Na RTV Slovenija so pripravili potezo, ki je marsikoga resnično presenetila. Znani slovenski pevec Gregor Ravnikar namreč odslej ne bo navduševal le z glasom, ampak tudi kot novi obraz priljubljene jutranje oddaje Dobro jutro.

Presenečenje, ki ga gledalci niso pričakovali

Ko se v ustaljeni televizijski oddaji pojavi nov obraz, to vedno vzbudi radovednost. Ko pa gre za znanega glasbenika, je odziv še toliko močnejši. Prav to se je zgodilo na RTV Slovenija, kjer so razkrili, da se ekipi oddaje Dobro jutro pridružuje Gregor Ravnikar. Novico je gledalcem predstavila dolgoletna voditeljica Špela Močnik. Ravnikar je sedel ob njej na kavču, vzdušje pa je bilo sproščeno, skoraj slavnostno. Špela je ob predstavitvi povedala, da bo Gregor odslej njihov novi sodelavec, kar pomeni, da ga bodo gledalci lahko od zdaj naprej videvali in poslušali precej pogosteje.

Iz odrov naravnost pred televizijske kamere

Gregor Ravnikar ni neznano ime. Za njim je bogata glasbena pot, polna priznanj, tekmovanj in uspehov, ki jih ne doseže prav vsak. Že kot mlad pevec je opozoril nase z izjemnimi rezultati doma in v tujini, med drugim na Temsigu, mednarodnih pevskih tekmovanjih v Hercegnovem, Vilni in Nemčiji, pozneje pa je prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado Akademije za glasbo. Prav zato njegova televizijska vloga ni le zanimiv premik, ampak tudi znak, da RTV Slovenija v jutranji program pripelje človeka z znanjem, odrsko prezenco in toplino. To pa je pri jutranji oddaji, ki gledalce spremlja ob začetku dneva, še kako pomembno.

Navdušenje med gledalci je bilo hitro opazno

Odziv javnosti ni izostal. Nasprotno, pod objavo so se hitro začeli vrstiti pozitivni komentarji. Nekateri so zapisali, da bodo oddajo zdaj gledali še rajši, drugi pa so poudarili, da je Ravnikar zanimiv, kakovosten in izjemno dober pevec. Takšni odzivi povedo veliko. Gledalci očitno niso dobili občutka, da gre za vsiljeno spremembo, ampak za prijetno osvežitev. In prav to je pri televiziji najtežje doseči.

Nova vloga, nova energija

Gregor Ravnikar je ob predstavitvi povedal, da je zelo vesel in počaščen za ponujeno priložnost. Ob tem je napovedal tudi skorajšnje novo srečanje z gledalci. Njegov prihod zato ni le kratkotrajna zanimivost, ampak začetek nove zgodbe. In morda je prav to tisto, kar je v tej novici najbolj zanimivo: včasih največje presenečenje ni škandal ali spor, ampak preprosto trenutek, ko znan obraz stopi v povsem novo vlogo — in mu ljudje že na prvi pogled verjamejo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, RTV

Sredi najbolj obiskanih ulic v Ljubljani se odvija prizor, ki ga je težko prezreti. Pred izložbami, vhodi trgovin in na mestnih policah ljudje dobesedno živijo, medtem ko občina napoveduje, da bo prav novi center za brezdomce prinesel preobrat.

Prizori, ki vznemirjajo meščane

Ljubljana se rada kaže kot urejena, živahna in gostoljubna prestolnica. A v samem centru mesta je slika za marsikoga vse bolj pretresljiva. Na Čopovi ulici pri trgovini Mango, pred Mercatorjem na Slovenski cesti in na Bavarskem dvoru brezdomci že mesece bivajo kar na prostem. Ne gre več za občasne prizore, ampak za nekaj, kar je postalo skoraj vsakdan.

Zaskrbljeni prebivalci opozarjajo, da ljudje tam spijo, jedo in preživljajo dneve ter noči. Prav to najbolj boli: ne gre le za vprašanje videza mesta, ampak za občutek, da se sredi prestolnice odvija tiha socialna tragedija, mimo katere številni hodijo vsak dan.

Občina: to niso kriminalci, ampak ljudje v stiski

Na Mestni občini Ljubljana poudarjajo, da večina brezdomcev ni nevarna in da gre predvsem za posameznike, ki potrebujejo pomoč, ne kaznovanja. Ob tem priznavajo, da v nekaterih primerih zaradi zasvojenosti ali težkih osebnih okoliščin prihaja tudi do kršitev javnega reda, uživanja alkohola ali drog ter celo agresivnega vedenja.

To je pravzaprav bistvo problema. Na eni strani so ljudje v hudi stiski, na drugi strani pa meščani, ki pričakujejo urejeno in varno okolje. In ravno tu se začne napetost, ki jo Ljubljana očitno vse težje skriva.

Programi obstajajo, a ulica očitno ostaja močnejša

Občina skupaj z nevladnimi organizacijami že zdaj financira prenočišča, higiensko oskrbo, hrano, oblačila, svetovanje in terensko delo. Po centru mesta ekipe delujejo od ponedeljka do petka med 10. in 21. uro, koordinira pa jih Društvo Kralji ulice.

Pa vendar ostaja neprijetno vprašanje: zakaj ljudje kljub pomoči še vedno vztrajajo na ulici? Odgovor je včasih presenetljivo neposreden. Eden od brezdomcev je priznal, da mu tak način življenja ustreza in da v zavetišče odide le, ko je lačen ali potrebuje obleko. To kaže, da problem ni le v pomanjkanju pomoči, ampak tudi v zapletenih osebnih zgodbah, navadah in odvisnostih.

Poljanska kot prelomnica ali nova obljuba?

Občina zdaj največ upov polaga v novi center za brezdomce na Poljanski cesti. Tam naj bi Ljubljana prvič dobila namenski objekt z dostojnejšimi nastanitvenimi kapacitetami, deloma celo v obliki samostojnih bivalnih enot. Mestne oblasti verjamejo, da bo prav to zmanjšalo najbolj vidne oblike uličnega brezdomstva.

Bo to res prelomnica? Morda. A dokler bodo ljudje še naprej spali pred trgovinami v samem srcu mesta, bo za mnoge ostalo grenko vprašanje: kako je mogoče, da prestolnica za svoje najbolj ranljive še vedno nima odgovora, ki bi bil viden tudi na ulici?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Tri dni pred volitvami. Okrožnica, ki razveseli – a hkrati odpira vprašanja. Je šlo za rutinsko obvestilo ali za natančno tempirano sporočilo?

Ljubljana – kot poroča portal Info360 je okoli 50 tisoč šolnikov te dni prejelo obvestilo, ki na prvi pogled prinaša dobro novico: regres za letni dopust bo letos znašal 1.630 evrov. To je občutno več kot lani, ko je znašal 1.341 evrov. Toda čas, ko je informacija prišla do njih, je marsikoga zmotil.

Vse je bilo znano že prej – zakaj torej zdaj?

Dejstvo je, da višina letošnjega regresa ni nobeno presenečenje. Že ob dvigu minimalne plače je bilo jasno, da bo regres višji – zakonsko namreč znaša 10 odstotkov nad minimalno plačo. Izračuni so obstajali, številke so bile znane. Zato se postavlja vprašanje: zakaj so šole obvestilo prejele šele zdaj? Še bolj zanimiv je podatek, da je dokument datiran na 10. marec, šolam pa je bil posredovan šele tik pred volilno nedeljo. Naključje? Ali premišljena časovnica?

Tiha sprememba prakse, ki dviga obrvi

V preteklih letih je ministrstvo šole o regresu obveščalo s posebnim dopisom. Letos pa se je odločilo drugače – informacijo je vključilo kar v redno mesečno okrožnico. Na prvi pogled nepomembna sprememba. A prav ta detajl odpira prostor za dvome. Poznavalci opozarjajo, da takšna komunikacija tik pred volitvami lahko deluje kot subtilno politično sporočilo. Ne gre za to, da bi bila informacija napačna. Gre za trenutek, v katerem je bila posredovana.

Denar pride maja – občutek pa ostane zdaj

Regres bo sicer izplačan šele z majsko plačo, sredstva pa bodo šolam nakazana 8. maja. Torej po volitvah. A občutek, ki ga takšno obvestilo ustvari, pride precej prej. In ravno to je bistvo razprave – ne dejstvo, temveč timing. Eden od zaposlenih v šolstvu je neuradno pripomnil: »Seveda smo veseli višjega regresa. A zakaj imamo občutek, da nam to govorijo ravno zdaj?«

Med dejstvi in občutkom manipulacije

V politiki pogosto ni pomembno le, kaj se pove, ampak kdaj se pove. Tokratna zgodba o regresu zato ni zgolj finančna novica, temveč tudi zgodba o zaupanju. Je šlo za administrativno naključje ali za premišljeno potezo tik pred volitvami?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Info360

Kar je bilo po ujmi videti kot zgodba o pomoči in obnovi, se zdaj spreminja v zgodbo o zmedi, jezi in neodgovorjenih vprašanjih. Lastnik Slovenia Eco Resorta trdi, da država danes problematizira prav tisto območje, ki ga je po poplavah pomagala urediti sama.

Od posnetka do burne razprave

Na družbenih omrežjih se je v zadnjih urah močno razširil video Slovenia Eco Resorta, v katerem lastnik Matjaž Zorman opozarja na, milo rečeno, nenavadno situacijo. V objavi resorta je sporočilo ostro: država naj bi rušila to, kar je prej sama zgradila oziroma sanirala po poplavah. Prav ta trditev je sprožila plaz odzivov, delitev in komentarjev.

V središču zgodbe ni le kamp, ampak širše vprašanje: kako je mogoče, da po naravni nesreči ena roka države sanira teren, druga pa nato ugotavlja nepravilnosti?

Hvaležnost se je hitro spremenila v nejevero

Po besedah Zormana je bilo območje po poplavah ob reki močno poškodovano, nato pa je sledila sanacija, pri kateri je sodelovala država z izvajalci. Lastnik zdaj pravi, da je bil za to pomoč sprva iskreno hvaležen. Nato pa preobrat. Prejel naj bi odločbo, v kateri mu očitajo nepravilnosti na območju, čeprav sam pri sami sanaciji ni sodeloval.

Tu se zgodba zares zaplete. Če je bil teren po ujmi saniran v okviru državnih postopkov, kje se potem začne odgovornost lastnika in kje odgovornost institucij?

Kaj naj bi bilo za inšpekcijo sporno

Jedro spora naj bi bila dodatna ureditev parcel. Na območju naj bi po sanaciji postavili ograjo, nasuli pesek in zasadili drevesa, prostor pa prilagodili za kampiranje. Prav tu naj bi inšpekcija videla težavo. Ne nujno v sami sanaciji, temveč v nadaljnji uporabi prostora in dodatnih posegih.

In prav zato so odzivi javnosti tako razdeljeni. Eni v tej zgodbi vidijo birokratski absurd in popolno neusklajenost državnih organov. Drugi opozarjajo, da poplavna območja niso prostor za improvizacijo, četudi je poseg na prvi pogled majhen.

Vprašanje, ki ga bo težko utišati

Primer Slovenia Eco Resorta je več kot le lokalna zgodba enega kampa. Je opomnik, kako hitro se lahko pomoč po ujmi spremeni v spor, ko pridejo na vrsto papirji, odločbe in različne razlage pravil. In ravno tu ostaja največja težava: ljudje želijo vedeti, kdo je odločal, po kakšni logiki in zakaj se pravila očitno berejo različno. Dokler teh odgovorov ne bo, bo v zraku viselo neprijetno vprašanje – ali je po poplavah res najtežje preživeti prav državno pomoč?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Slovenia Eco Resort

Mnogi starši vsak mesec izgubijo tudi več sto evrov, ker sploh ne vedo, da jim pripada dodatek za nego otroka – preverite, ali ste med njimi tudi vi.

Dodatek za nego otroka je ena izmed pravic, ki lahko družinam prinese pomembno finančno olajšanje, vendar ostaja presenetljivo slabo izkoriščena. Veliko staršev se sooča z vsakodnevnimi izzivi, povezanimi z nego otroka, ki potrebuje več pozornosti, časa in pogosto tudi dodatne stroške. Kljub temu pa se mnogi sploh ne zavedajo, da jim država v takšnih primerih nudi konkretno finančno pomoč.

Če pogledamo realno sliko, lahko dodatek za nego otroka pomeni razliko med dodatnimi 100 € ali več kot 350 € mesečno. To pomeni, da družina v enem letu prejme od približno 1.440 € pa vse do več kot 4.200 €. V obdobju treh let to pomeni že med 4.000 € in 12.600 €, kar je znesek, ki ga večina družin nikakor ne more prezreti.

Kaj je dodatek za nego otroka in komu je namenjen

Dodatek za nego otroka je denarna pravica, ki jo država namenja staršem ali skrbnikom otrok, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali razvojnih motenj potrebujejo posebno nego in varstvo. Namen dodatka je pokriti del dodatnih stroškov, ki nastanejo zaradi terapij, zdravljenja, posebnih pripomočkov ali večje prisotnosti starša.

Na primer, mesečni strošek logopedske terapije lahko znaša od 40 € do 70 € na uro, fizioterapija pa pogosto preseže 50 € na obisk. Če otrok potrebuje 2 do 3 terapije tedensko, to pomeni že 300 € do 600 € mesečno. V takšnih primerih dodatek za nego otroka ni luksuz, ampak nujna pomoč.

Dodatek lahko pripada otrokom z avtizmom, ADHD, cerebralno paralizo, epilepsijo, sladkorno boleznijo tipa 1 in številnimi drugimi stanji. Ključno je, da otrok potrebuje več nege kot vrstniki.

Koliko znaša dodatek za nego otroka v letu 2026

V letu 2026 so zneski dodatka za nego otroka razdeljeni v več razredov, saj so odvisni od stopnje potrebe.

Najnižji dodatek znaša približno 122 € mesečno. To pomeni 1.464 € na leto.

Srednji dodatek znaša približno 245 € mesečno. Na letni ravni to pomeni 2.940 €.

Najvišji dodatek znaša približno 350 € do 360 € mesečno. To pomeni približno 4.200 € do 4.320 € letno.

Če otrok prejema najvišji dodatek od 3. do 18. leta starosti, lahko družina v tem obdobju prejme več kot 60.000 € skupno. To je številka, ki jasno pokaže, kako pomembna je ta pravica.

Kdo ima pravico do dodatka za nego otroka

Pravico imajo starši otrok, ki potrebujejo več nadzora, pomoči ali nege kot njihovi vrstniki. Komisija ne ocenjuje le diagnoze, ampak tudi vsakodnevno realnost.

Na primer, otrok z diabetesom tipa 1 potrebuje večkrat dnevno merjenje sladkorja, aplikacijo inzulina in stalni nadzor. To pomeni dodatno obremenitev staršev, ki jo država priznava tudi finančno.

Podobno velja za otroke z avtizmom, kjer lahko terapije in posebni programi stanejo tudi 500 € ali več mesečno. V takšnih primerih je srednji ali višji dodatek zelo pogost.

Pomembno je vedeti, da pravica ni nujno trajna. Lahko se dodeli za 1 leto, 2 leti ali do 18. leta starosti, odvisno od stanja otroka.

Kako oddati vlogo za dodatek za nego otroka

Vlogo oddate na centru za socialno delo. Postopek je brezplačen, kar pomeni, da vas oddaja vloge ne stane nič.

Potrebujete zdravstveno dokumentacijo, ki jo običajno pripravi specialist. Bolj podrobno kot je opisano stanje, večja je verjetnost uspeha.

Veliko staršev naredi napako, da odda zelo splošno dokumentacijo. Če pa zdravnik jasno zapiše, da otrok potrebuje na primer 3 terapije tedensko, pomoč pri vsakodnevnih opravilih in stalni nadzor, je odločitev komisije pogosto bolj ugodna.

Postopek običajno traja od 30 do 90 dni. Če je vloga odobrena, se dodatek izplačuje mesečno, pogosto tudi za nazaj od dneva oddaje vloge.

To pomeni, da lahko ob prvi odločbi prejmete tudi enkratno izplačilo v višini 500 €, 1.000 € ali več, odvisno od trajanja postopka.

Zakaj mnogi starši dodatka sploh ne uveljavljajo

Veliko staršev se sploh ne zaveda, da bi lahko prejeli 200 € ali 300 € mesečno. Če to pomnožimo z 12 meseci, to pomeni izgubo 2.400 € do 3.600 € letno.

Drugi razlog je strah pred zavrnitvijo. A realnost je preprosta. Če ne oddate vloge, izgubite 100 % možnega zneska. Če jo oddate, imate vsaj možnost.

Poleg tega pa so razlog tudi napačne informacije. Pogosto slišimo, da dodatek pripada le najtežjim invalidnostim. V resnici pa veliko družin prejema srednji dodatek brez “ekstremnih” diagnoz.

Resnični primeri iz prakse, ki odpirajo oči

Družina iz okolice Ljubljane je za otroka z ADHD prejela približno 245 € mesečno. V treh letih to pomeni skoraj 9.000 €.

Drug primer vključuje otroka z avtizmom, kjer družina prejema približno 360 € mesečno. To pomeni več kot 4.300 € letno. V petih letih to pomeni več kot 21.000 €.

Tretji primer jasno kaže, kako lahko zamuda drago stane. Starši so z oddajo vloge čakali kar 4 leta, zato so v tem času izgubili več tisoč evrov. Čeprav bi lahko ukrepali prej, vloge niso oddali pravočasno, zato so posledično ostali brez približno 10.000 €, ki bi jim sicer pripadali.

Takšni primeri jasno pokažejo, da dodatek za nego otroka ni majhna pomoč, ampak resen finančni vir.

Dodatek za nego otroka lahko bistveno spremeni življenje

Če družina prejema 300 € mesečno, to pomeni skoraj 10 € na dan. To je lahko denar za terapije, prehrano, prevoz ali druge potrebe.

Če ta znesek prejemate 10 let, to pomeni približno 36.000 €. To je znesek, ki lahko pokrije ogromno stroškov in razbremeni družinski proračun.

Zato je pomembno, da dodatek za nego otroka ne vidite kot birokratsko pravico, ampak kot konkretno finančno pomoč, ki vam lahko olajša življenje.

Največja napaka je, da ne preverite svoje upravičenosti

Najslabši možni scenarij je, da vlogo oddate in dobite zavrnitev. To vas stane 0 €.

Najboljši možni scenarij pa je, da začnete prejemati 120 €, 245 € ali 360 € mesečno. To pomeni več tisoč evrov na leto.

Če danes ne oddate vloge, lahko v enem letu izgubite 3.000 € ali več. V petih letih to pomeni tudi 15.000 €.

Zato je vprašanje zelo preprosto. Ne ali ste upravičeni, ampak ali si lahko privoščite, da tega sploh ne preverite.

Kako komisija dejansko odloča in zakaj so številke pomembne

Veliko staršev si težko predstavlja, kako komisija sploh določi, ali dodatek za nego otroka pripada ali ne. V praksi komisija ne gleda le diagnoze, ampak zelo konkretne stvari. Koliko časa na dan otrok potrebuje pomoč, ali lahko sam je, se obleče, gre na stranišče, ali potrebuje stalni nadzor.

Če otrok na primer potrebuje dodatno pomoč 2 do 3 ure dnevno, je to že pomemben faktor. Če potrebuje nadzor skoraj ves dan, pa to pogosto pomeni višji dodatek. Prav zato je pomembno, da dokumentacija vsebuje konkretne številke. Če zdravnik napiše, da otrok potrebuje 20 ur dodatne pomoči tedensko, to pomeni skoraj 80 ur mesečno. To je ekvivalent skoraj polovice delovnega časa.

Če bi to preračunali v denar, bi takšna pomoč na trgu stala vsaj 8 € do 12 € na uro. To pomeni od 640 € do skoraj 1.000 € mesečno. V tem kontekstu dodatek v višini 245 € ali 360 € sploh ni pretiran, ampak dejansko pokrije le del realnih stroškov.

Koliko denarja starši dejansko izgubijo brez dodatka

Če vzamemo povprečen primer srednjega dodatka v višini 245 €, lahko hitro izračunamo realno izgubo. Na letni ravni to pomeni 2.940 €. Če starši čakajo 5 let, to pomeni izgubo skoraj 15.000 €.

Pri najvišjem dodatku, ki znaša okoli 360 €, pa je slika še bolj izrazita. Letno to pomeni 4.320 €. V desetih letih to pomeni več kot 43.000 €.

To so zneski, s katerimi bi lahko družina financirala terapije, prilagoditve doma, dodatno pomoč ali celo delno razbremenitev enega od staršev. Namesto tega pa denar pogosto ostane neizkoriščen.

Ali lahko dodatek za nego otroka dobite za nazaj

Ena izmed pomembnih stvari, ki jih veliko staršev ne ve, je, da se dodatek za nego otroka praviloma prizna od dneva oddaje vloge. To pomeni, da vsak mesec odlašanja pomeni neposredno finančno izgubo.

Če vlogo oddate danes in postopek traja 3 mesece, lahko ob prvi odločbi prejmete tudi zaostanek. Na primer, če vam priznajo 245 € mesečno, boste ob odobritvi prejeli približno 735 € za nazaj.

Če pa z oddajo vloge čakate eno leto, tega denarja ne boste nikoli dobili. To pomeni, da lahko že samo z odlašanjem izgubite med 1.400 € in več kot 4.000 €, odvisno od višine dodatka.

Kako kombinirati dodatek z drugimi pravicami

Dodatek za nego otroka se lahko v mnogih primerih kombinira z drugimi pravicami. To pomeni, da družina lahko prejema več različnih oblik pomoči hkrati.

Na primer, družina lahko poleg dodatka za nego otroka prejema še otroški dodatek, ki lahko znaša od 100 € do 300 € mesečno, odvisno od dohodkov. V določenih primerih lahko starši uveljavljajo tudi pravico do krajšega delovnega časa, kjer država delno krije prispevke.

Če združimo vse to, lahko družina prejema tudi 500 € do 800 € mesečne podpore. To pomeni do 9.600 € letno, kar je že resen finančni paket.

Najpogostejše napake, ki vas lahko stanejo denarja

Ena največjih napak je, da starši oddajo vlogo brez ustrezne dokumentacije. Če je dokumentacija preveč splošna, komisija pogosto ne more jasno oceniti stanja.

Druga pogosta napaka je, da starši ne opišejo realne situacije. Pogosto želijo pokazati, da otrok “zmore več”, kot v resnici. S tem pa nehote zmanjšajo svoje možnosti za višji dodatek.

Tretja napaka je, da se po zavrnitvi ne pritožijo. Namreč veliko primerov kaže, da so bile prvotne odločitve spremenjene po dodatnih dokazilih ali pritožbi.

Dodatek za nego otroka kot dolgoročna strategija

Dodatek za nego otroka ni le trenutna pomoč, ampak lahko postane dolgoročni finančni temelj družine. Če ga prejemate 10 let v višini 245 €, to pomeni skoraj 30.000 €. Če gre za najvišji dodatek, pa lahko ta znesek preseže 40.000 €.

To je znesek, ki lahko pokrije ogromno stroškov, od terapij do prilagoditev doma ali celo varčevanja za prihodnost otroka.

Zato je pomembno, da na dodatek ne gledate kot na enkratno možnost, ampak kot na dolgoročno pravico, ki jo je smiselno uveljavljati pravočasno in pravilno.

Zakaj je zdaj pravi trenutek za ukrepanje

Če danes razmišljate, ali bi oddali vlogo, je odgovor precej jasen. Vsak mesec odlašanja pomeni izgubo denarja. Če zamudite 6 mesecev, lahko izgubite med 700 € in 2.000 €.

Če zamudite eno leto, lahko izgubite tudi več kot 4.000 €. To je denar, ki ga ne boste mogli dobiti nazaj.

Zato je najpomembnejši korak zelo preprost. Oddajte vlogo. Tudi če niste prepričani, imate vsaj možnost. Če tega ne storite, pa je rezultat že vnaprej znan.

Pripravil: I.M.

Vir: dober-dan.si, Facebook

Na prvi pogled sproščen trenutek iz studia skriva veliko več, kot se zdi. Ena sama podrobnost je sprožila val vprašanj – in neprijeten občutek, da se v ozadju dogaja nekaj več.

Fotografija, ki pove več kot besede

Soočenje predsednikov strank na Radiu Ognjišče bi lahko ostalo le še eno v nizu predvolilnih dogodkov. Besede pridejo in gredo. Argumenti zbledijo. A fotografija, ki je nastala v tistem trenutku, ostaja. Na njej ni kričanja, ni drame. Prav nasprotno – vidimo sproščen kader, skoraj prijeten. Nasmehi, rahlo nagnjena telesa, odprta drža. Vse deluje lahkotno, skoraj prijateljsko. In potem – kontrast. Ena figura izstopa. Mirna. Resna. Skoraj odrezana od preostalega prizora.

Golobov izraz, ki ga ni mogoče spregledati

Medtem ko se drugi smejijo, Robert Golob ostaja zadržan. Njegov pogled ni usmerjen v sogovornike, njegova mimika ne sledi energiji prostora. Telo deluje bolj zaprto, drža bolj napeta. To ni le “slab trenutek”. To je trenutek, ki ga opaziš takoj. Še posebej v kontrastu z osrednjim sogovornikom, ki z dvignjenima pestema deluje skoraj zmagoslavno. Tam je energija, tam je prepričanje. Tukaj pa tišina. In prav ta tišina govori najglasneje.

Ko psihologija vstopi v politiko

Govorica telesa redko laže. Psihologi v takšni drži prepoznajo več možnih signalov. Lahko gre za utrujenost – kampanja je dolga, pritisk velik. Lahko gre za kognitivno obremenitev, ko misli prehitevajo reakcije. A obstaja še ena interpretacija, tista bolj tiha, a bolj zgovorna. Ko človek ne čuti več potrebe po dokazovanju. Ko ne igra več igre navzven, ampak se obrne navznoter. V politiki je to lahko trenutek refleksije… ali pa začetek sprejemanja realnosti.

Naključni trenutek ali simbol nečesa večjega

Seveda – ena fotografija ne odloča volitev. Ne pove celotne zgodbe. A v kampanjah pogosto prav takšni kadri postanejo simboli. Ljudje jih gledajo znova in znova. Iščejo pomen. Primerjajo obraze. Berejo med vrsticami – ali bolje rečeno, med izrazi. In vprašanje ostaja v zraku: ali gledamo le utrujenost po dolgem dnevu… ali pa trenutek, ko se nekaj v notranjosti že prelomi? Ta fotografija ne daje odgovorov. Daje pa občutek. In včasih je prav občutek tisti, ki ostane najdlje.

Pripravil: I.M.

Vir: Radio Ognjišče, Rok Mihevc

Od petka naprej bo točenje goriva na avtocestah drugačno. Vlada je sprejela odločitev, ki lahko spremeni cene – in tudi vaše navade. Kaj se v resnici skriva za tem ukrepom?

Cene na avtocestah ne bodo več pod nadzorom

Vlada je na dopisni seji sprejela odločitev, ki bo marsikoga presenetila: cene pogonskih goriv na avtocestah in hitrih cestah se s petkom sproščajo. To pomeni konec regulacije – cene ne bodo več omejene, temveč jih bodo oblikovali ponudniki sami. Na prvi pogled gre za tehničen ukrep. A v praksi? To lahko pomeni precej višje cene na najbolj prometnih točkah v državi.

Zakaj zdaj takšna poteza?

Na ministrstvu pojasnjujejo, da želijo razbremeniti avtocestne servise, kjer se je prodaja goriva močno povečala. Razlog? Slovenija je zaradi nižjih cen postala magnet za tranzitne voznike. »Logistične kapacitete želimo preusmeriti tja, kjer so najbolj potrebne – k prebivalcem,« pravijo. Preprosto povedano: država želi, da gorivo ostane dostopno domačinom, ne pa predvsem tujim voznikom, ki izkoriščajo nižje cene.

Kaj pa cene drugje po državi?

Zunaj avtocest ostaja regulacija. Tam država še naprej določa najvišje cene, da bi zaščitila gospodinjstva. Trenutno liter 95-oktanskega bencina stane 1,466 evra, dizel pa 1,528 evra. Toda že v torek se obetajo podražitve – dizel naj bi se podražil za okoli 12 centov. To pomeni zanimiv preobrat: gorivo ob avtocestah bo morda še dražje, a tudi drugje ne bo več tako ugodno kot doslej.

Bo to res pomagalo ali le podražilo vožnjo?

Tu se odpre ključno vprašanje. Vlada pravi, da gre za zaščito prebivalcev. Kritiki pa opozarjajo: bodo vozniki zdaj preprosto plačevali več, ne glede na to, kje točijo? Sprostitev cen lahko hitro pomeni, da bodo avtocestni servisi postali najdražja izbira. In v praksi – ravno tam pogosto nimamo izbire.

Kaj nas čaka v prihodnjih tednih?

Razlika med cenami na avtocestah in drugod bo zdaj jasnejša kot kadarkoli. Prav to je tudi eden od ciljev vlade – pokazati, kako močno regulacija vpliva na cene. A hkrati ostaja grenak priokus: ali gre res za zaščito ljudi ali le za tiho uvajanje dražjega goriva na najbolj obremenjenih lokacijah? Ko boste naslednjič zapeljali na avtocesto, se boste morda vprašali: se splača ustaviti – ali raje počakati na naslednji izvoz?

Pripravil: I.M.

Vir: STA, Facebook

Bil je trenutek, ki ga je Maribor čakal ves dan. Župan je stopil pred kamere – miren, samozavesten, skoraj brezbrižen. A vprašanje ostaja: ali res ni nič resnega?

Nenaden preobrat: iz pridržanja naravnost pred medije

Popoldne v Mariboru ni bilo običajno. Po hišnih preiskavah, ki so jih izvedli kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada, se je župan Saša Arsenovič pojavil pred novinarji. Sveže po pridržanju. Brez vidne napetosti, brez dramatičnih izjav. Potrdil je, da je med osumljenimi. Pojasnil je, da so kriminalisti pregledali njegov dom in prostore občine. Elektronske naprave? Predal jih je sam. »S kodo vred,« je poudaril – kot da želi pokazati popolno sodelovanje. Toda že tukaj se pojavi prvo vprašanje: zakaj takšna akcija, če naj bi šlo za nekaj “manjšega”?

»Krivdo sem zanikal« – a kaj sploh očitajo?

Arsenovič je jasno povedal: krivdo zavrača. V celoti. Pri vseh očitkih. A ko so ga vprašali, česa ga sploh sumijo, odgovora ni znal konkretno podati. In prav to vzbuja nelagodje. Če človek ne ve, kaj mu očitajo – ali pa tega ne želi povedati – se zgodba ne zapira, ampak šele odpira. Kriminalisti so poleg naprav zasegli tudi dokumentacijo, kar kaže, da preiskava ni površinska. »Zaradi postopka ne morem komentirati,« je dodal. Klasičen odgovor. A hkrati tudi zid, za katerim ostaja veliko neznank.

»Nič kaj resnega« – samozavest ali podcenjevanje?

Morda najbolj odmevna je bila njegova ocena: da ne gre za hujše zadeve. Da bo delo nadaljeval nemoteno. Brez prekinitve, brez posledic. Takšna izjava lahko deluje pomirjujoče. Ali pa provokativno. V času, ko se govori o sumih gospodarskega kriminala in korupcije, javnost običajno pričakuje več previdnosti. Več teže v besedah. Ne pa lahkotnega zamaha z roko. Je to znak samozavesti – ali pa podcenjevanja situacije?

Kaj sledi jutri – in ali prihaja večji razplet?

Župan je napovedal novo izjavo že za jutri. Morda bodo takrat znane podrobnosti. Morda ne. Za zdaj ostaja občutek nedokončane zgodbe. Policijska akcija, pridržanje, zasegi – na eni strani. Miren, skoraj sproščen odziv župana – na drugi. In nekje vmes javnost, ki čaka odgovore. Bo ta zgodba hitro potihnila? Ali pa je to šele začetek nečesa večjega?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Kar bi moral biti hiter obrok, se je spremenilo v neprijetno izkušnjo, ki je razburila Slovenijo. Zapis vplivnice razkriva nekaj, kar mnogi že dolgo tiho opažajo – in česar si nihče ni želel priznati.

Ko v lastni državi ne moreš naročiti v svojem jeziku

Vse se je začelo z eno objavo. A ne kar tako. Vplivnica Patricija, znana kot Riya Damyanti, je opisala prizor iz ljubljanskega BTC-ja, ki je mnoge pustil brez besed. V restavraciji hitre prehrane naj bi ji zaposleni jasno dali vedeti: če ne naroči v angleščini, hrane ne bo dobila. To ni bil le trenutek nelagodja – bil je šok. Ne zaradi tujega jezika, ampak zaradi občutka, da si v lastni državi postal tujec.

Prizor, ki je najbolj zabolel

Patricija sicer govori angleško, a težava ni bila v njej. Najbolj jo je pretresel starejši gospod, ki je stal pred njo. Ni znal angleško, ni razumel zaposlenih in na koncu ni dobil naročila. Ta prizor je tisti, ki je zanetil ogorčenje. Ker ni šlo več za posameznika, ampak za nekaj veliko večjega – za občutek dostojanstva. »To je minimum spoštovanja,« je zapisala. In prav ta stavek danes odmeva.

To ni več osamljen primer

Kar je sledilo, je bilo še bolj zaskrbljujoče. Ljudje so začeli deliti svoje zgodbe. Podobne, skoraj identične. Dostavljavci govorijo o zmedi, napačnih naročilih in komunikaciji v tujih jezikih. Eden izmed njih je celo zapisal, da je bil prijavljen, ker je vztrajal pri slovenščini. V tistem trenutku postane jasno: to ni več ena slaba izkušnja. To je vzorec, ki se ponavlja.

Podjetje priznava, a vprašanja ostajajo

Podjetje se je odzvalo hitro. Opravičilo, razumevanje, obljuba preverjanja. Vse, kar pričakuješ. A med vrsticami se skriva priznanje, da problem obstaja. In tukaj se zgodba zaplete. Če vedo, da se to dogaja, zakaj se še vedno ponavlja? Zakaj ljudje poročajo o istih izkušnjah na različnih lokacijah?

Kam to vodi?

To ni več le zgodba o eni restavraciji. To je vprašanje, ki zareže globlje. Koliko časa še, preden bo to postalo normalno? Kaj pomeni, če v vsakdanjih storitvah izgubiš osnovno – razumevanje? Morda je prav ta zgodba trenutek, ko se bomo morali vprašati nekaj neprijetnega: ali se res še počutimo doma, če nas nihče ne razume?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Ko politika udari osebno, se razprava hitro spremeni v nekaj drugega. Tina Gaber Golob je tokrat jasno odgovorila – in odprla vprašanje, kje je meja.

Odziv, ki je dvignil prah

Izjava predsednika NSi Jerneja Vrtovca, ki je domnevno financiranje primerjal z izdatki za frizerja in manikiro, ni ostala brez odziva. Tina Gaber Golob je na svojem Facebook profilu objavila video, v katerem je ostro zavrnila takšne primerjave. Njene besede so bile neposredne: “To je učbeniški primer šovinizma in seksizma.” Ob tem je poudarila, da so osebne izbire – tudi glede videza – stvar posameznika. “Pa tudi če bi se vsak dan strigla, je to moja stvar,” je dejala. A bistvo njenega odziva ni bilo v frizuri. Bilo je v preusmerjanju pozornosti.

Od frizure do vprašanja denarja

“Ko nočejo povedati, kam je izginil davkoplačevalski denar, se raje ukvarjajo z mojo frizuro,” je zapisala. In s tem zadela bistvo širše razprave. V ozadju namreč ostaja resnejša zgodba – poročilo preiskovalne komisije, ki govori o sumih obvodnega financiranja. Po ugotovitvah naj bi denar iz državnih podjetij prek različnih posrednikov končal pri osebah, povezanih s politično stranko NSi. Gre za zneske, ki niso zanemarljivi. Agencija Odmev je po podatkih med letoma 2020 in 2022 prejela skoraj 105 tisoč evrov iz podjetij, ki sodijo pod ministrstvo za infrastrukturo. Del denarja naj bi bil nato nakazan tudi podjetjem, povezanim z ljudmi iz političnega kroga.

Osebno proti političnemu

Primerjava z osebnimi izdatki tako odpira širše vprašanje: ali gre za legitimno politično kritiko ali za zdrs v osebne napade? Ko politika začne meriti posameznike po njihovem videzu ali navadah, se razprava oddalji od vsebine. In prav na to opozarja tudi Gaber Golob – da se s tem izgublja fokus na bistvena vprašanja.

To ni učbeniški primer seksizma/ šovinizma. To je učbeniški primer svete hinavšne. pic.twitter.com/yr9kx3yU67

— brutusReloaded (@brutus91101394) March 19, 2026

Kdo ima prav – in kdo izgublja?

V tej zgodbi ni le enostavnega odgovora. Je pa jasno nekaj: javnost pričakuje pojasnila o denarju, ne o frizurah. In morda je prav to tisto, kar ostaja v zraku. Ali smo priča resnemu političnemu razkritju – ali pa le še enemu poskusu, da se pozornost preusmeri drugam? Na koncu pa ostaja vprašanje, ki ga je odprla prav ta izjava: koliko prostora ima v politiki še vsebina – in koliko ga zavzamejo osebni napadi?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, omrežje X