Horoskop za 13. marec prinaša energijo notranjega zaznavanja. Danes ne bo odločala glasnost, temveč občutek. Nekateri odgovori pridejo brez razlage kot tiho spoznanje, da veš, kaj moraš storiti. Energija dneva podpira poslušanje sebe, previdne korake in zaupanje v tisto, kar čutiš globoko v sebi.

Oven (21. marec – 19. april)

Opis: Dan te uči, da ni vsaka reakcija potrebna.
Namig: Ustavi se in prisluhni sebi.
Finančno: Previdnost pri novih obveznostih.
Drobna zmaga: Občutek notranje jasnosti.

Bik (20. april – 20. maj)

Opis: Stabilnost danes prihaja iz občutka varnosti.
Namig: Ne odstopaj od svojih vrednot.
Finančno: Miren dan brez večjih nihanj.
Drobna zmaga: Notranja gotovost.

Dvojčka (21. maj – 20. junij)

Opis: Komunikacija zahteva več poslušanja kot govorjenja.
Namig: Ne prehitevaj zaključkov.
Finančno: Previdnost pri impulzivnih odločitvah.
Drobna zmaga: Razumevanje situacije.

Rak (21. junij – 22. julij)

Opis: Intuicija ti danes pomaga pri pomembni izbiri.
Namig: Zaupaj prvemu občutku.
Finančno: Dober dan za urejanje domačih zadev.
Drobna zmaga: Občutek varnosti.

Lev (23. julij – 22. avgust)

Opis: Samozavest danes ni glasna, a je trdna.
Namig: Ne išči potrditve zunaj sebe.
Finančno: Stabilno stanje.
Drobna zmaga: Spoštovanje brez truda.

Devica (23. avgust – 22. september)

Opis: Red v mislih prinaša bolj premišljene odločitve.
Namig: Ne analiziraj preveč – zaupaj občutku.
Finančno: Ugoden čas za načrtovanje.
Drobna zmaga: Občutek nadzora.

Tehtnica (23. september – 22. oktober)

Opis: Dan prinaša razjasnitev v odnosih.
Namig: Povej resnico mirno in jasno.
Finančno: Brez večjih sprememb.
Drobna zmaga: Olajšanje.

Škorpijon (23. oktober – 21. november)

Opis: Globlja čustva zahtevajo iskrenost.
Namig: Ne ignoriraj notranjih signalov.
Finančno: Dober čas za dolgoročne načrte.
Drobna zmaga: Jasna smer.

Strelec (22. november – 21. december)

Opis: Prizemljenost ti pomaga ohraniti fokus.
Namig: Ne preskakuj korakov.
Finančno: Zmernost prinaša stabilnost.
Drobna zmaga: Zadovoljstvo z napredkom.

Kozorog (22. december – 19. januar)

Opis: Vztrajnost danes zahteva tudi zaupanje vase.
Namig: Ne dvomi v svoje sposobnosti.
Finančno: Premišljene odločitve imajo težo.
Drobna zmaga: Občutek trdnosti.

Vodnar (20. januar – 18. februar)

Opis: Ideje dobijo bolj realno podlago.
Namig: Ne ignoriraj podrobnosti.
Finančno: Previdnost se obrestuje.
Drobna zmaga: Majhen, a pomemben premik.

Ribi (19. februar – 20. marec)

Opis: Intuicija je danes tvoj najmočnejši kompas.
Namig: Poslušaj notranji glas brez dvoma.
Finančno: Izogibaj se tveganju.
Drobna zmaga: Notranja usklajenost.

Misel dneva: Včasih največ pove tisto, kar začutiš v tišini.

Pripravil: L. H.
Viri: AstroSeek, The Mountain Astrologer, AstrologyZone (Susan Miller), AstroDataBank, CafeAstrology, Freepik

O svojih pravicah ostanete informirani tako, da ne spremljate “vsega”, ampak točno določite, kateri uradni vir velja za vaše področje, kateri roki tečejo in kdo o vaši pravici odloča. Ključ ni v tem, da berete več, ampak da berete pravo stvar ob pravem času in da pomembne stvari vedno preverite tudi pisno.

Večina ljudi svojih pravic ne izgubi zato, ker jih ne bi imeli, ampak zato, ker prepozno ugotovijo, kje jih preveriti, komu pisati in koliko časa sploh imajo. Pri pravicah skoraj nikoli ni dovolj občutek, da “to verjetno velja”. Pomembni so dokument, rok, pristojni organ in sled, da ste vprašanje ali zahtevo res podali. To je najbolj zanesljiv način, da ostanete obveščeni ne abstraktno, ampak uporabno.

Zakaj je tako lahko ostati slabo obveščen, čeprav je informacij ogromno?

Ker je informacij veliko, odgovorov pa malo. Na družbenih omrežjih, forumih in v komentarjih ljudje pogosto zamenjujejo osebno izkušnjo za pravilo. Toda pravica iz delovnega razmerja ni isto kot potrošniška pravica, dostop do javnih informacij ni isto kot spor z občino, pravice v Sloveniji pa niso vedno enake pravicam, ki jih uveljavljate čezmejno v EU. Zato pomaga preprosto pravilo: najprej ugotovite, na katero področje sploh spada vaš problem, šele nato iščite odgovor.

Kje v Sloveniji sploh začeti?

Za večino vsakdanjih vprašanj sta prvi postaji portal GOV.SI in eUprava. Tam niso le splošna pojasnila, ampak tudi konkretni postopki, obrazci, vloge in opisi storitev. Če želite preveriti, kako teče sprejemanje predpisov, je pomembna tudi eDemokracija: tam so objavljeni predlogi predpisov, javnost pa lahko odda komentarje, predloge in pripombe. To je pomembno, ker pravice niso nekaj, kar človek opazi šele, ko je spor že nastal; včasih lahko spremembe spremljate že v fazi javne razprave.

Ko želite prebrati zakon, je v Sloveniji osrednje orodje PISRS. A tu je pomemben previden korak: sistem sam izrecno navaja, da so objavljeni podatki informativnega značaja in da so pravno veljavna besedila tista, ki so objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije. To pomeni, da je PISRS odličen za orientacijo, ni pa pametno ostati samo pri enem hitro prebranem členu, če gre za resen spor, pritožbo ali rok.

Ali drži, da je dovolj, če preberete zakon?

Ne. To je eden najbolj trdovratnih mitov. Zakon pove okvir, ne pove pa vedno, kako pravica v resnici deluje v postopku. Pomembni so tudi obrazci, razlage, praksa institucij in predvsem to, ali je treba nekaj vložiti ustno ali pisno. Informacijski pooblaščenec recimo jasno pojasnjuje, da imate pri dostopu do informacij javnega značaja pravico do pritožbe le, če zahtevo vložite pisno; če jo podate le ustno, pravnega varstva v primeru zavrnitve ni. Organ mora o taki zahtevi praviloma odločiti v 20 delovnih dneh, v izjemnih okoliščinah pa lahko rok podaljša za največ 30 delovnih dni.

Prav tu je tudi dober strokovni glas. Dr. Jelena Virant Burnik, informacijska pooblaščenka, je septembra 2025 poudarila, da morajo biti državni organi in občine bolj odzivni in hitreje razkrivati informacije javnega značaja, ker šele tako lahko ljudje zaupajo njihovim odločitvam in porabi javnih sredstev. To ni le opomba za uradnike. To je koristna lekcija za vsakogar: pravico vedeti je treba uporabljati, ne le poznati.

Kdaj informacija ni več dovolj in je treba ukrepati pisno?

Takrat, ko začne teči rok. V delovnih sporih je to zelo konkretno: delavec mora delodajalca najprej pisno opozoriti na kršitev, če ta v 8 delovnih dneh nepravilnosti ne odpravi, pa ima delavec 30 dni od poteka tega roka za sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. To je šolski primer, zakaj “bom uredil pozneje” pri pravicah pogosto pomeni “prepozno sem se lotil”.

Podobno pri potrošniških pravicah ni dovolj občutek, da je bil nakup “nepošten”. Pravica postane uporabna šele, ko veste, kaj lahko zahtevate in v kakšnem roku. GOV.SI navaja, da lahko potrošnik zahteva sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe tudi, če prodajalec blaga ne popravi ali zamenja v roku, ki ni daljši od 30 dni, izjemoma podaljšanem za največ 15 dni. Če kupujete v drugi državi EU, na Norveškem ali Islandiji, potrošnikom pomaga tudi Evropski potrošniški center Slovenija.

Če pa že na začetku veste, da stroškov postopka ne boste zmogli, obstaja brezplačna pravna pomoč. eUprava pojasnjuje, da lahko upravičenci zaprosijo za celotno ali delno pokritje stroškov pravne pomoči in sodnega postopka. Tudi to je del obveščenosti o pravicah: vedeti ne le, kaj vam pripada, ampak tudi, kako boste to sploh lahko uveljavljali.

Kaj če gre za spor z državo, diskriminacijo ali pravice v EU?

Če menite, da je državni organ, občina ali nosilec javnih pooblastil v vašem primeru ravnal nepravilno ali vam kršil pravico, se lahko obrnete na Varuha človekovih pravic. Varuh na svojih straneh pojasnjuje tudi, da lahko po telefonu 080 15 30 dobite osnovne informacije o tem, kako vložiti pobudo in kakšno pomoč lahko pričakujete.

Če sumite na diskriminacijo, je pristojen Zagovornik načela enakosti. Ta na uradni strani izrecno navaja, da lahko svetuje ljudem, ki menijo, da so bili neenako obravnavani zaradi osebnih okoliščin, in da prijave ter prošnje za svetovanje sprejema po telefonu, po pošti, elektronsko in osebno.

Za čezmejne pravice v EU je koristna drugačna pot. Portal Your Europe ponuja uradne razlage za življenje, delo, študij, nakupovanje in potovanja v EU, storitev Your Europe Advice pa brezplačen, prilagojen pravni odgovor strokovnjaka, praviloma v enem tednu. Če težavo povzroča napačna uporaba prava EU s strani javnega organa v drugi državi, lahko pomaga SOLVIT, ki si prizadeva za rešitev v približno desetih tednih. Za spremljanje sprememb evropske zakonodaje pa EUR-Lex omogoča shranjevanje iskanj ter e-poštna in RSS obvestila.

Kako si postaviti sistem, ki ga boste res uporabljali?

Najboljši sistem je presenetljivo preprost. Izberite tri področja, ki vas dejansko zadevajo na primer delo, socialne pravice, potrošništvo, stanovanje, osebni podatki. Za vsako področje si zapišite en uradni vir, en pristojni organ in en način ukrepanja, če gre kaj narobe. Nato si ustvarite navado: ko dobite odločbo, pogodbo, opozorilo ali zavrnitev, istega dne preverite rok in dokument shranite. Pravice se pogosto ne lomijo na velikih načelih, ampak na malih zamudah.

Pomaga tudi še ena misel: ni vam treba znati prava na pamet. Morate pa znati ločiti med pojasnilom, nasvetom in postopkom. Pojasnilo vas usmeri. Nasvet vam pomaga razumeti položaj. Postopek pa je trenutek, ko mora biti vse zapisano, oddano in pravočasno. Ko to enkrat razumete, je vprašanje “kako ostati informiran” precej manj megleno.

Kaj si velja zapomniti?

O svojih pravicah ostanete informirani tako, da spremljate pravi vir, ne najglasnejšega. In tako, da roke, dokumente ter pisno sled vzamete resno že pri prvi nejasnosti, ne šele pri sporu. Pravice niso oddaljena pravna teorija. So zelo praktična stvar: kdo odloča, kaj morate poslati in do kdaj.

Pripravil: L. H.
Viri: Informacijski pooblaščenec RS, eUprava, GOV.SI, Your Europe

Riž je lahko puhast in rahel ali pa lepljiv in zbit – razlika je v enem samem koraku.

Riž, ki se ne sprime, ni skrivnost profesionalnih kuharjev. Najpogosteje uspe takrat, ko izbereš dolgozrnato sorto, jo po potrebi na hitro spereš, dodaš odmerjeno količino vode, potem pa med kuhanjem ne dviguješ pokrova in ne mešaš. Za večino belega dolgozrnatega riža velja približno 15 minut na rahlem ognju, nato še 5 minut počitka pod pokrovom.

Zakaj se riž sploh sprime?

Ker niso vsa zrna narejena za isti rezultat. Nekateri riži imajo več amiloze, drugi manj. Prav ta razlika v škrobu močno vpliva na teksturo. Ya-Jane Wang, profesorica kemije ogljikovih hidratov na University of Arkansas, pojasnjuje, da višja vsebnost amiloze pomeni bolj ločena, puhasta zrna, nižja pa večjo viskoznost in bolj lepljiv rezultat. Preprosto povedano: dolgozrnati basmati ali parboiled riž se bo vedel drugače kot sushi ali lepljivi riž, pa čeprav ju kuhaš v istem loncu.

Ali ga je res treba sprati?

Da, pogosto pomaga, vendar ni čarovnija. Arkansas Cooperative Extension priporoča spiranje pod hladno vodo, dokler voda ni bolj bistra, ker tako odstraniš površinski, “prašnat” škrob, ki lahko poveča občutek zlepljenosti. Podobno svetuje tudi Illinois Extension. A tu pride pomemben popravek: raziskava H. Li in sodelavcev, objavljena v reviji Food Chemistry, je pokazala, da spiranje samo po sebi ni imelo velikega vpliva na trdoto ali lepljivost kuhanega riža; več pomeni sama sorta riža. Zato je resnica nekje na sredini: spiranje je koristno pri navadnem belem rižu za prilogo, ni pa edini razlog za uspeh.

Obstaja pa še ena izjema, ki jo doma pogosto spregledamo. FDA opozarja, da ima spiranje le majhen učinek na vsebnost arzena v kuhanem rižu, hkrati pa lahko z obogatenega oziroma poliranega belega riža spere del dodanih hranil, kot so železo, folat, tiamin in niacin. Podobno opozarjajo tudi nekateri univerzitetni prehranski viri: če imaš obogaten beli riž ali izdelek, na katerem piše, da spiranje ni potrebno, je pametno slediti embalaži.

Kakšno razmerje vode in čas se v praksi najbolje obneseta?

Tu se doma največkrat zalomi. Premalo vode pomeni trdo sredico, preveč vode pa mehko, zbitost in razpadanje. Nebraska Extension navaja zelo uporabno orientacijo: za 1 skodelico dolgozrnatega riža računaj 1¾ do 2 skodelici vode in približno 15 minut kuhanja; za srednje- ali kratkozrnati riž okoli 1½ skodelice vode in podobno dolg čas; za rjavi riž pa 2 do 2½ skodelice vode ter 45 do 50 minut.

Pri jasminovem rižu Arkansas navaja, da se pogosto bolje obnese okoli 1½ skodelice vode na 1 skodelico riža, saj je sicer hitro preveč mehak. Prvo pravilo zato ni “vedno dva proti ena”, ampak: najprej poglej vrsto riža, nato lonec, nazadnje embalažo.

Kdaj je najpomembneje, da lonec pustiš pri miru?

Ko voda zavre. Utah State University opozarja na dve napaki, ki riž hitro spremenita v zbit kepast obrok: dvigovanje pokrova in mešanje po začetku vrenja. Pokrov spušča paro, mešanje pa lomi zrna in sprošča še več škroba, zato je riž bolj gumijast. Veliko bolj zanesljivo deluje preprost ritem: zavri, zmanjšaj ogenj, pokrij, počakaj do konca časa, nato lonec odstavi in riž pusti še 5 minut. Šele na koncu ga narahlo razrahljaj z vilicami. Prav ta “počitek” je korak, ki ga doma marsikdo preskoči, a pogosto naredi največjo razliko.

Kaj pa, če si v resnici želiš bolj lepljiv riž?

Potem sprijemanje ni napaka, ampak cilj. Za sushi, riževe sklede azijskega tipa ali sladke riževe jedi je bolj primeren srednje- ali kratkozrnati riž, ki naravno ostane bolj povezan. Arkansas celo izrecno svetuje: če želiš bolj lepljiv rezultat, riža ne peri. Tudi tekstura jasminovega riža je po naravi nekoliko mehkejša in bolj oprijemljiva kot pri basmatiju. Zato ni pravilo, da je vsak lepljiv riž “napačno skuhan”. Napačen je le takrat, ko si želel puhasto prilogo, dobil pa nekaj, kar spominja na rižev narastek brez jajc.

Ali drži, da spiranje rešuje tudi varnostna vprašanja?

Ne povsem. Na ravni EU je tema arzena v rižu povsem resna: EFSA riž obravnava kot enega pomembnejših prispevkov k izpostavljenosti anorganskemu arzenu, FDA pa navaja, da samo spiranje na vsebnost arzena vpliva le minimalno. Bolj učinkovito je kuhanje v večji količini vode in odlivanje presežka, vendar s tem izgubljaš tudi del hranil in spremeniš teksturo.

Tudi v Sloveniji to ni le teorija: Uprava za varno hrano je avgusta 2024 objavila umik riža arborio zaradi presežene mejne vrednosti arzena. To ne pomeni, da je z rižem kaj “narobe”, pomeni pa, da se pri njem res splača izbirati preverjene izdelke, menjavati vrste žit in ne jesti vedno istega živila na isti način.

Kaj pa ostanki jih lahko brez skrbi pogreješ?

Lahko, vendar hitro in pravilno shranjene. FoodSafety.gov opozarja na bakterijo Bacillus cereus, ki je posebej povezana z rižem in škrobnimi ostanki, kadar predolgo stojijo na sobni temperaturi. Priporočilo je jasno: če riža ne boš pojedel kmalu, ga razporedi v plitvo posodo in ga čim prej ohladi ter shrani v hladilnik, najpozneje v dveh urah. Nekateri univerzitetni prehranski viri navajajo, da je v hladilniku uporaben do štiri dni. Težava torej običajno ni pogrevanje samo, temveč počasno ohlajanje in predolgo čakanje na pultu.

Kaj torej narediš v praksi, če želiš puhast riž brez živcev?

Vzemi dolgozrnati riž. Če ni obogaten ali posebej označen kot “no-rinse”, ga na hitro speri. Odmeri pravo količino vode glede na sorto, ne “na oko”. Ko zavre, ogenj zmanjšaj, lonec pokrij in ga pusti pri miru. Ne mešaj, ne dviguj pokrova, ne dodajaj vode sredi kuhanja. Ko je čas mimo, ga pusti še pet minut, nato ga z vilicami nežno razrahljaj. To je najbolj dolgočasen nasvet in prav zato tudi najbolj zanesljiv.

Kaj si velja zapomniti?

Riž se najpogosteje ne sprime zato, ker bi bil “težaven”, ampak zato, ker mu damo napačno količino vode ali ga med kuhanjem preveč motimo. Če zadeneš sorto, razmerje in miren postopek, bo rezultat skoraj vedno rahel, ločen in predvidljiv točno tak, kot si ga želi večina domačih kuharjev.

Pripravil: L. H.
Viri: University of Nebraska–Lincoln Extension, Arkansas Cooperative Extension, FDA, FoodSafety.gov

Minimalna pokojnina je tema, ki zveni preprosto, v resnici pa skriva precej več plasti. Ni samo znesek na odločbi, ampak vprašanje dostojanstva, miru in tega, koliko varnosti človeku ostane po desetletjih dela.

Minimalna pokojnina ni ena sama številka

Minimalna pokojnina se v vsakdanjem govoru pogosto uporablja kot izraz za najnižji možni pokojninski prejemek. Toda slovenski pokojninski sistem je pri tem bolj razvejan. ZPIZ loči med starostno pokojnino, najnižjo pokojnino in zagotovljeno starostno oziroma invalidsko pokojnino, zato minimalna pokojnina v praksi ni ena sama univerzalna številka, ki bi veljala enako za vse. Že na začetku je zato treba povedati nekaj bistvenega: minimalna pokojnina ni samodejna pravica v istem znesku za vsakega upokojenca, ampak je odvisna od pogojev, ki jih posameznik izpolni.

Dve osebi lahko delata dolgo in pošteno, pa kljub temu ne končata pri istem izplačilu. Eden ima polno pokojninsko dobo, drugi drugačno zavarovalno pot. Eden doseže pogoje za višji zaščitni prag, drugi ne. Minimalna pokojnina je zato rezultat pravil, izračunov in zakonskih kategorij, ki jih večina ljudi zares spozna šele tik pred upokojitvijo.

Koliko znaša minimalna pokojnina v letu 2025

Pri teh številkah se hitro zaplete, saj se za podobnimi izrazi skrivajo precej različni zneski. ZPIZ je ob redni uskladitvi pokojnin s 1. januarjem 2025 navedel, da najnižja pokojnina znaša 352,58 evra, zagotovljena pokojnina pa 781,94 evra. To dovolj jasno pokaže, da minimalna pokojnina ni vedno ena sama številka, ampak lahko pomeni dva različna zneska z zelo različnim pomenom za življenje upokojenca.

Če nekdo sliši samo višji znesek, lahko hitro dobi vtis, da je to spodnja meja za vse. A sistem deluje drugače. Najnižja pokojnina pomeni en zaščitni prag, zagotovljena pokojnina pa drugega. Razlika med obema ni simbolična. V praksi pomeni več sto evrov mesečno, torej toliko, da lahko odloča o tem, kako težek bo konec meseca.

Kaj se spreminja v letu 2026

Leto 2026 prinaša nekoliko višje pokojnine, a slika ni tako preprosta, kot bi se morda zdelo. Zagotovljena starostna in invalidska pokojnina se bo zvišala na 785 evrov, po ocenah za približno 90.000 ljudi. Ob tem se zvišuje tudi odstotek za odmero najnižje pokojnine, zato bo ta namesto 352,58 evra znašala 365,70 evra, kar se bo poznalo pri okoli 8.000 prejemnikih. Premik navzgor torej je, toda izraz minimalna pokojnina tudi po novem ne pomeni enega samega zneska, ki bi veljal za vse enako.

Tu je dobro ostati natančen. Minimalna pokojnina lahko v vsakdanjem govoru pomeni 365,70 evra, če govorimo o najnižji pokojnini. Lahko pa pomeni 785 evrov, če govorimo o zagotovljeni starostni in invalidski pokojnini za tiste, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Obe številki sta resnični, toda nista namenjeni istim ljudem in ne izhajata iz iste pravne logike.

Pomembno je tudi, da višji zneski še ne pomenijo avtomatično tudi občutka večje varnosti. Že manjše podražitve hrane, elektrike ali komunalnih storitev lahko zelo hitro pojedo razliko, ki jo prinese uskladitev. Prav zato se pri pokojninah pogosto ne odpira le vprašanje, koliko je znesek višji, ampak koliko je ta dvig v resnici vreden v vsakdanjem življenju.

Zakaj minimalna pokojnina ni isto kot zagotovljena pokojnina

Čeprav marsikdo izraza minimalna pokojnina in zagotovljena pokojnina razume kot sopomenki, med njima ni povsem enakega pomena. ZPIZ pri starostni pokojnini določa dva osnovna pogoja: 62 let starosti in 40 let pokojninske dobe ali 67 let starosti ter najmanj 15 let zavarovalne dobe. Ob tem se bodo med letoma 2026 in 2034 nekateri pogoji postopoma prilagajali. Prav zato zagotovljena pokojnina ni splošen izraz, ampak pravica, vezana na natančno določene pogoje, medtem ko se izraz minimalna pokojnina pogosteje uporablja bolj na splošno.

Zato minimalna pokojnina ni tema, pri kateri bi bilo dovolj slišati eno številko in si oddahniti. Vedno je treba pogledati, na kateri podlagi je bila pravica priznana, koliko dobe je bilo dopolnjene in ali gre za znesek najnižje ali zagotovljene pokojnine.

Pogoji, od katerih je odvisna minimalna pokojnina

Minimalna pokojnina je močno povezana s pogoji za starostno pokojnino. ZPIZ določa dva osnovna pogoja: 62 let starosti in 40 let pokojninske dobe ali 67 let starosti ter najmanj 15 let zavarovalne dobe. Med letoma 2026 in 2034 se bodo pri nekaterih skupinah ti pogoji postopoma zaostrovali, zato datum upokojitve ni pomemben le osebno, ampak tudi z vidika pravil, ki bodo takrat veljala.

Pomembna je tudi razlika med pokojninsko dobo in pokojninsko dobo brez dokupa. ZPIZ pri znižanju starostne meje opozarja, da se v prehodnem obdobju namesto 38 let pokojninske dobe upošteva 38 let pokojninske dobe brez dokupa, pri čemer je nižja starost vezana na natančno določene meje. To ni nepomembna podrobnost, saj lahko prav ta razlika odloči, kdaj bo nekdo dejansko izpolnil pogoje za upokojitev.

Kako se pokojnina sploh izračuna

Pokojnina se ne določi kar približno, ampak se izračuna po natančno določenih pravilih. Pri tem sta ključni dve stvari: pokojninska osnova in dolžina pokojninske dobe. ZPIZ navaja, da za 15 let zavarovalne dobe odmerni odstotek znaša 29,5 odstotka, nato pa se z vsakim dodatnim letom zvišuje. Pri 40 letih pokojninske dobe znaša 63,5 odstotka. Tudi najnižji zneski zato niso postavljeni kar tako, ampak izhajajo iz načina odmere.

Pomembna je tudi pokojninska osnova. ZPIZ je za leto 2026 pojasnil, da se odstotek za odmero najnižje pokojnine zviša z 29,5 na 30 odstotkov najnižje pokojninske osnove. Ko govorimo o minimalni pokojnini, zato ne govorimo samo o starosti in letih dela, ampak tudi o tem, kako visoko je postavljen spodnji zaščitni prag sistema.

Tu se pokaže še ena pomembna razlika: dolžina delovne dobe sama po sebi ne pove vsega. Dva človeka z enakim številom let dela lahko prejmeta precej različno pokojnino, če sta imela različne plače ali manj ugodna obračunska obdobja. Sistem torej ne nagradi samo trajanja dela, ampak tudi višino osnov, od katerih so bili plačani prispevki.

Reforma ne pomeni, da so skrbi izginile

Na papirju je vsako zvišanje dobra novica. Toda minimalna pokojnina tudi po dvigu ostaja znesek, pri katerem je treba zelo paziti na vsak strošek. Računi ne poznajo pravnih razlag, lekarna pa ni nič cenejša zato, ker je bila v zakonu spremenjena formula. Minimalna pokojnina po reformi prinaša nekoliko več varnosti, ne odpravi pa življenja brez večje rezerve.

Ob tem je pomembno še nekaj: reforma ni prinesla samo višjih zaščitnih zneskov, ampak tudi spremembe širše logike sistema. Vladna objava iz novembra 2025 omenja tudi višji odstotek za odmero vdovske pokojnine ter druge spremembe, kar kaže, da ne gre za en sam popravek ene številke, ampak za širše preurejanje pokojninskih pravil.

Kaj minimalna pokojnina pomeni v resničnem življenju

Ko minimalna pokojnina ostane samo v tabeli, se zdi skoraj tehničen pojem. Ko jo postavimo v vsakdan, dobi popolnoma drugo težo. Takrat minimalna pokojnina pomeni denar za elektriko, ogrevanje, hrano, prevoz in zdravila. Dnevnik je marca 2026 objavil, da povprečna pokojnina v Sloveniji znaša okoli 917 evrov. Že ta primerjava pokaže, kako velik je razkorak med povprečjem in spodnjimi zaščitnimi pragovi.

Prav zato je minimalna pokojnina tudi socialno ogledalo države. V teoriji je zaščita. V praksi je pogosto meja med skromnim dostojanstvom in stalnim preračunavanjem. Nekaj evrov pri takem proračunu ni malenkost. Je razlika med tem, ali je konec meseca še dovolj za osnovne stvari ali pa se začne tisto znano rezanje stroškov, ki ga skoraj vsak starejši človek predobro pozna.

Najpogostejša vprašanja

Prvo vprašanje je skoraj vedno isto: ali je 785 evrov danes najnižji znesek za vse upokojence. Ne. Ta znesek se nanaša na zagotovljeno starostno in invalidsko pokojnino za tiste, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Minimalna pokojnina v širšem pomenu pa vključuje tudi najnižjo pokojnino, ki je nižja.

Drugo vprašanje je, ali 365,70 evra pomeni novo enotno dno sistema. Tudi to ne drži povsem. Gre za znesek, ki izhaja iz dviga odstotka za odmero najnižje pokojnine na 30 odstotkov najnižje pokojninske osnove. To je nižji zaščitni prag, ne pa univerzalna spodnja meja, ki bi vsem zagotavljala enak raven varnosti.

Tretje vprašanje je, ali se predčasna upokojitev oziroma nekoliko poznejši odhod iz službe res finančno izplača. ZPIZ je pojasnil, da je lahko za nekoga, ki po izpolnitvi pogojev ostane v zavarovanju še štiri mesece ali več, finančno ugodnejša kasnejša upokojitev, saj lahko prejema 40 odstotkov pokojnine in doseže ugodnejše vrednotenje dodatne dobe. To pomeni, da pri nekaterih primerih tudi čas odhoda pomembno vpliva na končni znesek.

Kaj je pametno preveriti pred upokojitvijo

Pri temi minimalna pokojnina ni dobro ugibati. Smiselno je preveriti, koliko pokojninske dobe je evidentirane, ali gre za dobo brez dokupa, kakšna je predvidena pokojninska osnova in ali obstajajo pogoji za znižanje starostne meje. Ena manjkajoča doba ali neurejen podatek v evidenci lahko vpliva na datum upokojitve, odmero in končni znesek.

Zato je koristno, da človek teh stvari ne preverja šele tik pred odhodom iz službe. Miren pregled nekaj mesecev prej lahko pomeni manj zapletov, manj popravljanja dokumentacije in bolj realno sliko o tem, kaj ga čaka. Pri pokojnini je natančnost pomembna, ker lahko že majhna razlika v podatkih na dolgi rok pomeni veliko razliko v prejemku.

Pametno je tudi pravočasno preveriti, ali je odločitev za takojšnjo upokojitev res najbolj ugodna. V nekaterih primerih lahko nekaj dodatnih mesecev dela pomeni višji mesečni znesek pozneje. Pri nizkih pokojninah pa je vsak trajen dvig pomemben, ker se razlika ne pokaže samo enkrat, ampak iz meseca v mesec.

Na koncu ne gre samo za številko

Minimalna pokojnina v Sloveniji danes pomeni spodnjo mejo varnosti, vendar ne pomeni istega izida za vse. Lahko pomeni 365,70 evra, lahko 785 evrov, v vsakem primeru pa pomeni nekaj zelo konkretnega: koliko varnosti ostane človeku po koncu delovne poti. Zato je prav, da se o temi govori jasno, brez mešanja pojmov in brez praznih tolažb. Sistem ima svoja pravila, življenje pa svoje stroške.

Minimalna pokojnina ni samo podatek v zakonu. Je tudi vprašanje, koliko dostojanstva družba prizna ljudem po desetletjih dela. Prav zato je minimalna pokojnina vedno tudi čustvena tema. Pomembno je razumeti ne samo, koliko znaša, ampak kaj ta znesek v Sloveniji leta 2026 v resnici omogoča.

Pripravil: L. H.
Viri: ZPIZ, Vlada RS, GOV.si, Uporabna stran

Disciplina v športu vpliva na rezultate predvsem zato, ker spremeni občasni trud v ponovljiv proces. Ne prinese napredka sama po sebi, ampak omogoči dovolj kakovostnih treningov, boljšo pripravo, manj improvizacije in bolj pametno okrevanje. Ko motivacija niha, disciplina drži ritem. In prav ta ritem je pogosto razlika med željo po napredku in dejanskim napredkom.

Zakaj disciplina pogosto odloča bolj kot trenutni zagon?

V športu je motivacija dragocena, a nezanesljiva. En dan te ponese, drug dan te ni nikjer. Disciplina je bolj dolgočasna, a tudi bolj uporabna: pomeni, da prideš na trening tudi takrat, ko nisi posebno navdihnjen, da ponoviš osnovo, ko bi raje preskočil detajl, in da ne menjaš načrta vsak tretji dan. Prav zato je tako pomembna za rezultat. Napredek v športu namreč redko nastane iz enega velikega napora; veliko pogosteje nastane iz stotih dovolj dobrih ponovitev.

To dobro povzame tudi športnopsihološka literatura. Marc Lochbaum, profesor kineziologije na Texas Tech University, je s sodelavci v sistematičnem pregledu 30 meta-analiz ugotovil, da imajo psihološki dejavniki in intervencije, ki krepijo izvedbo, na športni nastop zmeren pozitiven učinek. To ne pomeni, da je “glava” pomembnejša od treninga, pomeni pa, da rezultata ni brez psihološke stabilnosti, rutine in sposobnosti, da športnik svoj proces izpelje tudi pod pritiskom.

Kdaj se vpliv discipline na rezultate pokaže najbolj jasno?

Najbolj se pokaže v obdobjih, ko ni hitre nagrade. Ko se čas na teku ne izboljša vsak teden. Ko se uteži ustavijo. Ko sezona še ni blizu in trening ni glamurozen. Ravno tam disciplina pokaže svojo pravo vrednost, ker športnika drži v procesu dovolj dolgo, da se učinek sploh lahko nabere.

Bradley W. Young z University of Ottawa, ki raziskuje samoregulacijo športne vadbe, opozarja prav na to: kakovost prakse in način, kako športnik usmerja svoje misli, motivacijo in občutke med vadbo, sta podcenjen del športne uspešnosti. Njegova skupina piše, da je psihologija treninga pogosto v senci psihologije tekme, čeprav se prav v treningu gradi večina tega, kar se potem pokaže na tekmovanju. Povedano preprosto: disciplina ni le to, da treniraš veliko, ampak da znaš trenirati smiselno.

To v praksi pomeni zelo konkretne stvari. Tekač, ki štiri mesece mirno oddela načrt s štirimi treningi na teden, bo pogosto napredoval bolj kot nekdo, ki en teden pretirava, naslednja dva pa izpusti. Enako velja v fitnesu: športnik, ki beleži obremenitve, spoštuje tehniko in v načrt vključi lažji teden, običajno gradi več kot tisti, ki vsak trening spremeni v dokazovanje. Disciplina torej ni junaštvo. Je sposobnost, da delaš pravo stvar dovolj dolgo.

Ali drži, da več discipline vedno pomeni tudi boljši rezultat?

Ne. To je eden najtrših mitov v športu. Preveč toga disciplina se lahko hitro spremeni v kaznovanje samega sebe. Športnik začne enačiti vrednost z utrujenostjo: če ni izčrpan, ima občutek, da ni naredil dovolj. Toda telo ne napreduje med nenehnim pritiskanjem, ampak med razmerjem med obremenitvijo in okrevanjem.

Lawrence E. Armstrong iz Human Performance Laboratory na University of Connecticut s sodelavci opozarja, da se sindrom pretreniranosti razvije prav tedaj, ko nastane kronično neravnovesje med prevelikim treningom ter premalo počitka in regeneracije. Tudi raziskava o spalnih in regeneracijskih navadah športnikov poudarja, da je treba ravnotežje med stresom in okrevanjem upravljati zavestno; odraslim se praviloma priporoča 7 do 9 ur spanja, vrhunski športniki pa lahko potrebujejo še več kakovostnega spanca. V tem smislu je discipliniran tudi počitek.

Zato velja pomemben popravek: dobra disciplina ne pomeni “nikoli ne izpusti”, ampak “zna razlikovati med lenobo in opozorilom telesa”. Če si bolan, če imaš vročino ali se počutiš slabo, NIJZ izrecno opozarja, da vadba ni priporočljiva. Včasih je najbolj disciplinirana odločitev prav ta, da trening prilagodiš ali preskočiš.

Kaj nam pri tem pove Slovenija in Evropa?

Ta tema ni abstraktna. Tudi v širšem zdravstvenem in športnem okviru je jasno, da rezultatov ni brez rednosti. Svetovna zdravstvena organizacija za odrasle priporoča vsaj 150 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na teden ali 75 minut intenzivne, za dodatne koristi pa do 300 minut, ob tem še vadbo za moč vsaj dvakrat tedensko. To ni program za vrhunske športnike, ampak osnovni dokaz, da telo na napor odgovarja predvsem skozi rednost, ne skozi občasne ekstreme. To potrjujejo tudi smernice NIJZ, ki poudarjajo, da napredek in zdravje temeljita na rednem gibanju, ne na občasnih ekstremih.

Slovenija je v evropskem prostoru pri gibanju razmeroma dobro postavljena, vendar to ne pomeni, da je problem rešen. Po zdravstvenem profilu Evropske komisije za Slovenijo je leta 2025 nizko telesno dejavnost poročalo 44 odstotkov odraslih v Sloveniji, kar je bilo precej pod povprečjem EU, ki je znašalo 69 odstotkov. To pove dvoje: prvič, da kultura gibanja pri nas obstaja; in drugič, da je razlika med bolj aktivnimi in manj aktivnimi še vedno velika. Prav v tej razliki se skriva disciplina kot vsakdanja navada, ne kot športna parola.

Kaj če športnik ni posebej “discipliniran” po značaju?

To je pravzaprav dobra novica: disciplina ni samo osebnostna lastnost, ampak veščina. Gradi se z okoljem, urnikom, trenerjem, navadami in majhnimi dogovori s samim seboj. Športnik, ki si pripravi opremo večer prej, ima stalen termin vadbe, vodi dnevnik treninga in po vsakem nastopu zapiše dve konkretni stvari za popravek, ne deluje nujno bolj motivirano. Deluje pa bolj urejeno. In ta urejenost se čez tedne prevede v rezultat. Ko se enkrat vzpostavi rutina je športnik manj odvisen od trenutne volje in lažje vztraja tudi v manj idealnih dneh.

V športu zato pogosto ne zmagajo tisti, ki so vsak dan najbolj “nabrušeni”, ampak tisti, ki imajo najmanj praznih tednov. Disciplina zmanjšuje število prekinitev, zadržuje kakovost v rutini in preprečuje, da bi razpoloženje vsak teden pisalo nov plan. Ko je dobro postavljena, ne duši športnika, ampak ga razbremeni, ker mu ni treba vsakič znova odločati, ali bo nekaj naredil. Odločitev je že sprejeta.

Kaj ostane, ko motivacija pade?

Disciplina vpliva na rezultate zato, ker športniku omogoči kontinuiteto, boljšo kakovost treninga in bolj modro ravnanje z energijo. Ni čarobna lastnost in ni sinonim za trpljenje. Je predvsem zanesljiv način, da se napredek sploh dobi priložnost pokazati.

Pripravil: L. H.
Viri: Marc Lochbaum, Bradley W. Young, WHO, NIJZ

Horoskop za 12. marec prinaša energijo umirjanja. Po nekaj dneh odločnosti in notranjih premikov danes začutiš potrebo po ravnovesju. Ni treba dokazovati, ni treba hiteti. Dan spodbuja zmernost, iskrene pogovore in premišljene odločitve, ki temeljijo na občutku notranje stabilnosti.

Oven (21. marec – 19. april)

Opis: Danes ti koristi počasnejši tempo.
Namig: Ne reagiraj prehitro.
Finančno: Stabilno stanje brez večjih sprememb.
Drobna zmaga: Občutek miru.

Bik (20. april – 20. maj)

Opis: Stabilnost se danes krepi skozi rutino.
Namig: Ostani pri preverjenih odločitvah.
Finančno: Ugoden dan za dolgoročne premisleke.
Drobna zmaga: Notranja gotovost.

Dvojčka (21. maj – 20. junij)

Opis: Komunikacija zahteva več poslušanja.
Namig: Pusti drugim, da povedo svoje.
Finančno: Previdnost pri manjših izdatkih.
Drobna zmaga: Razumevanje brez konflikta.

Rak (21. junij – 22. julij)

Opis: Čustva so danes bolj uravnotežena.
Namig: Ne vračaj se k starim zgodbam.
Finančno: Dober dan za urejanje domačih zadev.
Drobna zmaga: Občutek varnosti.

Lev (23. julij – 22. avgust)

Opis: Samozavest se danes kaže tiho.
Namig: Ne išči potrditve zunaj sebe.
Finančno: Stabilno in zanesljivo.
Drobna zmaga: Spoštovanje okolice.

Devica (23. avgust – 22. september)

Opis: Red in disciplina prinašata notranji mir.
Namig: Nadaljuj sistematično.
Finančno: Ugoden čas za organizacijo obveznosti.
Drobna zmaga: Občutek nadzora.

Tehtnica (23. september – 22. oktober)

Opis: Ravnovesje danes pomeni iskrenost do sebe.
Namig: Ne sklepaj kompromisov na račun svojih vrednot.
Finančno: Brez večjih sprememb.
Drobna zmaga: Jasna izbira.

Škorpijon (23. oktober – 21. november)

Opis: Intenzivnost se danes umiri.
Namig: Dovoli si sprostitev.
Finančno: Dober čas za dolgoročne načrte.
Drobna zmaga: Občutek notranje moči.

Strelec (22. november – 21. december)

Opis: Prizemljenost ti pomaga ostati zbran.
Namig: Ne pretiravaj z obljubami.
Finančno: Zmernost je prava izbira.
Drobna zmaga: Stabilen napredek.

Kozorog (22. december – 19. januar)

Opis: Vztrajnost danes zahteva tudi počitek.
Namig: Ne pozabi nase.
Finančno: Premišljene odločitve imajo težo.
Drobna zmaga: Občutek trdnosti.

Vodnar (20. januar – 18. februar)

Opis: Ideje dobijo bolj realistično podobo.
Namig: Ne preskakuj korakov.
Finančno: Previden pristop se obrestuje.
Drobna zmaga: Majhen napredek.

Ribi (19. februar – 20. marec)

Opis: Intuicija te vodi k mirnejšim odločitvam.
Namig: Zaupaj občutku.
Finančno: Izogibaj se tveganju.
Drobna zmaga: Notranja usklajenost.

Misel dneva: Ravnovesje ni popolnost – je zavedanje.

Pripravil: L. H.
Viri: AstroSeek, The Mountain Astrologer, AstrologyZone (Susan Miller), AstroDataBank, CafeAstrology, Freepik

Zaupanje v zdravstveni sistem ni mehka, obrobna tema. Je razlog, da človek sploh stopi v ambulanto, da pride na pregled pravočasno, da vzame terapijo resno in da verjame, da ga sistem ne bo pustil samega. Ko se to zaupanje omaje, se posledice ne pokažejo le v anketah, ampak v odloženih pregledih, več strahu in slabših izidih zdravljenja.

Zaupanje v zdravstveni sistem je pomembno zato, ker brez njega tudi dober sistem na papirju deluje slabše v resničnem življenju. Ljudje pomoč poiščejo pozneje, teže sledijo navodilom, hitreje verjamejo dvomljivim razlagam in se težje odločajo za preventivo. OECD je letos zelo jasno povzel: višje zaupanje je povezano z boljšim telesnim in duševnim zdravjem, boljšimi izkušnjami oskrbe, boljšo koordinacijo zdravljenja in večjo sposobnostjo, da človek sam obvladuje svojo bolezen.

Zakaj zaupanje vpliva na zdravje bolj, kot se zdi?

Večina pacientov kakovosti zdravljenja ne more presojati tako, kot bi presojala nakup telefona ali avtomobila. Ko človek zboli, je ranljiv, pogosto prestrašen in odvisen od razlage strokovnjaka. Prav zato OECD poudarja, da je zaupanje bistven del odnosa med pacientom in sistemom, posebej pri ljudeh s kroničnimi boleznimi, ki so od zdravstva odvisni dolga leta. Dobra izkušnja v primarnem zdravstvu pri tem ni malenkost: gre z roko v roki z višjim zaupanjem v sistem, daljši odnos z izbranim zdravnikom pa to zaupanje še krepi.

To se v praksi vidi zelo preprosto. Če ima pacient občutek, da ga zdravnik posluša, da si zanj vzame čas in da se informacije med izvajalci ne izgubljajo, bo prej sledil zdravljenju. Če pa mora vsakemu znova razlagati isto zgodbo, če do termina težko pride ali če dobi nasprotujoča si pojasnila, začne zaupanje razpadati. In ko razpade, razpade še nekaj drugega: občutek varnosti.

Kdaj zaupanje odloča tudi pri ljudeh, ki niso bolni?

Najbolj očitno pri preventivi. Cepljenje, presejalni programi, zgodnje odkrivanje raka, duševnozdravstveni programi in zdravstvena pismenost delujejo samo, če ljudje verjamejo, da jim sistem svetuje v njihovem interesu. NIJZ v najnovejšem poročilu o neenakostih v zdravju poudarja prav pomen zdravstvene pismenosti, presejalnih programov SVIT, ZORA in DORA ter programa MIRA, obenem pa tudi krepitev primarnega zdravstva do leta 2031. To ni birokratski seznam. To je zemljevid zaupanja: prej ko ljudje verjamejo informacijam, prej pridejo do pomoči.

To je dobro ubesedila izr. prof. dr. Tanja Kamin, raziskovalka s Fakultete za družbene vede, ki je zapisala: »Ena od ključnih predpostavk za dobro delovanje zdravstvenega sistema … je ta, da mu ljudje zaupajo.« V isti recenziji opozori, da upad zaupanja ni le komunikacijski problem, ampak problem, ki lahko pri preventivi odpira prostor mitom, strahu in ravnanjem, škodljivim za skupnost. V Sloveniji je to posebej vidno pri cepljenju, kjer raziskava NIJZ in FDV pokaže, da ljudje najbolj zaupajo prav zdravstvenim delavcem, ne pa forumom in družbenim omrežjem.

Kaj se zgodi, ko zaupanje poči?

Takrat težava ni več samo osebna, ampak sistemska. OECD ugotavlja, da ljudje, ki so v zdravstvu doživeli dogodek, ki bi jim lahko škodil denimo težaven dostop do termina, napačno diagnozo ali slabo komunikacijo med strokovnjaki sistemu zaupajo precej manj kot tisti brez takšne izkušnje: 45 odstotkov proti 70 odstotkom. To je ogromna razlika. Pove, da zaupanje ne pade zaradi ene naslovnice ali ene objave na spletu, ampak pogosto zaradi konkretne izkušnje.

Slovenija tu ni izjema. Po zdravstvenem profilu Evropske komisije je bilo leta 2024 v Sloveniji 4,6 odstotka ljudi z izraženo zdravstveno potrebo takih, ki do potrebne obravnave niso prišli, medtem ko je bilo povprečje EU 3,6 odstotka. Glavni razlog so bile dolge čakalne dobe. Poročilo gre še dlje: leta 2024 je več kot tri mesece na operacijo sive mrene čakalo 90,6 odstotka pacientov, pri operacijah kolka in kolena pa skoraj vsi. Te številke niso samo organizacijski podatek. So tudi udarec zaupanju.

Ali drži, da je zaupanje le stvar prijaznosti?

Ne. Prijazen odnos pomaga, vendar sam ne zadošča. Zaupanje nastaja tam, kjer so oskrba, varnost, pravočasnost in pojasnila skladni med seboj. Slovenska stran vlade o kakovosti v zdravstvu izrecno navaja, da bosta boljša kakovost oskrbe in večja varnost prispevali k večjemu zadovoljstvu pacientov, to pa bo izboljšalo splošno zaupanje v zdravstveni sistem. Tudi nacionalna strategija kakovosti in varnosti poudarja, da je zaupanje pacientov odvisno od številnih dejavnikov, predvsem od tega, kako sistem preprečuje napake, se nanje odziva in kako pregledno deluje.

Zato drži nekaj pomembnega: zaupanje da, slepa vera ne. Dober zdravstveni sistem ne zahteva, da človek molče verjame, ampak da lahko vpraša, dobi razumljiv odgovor in vidi, da se napake ne skrivajo pod preprogo. Prav zato WHO za evropske zdravstvene sisteme danes govori o cilju, da ima vsak človek dostop do prave oskrbe, ob pravem času, na pravem mestu, pri pravem strokovnjaku in brez finančne stiske. To je pravzaprav zelo natančna definicija zaupanja.

Zakaj je slovenski in evropski okvir pri tem tako pomemben?

Ker zaupanje ne raste v praznem prostoru. Slovenija ima po oceni Evropskega observatorija skoraj univerzalno dostopen sistem, ki je pretežno javno organiziran, stroški iz žepa pa so pri nas še vedno nekoliko nižji od povprečja EU. To je pomembna osnova. Hkrati pa isti evropski viri opozarjajo, da ravno dostopnost, kadrovske vrzeli in dolge čakalne dobe najbolj načnejo občutek, da sistem deluje pravično in pravočasno.

Evropa je po pandemiji to lekcijo očitno vzela resno. WHO opozarja na »rastoči primanjkljaj zaupanja«, kadar primarno zdravstvo ostaja preobremenjeno, zaposleni izgorevajo, ljudje pa težko pridejo do prvega stika s sistemom. Zato razprava o zaupanju ni sentimentalna. Je razprava o tem, ali bo človek v trenutku stiske verjel, da mu bo sistem res stal ob strani.

Kaj nam to pove za naprej?

Zdravstveni sistem brez zaupanja še vedno obstaja, vendar deluje slabše, dražje in bolj boleče. Ko ljudje verjamejo, da bodo dobili jasno, varno in pravočasno pomoč, je zdravljenje lažje, preventiva močnejša, javno zdravje pa stabilnejše. V tem smislu zaupanje ni dodatek k zdravstvu. Je eden njegovih temeljev.

Pripravil: L. H.
Viri: OECD, Evropska komisija, NIJZ, WHO Europe, GOV.SI

Da, do določene mere je to normalno. V dolgem odnosu bližina ne teče ves čas enako: pridejo obdobja večje povezanosti in obdobja, ko imata občutek, da sta bolj sostanovalca kot partnerja. Ključno vprašanje zato ni, ali se kdaj oddaljita, ampak ali se znata spet najti.

Ne, vsaka oddaljitev ni znak, da je z odnosom nekaj usodno narobe. Raziskave kažejo, da se zadovoljstvo v odnosu pri mnogih parih skozi čas nekoliko zniža, posebej v prvih letih in ob večjih življenjskih prehodih. Hkrati pa novejši pregledi opozarjajo, da povprečje lahko vara: velik del parov ne doživi dramatičnega padca, ampak razmeroma stabilen odnos z občasnimi nihanji.

Zakaj se v dolgotrajnem odnosu sploh oddaljiva?

Zelo pogosto ne zaradi pomanjkanja ljubezni, ampak zaradi pritiska življenja. Delo, otroci, neprespanost, skrb za starše, finance, zdravje, preobremenjen urnik. Vse to požira pozornost. Par se ne razide v enem velikem prizoru, ampak v stotih majhnih trenutkih, ko zmanjka energije za poslušanje, nežnost, radovednost in miren pogovor.

Prav to potrjuje tudi raziskava Hannah C. Williamson, Benjamina R. Karneyja in Thomasa N. Bradburyja: finančni pritisk in stresni dogodki so bili najmočnejši napovedniki bolj negativne komunikacije med partnerjema. Thomas Bradbury, klinični psiholog z UCLA, opozarja, da je prav pod stresom najtežje narediti tisto, kar je za odnos najbolj pomembno: komunicirati dobro takrat, ko nisi v najboljši formi.

V praksi to pomeni nekaj zelo preprostega. Ona pride domov iz službe izčrpana. On je že ves večer reševal logistiko z otroki. Nihče nima namena prizadeti drugega, a oba govorita iz izčrpanosti. Takrat se ne izgubi nujno ljubezen. Izgubi se prostor zanjo.

Kdaj je to še normalen del dolge zveze?

Normalno je, da se oddaljenost pojavi v valovih. Posebej ob selitvi, rojstvu otroka, menjavi službe, bolezni, izgorelosti ali dolgotrajnem stresu. Meta-analize o prehodu v starševstvo kažejo, da se zadovoljstvo v odnosu pri številnih parih po rojstvu prvega otroka res zmanjša, in to ne le v prvih mesecih, ampak lahko tudi v drugem letu. To še ne pomeni, da je odnos slab; pomeni, da je obremenjen.

Normalno je tudi, da se spremeni oblika bližine. Na začetku je odnos pogosto bolj intenziven, spontan, telesen. Čez leta pa bližina pogosto postane tišja: več zaupanja, manj idealizacije; več vsakdanjosti, manj drame. To ni nujno izguba. Včasih je to zrelost. Dober znak je, da med vama kljub oddaljenosti ostane osnovna nit: spoštovanje, občutek varnosti, interes za drugega in pripravljenost, da se ustavita ter popravita smer. Če se po težkem obdobju še vedno znata srečati v istem jeziku, odnos verjetno ni prazen, ampak utrujen.

Kdaj to ni več samo faza?

Težava ni že v tem, da je manj iskre. Težava je, ko oddaljenost postane trajno stanje. Ko pogovori služijo le še organizaciji. Ko se nežnost zdi odveč. Ko eden od vaju že dolgo ne pove, kaj zares čuti, ker pričakuje nerazumevanje ali hladen odziv. Posebej zaskrbljujoči znaki so prezir, posmeh, kronično izogibanje, čustvena nedostopnost, občutek hoje po prstih, strah pred partnerjevo reakcijo ali popolna ravnodušnost. Ravnodušnost je pogosto hujši signal kot prepir. Prepir namreč pomeni, da je nekaj še pomembno. Ravnodušnost včasih pomeni, da se je notranji umik že zgodil.

Tu velja razločevati med mitom in dejstvom. Mit je, da “pravi par” nikoli ne občuti distance. Dejstvo je ravno obratno: tudi dober odnos pozna sušna obdobja. Drugi mit pa je, da bo čas vse uredil sam. Pogosto ne bo. Kar se ne naslovi, se navadno ne zaceli samo, ampak se usede v navado.

Ali drži, da je dovolj, če se samo več pogovarjava?

Ne povsem. Pogovor je nujen, a ni vsak pogovor koristen. Stroka že dolgo opozarja, da ni odločilno le to, koliko par govori, ampak kdaj in kako govori. Karney in Bradbury v svojih pregledih poudarjata, da odnosa ne oblikujejo le veščine znotraj para, ampak tudi okoliščine zunaj njega: denar, stres, socialna opora, življenjske obremenitve. Zato včasih težava ni v tem, da se “ne znata pogovarjati”, ampak da sta oba že predolgo preobremenjena, da bi bila drug drugemu dostopna.

Koristen pogovor zato ni zasliševanje z vprašanjem “Kaj je narobe s tabo?”, ampak počasnejši pristop: “Zdi se mi, da sva se izgubila. Tudi jaz prispevam k temu. Kaj se dogaja s tabo zadnje mesece?” To je drugačen ton. Manj obtožbe, več radovednosti.

Pomaga tudi, da par ne rešuje vsega v vrhuncu konflikta. Včasih je bolj smiselno najprej zmanjšati pritisk: več spanja, manj logistike na enem človeku, jasnejša delitev bremen, manj telefona med večerjo, več kratkih stikov čez dan. Bližina se ne vrača vedno z velikimi izjavami. Pogosto se vrača z majhnimi ponovitvami.

Kaj pa pravijo stroka, Slovenija in Evropa?

Svetovna zdravstvena organizacija danes socialno povezanost obravnava kot pomemben dejavnik duševnega in telesnega zdravja. Ne poudarja le števila odnosov, ampak tudi njihovo kakovost: ali so odnosi ljubeči in podpirajoči ali pa napeti, konfliktni in izčrpavajoči. Tudi zdravstvene raziskave kažejo, da odnos ni le “zasebna stvar”, ampak lahko vpliva na stres, depresivnost in celo telesno zdravje.

Evropska komisija je leta 2023 sprejela celostnejši pristop k duševnemu zdravju, pri čemer osamljenost in socialna povezanost nista več obrobni temi. To je pomembno tudi za partnerstva: občutek bližine doma ni luksuz, ampak del širše slike duševnega blagostanja.

V Sloveniji pa ta tema ni abstraktna. Statistični urad Republike Slovenije je objavil, da se je leta 2024 razvezalo 2.064 parov, zakonske zveze teh oseb pa so se v povprečju končale po 14 letih. Ta podatek ne dokazuje, da vsaka oddaljitev vodi v razhod. Pove pa nekaj drugega: dolgotrajen odnos ni nekaj, kar “teče samo od sebe”. Dolga zveza potrebuje vzdrževanje, ne zato, ker je slaba, ampak zato, ker je živa.

Kaj torej pomeni, če se vama to dogaja?

Pomeni predvsem to, da nista nujno pokvarila odnosa. Morda sta samo prišla v del zveze, kjer spontana bližina ni več samoumevna in jo je treba znova ustvariti. To je manj romantično, a pogosto bolj resnično. Če med vama še obstajajo spoštovanje, varnost in pripravljenost za stik, oddaljenost ni nujno konec. Je lahko opozorilo. Tih, koristen signal, da odnos ne potrebuje panike, ampak pozornost.

Pripravil: L. H.
Viri: WHO, SURS, Williamson, H. C., Karney, B. R., Bradbury, T. N.

Da, otroci potrebujejo omejitve pri tehnologiji. Ne zato, ker bi bila tehnologija sama po sebi nevarna, ampak zato, ker otrok brez meja težko loči med koristno uporabo, navado in preobremenitvijo. Dobra omejitev ni slepa prepoved, temveč jasen okvir: kdaj, koliko, zakaj in pod kakšnimi pogoji je naprava sploh smiselna.

Zakaj popolna svoboda pri zaslonih ni dobra ideja?

Otroški razvoj ne poteka na zaslonu, ampak v odnosu, gibanju, igri, dolgočasju, pogovoru in opazovanju sveta. Prav zato slovenske nacionalne smernice opozarjajo, da je v zgodnjem obdobju uporaba zaslonov posebej občutljivo vprašanje. Ob predstavitvi slovenskih smernic je pediatrinja dr. Mateja Vintar Spreitzer poudarila, da uporabo zaslonov do drugega leta starosti odsvetujejo. Razlog je preprost: otrok v neposrednem stiku z odraslim razvija več kot ob ekranu. Njena misel je zelo neposredna: pozornost, ki jo odrasli namenimo telefonu namesto otroku, je izgubljena priložnost za stik.

To ni pretiravanje. Svetovna zdravstvena organizacija pri otrocih do petega leta ne govori le o zaslonih, ampak o celotnem dnevu: o gibanju, spanju in sedenju. Pri najmlajših je ključno, da zaslon ne izrine igre, spanja in stika z odraslim. WHO pri enoletnikih zaslone odsvetuje, pri dvo- do štiriletnikih pa priporoča največ eno uro sedeče uporabe zaslonov na dan, pri čemer velja: manj je bolje.

Kdaj so omejitve nujne in kdaj niso glavni problem?

Najbolj nujne so takrat, ko tehnologija začne jemati prostor stvarem, ki jih otrok razvojno potrebuje. Ko zaslon začne rušiti spanec, to ni več nepomembna podrobnost. Enako velja, če otrok zaradi njega manj bere, se manj giblje, težje prenaša dolgčas ali postane hitro razdražljiv ob vsaki prekinitvi. Takrat meja ni več stvar vzgojnega sloga, ampak del zdravega vsakdana. Ameriška pediatrična akademija ob tem opozarja, da ni ene same čarobne številke ur, ki bi veljala za vse. Pomembneje je, kaj otrok na zaslonu počne in kaj zaradi tega izgine iz njegovega dneva.

Glavni problem pa niso nujno zasloni sami, kadar otrok napravo uporablja za šolo, ustvarjanje, pogovor s sorodniki ali jasno omejeno zabavo, ki ne ruši ritma dneva. Video klic z babico ni isto kot eno uro brezciljnega drsenja po vsebinah. Reševanje naloge na računalniku ni isto kot neskončni videi s samodejnim predvajanjem. Prav tu starši pogosto naredijo napako: vse digitalno vržejo v isti koš. Stroka pa že nekaj let govori ravno nasprotno. Kakovost, kontekst in razvojna stopnja pomenijo več kot gola minutaža.

Ali drži, da je pomemben samo čas pred zaslonom?

Ne drži. To je eden najtrdovratnejših mitov. Čas je pomemben, ni pa dovolj. AAP izrecno opozarja, da za vse otroke in mladostnike ne obstaja enotna “varna” številka ur, ter da so za dobrobit pomembni tudi vsebina, način uporabe, otrokova starost, okoliščine in to, ali uporaba poteka skupaj z odraslim ali povsem brez nadzora. Na njihovi strani celo navajajo, da so pravila, usmerjena v ravnotežje, vsebino, skupno uporabo in komunikacijo, povezana z boljšimi izidi kot pravila, ki se vrtijo samo okoli minut.

To pomeni nekaj zelo praktičnega. Pol ure kakovostne, mirne in starosti primerne vsebine, ob kateri je odrasli zraven in se z otrokom pogovarja, ni enako pol ure algoritmičnega bombardiranja z vsebinami, ki so narejene za zadrževanje pozornosti. Dr. Jenny Radesky, pediatrinja in sovodja Centra odličnosti za družbena omrežja in duševno zdravje mladih pri AAP, v novih priporočilih poudarja, da je treba gledati širši sistem okoli otroka: njegovo starost, potrebe, družino, šolo in tudi način, kako so digitalne storitve sploh zasnovane. To je pomemben premik. Teža ni več samo na “otroku, ki nima mere”, ampak tudi na okolju, ki ga težko spusti iz rok.

Kaj če otrok tehnologijo potrebuje za šolo, stik in sprostitev?

Potem omejitve ne smejo biti kazen, ampak dogovor. Otrok danes res živi v svetu, kjer je digitalno tudi šolsko, družabno in včasih ustvarjalno. Evropska komisija v strategiji BIK+ zato ne zagovarja preproste logike “manj interneta za vse”, ampak tri cilje: varno digitalno okolje, opolnomočenje otrok in njihovo aktivno, odgovorno sodelovanje na spletu. Z drugimi besedami: otrok ne potrebuje le blokade, potrebuje tudi učenje.

To je dobro izhodišče za družine. V praksi je smiselno ločiti med uporabo za šolo, uporabo za stik z ljudmi in uporabo za zabavo. Prav tako pomaga, če doma obstajajo jasna pravila, ki veljajo tudi za odrasle: brez telefonov pri mizi, brez zaslonov tik pred spanjem, brez neskončnega preverjanja obvestil med pogovorom. Otroci redko sledijo navodilom tako zvesto, kot sledijo zgledu. Tudi slovenske smernice zato posebej opozarjajo na pomen starševske prisotnosti in lastne uporabe zaslonov v bližini otrok.

Kaj nam pove slovenska praksa?

V Sloveniji to ni obrobna tema. NIJZ navaja, da je raziskava HBSC 2022 pokazala, da 8,9 odstotka slovenskih mladostnikov dosega kriterije problematične uporabe družbenih omrežij, 9,1 odstotka pa kriterije zasvojenosti z videoigrami. To ni dokaz, da je vsak otrok v nevarnosti, je pa dovolj jasen signal, da “saj bo že sam uredil” ni posebej dobra strategija.

Pomembno je tudi, da Slovenija že ima nacionalne smernice, nastale v sodelovanju pediatrov in drugih strokovnjakov, EU pa področje otroške spletne varnosti postavlja visoko med digitalne prioritete. To pomeni, da omejitve pri tehnologiji niso modna muha prestrašenih staršev, ampak del širšega javnozdravstvenega in razvojnega razmisleka.

Kako naj bi dobre omejitve sploh izgledale?

Dobre omejitve so dovolj jasne, da otrok ve, kaj velja, in dovolj smiselne, da jih odrasli lahko dosledno držijo. Za majhne otroke to pomeni malo ali nič samostojne rabe, veliko skupne rabe in zelo previdno izbiro vsebin. Pri šolarjih pomeni predvsem rutino: kdaj je čas za naloge, kdaj za počitek, kdaj za igro in kdaj za telefon. V obdobju najstništva pa je vse manj pomemben ukaz “ugasni” in vse bolj pomemben pogovor o tem, kaj neka aplikacija z njimi sploh počne: jih umiri, poveže ali jih drži v stalni napetosti.

Najbolj uporabno pravilo je skoraj preprosto: tehnologija naj ima mesto, ne pa glavne vloge. Če otrok dobro spi, se giblje, zdrži dolgčas, se zna igrati brez naprave, ohranja odnose in ob omejitvi ne razpade svet, potem so meje verjetno postavljene zdravo. Če pa zaslon postane osnovni način umirjanja, hranjenja, tolažbe in preživljanja vsake praznine, je čas za popravek smeri.

Kaj si je vredno zapomniti?

Otroci omejitve pri tehnologiji potrebujejo, vendar ne kot kazen in ne kot paniko. Potrebujejo jih kot del varnega odraščanja: tako kot potrebujejo spanec, ritem, pogovor in občutek, da so odrasli ob njih res prisotni. Najboljša meja ni tista, ki napravo samo prepove. Veliko bolj dragocena je tista, ki otroku počasi pomaga, da jo nekoč zna postaviti tudi sam.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, Zdravniška zbornica Slovenije, American Academy of Pediatrics, WHO

Mediji na identiteto ne vplivajo le tako, da nekaj pokažejo. Vplivajo tako, da določajo, kaj je vidno, kaj je zaželeno, komu se verjame in po kakšnih merilih človek presoja samega sebe. Zato vprašanje ni več, ali mediji sodelujejo pri oblikovanju identitete, temveč kako močno in v katerem obdobju življenja.

Mediji identitete ne ustvarijo iz nič. Jo pa vztrajno oblikujejo. To počnejo s podobami, zgodbami, vzorci vedenja, z jezikom, s stereotipi in tudi z zelo preprostim mehanizmom. Kar se ponavlja, začne delovati normalno. UNESCO opozarja, da mediji ljudi in dogodke vedno znova “predstavljajo” skozi izbiro tega, kaj je pomembno, pri tem pa lahko utrjujejo poenostavljene predstave o spolu, razredu, starosti, rasi ali videzu. Mediji torej niso le okno v svet; so tudi okvir, skozi katerega svet razlagamo sebi in drugim.

Zakaj mediji niso le ogledalo družbe?

Pogost mit pravi, da mediji samo odsevajo to, kar družba že je. To ne drži povsem. Seveda črpajo iz obstoječih navad, vrednot in konfliktov, a jih hkrati utrjujejo, širijo in nagrajujejo. Ko nek tip telesa, odnosa, uspeha ali življenjskega sloga dobiva več prostora kot drugi, ne vpliva samo na okus občinstva. Vpliva tudi na občutek, kdo je viden, kdo je pomemben in kdo se zdi “pravilen”. UNESCO to opiše zelo jasno: način, kako so ljudje prikazani, vpliva na to, kako jih vidimo in kako ravnamo z njimi.

To je še posebej očitno pri spolu. Svet Evrope opozarja, da standardi, ki jih v medijih utrjujejo stereotipi in seksistično oglaševanje, ne pritiskajo le na ženske, ampak tudi na moške. Medijska podoba torej ne vpliva samo na zunanji videz, ampak tudi na pričakovanja. Kdo sme biti nežen, kdo mora biti samozavesten, kdo je lahko ranljiv, kdo uspešen, kdo tih in kdo glasen. Identiteta se pogosto začne lomiti prav tam, kjer človek začuti, da mora igrati vlogo, ki mu ni povsem lastna.

Kdaj je ta vpliv najmočnejši?

Najmočnejši je takrat, ko se identiteta še intenzivno gradi v otroštvu, adolescenci in zgodnji odraslosti. Profesorica Sonia Livingstone z londonske šole LSE že dolgo opozarja, da spreminjajoči se medijski pogoji preoblikujejo vsakdanje prakse in možnosti delovanja otrok in mladih v digitalnem okolju. Laura Vandenbosch, izredna profesorica na KU Leuven in vodja Media Psychology Lab, je v evropskem raziskovalnem projektu MIMIc opozorila na pomembno dejstvo. Mladostniki še vedno iščejo lastno identiteto. Zato so še posebej občutljivi na vpliv vrstnikov. To velja tako v živo kot na spletu.

Prav zato ni naključje, da se največ razprav o identiteti in medijih vrti okoli mladih. WHO za Evropo je leta 2024 poročal, da se je delež problematične rabe družbenih omrežij med mladostniki povečal s 7 % v letu 2018 na 11 % v letu 2022, pri dekletih pa je bil višji kot pri fantih. Ob tem WHO opozarja še na drugo plat: intenzivna raba sama po sebi ni vedno škodljiva, saj so nekateri mladostniki z močno, a neproblematično rabo poročali tudi o močnejši vrstniški podpori. To je pomembno. Vpliv medijev ni enosmeren in ni enak za vse.

Ali drži, da so težava le družbena omrežja?

Ne. Družbena omrežja so danes najglasnejši del zgodbe, niso pa edini. Identiteto oblikujejo tudi televizija, filmi, novice, resničnostni formati, oglasi, vplivneži in celo načini, kako mediji poročajo o uspehu, telesu, staranju ali “normalni” družini. UNICEF opozarja, da lahko že samo ponavljajoča se izpostavljenost podobam zelo vitkih ali idealiziranih teles pri mladih spremeni predstavo o tem, kako naj bi telo sploh izgledalo. Ko se takšne podobe združijo še z algoritmi, ki podobne vsebine nenehno vračajo na zaslon, učinek ni več naključen, ampak sistemski.

Tukaj je ključen še en popravek razširjenega mita. Problem niso samo “slabe vsebine”, ampak tudi način, kako platforme delujejo. OECD je letos opozoril, da lahko algoritmi in AI-podprti filtri pri mladostnikih krepijo negativno samopercepcijo, saj promovirajo nerealne telesne standarde. UNICEF zato svetuje tudi zelo praktičen ukrep: včasih ni treba zapreti vsega, ampak je treba “ponastaviti” tok vsebin, omejiti priporočila in zavestno izbrati bolj raznolike račune. To lepo pokaže, da identitete ne ogroža le vsebina sama, temveč tudi logika stalnega priporočanja, primerjanja in odzivanja.

Kaj se zgodi, ko se človek začne gledati skozi tuje odzive?

Takrat mediji nehajo biti samo prostor spremljanja in postanejo prostor samomerjenja. Človek ne preverja več le, kaj drugi objavljajo, ampak tudi, kako je sam sprejet: koliko odzivov je dobil, kako deluje na fotografiji, ali je dovolj zanimiv, dovolj lep, dovolj duhovit, dovolj “prav”. Vandenbosch je opozorila, da redna izpostavljenost idealiziranim podobam lahko poveča pritisk po popolnosti ter vpliva na samovrednotenje in čustveno počutje. Hkrati pa njene ugotovitve kažejo tudi nekaj pomembnega: raznolike, telesno bolj realne in manj uniformirane podobe lahko delujejo razbremenilno.

Zato mediji na identiteto ne vplivajo vedno negativno. Včasih človeku prvič pokažejo, da ni sam. Da obstajajo tudi drugi s podobno izkušnjo, telesom, jezikom, poreklom, življenjskim slogom ali dvomi. Identiteta se lahko v medijih tudi najde, ne le izgubi. A to se praviloma zgodi takrat, ko je medijski prostor dovolj raznolik, ne pa takrat, ko vse sili v en sam ideal.

Zakaj je slovenski in evropski okvir pri tem tako pomemben?

Ker ta zgodba ni abstraktna. V Sloveniji je zelo konkretna. V monografiji Mediji in mladi, ki jo je vodila prof. dr. Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede, raziskovalci na podlagi podatkov iz let 2021 in 2022 ugotavljajo, da družbena omrežja uporablja 96 % osnovnošolcev med 11. in 15. letom ter 98 % dijakov med 14. in 19. letom. Med mladimi so to ključni prostori pogovora, glasbe, zasebnih sporočil in vse bolj tudi informiranja. Ista monografija opozarja tudi na vrstniške pritiske primerjanja, osredinjenost na videz in možnost slabše samopodobe, posebej pri dekletih. To je že domač, ne več oddaljen problem.

Evropska unija je medtem medijsko pismenost jasno postavila med ključne veščine digitalne dobe. Evropska komisija poudarja, da je medijska pismenost nujna za kritično presojo vsebin in informirano odločanje, revidirana direktiva AVMSD pa državam članicam nalaga spodbujanje teh znanj. Julija 2025 je Komisija objavila tudi smernice za zaščito mladoletnih v okviru akta o digitalnih storitvah, ki posebej omenjajo zaščito pred škodljivimi vsebinami, zasvojljivimi vedenjskimi vzorci, spletnim nasiljem in škodljivimi komercialnimi praksami. Sporočilo je precej jasno: problem ni več stvar zasebne discipline posameznika, ampak tudi odgovornosti platform in javnih politik.

Kaj iz tega sledi za vsakdanje življenje?

Mediji vplivajo na identiteto zato, ker ne oblikujejo le tega, kaj gledamo, ampak tudi to, kako gledamo sebe. Najmočneje delujejo takrat, ko človek išče pripadnost, potrditev in občutek lastne vrednosti. Zato odgovor ni panika in ni preprosta prepoved, ampak boljša medijska pismenost, več raznolikih podob in več zavedanja, da zaslon ni ogledalo resničnosti, temveč njena izbrana, pogosto zelo prirejena verzija.

Pripravil: L. H.
Viri: FDV UL, UNESCO, WHO Europe, UNICEF