Pomembno je predvsem nadaljevanje. Če kljub zdrsu vztrajamo, ima nova novoletna zaobljuba še vedno možnost za uspeh. Če pa obupamo, se pot konča prehitro.

Družbeni pritisk ustvari lažen občutek neuspeha

Januarja so družbena omrežja polna idealnih zgodb. Vidimo popolne rutine, redno vadbo in disciplino. Ob tem se lastna novoletna zaobljuba hitro zdi neuspešna. Vendar ta primerjava ni poštena. Večina ljudi deli le uspešne trenutke. Slabi dnevi, dvomi in utrujenost ostanejo skriti. Zato občutek, da zaostajamo, pogosto ni realen.

Morda nova novoletna zaobljuba sploh ne potrebuje januarja

Vedno več strokovnjakov poudarja, da datum ni odločilen. Pomembnejši je pristop. Nova novoletna zaobljuba, ki se začne postopno in brez pritiska, ima več možnosti za dolgoročni uspeh. Januar zato ni konec zgodbe. Je le ena od faz. Novoletna zaobljuba lahko zaživi tudi kasneje, ko so pogoji bolj ugodni in pričakovanja bolj realna. Včasih je prav potrpežljivost tista sprememba, ki jo najbolj potrebujemo.

Pripravil: L. H.
Viri: City Magazine, Evoke.ie, Pomurec.com, 107.5 Kool FM

Trma ali stiska se pri otroku na prvi pogled pogosto kažeta enako: jok, upor, kričanje ali zavračanje sodelovanja. Otrok joka, se upira, kriči ali noče sodelovati. Ključna razlika pa ni v vedenju, temveč v vzroku. Trma pomeni, da otrok zmore ravnati drugače, pa se v tistem trenutku temu upre, stiska pa pomeni, da drugače ne zmore, ker je preobremenjen. Razločevanje med njima je temelj za ustrezen odziv odraslega.

Zakaj trmo pogosto zamenjujemo s stisko?

Odrasli vedenje presojamo po zunanji sliki. Jok je jok, upor je upor. A otrokovo vedenje ni komentar na vzgojo ali značaj, temveč način komunikacije. Mlajši kot je otrok, manj ima besed in bolj govori s telesom in čustvi. Razlika se pokaže šele, ko pogledamo okoliščine: utrujenost, lakoto, preobremenjenost, spremembe v okolju. Trma se praviloma pojavi v relativno stabilnem stanju, stiska pa takrat, ko otrok izgubi notranje ravnotežje.

Kdaj gre za trmo in kdaj za stisko?

Trma je del normalnega razvoja, posebej izrazita v obdobjih oblikovanja samostojnosti. Otrok želi odločati, preizkuša meje in preverja odziv odraslih. Primer iz prakse: otrok noče pospraviti igrač, čeprav razume navodilo in ni vidno utrujen ali preobremenjen. Ob jasni, mirni meji se vedenje sčasoma umiri.

Za trmo je značilno:

• otrok ostaja v stiku z odraslim,
• preverja odzive,
• se ob doslednosti prilagodi,
• vedenje ni dolgotrajno in se ne stopnjuje.

Stiska se pojavi, ko otrok preseže svoje zmožnosti samoregulacije. Povod je lahko vsakdanji: premalo spanja, preveč dražljajev, nova situacija, čustvena negotovost. V tem stanju otrok ne zmore slediti navodilom. Razlage ne pomagajo, pritisk pa vedenje še stopnjuje. Otrok ni v uporu, temveč v preobremenjenosti.

Značilno za stisko je:

• izguba stika z odraslim,
• močne telesne reakcije,
• nezmožnost umiritve,
• ponavljanje v podobnih okoliščinah.

Trma ali stiska. Kaj se zgodi, če ju zamenjamo?

Če stisko razumemo kot kljubovanje, otroku sporočamo, da mora obvladovati nekaj, česar v tistem trenutku ne zmore. To lahko vodi v občutke nemoči, sramu ali strahu. Družinska terapevtka, predstavljena na portalu Mama.si, opozarja, da je trma pogosto zunanji izraz notranje stiske, ne zavestno izsiljevanje. Otrok najprej potrebuje pomiritev, šele nato učenje in meje.

Ne. Gre za razširjen mit brez strokovne podlage. Za manipulacijo so potrebne razvite izvršilne funkcije, ki jih majhni otroci še nimajo. Po pojasnilih portala Šola za starše otrok v stiski ne izbira vedenja, temveč reagira. Njegov živčni sistem je preobremenjen, zato je naloga odraslega, da mu pomaga ponovno vzpostaviti občutek varnosti.

Kdaj stiska preseže običajne razvojne faze?

Večina izbruhov, ki jih odrasli doživljajo kot zahtevne, sodi v normalen otrokov razvoj. Vendar obstajajo primeri, ko stiska ni več zgolj trenutna reakcija, temveč postane vztrajen vzorec. Pozorni velja biti, če otrok dalj časa kaže močan odpor do vsakdanjih dejavnosti, se pogosto umika, težko spi ali se njegove reakcije stopnjujejo brez jasnega povoda.

Strokovnjaki poudarjajo, da dodatno pozornost zahtevajo tudi nenadne spremembe vedenja, ki jih ni mogoče povezati s konkretnim dogodkom. V takih primerih otrok ne potrebuje strožjih meja, temveč več opazovanja in razumevanja. Iskanje strokovne pomoči ni znak pretirane skrbi, temveč odgovoren odziv, kadar otrokovo počutje očitno trpi.

Ali lahko odzivi odraslih nehote poglobijo stisko?

Odzivi odraslih imajo pri otrokovem čustvenem razvoju ključno vlogo. Če otrok v stiski večkrat naleti na kazen, posmehovanje ali zahtevo, naj se »pomiri«, se lahko nauči, da njegova čustva niso sprejemljiva. To ne vodi v samostojnost, temveč v dodatno zapiranje ali stopnjevanje vedenja. To ne pomeni, da bi odrasli morali opustiti meje. Pomeni pa, da je pomemben vrstni red. Najprej umirjanje in občutek varnosti, šele nato pogovor, razlaga in usmerjanje. Otrok, ki se počuti varnega, se lažje uči. Otrok, ki se počuti ogroženega, pa deluje iz preživetvenih odzivov, ne iz razumevanja.

Kako se v praksi odzvati različno?

Pri trmi:

• jasno postavimo mejo,
• ostanemo mirni in dosledni,
• ne razlagamo v afektu.

Pri stiski:

• zmanjšamo zahteve,
• zagotovimo bližino,
• počakamo, da se otrok umiri.

Razlika ni v strogosti, temveč v zaporedju.

Kaj to pomeni v slovenskem prostoru?

V slovenskih vrtcih in šolah se vse več govori o čustveni regulaciji, a praksa pogosto še vedno temelji na poslušnosti. Razumevanje razlike med trmo in stisko je zato ključno doma in v institucijah. Ko odrasli prepoznajo, kaj otrok v določenem trenutku potrebuje, se spremeni dinamika odnosa. Ne zato, ker bi popuščali, temveč ker vodijo tam, kjer otrok to zmore. Otrok, ki je slišan v stiski in voden v trmi, postopno razvije občutek varnosti in odgovornosti hkrati.

Pripravil: L. H.
Viri: Šola za starše, Mama.si, Vzgoja.si, Korak k otroku

Močna gesla so pomembna zato, ker še vedno predstavljajo prvo in pogosto edino oviro med osebnimi podatki in zlorabo. Če je geslo šibko ali ponovljeno na več mestih, lahko en sam vdor odpre dostop do večine digitalnega življenja posameznika. Zato so posledice pogosto večje, kot se zdi na prvi pogled. To ni teoretično tveganje, temveč najpogostejši vzrok za prevzeme računov. Vprašanje torej ni, ali so močna gesla potrebna, temveč kdaj njihova odsotnost povzroči škodo.

Zakaj so gesla še vedno ključni varnostni mehanizem?

Čeprav se v zadnjih letih vse pogosteje omenjajo prijave s prstnim odtisom, obrazom ali drugimi alternativami, vsakdanja raba kaže drugačno sliko. Dostop do elektronske pošte, šolskih sistemov, javnih storitev in bančnih računov še vedno praviloma zahteva vnos gesla. Rešitve, ki bi gesla v celoti nadomestile, ostajajo omejene na posamezne naprave ali okolja in za večino uporabnikov niso splošno uporabne.

Pri tem napadalci tega ne izkoriščajo s tehnično zapletenimi vdori, temveč z avtomatiziranimi poizkusi prijav. Programska orodja v kratkem času preverijo ogromno število kombinacij. Pogosto pri tem uporabljajo podatke iz preteklih uhajanj. Preprosta gesla, kratke kombinacije ali besede iz slovarja so pogosto razbite v nekaj sekundah. Še hitreje pa pride do zlorabe, ko uporabnik isto geslo uporablja na več spletnih mestih.

Pomembno je poudariti, da odgovornost za varnost ni vedno le na strani ponudnika storitve. Tudi dobro zaščiten sistem ne more preprečiti prijave z veljavnim geslom, če ga je uporabnik nehote razkril ali ponovno uporabil drugje.

Kdaj postane geslo dejanski problem?

Težava nastane v trenutku, ko pride do vdora v eno samo storitev. Podatkovni izpadi so pogosti in se jim ne morejo vedno izogniti niti veliki ponudniki z lastnimi varnostnimi ekipami. Ko so podatki enkrat razkriti, krožijo med napadalci še dolgo po samem incidentu.

V praksi napadalec preveri, ali je geslo enako tudi drugje. Ta postopek ne zahteva dodatnega napora ali znanja, temveč le časa in dostopa do seznama ukradenih podatkov. Prav zato se številni vdori ne zgodijo neposredno. Pogosto so posledica starega, že pozabljenega incidenta.

V praksi to pomeni, da lahko izguba dostopa do manj pomembnega foruma, spletne trgovine ali aplikacije vodi do prevzema elektronske pošte. Od tam naprej so ponastavitve gesel drugih storitev pogosto le še tehnična formalnost.

Kaj se zgodi, če je geslo šibko ali ponovljeno?

Na tej točki se posledice pogosto še ne pokažejo. Račun je lahko zlorabljen tiho, v ozadju – za pošiljanje lažnih sporočil, zbiranje podatkov ali postopno pridobivanje dostopa do drugih storitev. Marsikdo šele čez čas opazi nenavadne prijave, spremenjene nastavitve ali finančne sledi, ki jih ne zna pojasniti.

Ključno je razumeti, da posamezen račun redko predstavlja končni cilj. Napadalcem je pomemben kot prvi korak. Ko enkrat prestopijo ta prag, se jim pogosto odpre pot do širšega nabora osebnih in poslovnih podatkov, vključno z dokumenti, fotografijami ali internimi komunikacijami.

V primeru delovnih okolij to lahko pomeni tudi dostop do sistemov, ki presegajo enega samega uporabnika, s čimer posledice niso več zgolj osebne.

Ali drži, da so dolga gesla vedno boljša?

Deloma. Dolžina je ključni dejavnik, vendar ni edini. Geslo je bistveno varnejše, če je dolgo in hkrati nepredvidljivo. Naključne kombinacije besed ali daljše povedi brez osebne povezave z uporabnikom so v praksi odpornejše kot kratka gesla z veliko posebnimi znaki.

Pogosta napačna predstava je, da mora biti varno geslo neberljivo in težko izgovorljivo. V resnici je pomembneje, da ni logično povezano z uporabnikom in da se ne ponavlja drugje. Mit je tudi, da si je varno geslo nemogoče zapomniti. Težava ni v močnih geslih, temveč v poskusu, da bi si zapomnili preveč različnih gesel brez pomoči ali sistema.

Kako si uporabniki v praksi pomagajo?

Zato so danes najbolj razširjena in priporočena rešitev upravljalniki gesel. Ti omogočajo, da ima vsak račun svoje unikatno geslo, uporabnik pa si zapomni le eno glavno geslo. V kombinaciji z dodatnim preverjanjem prijave to bistveno zmanjša tveganje zlorab, tudi če pride do uhajanja podatkov pri posamezni storitvi.

Po podatkih SI-CERT so prav ponovljena gesla eden najpogostejših razlogov za prijavljene incidente v Sloveniji. V svojih opozorilih redno poudarjajo, da je ločevanje gesel med storitvami osnovni varnostni ukrep, ne napredna praksa.

Kakšen je lokalni kontekst v Sloveniji?

Tudi v Sloveniji uporabniki pri tem niso izjema. Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost in programi ozaveščanja redno poročajo o primerih zlorab, ki izvirajo iz preprostih napak: ista gesla, zapisana gesla ali pomanjkanje dodatnega preverjanja.

Ker se vse več javnih storitev seli na splet, postaja digitalna identiteta primerljiva z osebnim dokumentom. Njena zaščita pa je še vedno v veliki meri odvisna od enega samega gesla, ki ga ima uporabnik pod nadzorom. Razlika med varnim in tveganim ravnanjem pogosto ni v tehničnem znanju, temveč v osnovnem razumevanju posledic.

Kam to vodi?

Močna gesla niso popolna zaščita, so pa najnižji prag varnosti, pod katerim tveganje hitro naraste. Ko jih razumemo kot osnovno higieno, ne kot nadlogo, se tudi odločitev zanje zdi samoumevna. Digitalna varnost se ne začne pri napadalcih ali tehnologiji, temveč pri vsakodnevnih navadah uporabnikov.

Pripravil: L. H.
Viri: Varni na internetu, Hitrost.com, Koofr, Bplanet, SI-CERT

Nika Prevc je v Beljaku še enkrat pokazala, zakaj trenutno narekuje ritem ženskih smučarskih skokov. Mirna, zbrana in predvsem izjemno prepričljiva.

Skakalnica, kjer se počuti doma

Beljak se je v teh dneh znova izkazal kot prizorišče, kjer Nika Prevc diha s skakalnico. Po zmagi na prvi tekmi je brez zapletov dobila še kvalifikacije pred drugo preizkušnjo svetovnega pokala. Skok ni bil le dolg. Bil je čist, tehnično zrel in narejen z lahkoto, ki jo imajo le najboljši.

Če je še pred sezono kdo dvomil, je zdaj jasno. To ni niz srečnih okoliščin. Nika Prevc skače zanesljivo, brez večjih nihanj, kar jo trenutno ločuje od konkurence. Njena forma deluje stabilno, skoraj rutinsko. In prav to je tisto, kar tekmice najbolj skrbi.

Ekipa, ki ji sledi

»Še imam rezerve,« je namignila. Izjava, ki ne zveni vzvišeno, temveč premišljeno. Kot da točno ve, kaj dela in kam meri. V Beljaku niso razveseljevali le njeni skoki. Tudi druge Slovenke so pokazale borbenost in zanesljivost. V ozadju se čuti povezanost ekipe, kar je pogosto ključnega pomena prav v trenutkih, ko se od posameznice pričakuje največ. Druga tekma prinaša novo priložnost in nove odgovore. Rumena majica je na njenih ramenih, pritisk pa očitno ostaja zunaj skakalnice. Nika Prevc trenutno ne tekmuje z drugimi. Tekmuje sama s sabo in to je običajno znak največjih.

Pripravil: L. H.
Viri: RTV Slovenija, Slo 2, Facebook

Večina odraslih ve, da je spanje pogosto prekratko. Manj jasno pa je, kdaj to začne zares škoditi. Pri večini ljudi se prve posledice pojavijo že po nekaj zaporednih nočeh s premalo spanja, pogosto pod mejo sedmih ur. Sprva niso izrazite, a so vztrajne.

Zakaj imamo občutek, da z manj spanja še gre?

Ker se telo zna prilagoditi. Vsaj navidezno. Po nekaj kratkih nočeh utrujenost ni več tako izrazita, jutranje vstajanje postane rutina, dan steče po inerciji. Človek dobi občutek, da je ujel nov ritem. Toda v resnici se ne prilagodi telo, temveč zaznava. Možgani začnejo slabše opozarjati, da jim nekaj manjka. Zbranost popušča, potrpežljivost je krajša, napake se dogajajo pogosteje. Ker se to zgodi počasi, spremembe pogosto spregledamo.

Kdaj se začnejo kazati prve posledice?

Pri večini zdravih ljudi se prve spremembe pokažejo takrat, ko več dni zapored spijo manj kot šest ali sedem ur. Nič dramatičnega, a dovolj opaznega: odzivi so počasnejši, zbranost hitreje popusti, odločitve so manj premišljene. Gre za drobne spodrsljaje, ki jih sprva zlahka pripišemo stresu ali slabemu dnevu.

Odgovor na vprašanje, koliko spanja je dovolj, je pri večini odraslih precej jasen, četudi ga pogosto ignoriramo. Ko takšen tempo postane stalnica, utrujenost ni več glavni problem. V ospredje stopijo dolgoročna tveganja – za srce, presnovo in duševno ravnovesje. Svetovna zdravstvena organizacija kronično pomanjkanje spanja že uvršča med pomembne javnozdravstvene dejavnike tveganja.

Kaj če se kljub vsemu počutim v redu?

Možgani lahko za nekaj časa utišajo občutek utrujenosti. Prav zato imamo občutek, da z manj spanja še nekako gre. To pa ne pomeni, da so izgubljene ure nadomeščene. Delovanje je okrnjeno, le opozorilni signali so tišji.

V raziskavah, kjer so ljudje več dni zapored spali le pet ali šest ur, so mnogi povedali, da se počutijo povsem v redu. Ko pa so preverjali njihovo pozornost in odzivnost, so se napake začele kopičiti. Težava je v tem, da človek pogosto sploh ne opazi trenutka, ko začne delovati slabše.

Ali nekateri res potrebujejo zelo malo spanja?

Da, vendar so redki. Gre za majhen delež ljudi z genetskimi posebnostmi. Večina ljudi v to skupino ne sodi, četudi si to radi mislimo. Pogosteje gre za prilagoditev življenjskemu slogu. Spanec se skrajša, obveznosti pa ostanejo. Utrujenost se prekrije s kavo ali zagonom, ki ga prinese stres. A dolg se kljub temu kopiči.

Kako hitro se stanje izboljša, če začnemo več spati?

Pri mnogih presenetljivo hitro. Že nekaj zaporednih noči z več spanja lahko izboljša zbranost in razpoloženje. Dolgoročne težave se umirjajo počasneje, a dosleden spanec naredi razliko. Pri tem lahko pomaga tudi redna telesna dejavnost – več o tem, katera vadba za spanje ima najboljši učinek, smo že pojasnili v ločenem članku. Pomemben ni le seštevek ur, temveč tudi ritem. Neenakomerni urniki, pozno uspavanje in velike razlike med delavniki in vikendi zmanjšujejo korist, tudi če skupno število ur na videz zadostuje.

Kaj o spodnji meji spanja pravi stroka?

Strokovnjaki za spanje so si tu precej enotni: redno spanje, krajše od šestih ur na noč, pomeni povečano tveganje za zdravje. Nevroznanstvenik Matthew Walker z Univerze v Kaliforniji v Berkeleyju opozarja, da kronično pomanjkanje spanja postopoma vpliva na skoraj vse telesne sisteme, ne le na občutek utrujenosti. Tudi zdravniki v praksi opažajo podobno. Številne težave se omilijo že, ko posameznik svoj spanec podaljša za pol ure ali uro na noč.

Kako je s spanjem v Sloveniji?

Po podatkih Nacionalni inštitut za javno zdravje odrasli v Sloveniji v povprečju spimo premalo. Najbolj je to opazno med delovno aktivnimi, kjer spanec pogosto izgubi bitko z delom, zasloni in nerednim urnikom. Pomoč obstaja, a jo ljudje pogosto poiščejo pozno. V številnih primerih bi že manjše spremembe spalnih navad preprečile, da bi se težave sploh razvile.

Spanec ni razkošje. Pri večini odraslih se posledice začnejo kazati že, ko redno spijo manj kot sedem ur na noč – tudi če se zdi, da še gre. Telo pri spanju ne kriči. Opozarja tiho. In prav zato ga je tako lahko preslišati.

Pripravil: L. H.
Viri: Svetovna zdravstvena organizacija, Matthew Walker, National Sleep Foundation, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Ni zapel. Ni stal pod žarometi. Pa vendar je bil tam, močno, čisto in nepozabno. Z enim samim zapisom je Vlado Kreslin odprl zgodbo, ki je segla daleč čez glasbo.

Večer, ki je dobil nepričakovano globino

Ko je Vlado Kreslin po letošnjih koncertih v Cankarjevem domu delil kratek zapis ob posnetku svojega očeta, so se številni bralci v njem takoj prepoznali. »Moj oče letos ni nastopil na koncertih v Cankarju, je pa pozdravil publiko na velikem platnu Gallusove dvorane,« je zapisal. Preprost stavek, a poln teže, spominov in tihe hvaležnosti.

Gallusova dvorana v Cankarjevem domu je vajena velikih trenutkov. Glasbe, aplavzov, stoječih ovacij. A tisti večer se je zgodilo nekaj drugačnega. Nekaj, kar ni bilo zapisano v programu. Ko se je na velikem platnu pojavil očetov pozdrav, se je čas za hip ustavil.

Zakaj se je zgodba dotaknila tolikih

Morda zato, ker ni bila le Kreslinova. V njej so mnogi prepoznali svoje očete. Svoje mame. Svoje tihe spremljevalce, ki nikoli niso iskali pozornosti, a brez katerih ne bi bili to, kar smo. V času, ko je vse glasno, hitrejše in bolj izpostavljeno, je ta trenutek deloval kot opomin.

Pripravil: L. H.
Viri: Facebook

Suha koža pozimi je pogosta težava. Skoraj vsak jo vsaj občasno občuti. Pri nekaterih gre le za rahlo zategovanje po prhanju. Pri drugih za srbenje, luščenje ali celo razpoke. Težava se pogosto stopnjuje postopoma. Zato jo marsikdo dolgo spregleda ali jemlje kot nekaj povsem običajnega.

Zakaj se koža pozimi spremeni

Toda suha koža ni naključje. Prav tako ni vedno posledica napačne kreme. Suha koža je odziv telesa na razmere, ki jih pozimi ustvarimo sami. Ogrevana stanovanja, suh zrak, pogost stik z vodo, vroče prhe. Vse to ima svojo ceno in koža jo zelo jasno pokaže. Če razumemo, zakaj se to dogaja, postane jasno tudi, zakaj en sam izdelek pogosto ne zadostuje. In zakaj se težava leto za letom vrača.

Najprej se spremeni okolje. Ko se temperature spustijo, zrak vsebuje manj vlage. To velja zunaj, še bolj pa v zaprtih prostorih. Ogrevanje v stanovanjih zrak dodatno izsuši. V mestih, kot so Ljubljana, Maribor ali Novo mesto, lahko vlažnost v zaprtih prostorih pozimi pade zelo nizko. To za kožo ni ugodno.

Zato začne voda iz povrhnjice hitreje izhlapevati. Koža izgublja vlago, še preden jo lahko nadomesti. Posledično izgubi prožnost. Postane bolj občutljiva. In postopoma se razvije suha koža. Lekarna Ljubljana opozarja, da suh zrak poruši naravno ravnovesje kože in oslabi njeno zaščitno vlogo. Poleg zraka ima pomembno vlogo tudi vreme. Mraz in veter kožo dodatno obremenita. Na to opozarja tudi Naša lekarna. Še posebej so prizadeti deli telesa, ki so stalno izpostavljeni – roke, obraz in ustnice.

Kožna bariera – tihi varuh ravnovesja

Koža ni le površina. Njena zunanja plast deluje kot zaščitni ščit. Ta ščit je sestavljen iz vode in maščob. Skupaj zadržujeta vlago in preprečujeta izsuševanje ter vdor zunanjih dražljajev. Pozimi pa se to ravnovesje poruši. Mraz zmanjša delovanje žlez lojnic. To pomeni manj naravnih maščob na površini kože. Posledično voda hitreje izhlapeva. Tako nastane suha koža. Sprva skoraj neopazno. Nato vedno bolj izrazito.

Zato ni presenetljivo, da se težave pogosto ponavljajo iz leta v leto. Če se razmere ne spremenijo, se ne spremeni niti odziv kože. Krema lahko simptome začasno omili, ne more pa sama odpraviti vseh vplivov okolja.

Zakaj so roke skoraj vedno prve

Suha koža na rokah je ena najpogostejših zimskih težav. Razlog je preprost. Roke so ves čas v stiku z vodo, milom in razkužili. Poleg tega so pogosto izpostavljene mrazu. Vizita opozarja, da pogosto umivanje odstranjuje naravne maščobe s kože. Zaradi tega se koža hitreje izsuši. Postane hrapava. In lahko začne pokati. Težava je še izrazitejša pri ljudeh, ki si zaradi dela pogosto umivajo roke.

V hujših primerih se pojavijo boleče razpoke. Te lahko celo krvavijo. Takrat suha koža ni več le estetska težava. Postane neprijetna in moteča v vsakdanjem življenju. Preprosta opravila, kot so tipkanje, delo na prostem ali pomivanje posode, postanejo neprijetna.

Obraz pozimi potrebuje drugačen pristop

Podobno velja za obraz. Ta je izpostavljen vremenu vsak dan. Poleg mraza in vetra pa so problem tudi temperaturni preskoki. Zunaj je hladno. Znotraj pa topel, suh zrak.

Neutrogena poudarja, da takšni prehodi dodatno oslabijo kožno bariero. Zato je suha koža na obrazu pogosto bolj rdeča, zategnjena in občutljiva. Pri nekaterih se pojavijo tudi drobne luske ali občutek pekoče kože. Pogosta napaka je uporaba enake nege kot poleti. Vendar koža pozimi potrebuje več zaščite. In predvsem bolj premišljeno nego. Lažji geli in tekoče kreme, ki so poleti prijetni, pozimi pogosto niso dovolj.

Navade, ki stanje še poslabšajo

Suha koža skoraj nikoli nima enega samega vzroka. Pogosteje gre za kombinacijo dejavnikov. Med najpogostejšimi so:

• vroče in dolgotrajno prhanje,
• agresivna mila in geli,
• suh zrak v prostorih,
• prelahka ali neustrezna nega,
• pogosto umivanje rok.

Vizita posebej izpostavlja čistilna sredstva. Ta sicer učinkovito očistijo kožo. Hkrati pa odstranijo tudi zaščitni sloj. Posledice se ne pokažejo takoj. Kopičijo se. Iz dneva v dan. In nekje sredi zime postane težava očitna.

Kaj dejansko pomaga, ko je koža suha

Najprej je pomembno poenostaviti rutino. Pozimi velja pravilo: manj, a bolj premišljeno. Koža takrat ne potrebuje zapletenih postopkov, temveč zaščito in doslednost.

Prhanje naj bo krajše. Voda naj bo mlačna. Naša lekarna svetuje uporabo blagih čistil, ki kože ne razmaščujejo. Po umivanju kožo le popivnamo. Drgnjenje lahko stanje še poslabša, saj dodatno poškoduje že oslabljeno povrhnjico.

Zelo pomemben je tudi čas nanosa kreme. Lekarna Ljubljana poudarja, da je kremo najbolje nanesti takoj po umivanju, ko je koža še rahlo vlažna. Tako se vlaga zadrži v povrhnjici in učinek nege je večji.

Kako izbrati prave izdelke za suho kožo

Pozimi losjoni pogosto niso dovolj. Suha koža potrebuje bogatejše kreme ali mazila. Neutrogena izpostavlja sestavine, kot so glicerin, hialuronska kislina in lipidi. Te pomagajo obnoviti zaščitno plast kože in zmanjšujejo izgubo vode.

Pomembno je tudi, česa v izdelkih ni. Manj dišav. Manj alkohola. Več poudarka na funkciji. Koža pozimi ne potrebuje močnih vonjev ali eksotičnih dodatkov, temveč stabilnost in zaščito.

Zrak v prostoru ima večjo vlogo, kot si mislimo

Ogrevanje močno izsuši zrak. S tem pa tudi kožo. Naša lekarna opozarja, da lahko suh zrak bistveno poslabša stanje kože, zlasti pri dolgotrajnem bivanju v zaprtih prostorih. Zato pomagajo vlažilci zraka ali vsaj redno zračenje. Marsikdo opazi izboljšanje že po nekaj dneh. Manj zategovanja. Manj srbenja. Suha koža se začne umirjati, še preden se spremeni celotna rutina nege.

Prehrana kot podpora, ne rešitev

Prehrana ima podporno vlogo. Vizita navaja, da dehidracija lahko poslabša stanje suhe kože. Kljub temu pitje vode samo po sebi ne bo odpravilo težave. Pomembna je uravnotežena prehrana in dovolj tekočine. Toda brez zunanje nege to ni dovolj. Koža potrebuje pomoč od znotraj in od zunaj. Eno brez drugega običajno ne zadošča.

Kdaj poiskati strokovni nasvet

Če suha koža vztraja več tednov, razpoka ali močno srbi, je smiselno poiskati pomoč. Vizita opozarja, da je v takih primerih lahko v ozadju dermatitis ali drugo kožno stanje. Takrat je potreben posvet z zdravnikom ali dermatologom.

Zlasti pozorni je treba biti pri otrocih, starejših in ljudeh z že obstoječimi kožnimi težavami. Pri njih se lahko stanje hitreje zaplete.

Kaj nam suha koža v resnici sporoča

Suha koža pozimi ni kaprica. Je opozorilo. Pove nam, da so razmere zahtevne in da koža potrebuje več podpore. Ne agresivne. Ne pretirane. Temveč prilagojene. Ko se negi pristopi premišljeno, se stanje praviloma izboljša. Ne čez noč. A postopno in zanesljivo. In to je tudi cilj: sodelovanje s kožo, ne boj proti njej.

Pripravil: L. H.
Viri: Vizita.si, Lekarna Ljubljana, Neutrogena, Naša lekarna