Ko iz bolnišnice izgine oprema za več tisoč evrov, se vprašanja začnejo kopičiti. Je šlo za napako, nesporazum ali nekaj veliko resnejšega? Zgodba iz UKC Ljubljana razkriva več plasti, kot se zdi na prvi pogled.

Neprijetno odkritje šele po letih

V Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana so potrdili, da preiskujejo sume več kaznivih dejanj. V središču zgodbe je oprema, vredna okoli deset tisoč evrov, ki naj bi izginila – in to ne včeraj, ampak že pred leti. Zgodba se je začela razpletati po februarskem odhodu štirih maksilofacialnih kirurgov, ko se je izkazalo, da eden izmed njih ni mogel razdolžiti opreme, ki mu je bila dodeljena. Po doslej zbranih informacijah naj bi šlo za kirurga Aleša Vesnaverja, a še bolj presenetljivo je dejstvo, da naj bi v UKC manjkajočo opremo opazili šele dve leti in pol po njegovem odhodu.

Kaj naj bi izginilo?

Po poročanju naj bi šlo za kirurške povečevalne lupe, prenosni računalnik in monitor. Poleg tega v UKC preverjajo tudi uporabo druge oddelčne opreme, ki naj bi bila uporabljena za potrebe drugega pravnega subjekta, kar odpira dodatna vprašanja o ravnanju z javnimi sredstvi. Celoten primer zdaj obravnava služba za korporativno varnost UKC Ljubljana, ki vodi postopek in bo ob potrditvi sumov o morebitnih kaznivih dejanjih obvestila pristojne organe. Za zdaj pa ostaja veliko odprtih vprašanj.

Vesnaver: “Nisem vedel, da je to problem”

Kirurg Aleš Vesnaver očitke vidi drugače. Priznava, da je ob odhodu odnesel določene kose opreme, vendar poudarja, da ni vedel, da s tem počne karkoli spornega. Pojasnil je, da šest let starega računalnika ni več, saj ga je po več okvarah zavrgel in si kupil novega. Ob tem dodaja, da bo monitor in povečevalna očala vrnil, pri čemer izpostavlja, da so bila očala izdelana po meri in za druge praktično neuporabna. Njegove besede pa odpirajo ključno dilemo: ali gre res za sporno ravnanje ali zgolj za pomanjkljivo komunikacijo med zaposlenim in ustanovo?

Ko zgodba postane vprašanje sistema

Ta primer presega posameznika in odpira širšo sliko delovanja sistema. Kako je mogoče, da oprema izgine in to ostane neopaženo več kot dve leti? Je nadzor res tako slab ali pa so postopki preprosto neučinkoviti? V času, ko se zdravstvo sooča s številnimi izzivi, takšne zgodbe hitro načnejo zaupanje ljudi. In prav zaupanje je tisto, kar se najtežje popravi – ko enkrat izgine.

Pripravil: I.M.

Vir: STA, Facebook

Ko se oblast maje, se pogosto začne tiha bitka za varne pristanke. Prav to zdaj mnogi očitajo ministrici za kulturo Asti Vrečko: da je tik pred morebitnim političnim preobratom začela svoje najbližje kadre umeščati na nova, stabilnejša mesta.

Val prerazporeditev, ki odpira veliko vprašanj

V političnem zakulisju te dni močno odmevajo očitki, da se na ministrstvu za kulturo dogaja intenzivno kadrovsko preigravanje. Po poročanju Požareporta naj bi več članov kabineta Aste Vrečko dobilo nove funkcije – nekatere znotraj ministrstva, druge pa na vplivnih položajih v kulturnih institucijah. Gre za poteze, ki sprožajo dvome: ali gre za običajno kadrovsko dinamiko ali za premišljeno zavarovanje ljudi pred morebitno menjavo oblasti?

Kdo je šel kam: konkretna imena in funkcije

Največ prahu dviga prav seznam prerazporeditev, ki naj bi se zgodile v zadnjih tednih. Kim Komljanec naj bi bila zaposlena na Direktoratu za ustvarjalnost, kjer v Sektorju za umetnost skrbi za področje uprizoritvenih umetnosti.

➡️ #Požareport Odhaja v slogu "kaj nam pa morejo": prezaposlila skoraj cel kabinet, za Avbarja pa dodaten denar ☕️
Več: https://t.co/HDWHolc2VI @STA_novice @mk_gov_si pic.twitter.com/jfACTZRPzK

— BojanPožar (@BojanPozar) March 19, 2026

Dejan Štamfelj, nekdanji novinar RTV, naj bi odšel na Direktorat za medije, kjer prevzema vlogo vodje razvida medijev. Marko Sraka naj bi dobil mesto na Direktoratu za kulturno dediščino, natančneje v Sektorju za nepremično kulturno dediščino, v nadaljevanju pa naj bi ga premestili še na novoustanovljeni sektor za programe in konvencije.

Peter Baroš je postal direktor kulturno-umetniškega programa v Cankarjevem domu, kar velja za eno pomembnejših funkcij v slovenskem kulturnem prostoru. Nina Ukmar naj bi prevzela vodenje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, kar pomeni tudi mednarodni vpliv. Michaela Selmani, ki kandidira za poslanko Levice, je bila na novo zaposlena v kabinetu ministrice. Če na volitvah ne bo izvoljena, naj bi se po teh navedbah preselila na Direktorat za ustvarjalnost. Medtem je mesto vodje kabineta prevzel Mihael Kelemina, ki naj bi po ocenah nekaterih veljal za bolj umirjen kader znotraj ekipe.

Ko kultura postane tudi teren za politično preživetje

In prav tu se zgodba šele zares začne. Kritiki opozarjajo, da takšne poteze niso naključne. Ko se politični prostor začne tresti, se pogosto najprej utrjujejo kadrovske pozicije. Ali gre za legitimno upravljanje sistema ali za zaščito “svojih”? Odgovor bo verjetno dal čas – ali pa volivci. A občutek ostaja: tik pred negotovimi časi se nekateri že zelo dobro pripravljajo na prihodnost.

Posnetek, ki te pusti brez besed. Mladi visijo iz stopnišča, v rokah letaki – in jasen politični slogan. Je to kreativna kampanja ali nevarno pretiravanje?

Ljubljana – Po spletu se v teh dneh bliskovito širi video, ki je marsikoga pustil odprtih ust. Dogajanje naj bi bilo posneto v Rožni dolini, kjer naj bi študenti na precej nenavaden – nekateri pravijo celo ekstremen – način promovirali stranko Mi, socialisti.

Prizor, ki dviguje obrvi

Na posnetku vidimo skupino mladih, ki se zbirajo na stopnišču. A ne ostanejo le pri pogovoru ali deljenju letakov na klasičen način. Eden izmed njih se dobesedno obesi čez ograjo stopnišča in visi v zraku, medtem ko spodaj stoji množica ljudi. Ob tem naj bi delili letake in pozivali k podpori stranki. V ozadju pa se sliši slogan: »Mi, socialisti!« Gre za prizor, ki bolj spominja na adrenalinski podvig kot na politično kampanjo.

Promocija ali nevarno početje?

Vprašanje, ki se ob tem postavlja samo od sebe: kje je meja? Je takšna akcija zgolj domiselna in mladostniško drzna, ali pa gre za nevarno početje, ki bi se lahko končalo precej drugače? Nekateri uporabniki družbenih omrežij so navdušeni nad “kreativnostjo” in pogumom. Drugi opozarjajo, da takšno ravnanje ni le neodgovorno, ampak tudi potencialno nevarno – tako za tiste, ki sodelujejo, kot za mimoidoče. “Če bi kdo padel, bi danes govorili o tragediji, ne o kampanji,” je zapisal eden od komentatorjev.

Odraz širšega političnega vzdušja?

Takšni posnetki niso le viralni trenutki – pogosto odražajo tudi širše stanje v družbi. Mladi iščejo načine, kako biti slišani. Politične stranke pa vse bolj posegajo po neobičajnih pristopih, da bi pritegnile pozornost. A vprašanje ostaja: ali pozornost za vsako ceno res prinaša tudi zaupanje?

Ko meja med šovom in politiko izgine

Dogodek iz Rožne doline odpira širšo razpravo o tem, kam pelje sodobna politična komunikacija. Je to prihodnost kampanj – bolj glasna, bolj drzna, bolj ekstremna? Ali pa smo priča trenutku, ko se meja med resno politiko in šovom nevarno briše? Morda je prav ta posnetek opozorilo, da si je vredno zastaviti preprosto vprašanje: koliko je še preveč?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Miha Kordiš

Zjutraj drama, ki je ni pričakoval nihče. Kriminalisti so odpeljali župana, medtem pa so njegovi “lovci na red” kaznovali kar njih same. Ironija ali sistemska zmeda?

Ko se mesto zbudi v tišino

Na Mestni občini Maribor je bilo že zgodaj zjutraj nekaj drugače. Telefoni so zvonili v prazno, hodniki so utihnili. Okoli sedme ure so prostor zavzeli kriminalisti, ki so začeli zaključno akcijo v okviru obsežne preiskave gospodarske kriminalitete in korupcije. Vse se je odvilo hitro in brez opozorila, kot se za takšne akcije spodobi.

Pridržanje, ki je dvignilo prah

Po informacijah naj bi kriminalisti župana Sašo Arsenoviča prestregli kar pred vrtcem, kjer je oddal svojega sina, in mu tam odvzeli prostost. V ozadju preiskave naj bi bil projekt Centrum Palace, ambiciozna gradnja v središču mesta, kjer cene stanovanj dosegajo okoli 5000 evrov na kvadratni meter, parkirna mesta pa 35.000 evrov. V mariborskem okolju so takšne številke sprožile veliko vprašanj, zdaj pa odgovore iščejo kriminalisti.

Kazni, ki so zasenčile preiskavo

A medtem ko se je znotraj občine odvijala resna kriminalistična akcija, se je zunaj zgodilo nekaj, kar je pritegnilo še več pozornosti. Mestni redarji so začeli izrekati kazni za nepravilno parkirana vozila, pri čemer niso naredili nobene izjeme – niti za avtomobile kriminalistične policije. Kljub jasno vidnim oznakam so redarji postopali po pravilih in kaznovali tudi tiste, ki so bili na terenu zaradi preiskave.

Pravila brez izjeme ali popoln absurd?

Dogodek odpira zanimivo dilemo: ali je to dokaz, da sistem deluje in da pravila veljajo za vse, ali pa gre za birokratski absurd, kjer zdrava pamet izgubi bitko s predpisi. Nekateri v tem vidijo red in doslednost, drugi pa popolno odsotnost razumevanja okoliščin. Prav ta trenutek, ko organi pregona preiskujejo morebitne nepravilnosti, medtem pa jih drugi organi kaznujejo, deluje skoraj simbolično.

Mesto med resnostjo in ironijo

Medtem ko je župan še vedno pridržan in preiskava poteka, v Mariboru ostaja občutek, da se je zgodilo nekaj več kot le običajna policijska akcija. Ne le zaradi suma kaznivih dejanj, temveč tudi zaradi prizora, ki ga bo mesto še dolgo pomnilo. Če niti kriminalisti niso izvzeti iz kazni, se poraja vprašanje, ali je to vrhunec pravičnosti – ali pa trenutek, ko sistem pokaže svojo najbolj nenavadno plat.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V Planici bo letos vse drugače. Peter Prevc ne bo več v središču kot tekmovalec, ampak kot eden ključnih ljudi v ozadju, ob tem pa je odkrito povedal, kaj ga pri Domnu res skrbi in kaj napoveduje svoji sestri Niki.

Planica bo letos tudi zanj nekaj povsem novega

Peter Prevc je Planico dolga leta doživljal z zaletne mize, letos pa jo bo prvič spremljal kot predsednik organizacijskega komiteja. To ni majhna sprememba. Je skoraj simbolna. Človek, ki je pod Poncami pisal zgodovino, bo zdaj skrbel, da bo zgodovina nastajala tudi za druge.

Ob tem je priznal, da ga je razsežnost dogodka lani, ko je Planico spremljal kot gledalec, zadela drugače. Ne le športno, tudi čustveno. Množica, atmosfera, občutek, da se tam ne dogajajo le poleti, ampak nekaj veliko več. Prav ta občutek ga je očitno tudi prepričal, da je sprejel odgovorno vlogo.

Pri skakalkah miren, pri Domnu precej manj

Letos bo Planica zgodovinska tudi zato, ker bodo na letalnici bratov Gorišek prvič letele skakalke. Peter pri tem ne skriva optimizma. Verjame, da bodo prvi poleti varni, nato pa bi se lahko zgodilo nekaj res posebnega.

Njegova napoved je zelo konkretna: nov ženski svetovni rekord vidi pri 242 metrih. To ni previdna ocena, ampak jasen signal, da od Nike in konkurence pričakuje izjemno predstavo.

Povsem drugače pa govori o moških. Tam je sicer omenil, da bi bil rekord mogoče mogoče izboljšati še za pol metra, a je takoj dodal tudi iskreno skrb – predvsem za noge tekmovalcev oziroma Domna. Ravno v tej izjavi se skriva več kot le šala. Peter zelo dobro ve, kako tanko je v Planici včasih ravnovesje med evforijo in tveganjem.

Ko zmage postanejo skoraj samoumevne

Posebej zanimivo je bilo tudi njegovo priznanje o letošnji sezoni Domna in Nike. Sprva ju je spremljal z velikim navdušenjem, potem pa je vse skupaj postalo skoraj neverjetno rutinsko. Zmaga za zmago. Vrh za vrhom. Tako zelo, da včasih tekem sploh ni več gledal v živo, ampak je samo preveril rezultate.

To veliko pove. Ne o dolgočasju, ampak o dominaciji. O sezoni, v kateri sta Domen in Nika meje premikala tako pogosto, da je tudi Peter, eden največjih v zgodovini, ob tem lahko le še čestital.

V domači hiši se piše nova lestvica legend

Peter je v smehu priznal, da si nikoli ni mislil, da bo v domači hiši nekoč “padel” celo na tretje mesto. A v teh besedah ni bilo grenkobe. Ravno nasprotno. Bila je toplina, ponos in občutek, da družina Prevc letos ne piše le uspešne sezone, ampak športno pravljico, ki jo bo Planica še dodatno povzdignila.

Če se njegove napovedi uresničijo, bomo prihodnje dni spremljali nekaj, o čemer se bo govorilo še zelo dolgo.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V času, ko države uvajajo omejitve in višajo cene, je Italija ubrala povsem drugačno pot. Namesto dodatnega pritiska na voznike je posegla po znižanju cen. Kaj to pomeni – in zakaj ravno zdaj?

Ko drugi zapirajo pipico, Italija odpira

Evropa se sooča z novim valom negotovosti. Vojna v Iranu in napadi na energetsko infrastrukturo v Perzijskem zalivu so ponovno pretresli naftne trge, kar se neposredno odraža na cenah goriv. V številnih državah to pomeni višje cene, nervozo in tudi prve omejitve. A Italija je ubrala povsem drugačno pot. Vlada premierke Giorgie Meloni je z odlokom začasno znižala trošarine na gorivo, kar pomeni približno 25 centov nižjo ceno na liter za vse voznike. Ukrep opisujejo kot izjemen, a nujen – kot ščit pred novim valom podražitev.

Slovaška gre v drugo smer: omejitve in višje cene za tujce

Medtem ko Italija cene znižuje, Slovaška uvaja omejitve. Vlada Roberta Fica je odločila, da lahko posameznik kupi gorivo največ v vrednosti 400 evrov, hkrati pa je prepovedano točenje večjih količin v posode. Namen je jasen – preprečiti paniko in praznjenje zalog. Poseben ukrep pa zadeva tujce, ki bodo za gorivo plačevali višjo ceno, izračunano glede na povprečje cen v sosednjih državah. Gre za neposreden odziv na tako imenovani bencinski turizem, ki je v zadnjem času povzročal pomanjkanje goriva predvsem na mejnih območjih.

Strah pred verižno reakcijo cen

Italija pa skuša preprečiti še nekaj drugega – verižno podražitev vsega. Vlada je ob znižanju cen uvedla tudi davčne olajšave za prevoznike in ribiče, saj se prav pri njih podražitev goriva najhitreje prelije v višje cene izdelkov in storitev. Če se podraži dizel, se kmalu podraži tudi hrana, prevoz in vsakodnevni stroški. Zato želijo v Rimu ustaviti ta domino učinek že na začetku. Hkrati uvajajo mehanizem proti špekulacijam, s katerim bodo cene na črpalkah strožje vezane na dejanske spremembe cen nafte na svetovnih trgih.

Dve poti, en problem – kdo ima prav?

Evropa se tako znajde na razpotju. Na eni strani države, ki omejujejo porabo in ščitijo lastne zaloge, na drugi strani Italija, ki skuša ljudi razbremeniti z nižjimi cenami. Katera pot je prava, bo pokazal čas. Bo italijanski pristop dolgoročno vzdržal ali pa bodo tudi tam prisiljeni zaostriti ukrepe? Za zdaj pa ostaja dejstvo, da se v času podražitev nekdo odloči – za pocenitev. In to je poteza, ki jo bodo mnogi pozorno spremljali.

Pripravil: I.M.

Vir: Il Tempo

Starševski dodatek lahko pomeni 465 € mesečno, a ga veliko staršev nikoli ne dobi – ne zato, ker ne bi bili upravičeni, ampak ker mislijo, da jim ne pripada.

Starševski dodatek je ena tistih pravic v Sloveniji, ki obstaja že dolgo, a jo ljudje pogosto spregledajo ali napačno razumejo. Gre za finančno pomoč države, namenjeno staršem ob rojstvu otroka, ki niso upravičeni do klasičnega starševskega nadomestila oziroma porodniške. Čeprav marsikdo meni, da gre za majhen znesek, lahko v resnici pomeni več tisoč evrov na leto.

V praksi se pogosto zgodi, da starši niti ne preverijo, ali so upravičeni. Nekateri mislijo, da dodatek pripada samo brezposelnim, drugi, da je postopek zapleten, tretji pa enostavno zamudijo rok. V vseh teh primerih je rezultat enak – denar ostane neizkoriščen.

Starševski dodatek: kaj to sploh je in komu je namenjen

Starševski dodatek je mesečni denarni prejemek, ki ga država izplačuje staršem, ki nimajo pravice do starševskega nadomestila. To pomeni, da gre za starše, ki pred rojstvom otroka niso bili zaposleni, niso bili vključeni v obvezno socialno zavarovanje ali pa niso zbrali dovolj delovne dobe.

Ta pravica obstaja zato, da tudi starši brez zaposlitve dobijo vsaj osnovno finančno podporo v prvem letu otrokovega življenja. Dodatek se izplačuje 365 dni od rojstva otroka, kar pomeni, da lahko skupni znesek doseže več tisoč evrov.

Velika zmota je, da starševski dodatek pripada le določenim skupinam. V resnici ga lahko prejmejo študenti, brezposelni, samozaposleni z nizkimi prihodki ali celo osebe, ki so bile zaposlene prekratek čas, da bi pridobile pravico do porodniške.

Koliko znaša starševski dodatek 2026

V letu 2026 starševski dodatek znaša približno 465 evrov mesečno. Ta znesek se lahko minimalno usklajuje, vendar ostaja v podobnem razponu.

Če to preračunamo na letni ravni, dobimo konkretno številko. 465 evrov na mesec pomeni 5.580 evrov v enem letu. To je znesek, ki ga marsikdo sploh ne upošteva, čeprav lahko pokrije pomemben del stroškov ob rojstvu otroka.

Če pogledamo realne stroške, hitro vidimo, kam gre ta denar. Plenice lahko mesečno stanejo od 60 do 100 evrov. Mlečne formule od 50 do 120 evrov, če otrok ni dojen. Oblačila, voziček, avtosedež in druge potrebščine lahko v prvem letu presežejo 2.000 evrov. V tem kontekstu starševski dodatek ni zanemarljiv, ampak predstavlja ključen vir financiranja.

Kdo je upravičen do starševskega dodatka

Do starševskega dodatka so upravičeni starši, ki nimajo pravice do starševskega nadomestila. To vključuje več konkretnih situacij.

Prvi primer je študentka, ki rodi otroka. Ker ni zaposlena in nima plačanih prispevkov, nima pravice do porodniške. V tem primeru lahko prejema starševski dodatek v višini približno 465 evrov mesečno, kar pomeni več kot 5.500 evrov v enem letu.

Drugi primer je oseba, ki je bila zaposlena le nekaj mesecev pred rojstvom otroka. Ker ni zbrala dovolj delovne dobe, ne izpolnjuje pogojev za nadomestilo. Tudi v tem primeru pride v poštev starševski dodatek.

Tretji primer je brezposelna oseba, ki je prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Če izpolnjuje osnovne pogoje in dejansko skrbi za otroka, lahko prav tako prejema dodatek.

Pomembno je tudi, da ima upravičenec stalno prebivališče v Sloveniji in da otrok živi z njim. Dodatek se izplačuje enemu od staršev, kar pomeni, da se morata starša odločiti, kdo bo pravico uveljavljal.

Kdo starševskega dodatka ne more dobiti

Starševskega dodatka ne morejo prejemati tisti, ki imajo pravico do starševskega nadomestila. To pomeni, da če ste zaposleni in izpolnjujete pogoje za porodniško, boste prejemali nadomestilo, ne dodatka.

Prav tako do dodatka niso upravičene osebe, ki ne živijo v Sloveniji ali ne skrbijo za otroka. V praksi to pomeni, da mora biti izpolnjen osnovni pogoj dejanskega varstva in vzgoje otroka.

Veliko zmede nastane tudi pri primerih, ko eden od staršev prejema nadomestilo, drugi pa ne. V takih primerih se pravice ne seštevajo. Ni mogoče, da bi eden prejemal porodniško, drugi pa starševski dodatek za istega otroka.

Kako oddati vlogo za starševski dodatek

Vlogo za starševski dodatek se odda na centru za socialno delo. To lahko storite osebno ali preko portala eUprava. Postopek ni zapleten, vendar je ključnega pomena pravočasnost.

Če vlogo oddate v roku, se pravica prizna od dneva rojstva otroka. Če zamudite, se izplačila priznajo šele od dneva oddaje vloge. To pomeni, da lahko izgubite več sto evrov.

Predstavljajmo si konkreten primer. Če vlogo oddate dva meseca prepozno, izgubite približno 930 evrov. Če zamudite tri mesece, to pomeni že okoli 1.395 evrov manj. To niso majhni zneski, zato se splača ukrepati pravočasno.

Zakaj veliko staršev sploh ne zaprosi

Razlogi so pogosto presenetljivo preprosti. Veliko ljudi sploh ne ve, da starševski dodatek obstaja. Drugi mislijo, da niso upravičeni, ker niso bili zaposleni. Tretji pa menijo, da se za tak znesek ne splača ukvarjati z birokracijo.

V resnici pa gre za več kot 5.500 evrov. Če pogledamo širšo sliko, je to skoraj polletna minimalna plača v Sloveniji. Težko je razumeti, zakaj bi nekdo tak znesek preprosto pustil.

Pogosto se zgodi tudi, da starši odlašajo z oddajo vloge. Po rojstvu otroka imajo veliko drugih obveznosti, administracija pa pade na zadnje mesto. Ko se končno lotijo urejanja papirjev, pa ugotovijo, da so že izgubili del izplačil.

Starševski dodatek v praksi: konkretni primeri

Poglejmo nekaj realnih scenarijev. Študentka, ki rodi otroka in odda vlogo pravočasno, prejme 465 evrov mesečno. V enem letu to pomeni 5.580 evrov. Če bi vlogo oddala tri mesece prepozno, bi prejela le približno 4.185 evrov.

Drugi primer je brezposelna oseba, ki živi v najemu. Mesečna najemnina znaša 400 evrov, stroški še dodatnih 150 evrov. Starševski dodatek v višini 465 evrov lahko pokrije večino teh stroškov, kar pomeni bistveno manjši finančni pritisk.

Tretji primer je par, kjer je oče zaposlen, mati pa ne. Če mati nima pravice do porodniške, lahko ona uveljavlja starševski dodatek. To pomeni dodatnih 465 evrov mesečno za družino.

Četrti primer pa je najpogostejši – starši, ki vloge sploh ne oddajo. V tem primeru izgubijo celoten znesek 5.580 evrov.

Starševski dodatek: preverite, ali ga izgubljate

Če pričakujete otroka ali ste ga pred kratkim dobili, se splača preveriti svojo situacijo. Postopek je razmeroma enostaven, lahko pa pomeni veliko finančno razliko.

Največja napaka je, da predpostavite, da vam nič ne pripada. Prav to razmišljanje vsako leto številne starše stane več tisoč evrov.

Na koncu velja zelo preprosto pravilo. Če obstaja možnost, da ste upravičeni, oddajte vlogo. Najslabše, kar se lahko zgodi, je, da vam pravica ne pripada. Najboljše pa je, da si zagotovite več kot 5.500 evrov pomoči v prvem letu otrokovega življenja.

Koliko starši dejansko izgubijo, če vloge ne oddajo

Ko govorimo o starševskem dodatku, večina ljudi razmišlja v mesečnih zneskih. 465 evrov se ne sliši tako veliko, da bi se zaradi tega posebej obremenjevali. A ko pogledamo celotno obdobje, postane slika povsem drugačna.

Če starš vloge sploh ne odda, izgubi približno 5.580 evrov v enem letu. Če bi ta znesek razdelili drugače, bi to pomenilo skoraj 465 evrov vsak mesec ali približno 15 evrov na dan. V enem tednu to pomeni več kot 100 evrov.

Zdaj pa si predstavljajmo realno situacijo. Družina z novorojenčkom potrebuje voziček, ki lahko stane od 300 do 800 evrov. Avtosedež od 150 do 400 evrov. Posteljica okoli 200 evrov. Samo z enim mesecem starševskega dodatka lahko pokrijete večino teh stroškov.

Če pa pogledamo celo leto, lahko s tem denarjem pokrijete praktično vse osnovne potrebe otroka v prvem letu življenja. Prav zato je toliko bolj presenetljivo, da nekateri starši tega denarja sploh ne izkoristijo.

Starševski dodatek in druge socialne pravice

Pomembno je razumeti, da starševski dodatek ni edina pomoč, ki jo lahko prejmete. Pogosto se kombinira z drugimi pravicami, kot so otroški dodatek, denarna socialna pomoč ali subvencije vrtca.

Na primer, družina lahko poleg starševskega dodatka prejema še otroški dodatek v višini od približno 50 do 150 evrov mesečno, odvisno od dohodkov. To pomeni, da se skupni mesečni prejemki lahko povzpnejo na 600 evrov ali več.

Če dodamo še morebitno denarno socialno pomoč, ki lahko znaša več sto evrov, pridemo do situacije, kjer lahko skupna pomoč države preseže 1.000 evrov mesečno.

To pa popolnoma spremeni finančno sliko družine. Zato je ključno, da starši preverijo vse pravice, ne samo ene.

Najpogostejše napake pri starševskem dodatku

Ena najpogostejših napak je, da starši mislijo, da bodo pravico dobili avtomatsko. To ne drži. Vlogo je treba oddati, sicer denarja ni.

Druga velika napaka je zamuda. Kot že omenjeno, lahko že en mesec zamude pomeni izgubo 465 evrov. Dva meseca pomenita skoraj 1.000 evrov, trije meseci pa že več kot 1.300 evrov.

Tretja napaka pa je napačno razumevanje pogojev. Veliko ljudi misli, da če so bili kdaj zaposleni, nimajo pravice do dodatka. V resnici je pomembno, ali izpolnjujejo pogoje za starševsko nadomestilo – ne pa ali so bili kdaj zaposleni.

Starševski dodatek in realno življenje

V teoriji so številke jasne, v praksi pa starši hitro ugotovijo, kako pomemben je vsak evro. Prvi meseci z otrokom prinesejo ogromno stroškov, ki jih prej sploh ne opazimo.

Če ima družina mesečne stroške 1.200 evrov in prejema starševski dodatek v višini 465 evrov, to pomeni, da država pokrije skoraj 40 odstotkov vseh stroškov. To ni zanemarljivo.

Še bolj očiten je učinek pri družinah z nižjimi prihodki. Tam lahko starševski dodatek predstavlja ključen vir preživetja.

Zakaj se splača ukrepati takoj

Največja napaka je odlašanje. Vsak dan, ko vloga ni oddana, pomeni potencialno izgubo denarja. Postopek oddaje vloge je relativno hiter in ga lahko uredite v nekaj urah, izguba pa lahko znaša več tisoč evrov.

Če povzamemo zelo konkretno. Ena oddana vloga lahko pomeni 5.580 evrov. Ena zamujena vloga pa pomeni 0 evrov.

Razlika je očitna.

Zato velja zelo preprosto pravilo. Če obstaja najmanjša možnost, da ste upravičeni do starševskega dodatka, preverite in oddajte vlogo. V najslabšem primeru ne dobite nič, v najboljšem pa pridobite več tisoč evrov, ki vam lahko bistveno olajšajo prvo leto z otrokom.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook, GOV.si

Marko Podgornik Verdev, direktor mariborskega podjetja Mikro+Polo, je z iskrenim zapisom odprl temo, o kateri mnogi še vedno govorijo šepetaje. Njegovo priznanje o diagnozi HIV ni pretreslo le spleta, temveč tudi razkrilo, kako tiho pri nas še vedno spremljamo bolezen, strah in smrt.

Trenutek, ko se je vse ustavilo

Marko Podgornik Verdev je v dneh, ko se po spletu širi njegov osebni zapis, pokazal obraz, ki ga javnost pri uspešnih podjetnikih redko vidi. Ne obraz odločnega direktorja, temveč človeka, ki mu je v ordinaciji v enem samem trenutku razpadel občutek varnosti. Ko je izvedel, da živi z virusom HIV, je, kot je zapisal, verjel, da umira. V glavi ni bilo več prostora za posel, projekte in rezultate. Ostala je le ena misel: je to konec?

Ni govoril le o bolezni, ampak o strahu

Prav v tem je moč njegovega zapisa. Ni ostal pri diagnozi. Spregovoril je o tistem prvem, surovem šoku, ko človek ne razmišlja več o vsakodnevnih obveznostih, ampak o življenju, otrocih in času, ki ga morda ne bo več. To ni bila objava za všečke. Bil je zapis človeka, ki je javno izrekel nekaj, česar se mnogi bojijo povedati celo najbližjim.

Podjetja niso ločena od življenja

Verdev je ob tem odprl še eno pomembno vprašanje: kaj se zgodi, ko bolezen vstopi v službo, med sodelavce, v vsakdan podjetja? Po njegovih besedah se ljudje pogosto vedejo, kot da se ni zgodilo nič. A življenje ne ostane pred vrati pisarne. V službo prihajajo tudi strah, bolečina, negotovost in osebne bitke. In prav zato, poudarja, bi morala biti podjetja bolj človeška, bolj odprta, bolj pripravljena na iskren pogovor.

Zakaj je njegov zapis tako močno odmeval

Ni presenetljivo, da je zapis postal viralen. Verdev je v Sloveniji že dolgo znan kot eden bolj izpostavljenih in nekonvencionalnih podjetnikov. Mikro+Polo je javnosti poznan po praksah, kot so skrajšan delovni čas, šport med delom in poudarek na vključujoči kulturi, zato so njegove besede dobile še dodatno težo. Ko nekdo, ki ga javnost povezuje z uspehom, brez olepševanja spregovori o bolezni in smrti, se marsikdo prvič zares ustavi.

Ko maska uspeha pade

Morda je prav to bistvo vse zgodbe. Da tudi najuspešnejši ljudje niso nedotakljivi. Da za javno podobo pogosto stojijo strahovi, ki jih ne vidimo. In da je včasih najbolj pogumno prav to, da človek prizna: bal sem se. Zelo bal. V svetu, kjer vsi govorijo o uspehu, je takšna resnica redka. Zato tudi tako močno zadene.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

V središču Ljubljane so danes odmevale težke besede. Migranti in aktivisti opozarjajo na nasilje, ki naj bi se v zadnjih mesecih stopnjevalo – in to ne le na robu, ampak v samem mestnem jedru. Kaj se v resnici dogaja?

V Miklošičevem parku se je zbrala skupina približno 20 ljudi – med njimi tuji delavci, študenti in prosilci za azil. V ospredju ni bilo le protestno razpoloženje, temveč tudi občutek stiske. Z napisi na transparentih so opozarjali na domnevno nasilje, ki naj bi ga doživljali – tako s strani skrajno desnih skupin kot tudi policije.

“Čakajo jih v temi in napadejo”

Predstavnik Ambasade Rog Miha Blažič – N’toko je opisal več domnevnih napadov, ki naj bi se zgodili v zadnjem mesecu. Po njegovih besedah naj bi šlo za organizirane napade na posameznike, pogosto v večernih urah, ko se ti vračajo z dela.

»Zamaskirani moški prežijo na delavce in študente, jih ujamejo same, pretepejo in pobegnejo,« je dejal. Lokacije, ki jih je izpostavil, niso obrobne – glavna avtobusna postaja, Bavarski dvor in podhod Ajdovščina so kraji, kjer se dnevno gibljejo številni Ljubljančani.

Primer, ki je pretresel udeležence

Posebej pretresljiv naj bi bil napad na indijskega študenta na Bavarskem dvoru. Po opisu naj bi ga skupina zamaskiranih moških napadla od zadaj, ga zbila na tla in brutalno pretepla. Fotografije naj bi se nato pojavile celo na družbenih omrežjih z zaskrbljujočimi komentarji.

Podoben incident naj bi se zgodil tudi na avtobusni postaji, kjer sta bila napadena afriška delavca – napadalci naj bi uporabili solzivec in pobegnili.

Opozorila in poziv k shodu

Na konferenci so udeleženci napovedali tudi protirasistični shod po Ljubljani. Njihovo sporočilo je jasno: želijo več varnosti, več odziva in več pozornosti.

A ob tem ostaja odprto vprašanje – kako na te trditve gledajo pristojni organi? Za zdaj gre za enostranske navedbe, ki pa zaradi svoje resnosti zahtevajo preverjanje in odziv.

Mesto, ki se spreminja – ali le občutek?

Ljubljana velja za varno evropsko prestolnico. A današnje izjave odpirajo dilemo: ali se v ozadju dogaja nekaj, česar širša javnost ne zazna?

Med strahom, izkušnjami posameznikov in dejanskimi podatki je pogosto velika razlika. Prav zato bo ključno, kako se bodo na te očitke odzvale institucije – in ali bodo zgodbe iz parka dobile epilog ali pa ostale le glasovi, ki odmevajo brez odgovora.

Na koncu pa ostaja preprosto, a težko vprašanje: kdo ima prav – in kdo bo to sploh preveril?

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook

Tik pred volitvami je Miša Molk brez olepševanja zadela v samo srce predvolilnega časa. Njene besede niso odmevale zato, ker bi bile glasne, ampak zato, ker so mnogi v njih prepoznali tisto isto utrujenost, ki jo ob političnih soočenjih čutijo tudi sami.

Ko besede izgubijo težo

Predvolilna soočenja bi morala biti trenutek resnice. Prostor, kjer politiki pokažejo, kaj znajo, kaj razumejo in kam želijo peljati državo. A prav tu je Miša Molk opozorila na nekaj boleče preprostega: razmerje med številom izrečenih besed in dejansko uporabno vsebino je vse bolj porazno. Zapisala je, da soočenja neprijetno razkrivajo prav to praznino, v kateri je veliko laži, izmikanj in podtikanj, konkretnih idej pa občutno premalo.

Ne moti je le slog, ampak posledice

Njena kritika ni ostala pri površini. Ni govorila le o slabem tonu ali dolgočasnih nastopih. Opozorila je, da je še bolj zaskrbljujoče to, da se nekateri kandidati sploh ne zavedajo, kako močno lahko njihove besede vplivajo na družbo. Ko politika postane igra izmuzljivih stavkov, praznih fraz in besednih trikov, se izgublja nekaj bistvenega: zaupanje ljudi.

Prav zato njene besede delujejo tako močno. Ker ne govorijo le o politikih, ampak tudi o nas. O volivcih, ki vedno znova poslušajo, kako se je treba “zavedati”, a obenem ne vidijo odgovornosti, poguma ali jasnega načrta.

Kampanja, ki vse prepogosto zdrsne pod mejo dostojnosti

Molkova je bila posebej ostra do žaljivih in nespodobnih prijemov v kampanji. Omenila je vulgarne podobe, manipulacije in ekstremno sprevržene poteze, ki po njenem mnenju nevarno spodjedajo moralne in etične temelje družbe. Namesto programov in rešitev se prepogosto gleda, kdo bo koga bolj ponižal, očrnil ali razvrednotil.

In prav tu je njeno sporočilo najmočnejše. Diskreditacija morda prinese nekaj hitre pozornosti, a ne gradi skupnega prostora. Ne ustvarja prihodnosti. Samo še bolj poglablja občutek, da politika ni več prostor idej, ampak prostor obračunavanja. Tudi to je Molkova jasno poudarila, ko je takšne prijeme označila za otročje in kot nemarno bližnjico stran od dialoga.

Kaj nam ostane na koncu

Zato njen poziv ni bil ciničen, ampak presenetljivo človeški. Družba po njenem ne potrebuje žaljivk, posmeha in blatenja, temveč zrelo misel, pogumne ideje in spoštovanje. In prav zato je njen zaključek pomemben: pojdimo na volitve. Ne zato, ker je to formalnost, ampak zato, ker z izbiro povemo, v kakšni družbi želimo živeti. Včasih ena mirna, iskrena misel pove več kot sto predvolilnih govorov.

Pripravil: I.M.

Vir: Facebook/Miša Molk